torek, 25. avgust 2009

INTERAKTIVNOST KOT POLIGON USTVARJALNOSTI


Ustvarjalnost nima meja. Povezuje se preko neskončno novih spoznanj, se tako širi, plemeniti. Nikoli ne preneha raziskovati. Prodre v vse nivoje naše zavesti in podzavesti. Nas hrani, spodbuja, razkraja in sestavlja. Pomaga nam odkriti nas same, našo lepoto, praznino, srčico, vzvode za naš razcvet in poslanstvo. Nekateri z umetnostjo sobivamo, drugi zavestno širijo meje njenega univerzuma. Mednje sodi tudi tokratni intervjuvanec.

Peter Ciuha je človek, ki povezuje svetove. Svet življenja, likovne umetnosti, glasbe in novih medijev. Njegov trenutni poligon ustvarjalnosti je interaktivnost. Njegova tiha želja je na čim bolj naravni način odpreti ljudem pot v glasbo in druga ustvarjanja. Išče nove poti za manifestacijo ustvarjalnega duha. Za začetnike in tiste, ki se že prosto potapljajo v ustvarjalne globine. To je njegova zgodba.

INTERVJU S PETROM CIUHO
VB: Kdo je Peter Ciuha?
PC: Akademski slikar, specialist grafik, magister umetnosti,
visokošolski predavatelj risanja in slikanja na Visoki šoli za dizajn. V svojem bistvu ustvarjalec in iskalec mej mogočega v umetnosti. Sanjač, ki pravzaprav raziskuje meje v vsem kar počne. Ko delam so to meje umetnosti, ko učim je to pedagogika in didaktika, ko imam pred sabo klavir je to začetek glasbe; enako pri računalniku. Vedno znova iščem okna v novi svet, ki ga brez posebnega odnosa do umetnosti sploh ne bi bilo mogoče videti.

Peter Ciuha igra klavir v MATERNICI (Vir: Ciuha)

PETER CIUHA – BIOGRAFIJA

Peter Ciuha nadaljuje študij Videa in novih medijev na Akademiji za Likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na temo Vizualizacije glasbe. Računalniški del projekta nastaja na Fakulteti za informatiko v Ljubljani, avtor računalniškega programa je dipl. ing. Bojan Klemenc. Avtor in soavtor učbenikov za osnovno šolo Likovna vzgoja 7, 8 in 9, Založbe Mladinska knjiga. Pripravlja priročnik za učitelje. Oče 14-letnega sina Jakoba, bodočega arheologa. Več.

VB: Kaj je zate meja?

PC: Meje so tiste točke, kjer stvari postanejo zanimive. Sredina je mrtva, stran od dogajanja. Meje pa so vznemirljive. Tudi znotraj samega sebe. Lahko si tam, kjer si vedno bil, ali pa tudi pri sebi vedno znova iščeš nov izziv, preko meja ustaljenega.

VB: Kje in kako lahko odkrivamo in podiramo te meje?
PC: Med različnimi čutili; vsa čutila se končajo v možganih. Med različnimi jeziki; verjamem, da je mogoče vse te svetove povezovati; to so vid, sluh, gibanje - v druge zaenkrat še nisem šel. Med dvemi različnimi stanji: stanje ustvarjalnosti, vsakodnevno stanje.

VB: Kako stanja vplivajo na nas?
PC: Na primer, vsakodnevno je tisto, kar je utečeno, vezano na sredino, kjer se redkokdaj kaj zgodi. V tem stanju se pogosto znajdemo, ker stvari vzamemo “zdravo za gotovo” in se ne ukvarjamo s tem, kar v resnici slišimo in vidimo, ampak delujemo mehanično, samodejno. S tem se zapremo za doživljanje in živimo v lažni realnosti svojih predstav in domišljije.

VB: Kaj pa ustvarjalno stanje?
PC: Pri ustvarjalnem stanju pa izključimo cenzuro. Gledaš, poslušaš, občutiš trenutek, v katerem si - svet okoli tebe, samega sebe v njegovi popolnosti. Temu bi lahko rekel tudi maksimalno stanje odprtosti, pozornosti. V takem stanju si pripravljen na dialog z neznanim, predvsem s tistim, kar niso samo misli. Zato je ustvarjalnost zame raziskovanje ne vnaprej določenega.

PC: Neznano ima še eno drugo dimenzijo, mistično. Pravijo, da je bila v
prejšnjih oblikah religije beseda bog označena z besedo neznano in šele
moderna družba je oblikovala boga po svoji podobi.

VB: Kako to odzvanja v praksi?
PC: Poskušal bom to prikazati skozi moj model. V njem umetnost sestavlja pet svetov, ki se med seboj dopolnjujejo. Prvega usmerjajo gibanje in naključje.
Tu ni nobenega pričakovanja, ni preference, izbora enega nad drugim, rezultat je nepomemben. To je stanje popolnega sprejemanje vsega neznanega. Drugi svet se začne z ustvarjanjem prvih simbolov, ki postanejo orodje za razumevanje. Sčasoma pa ta orodja postanejo sama sebi namen. Podoba postaja pomembnejša od sveta. To v likovni govorici pripelje do utečenih shem. Če želiš dalje, moraš v svojo dejavnost pripeljati pozornost. In to nas vodi do tretjega sveta. V tretjem svetu se osredotočiš na pot v neznano, v abstrakcijo. Tu pa postanejo svari zanimive. Celota ni več nedvoumno določena, ampak odvisna od načina povezave med temi deli, od medsebojnih odnosov. Slikarstvo je dolgo časa potrebovalo, da je črto, barvo, svetlobo, osvobodilo črte, pomena, da je osvobodilo človeka, ki nosi vse te sposobnosti v sebi že od rojstva.

PC: Za možgane obstaja aktualna shema desne in leve hemisfere. Po tej teoriji je polovica možganov vezana na miselne dejavnosti (simbolne: računanje, jezik), druga polovica pa se ukvarja z prepoznavanjem odnosov med deli in celoto.


VB:Ali se je potem sploh potrebno šolati, če želimo biti ustvarjalni?
PC: Za ustvarjalnost ne potrebuješ šole. Marsikdo pa jih potrebuje, da odstrani ovire.

VB: V luči prvih 3 svetov se risba ponuja kot neko intuitivno doživljanje?
PC: Res je. V tem stanju marsikdo povezuje risbo z intuicijo. Intuicija je sposobnost, da sprejmeš občutke in prepričanja v sebi in o svetu, za katere nimaš podlage v mislih. Da sprejmeš nekaj, kar je neznanega in logično nepojasnjenega. Če bi uspeli zaupati svoji intuiciji, bi bil svet zelo drugačen. S tem bi prišli do svojega resničnega bistva in ne bi življenje zapravili za nekaj, kar ni njemu lastno.

VB: Ali to vidiš v svojih risbah?
PC: Sam vem, da vse kar lahko narišem lahko tudi uresničim in to sem opazil tudi pri mnogih znanstvenikih (npr. Noordungu). Risba je moje drugo rojstvo.
Risba Petra Ciuhe z naslovom Katarina (Vir: Ciuha)

VB: Kam nas pa peljeta četrti in peti svet?
PC: Bistvo četrtega sveta je opazovanje narave. To je pravzaprav zelo tehnična zadeva, ko poskušaš doživeti, narisati tisto, kar vidiš. Presežeš slike simbolnega sveta v sebi. Torej z opazovanjem in zaznavanjem zunanjega sveta takega, kot je, premikamo meje notranjega sveta. Tako povečevanje percepcije v naravi poveča percepcijo odnosov med ljudmi. Iz lastne subjektivnosti postaneš bolj objektiven. S tem si ustvariš prehod v peti svet. To je svet izraza, ekspresije, umetnosti, ki je nasprotje od naravnosti. To je stopnja sinteze. Tu vse štiri svetove povežeš v nekaj novega. V peti fazi se poučevanje neha in se začne tvoje lastno odkrivanje. V tej fazi si osvobojen strahu lastnega ustvarjanja. Osebno mislim, da je največji greh neke družbe ta, da je zatrla ustvarjalnost. Taki družbi se vesolje upre in ustvari pogoje, da se sama razkroji, podre.

MULTIMEDIJSKA INSTALACIJA »MATERNICA« Petra, ki jo je potrebno doživeti.

Maternica je likovni prostor. Premika mejo doživljanja grafike in tiska. Gledalec s pomočjo izjemne tehnične rešitve vstopi v živo sliko, ki je oblikovana kot lupina. Tu se preda ritmu samo njemu lastnega arhaičnega spomina. Z donacijo Maternice CUDV Draga se je pričelo raziskovanje njenih terapevtskih možnosti učnega okolja, v okviru inovacijskega projekta pri Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Lahko se uporabi v visoko stresnih delovnih, zdravstvenih, vzgojnih in šolskih okoljih za sprostitev, ustvarjalno inspiracijo, za zmanjšanje strahu, odvisnosti in agresije, kar vse omogoča izboljšano medčloveško komunikacijo in višjo kvaliteto dela in bivanja.

Maternica (Vir: Ciuha)

VB: Kako pa v Sloveniji?
PC: Slovenci se moramo še izkopati iz fantomov in priznati, da je ustvarjalnost tista, ki zahteva vso podporo družbe na vseh nivojih, v vseh starostih, na vseh področjih. Potem bo tudi inovativnosti dovolj.

VB: Imaš kakšno sporočilo za poslovni svet?
PC: Ustvarjalni človek se vpraša “Zakaj pa…?”, ne sprejme že dano in neprestano eksperimentira, se igra. To ni potrebno vedno na materialnem nivoju. Rešitev se lahko pojavi v sanjah, v neki drugi aktivnosti. Ta uvid ni logična izkušnja, ampak je v večini izkušnja desne hemisfere. Življenje je veliko bolj zanimivo, ko misli uporabljaš omejeno in jih nadomestiš z intuicijo.

VB: Kaj umetnost lahko da poslovnemu svetu?
PC: Umetnik ustvarja iz nič, ustvari nekaj, kar še ne obstaja, nekaj povsem novega. To znamo in to lahko naučimo tudi druge.

Violeta Bulc in Peter Ciuha med intervjujem (Vir: Vibacom)

VB: Kakšno pa je tvoje mnenje o managerjih?
PC: Beseda manager izhaja iz maneže, kjer označuje tistega, ki poganja konje v tek.
Ta vloga je nujna za polno delovanje kakršnega koli podjetja. Tudi sam moram imeti managerja ali biti sam svoj manager, če želim živeti od svojega dela in umetnosti.
A kako motivira sodelavce in sebe, da damo vsi od sebe največ in presežemo lastne zmožnosti? Tu vidim še veliko ustvarjalnih priložnosti. Morda za začetek, da izstopijo iz modela posnemanja in vstopijo v model ustvarjanja.

VB: Hvala, Peter.
PC: Hvala za dragocene in ustvarjalne trenutke.

Povezovanje svetov sedanjosti se vedno znova ponuja kot prezrta dimenzija za širjenje naših lastnih svetov, odkrivanje novih dimenzij uspeha in sreče. Že če ste se sprehodili skozi ta intervju, se vas je doaknilo nekaj novega in vaš svet ni več isti. Je širši, svetlejši, pogumnejši…

Srečno, Violeta

ps: Razgovor s Petrom Ciuha je potekal dva dni in je del širšega modela odkrivanja globine slovenske ustvarjalnosti in inovativnosti, ki ga je Vibacom tim zastavil skupaj z Združenjem Manager. Zato bo razširjena verzija intervjuja, podkrepljena s številnimi konkretnmi primeri in poglobljenim opisom modela petih svetov, objavljena v jesenski številki MQ-ja, revije Združenja Manager.