petek, 04. februar 2011

Kultura, veš svoj dolg?

Razvoj slovenskega naroda je v veliki meri vezan na razvoj slovenske kulture. Zaznamuje naš odnos do nas samih, do naše okolice in sveta. Do življenja in naše vloge v njem. Zato danes, ko razmišljam o razvoju inovacijskih ekosistemov, razmišljam tudi o vlogi kulture in umetnosti v njih. In se vprašam: kje ste, naši umetniki, pisatelji, pesniki? Kje skrivate svojo moč, svoj navdih? Tako malo vas je čutiti med ljudmi, v središču življenja, v vrtincu izzivov in na poti iskanja novih vizij. Strinjam se z našo današnjo gostjo, ki pravi, da je, “včasih tako, da vprašanja, ki jih zastavlja umetniški tekst, ostajajo namerno odprta, in tudi to je v redu”. Pa vendar pri narodu, ki je tako globoko vezan na izraz notranje moči v obliku kulture in/ali umetnosti, njihovi nosilci ne morejo modrovati v zaprtih krogih in prostorih. Potrebujemo vas. Na pravi strani etike, svetlobe, napredka. Današnja zgodba je posvečena ženski, prijateljici, profesorici. Njej, ki razmišlja, raziskuje in odločno izpostavlja vlogo kulture in umetnosti v sodobni družbi. Jo kritično razgali skozi skandinavsko izkušnjo, ki je njena specialnost. Predstavljamo jo na naš kulturni praznik, državni praznik. Edinstven na svetu. Kot je edinstvena tudi naša gostja – Monika Žagar.

VB: Kdo je Monika Žagar?
MŽ: Ja, težko vprašanje kar za začetek! Ali ti vedno veš, kdo si? Saj se vsi venomer spreminjamo in na nas vpliva mnogo stvari - od neposrednega okolja do novih ljudi, od spominov do pričakovanj. Starejša kot sem, bolj se mi zdi, da je vse izmuzljivo. Trenutno sem zaradi smrti v družini bolj v tranziciji, kaj pa bo na koncu tega procesa, res ne vem povedat. Me pa zanima kako se bo izšlo.

Kratka biografija: sem Ljubljančanka, študirala na Filozofski fakulteti, kasneje na Univerzi v Oslu in Aarhusu, doktorirala na “University of California” v Berkeleyu iz skandinavistike. Zdaj predavam na Oddelku za nemščino, skandinavistiko in nederlandistiko na “University of Minnesota” v Mineapolisu. Prva knjiga mi je izšla na Dunaju, druga v Seattlu, tretjo še pišem. Vmes sem objavila še veliko člankov. Z veseljem se spominjam sodelovanja z zdaj že pokojnimi "Razgledi", ko sem iz čistega užitka pisala članke in kolumne. Zdaj včasih kaj napišem za "Ampak", vendar me kar naprej preganjajo administrativni roki in mentorsko delo na univerzi.

VB: Katere vsebine/dogodki so najmočneje vplivali na tvoj celostni razvoj?
MŽ: Sigurno najprej družinsko okolje, kjer so knjige in umetnost pomenile veliko, ravno tako urejene delovne navade in odgovornost do dela. Potem pa študentska leta v Ljubljani, od katerih se najbolj spomnim druženj kar tako, in razvnetih pogovorov o prav vsem: o alternativnih življenskih stilih, o antiavtoritarni družbi, o kajenju, o pomenu znanja, o glasbi, o gledališču in tako naprej.

VB: Kaj pa skupina, ki se je zbirala v “Šumiju”?
MŽ: Zdi se mi, da se o naših študentskih letih in o skupini okrog “Šumija” danes ve bolj malo, in da se vse skupaj zreducira na nek površen flower-power. V resnici je šlo za globoka izpraševanja o tem, kako uviditi in odločati o lastnem življenju, kako ga osmisliti tudi skupaj z drugimi, na demokratičen način. Glede na to, da je bilo politično okolje surovo in represivno, pravzaprav kar neverjetno.

Slika: Monika Žagar

VB: Kaj pa svet?
MŽ: Ja, na moj razvoj je zelo vplivalo tudi življenje po svetu: najprej v Skandinaviji, kjer sem odkrila, da Jugoslavija ni popek sveta, da vsakdo, ki razmišlja drugače še ni razredni sovražnik in da se da egalitarno družbo doseči brez ideološke represije. Potem pa seveda tudi univerza v Berkeleyu – odprtost prostora, svoboda razmišljanja, visok nivo znanja, obenem pa tudi prisotnost v širšem prostoru glasbe, klubov, dogodkov in recitacij, knjigarn, predavanj itd.

VB: Kaj torej v tvojem življenju pomenita Umetnost/Kultura z veliko začetnico?
MŽ: Ali misliš na bolj elitno kulturo? Meja med veliko in malo začetnico v umetnosti in kulturi se je v zadnjem času precej zabrisala. Pa vseeno: umetnost in kultura z veliko ali z malo mi veliko pomenita. Konec koncev, predavam književnost in dobrih tekstov je ogromno, nekateri so že klasiki, drugi pa bolj sodobni klasiki. Vendar je pisanje težko ločiti od širših kulturnih utripov. Kot mi le dovoljuje čas, obiskujem razna branja, filmske festivale, dogodke v Narodni galeriji, Muzeju moderne umetnosti ali v blues klubu tu okrog vogala v Mineapolisu, kjer redno igra Leo Kottke in gostuje tudi Neil Young. Kar mi je pri tem merodajno, je refleksija avtorja o svojem delu in kakovost, premišljenost in kreativnost dela, pa naj gre za prozo, dramo, sonete, film ali popularno glasbo.

VB: Kako vidiš vlogo kulture/umetnosti v družbi danes?
MŽ: Vloga kulture/umetnosti v družbi danes se je na eni strani zmanjšala, na drugi pa razširila. Kanona v klasičnem smislu obveznega branja ali repertoarja ni več, čeprav so njegovi vitalni deli še kako prisotni tudi danes. Umetnost nam dovoli, da obiščemo popolnoma drugačne prostore od naših, o njih razmišljamo, se nanje odzivamo, v njih uživamo in se od njih učimo. Ker je prostor umetnosti neomejen, je to tudi prostor svobode in individualnega razvoja. V tem prostoru začutimo svojo lastno kreativnost in drznost. V Sloveniji je umetnost vidna in prisotna, kar me vedno znova razveseljuje, pogrešam pa tisto širšo kulturo: kulturo dialoga in strpnega pogovarjanja, kulturo na cesti, odnos do narave, do živali.

VB: Kako pa doživljaš odnos mlajše generacije do kulture in umetnosti?
MŽ: Skrbi me, da mlajše generacije ne berejo več veliko, oziroma, da branje ali kar koli že počnejo, kar naprej prekinjajo zaradi neprestanih sms-ov, elektronske pošte, itd. Mislim, da sta za resnično umetniško delo, kot tudi za kreativnost in raziskovalnost, potrebna koncentracija in čas, kar pa je v današnjem času težko. Zato tudi Bolonjske reforme univerze ne podpiram, saj je čas, ko naj bi bili študenti vsaj v principu radovedni, inovativni, željni znanja in raziskovanj, skrajšan.

VB: Ali igra kultura/umetnost po tvoje pomembno vlogo tudi v dobi inovacij? Pri razvoju inovacijskih ekosistemov?
MŽ: Delno sem odgovorila že s prejšnim odgovorom. Ja, mislim, da nam umetnost da vpogled v polje možnega, v neke paralelne svetove. Nam da drznost, da se v nekaj spustimo, se angažiramo. Kultura/umetnost nam omogočita, da uvidimo, kaj je edinstveno, novo in za nas lepo. Da artikuliramo svoj pogled, pa če je ta še tako navzkriž z obstoječim. Da smo kritični, da ne sprejemamo vsega kar tako.

VB: Si specialistka za skandinavske jezike in skandinavsko literaturo, še zlasti norveško. Ali lahko vidiš kakšne vzporedne vzorce med Skandinavijo in Slovenijo? V odnosu do literature, pisateljev, pesnikov?
MŽ: To pa je zelo obsežno vprašanje. Morda le nekaj ključnih misli. Je veliko vzporednic pa tudi razlik. Zgodovinsko gledano obstajajo vzporednice zlasti med Slovenijo, Norveško in Finsko. Norveška je bila stoletja politično in kulturno odvisna od Danske in malo manj od Švedske. Za vzvod k politični samostojnosti (leta 1905) je uporabila prav kulturo, jezik in angažiranost intelektualcev in umetnikov.

Na oddelku za zgodovino na FF v Ljubljani, je o primerjavah med Slovenijo in Norveško nastala magistrska naloga, vodil jo je Prof. P. Vodopivec, sodelovala sva pa še Prof. Grdina in jaz.

Podobno Finska, ki je kot švedska provinca dolga stoletja kot uradni jezik uporabljala švedščino. Vprašanja v zvezi z uporabo finščine kot uradnega in knjižnega jezika in z oblikovanjem finske identitete, so galvanizirala širšo publiko sredi 19. stoletja. Ta kulturni proces je na koncu pripeljal do politične samostojnosti 1917. V obeh državah so proces osamosvajanja začeli in kasneje usmerjali pisatelji in intelektualci. O njih se še danes govori kot o očetih naroda ali velikih patriotih.

VB: Kaj pa odnos danes?
MŽ: Tako na hitro bi lahko rekla, da Skandinavija svoje umetnike danes lepo podpira.

Na Norveškem imajo bogat fond, ki podpira npr. branja pisateljev v tujini, prevode v tuje jezike, akademske delavnice za predavatelje skandinavistike v tujini, štipendije, itd. Podobno počne Švedska preko švedskega inštituta, obstaja pa še vrsta pan-skandinavskih organizacij, ki podpirajo širše nadnacionalne projekte. Pri tem ima Norveška prednost, saj je zaradi naftne industrije bogata država.

Obstajajo številni mehanizmi, ki vzpodbujajo npr. pisanje v materinih jezikih (namesto prevodne literature), nekatere, npr. knjižnično nadomestilo, imamo tudi v Sloveniji. Svojo vlogo pa igra tudi marketing. Kroji vsebine, ki pridejo v širše branje. Kot v Sloveniji, je skandinavska scena zelo razpršena, piše se veliko in v različnih stilih in z različnimi pristopi.

VB: V svoji knjigi govoriš tudi o etičnih načelih kulture in umetnosti. Še posebej o odnosu in vplivu umetnika in njegove stvaritve na družbo? Je umetnina lahko izdvojena in odtujena od aktualnega vpliva/obnašanja umetnika?
MŽ: Umetnina ima svoj umetniški jezik, ki je svojstven, družbeni vpliv pa se v njej lahko odraža, ali pa tudi ne. Odnos med umetnino in družbo je nepredvidljiv. Vpliv ene na drugo poteka po zapletenih poteh in včasih šele po dolgem času. V knjigi skušam potegniti paralelo med Knutom Hamsunom, njegovim vrednostnim sistemom in njegovo podporo nacistični okupaciji Norveške med drugo svetovno vojno. Ni res, da je njegova podpora nacizmu samo plod njegove starostne senilnosti, kot se rado trdi. Je logična navezava na njegov osnovni svetovni nazor, ki je vključeval tudi prezir do razsvetljenstva, omalovaževanje znanja in univerze kot institucije. Bil je tudi prepričan, da je demokracija sistem, ki daje ženskam in delavcem preveč pravic, in da se da z intuicijo, namesto z znanjem, spoznavati svet, razložiti zgodovino in vplivati na bodočnost. Od tu pa do Blut und Boden pa ni daleč.

Hamsun je v svoji dolgi in plodoviti karieri napisal velik opus, njegove prve knjige pa se zelo razlikujejo od kasnejših. “Glad”, napisan leta 1890 in ki je bil v slovenščino preveden v dvajsetih letih, je primer umetniškega dela, ki je bilo napisano kot manifest proti realističnemu romanu, za katerega je Hamsun zaničljivo dejal, da govori samo o piknikih in ljubezenskih zdrahah, o modernemu človeku pa ne pove nič. Torej glad ni družbena tema, ampak alegorija o umetniškem ustvarjanju. To je umetniško delo, ki z aktualnim trenutkom nima prav veliko skupnega. Vendar je Hamsun kasneje svojo poetiko spremenil in paralele med njegovimi političnimi prepričanji in vrednotami, ki jih vpleta v svoje kasnejše romane so očividne.


VB: Kaj pa Ibsen?
MŽ: Henrik Ibsen je dobra primerjava v smislu drugačnega obnašanja. On se je bolj odkrito odzival na spremembe v kulturnem in političnem okolju, vsaj v srednjem obdobju, kamor spadata tudi Hiša lutk in Strahovi. Navezava na aktualne družbene dogodke v Ibsenovih dramah ne moti umetniškega naboja in Ibsenovega družbenega sporočila se nihče ne brani, saj velja za progresivnega in radikalnega pisca.


VB: V čem je torej drugače pri Hamsonu?
MŽ: Kritiki so do nedavnega ostro ločili umetnost in družbeni trenutek, saj jim je avtonomnost umetniškega dela omogočila, da so Hamsunovo politiko odstranili kot nepomembno. Osebno menim, da ima pisatelj, še zlasti Nobelov nagrajenec, v določenih zgodovinskih trenutkih etične obveznosti do širše skupnosti, oziroma drugače povedano, da se med okupacijo ne moreš pustiti uporabiti v propagandne namene in podarit Nobelovo medaljo Goebbelsu. Včasih je tako, da vprašanja, ki jih zastavlja umetniški tekst, ostajajo namerno odprta, in tudi to je v redu. Težje je, ko umetniški tekst verjame v npr. genocidne projekte, pa ga umetniški status ščiti.

VB: Kaj bo tvoj naslednji korak? Je v pripravi nova knjiga? Kakšno bo njeno poslanstvo?
MŽ: Tudi moja naslednja knjiga bo namenjena Skandinaviji, čeprav upam, da bo zanimiva tudi za širšo Evropo. Gre za raziskavo tekstov, ki jih je objavila generacija posvojencev v Skandinaviji. Gre za otroke iz tako imenovanega tretjega sveta, ki so seveda državljani Norveške, Danske, itd. švedščina ali finščina jim je materin jezik, kulturno in politično se počutijo kot Skandinavci, pa jih zaradi njihovega izgleda kar naprej sprašujejo, od kod so. Od njih se pričakuje, da obvladajo, ali si želijo naučiti korejščine, da se dobro razumejo s priseljenci iz Južne Amerike, ali s političnimi pribežniki iz afriških držav, ali da jih kar naprej vleče “domov v Indijo.” Ti teksti postavljajo veliko vprašanj o oblikovanju identite, o vlogi našega izgleda, o naših stereotipnih pričakovanjih, o tem, kako uveljavljati drugačnost. In še naprej, kaj pomenita družina in kaj dom, kje je domovina in tako naprej. Zelo zanimivo.

Hvala za aktualnost, za širino, za izziv. Za razmišljanja o lastnem pogledu, o odnosu do kulture in umetnosti v današnjem času. Biti brez mnenja je nevarno. Biti brez energije za ustvarjanje in manifestacijo je jalovo. Upam, da bomo zmogli dovolj timskega duha, da presežemo oboje. Vse dobro, Violeta

Ni komentarjev: