Inovativnost. Kako pogosto izrečena beseda. Vsaj v tem času. Kje sem pa jaz? Kaj lahko storim? Kako naj se vpnem v tokove sprememb in v njih pustim svojo sled? Lažje, kot si mislimo. Lepota inovativnosti je ravno v tem, da je njen proces ustvarjanja izredno vključujoč. V njem je prostora za vse, ki želijo ustvarjati, soustvarjati, se premikati. Če je le mogoče, preko meja znanega. Kakšna je v tem vloga tistih, ki neposredno ustvarjajo in premikajo meje odprtega javnega prostora?Velika, zelo velika. Pa ne zato, ker bi bili pomembnejši od ostalih deležnikov inovacijskega prostora. Predvsem zato, ker je bilo do sedaj na tem področju tako malo narejenega. Slednje tudi ni presenetljivo, saj je ustvarjalnost in posledično inovativnost šele v našem času postala ključni generator dodane vrednosti. Zato je tudi vprašanje odprtega javnega prostora za spodbujanje ustvarjalnosti postalo aktualno. In kako o tem razmišlja izr. prof. dr. Davorin Gazvoda, predstojnik Oddelka za krajinsko arhitekturo, Biotehniške fakultete?
DAVORIN GAZVODA
Rojen 1965 v Novem mestu. Diplomiral in magistriral na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Doktoriral je leta 1996 na Graduate School of Design, Harvard University. Od leta 1989 je zaposlen na Oddelku za krajinsko arhitekturo, BF, trenutno kot izredni profesor za krajinsko oblikovanje. Od leta 2006 opravlja funkcijo prodekana za krajinsko arhitekturo. Poleg pedagoškega dela doma in v tujini se udejstvuje tudi na področju krajinskega oblikovanja, sodeluje na domačih in mednarodnih urbanističnih in krajinsko arhitekturnih natečajih in je pooblaščeni inženir za izdelavo načrtov krajinske arhitekture. Nekaj nagrajenih natečajnih projektov je bilo izvedenih, najuspešnejši je bil projekt za pokopališče Srebrniče v Novem mestu, za katerega je s kolegi prejel Plečnikovo nagrado in bil nominiran za evropsko arhitekturno nagrado Mies van der Rohe (2001). Zadnja leta veliko sodeluje s pekinško univerzo kot gostujoči profesor in sodelavec pri različnih krajinsko arhitekturnih projektih na Kitajskem.
Foto: Blaž Bratkovič, Zavod Big
VB: Kakšna je zgodovina odprtega javnega prostora?
DG: Če se omejim samo na zeleni odprti prostor in na zgodovino vrtne umetnosti, se je prostor parkov in vrtov v preteklosti ves čas oblikoval kot poseben prostor z višjo, preseženo vrednostjo od ostalega odprtega prostora. Res pa je, da je bil to v večini privilegij bogatih. Takšni so bili njihovi vrtovi, ki so morali biti nekaj posebnega, omogočati skrajno udobje bivanja. Od tu tudi izvirajo imena, pridevniki teh vrtov npr. rajski vrt, raj na zemlji. Narejeni pa so služili tudi za podporo ustvarjalnosti. Tam so se zbirali umetniki, pesniki, slikarji, igralci.Danes je tovrstnih prostorov premalo. Preusmerili smo se na zeleni javni prostor, ki je v večini namenjen športu, rekreaciji, sprehodom, in pri katerem se pogosto pojavlja problem sredstev za njegovo vzdrževanje, neustrezno spremljanje spremenjenih navad ljudi, ki živijo v določenem okolju in s tem povezano počasno prestrukturiranje in preoblikovanje javnih prostorov. Danes je npr. veliko otroških igrišč na eni strani zapuščenih in neobnovljenih, so pa naselja, ki le-teh sploh nimajo. Prostori, ki bi spodbujali ustvarjalnost? Do teh pa danes skorajda nimamo odnosa ….
VB: Kakšna je sploh zgodovina javnih zelenih površin v Ljubljani?
DG: V Ljubljani se je v času francoske zasedbe oblikovala komisija za olepšavo mesta, ki je predstavila načrt glavnega parka v Ljubljani z značilnimi drevoredi v prostoru današnjega Tivolija. Načrt je kasneje uresničil avstrijski guverner Latterman, ki je prepoznal vrednost francoskih načrtov in zasadil drevorede v Tivoliju. Kasneje je čas industrijske revolucije prinesel svoje značilnosti tudi v krajinskem oblikovanju. Vse manj je bilo zapletenih geometrijskih oblik. Prevladovati sta začeli enostavnost in funkcionalnost v duhu t. i. angleškega krajinskega sloga, po katerem je bil zaokrožen tudi sedanji mestni park Tivoli.
Trg v Šentjerneju
Vir: http://www.dkas.si
VB: Kaj pa današnji trend?
DG: Danes je aktualno brisanje meja med zaprtim in odprtim prostorom. V oblikovanju spet veliko geometrije (preveč), vse bolj pomembne postajajo potrebe posameznika in posebnih uporabniških skupin. Pri tem skušamo krajinski arhitekti prostor oblikovati tudi v skladu s spoznanji okoljske psihologije. Tako predmet s tem imenom vodi na našem študiju prof. M. Polič s Filozofske Fakultete. Zanimiva so povsem konkretna načela pri razporejanju in obliki, na primer klopi v javnih parkih, ob šolah, ob domovih za ostarele, pomembno je razumeti, kdaj prostor vzpodbuja nasilje, kdaj individualnost, kdaj dialog, ipd.
VB: Kaj pa na podeželju?
DG: Na podeželju je bila oblika tako odprtega javnega kot zasebnega prostora povezana z eksistenco ljudi, ki so na vasi živeli. Tako so bile stare vasi in hiše pri nas že zdavnaj grajene po načelih danes tako popularnega načela feng shu-ja, drugače ne bi obstale. Takšne so na primer visokogorske kmetije na Gorenjskem, energetsko usklajene, z odličnim izkoriščanjem naravnih danosti. Sonaravna logika je pred 1000 leti bila omogočena, danes pa jo je kapitalska logika omejila, potisnila v ozadje.
DG: Na podeželju je bila oblika tako odprtega javnega kot zasebnega prostora povezana z eksistenco ljudi, ki so na vasi živeli. Tako so bile stare vasi in hiše pri nas že zdavnaj grajene po načelih danes tako popularnega načela feng shu-ja, drugače ne bi obstale. Takšne so na primer visokogorske kmetije na Gorenjskem, energetsko usklajene, z odličnim izkoriščanjem naravnih danosti. Sonaravna logika je pred 1000 leti bila omogočena, danes pa jo je kapitalska logika omejila, potisnila v ozadje.
VB: Torej se danes z vplivom javnega prostora na ustvarjalnost ne ukvarjamo?
VB: Ampak fizična pojavnost odprtega javnega prostora verjetno ni vse?
DG: Res je. Zelo pomembna je tudi izraba prostora, njegov duh, programska vsebina. Pri nas ravno tega manjka. Preveč smo zapadli v arhitekturni determinizem: naredimo prostore, ki so namenjeni združevanju ljudi, potem pa se čudimo, ker so prazni. Ne znamo več vključiti razvoja navad, obnašanj. Tipični primer so stare socialistične soseske, ki so imele zunanje prostore, piknik prostori, mize, klopi. To je ustrezalo življenjski dinamiki tistega časa, ko so ljudje delali do dveh ali treh popoldan, potem pa so imeli čas za vrtičkanje, klepet, druženje in so ta prostor dejansko uporabljali. Danes tega v sodobnih naseljih ni več, klopce in mize samevajo, spremenila sta se delovni čas in življenjski slog.
Druga skrajnost pa so investitorji, ki danes poskušajo potržiti vsak kvadratni meter zemlje in nimajo posluha za odprte prostore. V 70-ih letih so npr. v Novih Jaršah izvedli poglobljeno športno igrišče obdano z zatravljeno brežino. Idealna postavitev. A za to potrebuješ prostor. Danes na primer v naselju Mostec ni programsko zaokroženih, specifičnih delov odprtega prostora, tam so zgolj “ostanki” odprtega prostora med stavbami.
VB: Kje v Ljubljani bi bilo primerno začeti razvijati elemente odprtega javnega ustvarjalnega prostora?
DG: Novi NUK bi moral zagotavljati prostor za ustvarjalne naboje. Vendar v to smer, žal, nihče ne razmišlja. Drug primer je, poleg severne “alternativne”, južna Metelkova, katere projekt je bil v resnici zamišljen ravno v to smer. Pa je zmanjkalo denarja in se je ideja razvodenela. Priložnosti je veliko, če bi bil le posluh pri investitorjih. Pa ga je zaenkrat premalo.
VB: Kaj pa internet generacija? Kakšen prostor bi morali oblikovati zanjo?
DG: Ne vem, imamo opravka z uporabniki, ki imajo potrebo po konstantnem preoblikovanju prostora. Zeleni prostor se tem spremembam težko prilagaja (rastline rabijo čas, da zrastejo). Zato še nimam pravega odgovora. Umetni elementi, celo hologrami se ponujajo kot ena izmed rešitev, a ne delujejo na človeka enako kot živa narava. Kot sem že omenil, na koncu gremo še vedno vsi, ne glede na generacijo, radi v Tivoli, ker je tam enostavno prijetno.
Ali to pomeni, da se človek ni kaj dosti spremenil? Verjetno res ne. Le odziva se drugače, ker so impulzi iz okolja drugačni. Torej, za ustvarjalno, na inovativnosti temelječo družbo, moramo vsi narediti korak naprej. Trajnostni razvoj ni privilegij enega področja ali stebra družbe. Kliče po celostnem pristopu in javni odprti prostor igra pri tem pomembno vlogo. Ko ga ustvarjate, pomislili tudi na to poslanstvo.
Violeta Bulc
DG: Ne tako, kot bi ti želela slišati. So pa narejene različne raziskave na to temo v razvitih državah, med katerimi izstopajo skandinavske, ki govorijo o vplivu prostora, tudi odprtega javnega prostora, na ustvarjalnost.
Pokopališče Srebrniče
Vir: http://www.dkas.si
VB: Kateri so ključni elementi, na katere se lahko naslonimo pri oblikovanju ustvarjalnega (odprtega) prostora?
DG: Odvisno od vidika. Pri uporabniku gre za zadovoljevanje njegovih potreb, dojemanje prostora (slikovitost). Na primer v Tivoli greš, ker je tam prijetno in urejeno, ni izstopajočih oblikovanih prostorov. Očitno pri zelenem javnem prostoru obstaja nekaj prvinskosti vezane na povezanost človeka z naravo, ki jo najdemo v urejenih zelenih mestnih površinah, mestnem gozdu, parku, ki ostaja aktualna tudi danes.
Uporabniku sledi tudi oblikovalski vidik. Krajinski oblikovalci načrtujejo v prostoru motive, usmerjajo gibanje, poglede obiskovalcev v prostoru. Pri tem uporabljajo tudi atraktivne, nenavadne krajinske elemente v povezavi z naravnimi. Od vedno je človek v prostor dodajal npr. vodne motive, skulpture, ipd. Vendar ravno tu včasih pretiravamo. Imam občutek, da se nam dogaja nekakšna “barcelonizacija Evrope”. Dobivamo trde sodobne formalistične ureditve, ki so s tehnološkega vidika izvedljive, ki pa so v resnici prazne. Zato ljudje še vedno zahajajo v javne mestne parke oblikovane v maniri krajinskega sloga.
Ne smemo pa pozabiti, da je pri prostoru pomemben ekološki vidik, klima, struktura tal, rastiščne razmere, ipd. Krajinski oblikovalci poskušamo izrabiti v največji možni meri naravno slikovitost pokrajine, vodo, relief, obstoječo vegetacijo …
Pokopališče SrebrničeVir: http://www.dkas.si
DG: Odvisno od vidika. Pri uporabniku gre za zadovoljevanje njegovih potreb, dojemanje prostora (slikovitost). Na primer v Tivoli greš, ker je tam prijetno in urejeno, ni izstopajočih oblikovanih prostorov. Očitno pri zelenem javnem prostoru obstaja nekaj prvinskosti vezane na povezanost človeka z naravo, ki jo najdemo v urejenih zelenih mestnih površinah, mestnem gozdu, parku, ki ostaja aktualna tudi danes.
Uporabniku sledi tudi oblikovalski vidik. Krajinski oblikovalci načrtujejo v prostoru motive, usmerjajo gibanje, poglede obiskovalcev v prostoru. Pri tem uporabljajo tudi atraktivne, nenavadne krajinske elemente v povezavi z naravnimi. Od vedno je človek v prostor dodajal npr. vodne motive, skulpture, ipd. Vendar ravno tu včasih pretiravamo. Imam občutek, da se nam dogaja nekakšna “barcelonizacija Evrope”. Dobivamo trde sodobne formalistične ureditve, ki so s tehnološkega vidika izvedljive, ki pa so v resnici prazne. Zato ljudje še vedno zahajajo v javne mestne parke oblikovane v maniri krajinskega sloga.
Ne smemo pa pozabiti, da je pri prostoru pomemben ekološki vidik, klima, struktura tal, rastiščne razmere, ipd. Krajinski oblikovalci poskušamo izrabiti v največji možni meri naravno slikovitost pokrajine, vodo, relief, obstoječo vegetacijo …
VB: S čim pa prostor sploh lahko vpliva na ustvarjalno razmišljanje? Kaj bi bil idealni prostor?
DG: Najbolje, da to kar plastično opišem. Idealen scenarij bi bil: sedim na robu gozda, nad mano krošnja (streha), zaščiten hrbet (deblo drevesa) in v bližini voda; pred mano odprt razsežen prostor (travnik, jasa), veliko svetlobe. S tem dobim občutek, da obvladujem prostor. Imam občutek varnosti in prijetnosti. Umetnost je torej tudi oblikovati prostor, da ga ljudje znajo uporabljati. Hkrati pa mora biti tak prostor obvladljiv, pregleden, zadosti skrivnosten, da spodbuja k raziskovanju.
Davorin Gazvoda
Foto: Blaž Bratkovič, Zavod Big
VB: Ampak fizična pojavnost odprtega javnega prostora verjetno ni vse?
DG: Res je. Zelo pomembna je tudi izraba prostora, njegov duh, programska vsebina. Pri nas ravno tega manjka. Preveč smo zapadli v arhitekturni determinizem: naredimo prostore, ki so namenjeni združevanju ljudi, potem pa se čudimo, ker so prazni. Ne znamo več vključiti razvoja navad, obnašanj. Tipični primer so stare socialistične soseske, ki so imele zunanje prostore, piknik prostori, mize, klopi. To je ustrezalo življenjski dinamiki tistega časa, ko so ljudje delali do dveh ali treh popoldan, potem pa so imeli čas za vrtičkanje, klepet, druženje in so ta prostor dejansko uporabljali. Danes tega v sodobnih naseljih ni več, klopce in mize samevajo, spremenila sta se delovni čas in življenjski slog.
Druga skrajnost pa so investitorji, ki danes poskušajo potržiti vsak kvadratni meter zemlje in nimajo posluha za odprte prostore. V 70-ih letih so npr. v Novih Jaršah izvedli poglobljeno športno igrišče obdano z zatravljeno brežino. Idealna postavitev. A za to potrebuješ prostor. Danes na primer v naselju Mostec ni programsko zaokroženih, specifičnih delov odprtega prostora, tam so zgolj “ostanki” odprtega prostora med stavbami.
VB: Kje v Ljubljani bi bilo primerno začeti razvijati elemente odprtega javnega ustvarjalnega prostora?
DG: Novi NUK bi moral zagotavljati prostor za ustvarjalne naboje. Vendar v to smer, žal, nihče ne razmišlja. Drug primer je, poleg severne “alternativne”, južna Metelkova, katere projekt je bil v resnici zamišljen ravno v to smer. Pa je zmanjkalo denarja in se je ideja razvodenela. Priložnosti je veliko, če bi bil le posluh pri investitorjih. Pa ga je zaenkrat premalo.
VB: Kaj pa internet generacija? Kakšen prostor bi morali oblikovati zanjo?
DG: Ne vem, imamo opravka z uporabniki, ki imajo potrebo po konstantnem preoblikovanju prostora. Zeleni prostor se tem spremembam težko prilagaja (rastline rabijo čas, da zrastejo). Zato še nimam pravega odgovora. Umetni elementi, celo hologrami se ponujajo kot ena izmed rešitev, a ne delujejo na človeka enako kot živa narava. Kot sem že omenil, na koncu gremo še vedno vsi, ne glede na generacijo, radi v Tivoli, ker je tam enostavno prijetno.
Ali to pomeni, da se človek ni kaj dosti spremenil? Verjetno res ne. Le odziva se drugače, ker so impulzi iz okolja drugačni. Torej, za ustvarjalno, na inovativnosti temelječo družbo, moramo vsi narediti korak naprej. Trajnostni razvoj ni privilegij enega področja ali stebra družbe. Kliče po celostnem pristopu in javni odprti prostor igra pri tem pomembno vlogo. Ko ga ustvarjate, pomislili tudi na to poslanstvo.
Violeta Bulc
www.incogibanje.si
Intervju je Violeta Bulc opravila v marcu 2009. Izsek intervjuja bo objavljen tudi na spletni strani Zavoda Big www.kreativneindustrije.si.
Intervju je Violeta Bulc opravila v marcu 2009. Izsek intervjuja bo objavljen tudi na spletni strani Zavoda Big www.kreativneindustrije.si.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar