četrtek, 23. april 2009

Odprti javni prostor za spodbujanje ustvarjalnosti

Inovativnost. Kako pogosto izrečena beseda. Vsaj v tem času. Kje sem pa jaz? Kaj lahko storim? Kako naj se vpnem v tokove sprememb in v njih pustim svojo sled? Lažje, kot si mislimo. Lepota inovativnosti je ravno v tem, da je njen proces ustvarjanja izredno vključujoč. V njem je prostora za vse, ki želijo ustvarjati, soustvarjati, se premikati. Če je le mogoče, preko meja znanega. Kakšna je v tem vloga tistih, ki neposredno ustvarjajo in premikajo meje odprtega javnega prostora?Velika, zelo velika. Pa ne zato, ker bi bili pomembnejši od ostalih deležnikov inovacijskega prostora. Predvsem zato, ker je bilo do sedaj na tem področju tako malo narejenega. Slednje tudi ni presenetljivo, saj je ustvarjalnost in posledično inovativnost šele v našem času postala ključni generator dodane vrednosti. Zato je tudi vprašanje odprtega javnega prostora za spodbujanje ustvarjalnosti postalo aktualno. In kako o tem razmišlja izr. prof. dr. Davorin Gazvoda, predstojnik Oddelka za krajinsko arhitekturo, Biotehniške fakultete?

DAVORIN GAZVODA
Rojen 1965 v Novem mestu. Diplomiral in magistriral na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Doktoriral je leta 1996 na
Graduate School of Design, Harvard University. Od leta 1989 je zaposlen na Oddelku za krajinsko arhitekturo, BF, trenutno kot izredni profesor za krajinsko oblikovanje. Od leta 2006 opravlja funkcijo prodekana za krajinsko arhitekturo. Poleg pedagoškega dela doma in v tujini se udejstvuje tudi na področju krajinskega oblikovanja, sodeluje na domačih in mednarodnih urbanističnih in krajinsko arhitekturnih natečajih in je pooblaščeni inženir za izdelavo načrtov krajinske arhitekture. Nekaj nagrajenih natečajnih projektov je bilo izvedenih, najuspešnejši je bil projekt za pokopališče Srebrniče v Novem mestu, za katerega je s kolegi prejel Plečnikovo nagrado in bil nominiran za evropsko arhitekturno nagrado Mies van der Rohe (2001). Zadnja leta veliko sodeluje s pekinško univerzo kot gostujoči profesor in sodelavec pri različnih krajinsko arhitekturnih projektih na Kitajskem.

Davorin Gazvoda
Foto: Blaž Bratkovič, Zavod Big

VB: Kakšna je zgodovina odprtega javnega prostora?
DG: Če se omejim samo na zeleni odprti prostor in na zgodovino vrtne umetnosti, se je prostor parkov in vrtov v preteklosti ves čas oblikoval kot poseben prostor z višjo, preseženo vrednostjo od ostalega odprtega prostora. Res pa je, da je bil to v večini privilegij bogatih. Takšni so bili njihovi vrtovi, ki so morali biti nekaj posebnega, omogočati skrajno udobje bivanja. Od tu tudi izvirajo imena, pridevniki teh vrtov npr. rajski vrt, raj na zemlji. Narejeni pa so služili tudi za podporo ustvarjalnosti. Tam so se zbirali umetniki, pesniki, slikarji, igralci.
Danes je tovrstnih prostorov premalo. Preusmerili smo se na zeleni javni prostor, ki je v večini namenjen športu, rekreaciji, sprehodom, in pri katerem se pogosto pojavlja problem sredstev za njegovo vzdrževanje, neustrezno spremljanje spremenjenih navad ljudi, ki živijo v določenem okolju in s tem povezano počasno prestrukturiranje in preoblikovanje javnih prostorov. Danes je npr. veliko otroških igrišč na eni strani zapuščenih in neobnovljenih, so pa naselja, ki le-teh sploh nimajo. Prostori, ki bi spodbujali ustvarjalnost? Do teh pa danes skorajda nimamo odnosa ….

VB: Kakšna je sploh zgodovina javnih zelenih površin v Ljubljani?
DG: V Ljubljani se je v času francoske zasedbe oblikovala komisija za olepšavo mesta, ki je predstavila načrt glavnega parka v Ljubljani z značilnimi drevoredi v prostoru današnjega Tivolija. Načrt je kasneje uresničil avstrijski guverner Latterman, ki je prepoznal vrednost francoskih načrtov in zasadil drevorede v Tivoliju. Kasneje je čas industrijske revolucije prinesel svoje značilnosti tudi v krajinskem oblikovanju. Vse manj je bilo zapletenih geometrijskih oblik. Prevladovati sta začeli enostavnost in funkcionalnost v duhu t. i. angleškega krajinskega sloga, po katerem je bil zaokrožen tudi sedanji mestni park Tivoli.

Trg v Šentjerneju
Vir: http://www.dkas.si

VB: Kaj pa današnji trend?
DG: Danes je aktualno brisanje meja med zaprtim in odprtim prostorom. V oblikovanju spet veliko geometrije (preveč), vse bolj pomembne postajajo potrebe posameznika in posebnih uporabniških skupin. Pri tem skušamo krajinski arhitekti prostor oblikovati tudi v skladu s spoznanji okoljske psihologije. Tako predmet s tem imenom vodi na našem študiju prof. M. Polič s Filozofske Fakultete. Zanimiva so povsem konkretna načela pri razporejanju in obliki, na primer klopi v javnih parkih, ob šolah, ob domovih za ostarele, pomembno je razumeti, kdaj prostor vzpodbuja nasilje, kdaj individualnost, kdaj dialog, ipd.

VB: Kaj pa na podeželju?
DG: Na podeželju je bila oblika tako odprtega javnega kot zasebnega prostora povezana z eksistenco ljudi, ki so na vasi živeli. Tako so bile stare vasi in hiše pri nas že zdavnaj grajene po načelih danes tako popularnega načela feng shu-ja, drugače ne bi obstale. Takšne so na primer visokogorske kmetije na Gorenjskem, energetsko usklajene, z odličnim izkoriščanjem naravnih danosti. Sonaravna logika je pred 1000 leti bila omogočena, danes pa jo je kapitalska logika omejila, potisnila v ozadje.

VB: Torej se danes z vplivom javnega prostora na ustvarjalnost ne ukvarjamo? 
DG: Ne tako, kot bi ti želela slišati. So pa narejene različne raziskave na to temo v razvitih državah, med katerimi izstopajo skandinavske, ki govorijo o vplivu prostora, tudi odprtega javnega prostora, na ustvarjalnost.

Pokopališče Srebrniče
Vir: http://www.dkas.si


VB: Kateri so ključni elementi, na katere se lahko naslonimo pri oblikovanju ustvarjalnega (odprtega) prostora?
DG: Odvisno od vidika. Pri uporabniku gre za zadovoljevanje njegovih potreb, dojemanje prostora (slikovitost). Na primer v Tivoli greš, ker je tam prijetno in urejeno, ni izstopajočih oblikovanih prostorov. Očitno pri zelenem javnem prostoru obstaja nekaj prvinskosti vezane na povezanost človeka z naravo, ki jo najdemo v urejenih zelenih mestnih površinah, mestnem gozdu, parku, ki ostaja aktualna tudi danes.
Uporabniku sledi tudi oblikovalski vidik. Krajinski oblikovalci načrtujejo v prostoru motive, usmerjajo gibanje, poglede obiskovalcev v prostoru. Pri tem uporabljajo tudi atraktivne, nenavadne krajinske elemente v povezavi z naravnimi. Od vedno je človek v prostor dodajal npr. vodne motive, skulpture, ipd. Vendar ravno tu včasih pretiravamo. Imam občutek, da se nam dogaja nekakšna “barcelonizacija Evrope”. Dobivamo trde sodobne formalistične ureditve, ki so s tehnološkega vidika izvedljive, ki pa so v resnici prazne. Zato ljudje še vedno zahajajo v javne mestne parke oblikovane v maniri krajinskega sloga.
Ne smemo pa pozabiti, da je pri prostoru pomemben ekološki vidik, klima, struktura tal, rastiščne razmere, ipd. Krajinski oblikovalci poskušamo izrabiti v največji možni meri naravno slikovitost pokrajine, vodo, relief, obstoječo vegetacijo …

VB: S čim pa prostor sploh lahko vpliva na ustvarjalno razmišljanje? Kaj bi bil idealni prostor?
DG: Najbolje, da to kar plastično opišem. Idealen scenarij bi bil: sedim na robu gozda, nad mano krošnja (streha), zaščiten hrbet (deblo drevesa) in v bližini voda; pred mano odprt razsežen prostor (travnik, jasa), veliko svetlobe. S tem dobim občutek, da obvladujem prostor. Imam občutek varnosti in prijetnosti. Umetnost je torej tudi oblikovati prostor, da ga ljudje znajo uporabljati. Hkrati pa mora biti tak prostor obvladljiv, pregleden, zadosti skrivnosten, da spodbuja k raziskovanju.


Davorin Gazvoda
Foto: Blaž Bratkovič, Zavod Big

VB: Ampak fizična pojavnost odprtega javnega prostora verjetno ni vse?
DG: Res je. Zelo pomembna je tudi izraba prostora, njegov duh, programska vsebina. Pri nas ravno tega manjka. Preveč smo zapadli v arhitekturni determinizem: naredimo prostore, ki so namenjeni združevanju ljudi, potem pa se čudimo, ker so prazni. Ne znamo več vključiti razvoja navad, obnašanj. Tipični primer so stare socialistične soseske, ki so imele zunanje prostore, piknik prostori, mize, klopi. To je ustrezalo življenjski dinamiki tistega časa, ko so ljudje delali do dveh ali treh popoldan, potem pa so imeli čas za vrtičkanje, klepet, druženje in so ta prostor dejansko uporabljali. Danes tega v sodobnih naseljih ni več, klopce in mize samevajo, spremenila sta se delovni čas in življenjski slog.

Druga skrajnost pa so investitorji, ki danes poskušajo potržiti vsak kvadratni meter zemlje in nimajo posluha za odprte prostore. V 70-ih letih so npr. v Novih Jaršah izvedli poglobljeno športno igrišče obdano z zatravljeno brežino. Idealna postavitev. A za to potrebuješ prostor. Danes na primer v naselju Mostec ni programsko zaokroženih, specifičnih delov odprtega prostora, tam so zgolj “ostanki” odprtega prostora med stavbami.

VB: Kje v Ljubljani bi bilo primerno začeti razvijati elemente odprtega javnega ustvarjalnega prostora?
DG: Novi NUK bi moral zagotavljati prostor za ustvarjalne naboje. Vendar v to smer, žal, nihče ne razmišlja. Drug primer je, poleg severne “alternativne”, južna Metelkova, katere projekt je bil v resnici zamišljen ravno v to smer. Pa je zmanjkalo denarja in se je ideja razvodenela. Priložnosti je veliko, če bi bil le posluh pri investitorjih. Pa ga je zaenkrat premalo.

VB: Kaj pa internet generacija? Kakšen prostor bi morali oblikovati zanjo?
DG: Ne vem, imamo opravka z uporabniki, ki imajo potrebo po konstantnem preoblikovanju prostora. Zeleni prostor se tem spremembam težko prilagaja (rastline rabijo čas, da zrastejo). Zato še nimam pravega odgovora. Umetni elementi, celo hologrami se ponujajo kot ena izmed rešitev, a ne delujejo na človeka enako kot živa narava. Kot sem že omenil, na koncu gremo še vedno vsi, ne glede na generacijo, radi v Tivoli, ker je tam enostavno prijetno.

Ali to pomeni, da se človek ni kaj dosti spremenil? Verjetno res ne. Le odziva se drugače, ker so impulzi iz okolja drugačni. Torej, za ustvarjalno, na inovativnosti temelječo družbo, moramo vsi narediti korak naprej. Trajnostni razvoj ni privilegij enega področja ali stebra družbe. Kliče po celostnem pristopu in javni odprti prostor igra pri tem pomembno vlogo. Ko ga ustvarjate, pomislili tudi na to poslanstvo.

Violeta Bulc
www.incogibanje.si


Intervju je Violeta Bulc opravila v marcu 2009. Izsek intervjuja bo objavljen tudi na spletni strani Zavoda Big www.kreativneindustrije.si.

ponedeljek, 6. april 2009

Ujeti nove vibracije podjetja v novi celostni grafični podobi

Pred vsemi nami so novi časi, ki bodo predvsem drugačni v odnosu do posameznika, družbe in okolja kot celote. Vsako podjetje je živ organizem in zato se vsako podjetje na spremembe odziva drugače in na svoj način preverja svoje vrednote in vizijo, postavlja nove cilje in strategije, upravlja odnose in komunicira. Notranje in zunanje spremembe podjetja se kažejo na različne načine, tisti, ki jih pravočasno ozavestijo, pa jih tudi proaktivno komunicirajo v javnost. Kakšno vlogo v tem igra nova celostna grafična podoba - logotip in vizualna gradiva podjetja? Kako ujeti spremembe podjetja, njihovo energijo v besede in nov logotip?

O tem smo govorili z Mitjo Tuškejem, strateškim menedžerjem Formitasa, agencije za integrirane in digitalne komunikacije, ki je uspela ujeti nove vibracije podjetja Vibacom v prenovljeni celostni podobi. Tu je njihova zgodba.

VB: Kdo je Formitas tim (ali uradno Formitas BBDO & Pleon)?
MT: Po osebnosti smo najbolj podobni belolasemu mladeniču. Ta podoba pomeni, da v podjetju združujemo znanja in izkušnje modreca ter iskrivost in sproščenost mladosti. Tako tudi delujemo in se obnašamo. Dvajsetletne izkušnje nadgrajujemo z neugnanostjo, zvedavostjo in drugačnim pogledom na svet, ki ga prinaša pretežno mlada ekipa. Ko to prepletemo v delovni utrip in medsebojne odnose, ni nič čudnega, če skorajšnji petdesetletniki – glede na ustaljene družbene norme – počnejo »neumnosti« in petindvajsetletniki sami popolnoma zrelo, suvereno in odgovorno izpeljejo predstavitev projekta pri naročniku, kjer požanjejo aplavz na odprti sceni.
Če bi poskušali opredeliti organizacijsko kulturo Formitasa, nas najbolje opiše kultura klana. Poudarjeno medsebojno sodelovanje, soodvisnost posameznika od celote, predanost projektom, srčnost ter želja po ustvarjanju in znanju, vse to so naše skupne vrednote.
Sicer pa nas je devetintrideset, ukvarjamo se s tržnimi znamkami in njihovimi integriranimi komunikacijami, kar pomeni, da smo razdeljeni na več delovnih področij od strateškega upravljanja znamk do kreiranja vsega kar sodi na področje komunikacij, medijskega načrtovanja, odnosov z javnostmi, digitalnega sveta, dogodkov ...
VB: Kaj so vaše ključne sposobnosti?
MT: Smo med seboj povezana skupina strokovnjakov, ki celovito obvlada vsa področja pomembna za tržno znamko, kar je danes v svetu redkost. Optimalno obvladovanje tržnih okolij znamk v skladu s tem, kaj znamke so in kaj v nekem ciljnem tržnem okolju pomenijo, prepoznavanje ali ustvarjanje pravega jedra znamke in potem ustrezno soupravljanje v spreminjajočih se tržnih razmerah, trajnostna ustvarjalnost in inovativnost v komunikacijskih pristopih – to so naše ključne sposobnosti.

Mitja Tuškej
(Vir: Lidija Mataja)

VB: Zakaj se podjetja sploh odločajo za preoblikovanje celostne podobe?
MT: Preprosto, ker so pametna ... Celostna podoba je komunikacijska mati podjetja. Odraža vizijo podjetja, njegovo poslanstvo, ključne značilnosti, vrednote in ne nazadnje tudi osebnost podjetja. In vse to sporoča vsem deležnikom podjetja, ciljnim javnostim, uporabnikom njegovih storitev, izdelkov ... Celostna podoba zelo preprosto govori o tem, kakšno je podjetje.
Ker podjetja, torej korporativne znamke, delujejo v tržnem okolju, ki je popolnoma dinamično, se spreminja ves čas, spreminjajo se podjetja, spreminjajo se konkurenti, spreminja se tehnologija, spreminjajo se potrošniki, spreminjajo se družbe, spreminjajo se trendi. Vse to vpliva na pozicijo podjetja v konkurenčnem okolju. Pozicijo mu določajo njegove značilnosti, vrednote, ki ga vodijo in njegova osebnost. In te se spreminjajo. Te spremembe se morajo odražati tudi v komunikacijah podjetja, in ker je sistem celostne grafične podobe komunikacijska mati, je logično in pravilno, da se spreminja in prilagaja bistvu podjetja in njegovemu jedru. Celostna podoba kot pomemben del identitetnega sistema podjetja pošilja ciljnim javnostim podjetja pomembna sporočila.

VB: Kako vi pristopite k preobrazbi celostne podobe podjetja? Kaj je za vas ključno v odnosu do stranke in kaj do materije (v tem primeru podjetja)?
MT: Osnova za preobrazbo podobe in vseh komunikacij podjetja ali znamke leži v percepciji, v zaznavanju znamke na konkurenčnem trgu na eni strani in v viziji, poslanstvu in ciljih podjetja. Vedno gre za iskanje pravega razmerja med tem, kaj je bilo podjetje ali znamka včeraj, kaj je danes in kaj bo jutri. Pri opredeljevanju te situacije je ključno predvsem to, kako razmišljajo v podjetju in kako to podjetje vidijo njegovi partnerji. Kot sem omenil že prej, gre za zavedanje, kaj so ključne značilnosti podjetja, katere se njegove temeljne vrednote in kakšna je osebnost podjetja. V teh elementih, v njihovi medsebojni usklajenosti, se razjasni bistvo podjetja, njegova temeljna moč, njegovo jedro, njegov temeljni ključ, ki pelje podjetje naprej v prihodnost. Torej gre za preplet odnosov, sposobnosti in dejavnosti in načinov, ki jih podjetje s svojim notranjim ustrojem daje svojim strankam. Te elemente potem v fazi kreativnega procesa izrazimo z grafičnimi elementi: s podobo znaka, z uporabljenimi tipografijami, z barvnim sistemom in sistemsko urejenimi postavitvami.


Formitas tim na malo drugačen način (umetniška slika, ki sloni v Formitasovih sprejemnih prostorih)
(Vir: Formitas)

VB: Pa poglejmo konkretni primer: kako ste začutili Vibacom preden ste se lotili celostne podobe?
MT: Ker z Vibacomom že dolgo sodelujemo in se dobro poznamo, sem imel kot strateg nekoliko lažje delo. Imel sem že večino odgovorov, ki se nanašajo na vse tiste elemente, o katerih sem govoril prej. Slika podjetja je bila jasna, Vibacom ima jasno vizijo in vrednote, zato ni bilo težko zapisati bistvo. Nekaj pogovorov, klepet ali dva v podjetju, klepet ali dva z »zunanjim svetom« ti ponavadi le potrdita razmišljanje o bistvu podjetja, do katerega si prišel v svojem timu. In pri prenovi Vibacomove podobe je bilo tako. Formitas-Vibacomov tim je bilo kar nekaj ljudi. Avtorici nove celostne podobe sta oblikovalka Petra Matijevič in umetniška direktorica Deidra Jovanović v sodelovanju s kreativno direktorico Ano Ivandič. Poleg mene v ekipi sodelujeta še Valerija Križnik in Tilen Žagar.
Sicer pa: devet let (medsebojnega) spremljanja ti da ogromno. V fazi osredotočenega razmišljanja o jedru Vibacoma se je ekipi zapisala misel, ki smo jo prenesli v novo obliko: »Dobre energije so v nas in povsod okoli nas, le začutiti jih moramo in se prepustiti toku, da nas odpeljejo tja, kjer se odpre vedno nova pot.« To je – preprosto – Vibacom. Verjamem, da ni partnerja Vibacoma, ki bi lahko temu stavku oporekal in vem, da vsi v Vibacomu čutijo tako.

Evolucija Vibacomovega logotipa
(Vir: Formitas)

VB: Kako ste razvijali novi logotip in kateri elementi so zajeti v novi podobi?
MT: Hm ... jedro Vibacoma smo »narisali«. Statičnost prejšnjega logotipa smo spravili v gibanje in mu dodali energijo. Ker je potrebno energije začutiti, smo oblikovali več energij, vseh sedem temeljnih energetskih nivojev v različnih oblikah in v njihovih barvah, glede na tok trenutka, tok podjetja, tok prihodnosti. V svobodi, da slediš tisti poti, ki je v različnih situacijah za tvoje podjetje najbolj optimalna. Vse energije združene v Vibacomu, kjer vsak člen Vibacoma v vsakem trenutku sam sledi energiji trenutka in energiji podjetja, za katerega dela.

VB: Ali je sploh modro razviti nov logotip v času t.i. krize?
MT: Izhajajoč iz tega, da je potrebno uvajati spremembe takrat, ko se podjetje in/ali njegovo okolje spreminja, tu sploh ni vprašanja. Moja teza je obratna. V času krize je najbolj modro razviti nov logotip, saj se okolje, v katerem podjetje deluje najbolj hitro spremeni. V pol leta »krize« so se spremenile temeljne vrednote v celotni družbi. Vsi skupaj že tečemo na drugačnih progah, z drugimi cilji in načini. Marsikaj kar je do včeraj veljajo, danes ne velja več. In te spremembe vplivajo na dojemanje in razumevanje podjetij in znamk. Če podjetje zase ali za svojo znamko pravočasno ugotovi, kje so ključne spremembe, mora to sporočiti okolju. In če govorimo o podjetju v storitveni dejavnosti, če govorimo o pomenu njegove identitete in njegove korporativne znamke, potem je sistem celostne grafične podobe mati komunikacij ...

Reblog this post [with Zemanta]