Pred vami je intervju z g. Timothyjem Szlachetkom, strokovnjakom za državo blaginje, specialist za integracije in različnost, Oslo, Norveška. To je njegova zgodba.
Monika Žagar (MŽ): Imam veliko vprašanj o Skandinaviji na splošno in zlasti o Norveški kot nekakšnem družbenem laboratoriju. Norveška je storila ogromno za relativno mirno integracijo priseljencev in njihovih specifičnih kultur, obenem pa je skušala ohranit norveško identiteto. Različnost, ki se ji dandanes ne moremo izogniti, nas bogati in hkrati izziva.
Timothy Szlachetko (TS): Res je! Za začetek bi rad bi povedal, da govorim v svojem imenu in na podlagi osebnih in strokovnih izkušenj, in ne v imenu Direktorata (za integracije in drugačnost), kjer sem zaposlen. Pa vendar najprej nekaj o njem: Direktorat for integrering og mangfold je center znanja in kompetenc o integraciji in različnostih. Naša naloga je, da vladi nudimo neodvisno svetovanje. Nudimo tudi finančno pomoč v obliki znatnih štipendij v skupnem znesku nad 6 milijard norveških kron (približno ena milijarda dolarjev) občinam, nevladnim organizacijam, itd., pri njihovem delu na integracijskih projektih. Smo vladna institucija, mandat nam je podelila vlada, ki se glede na volitve seveda menja, ampak pri našem delu je pomembno to, da smo neodvisni in da temelji naše svetovanje na raziskavah in preverjenih dejstvih. Sam delam kot svetovalec in vodja projektov na različnih področjih, od tega, da usklajujem projekte različnih ministrstev, svetujem glavnemu direktorju, do razvijanja strateških prioritet.
Smo vladna institucija, mandat nam je podelila vlada, ki se glede na volitve seveda menja, ampak pri našem delu je pomembno to, da smo neodvisni in da temelji naše svetovanje na raziskavah in preverjenih dejstvih.MŽ: Tvoje delo je pomembno in vidno, saj si svetovalec pri zadevah, ki so včasih zelo občutljive. Sam si priseljenec, Avstralec poljskega rodu. Ali si zaradi svojega porekla bolj primeren za tako službo kot povprečen Norvežan?
 |
| Slika: Monika Žagar Vir: osebni arhiv |
TS: O tem nisem čisto prepričan, čeprav vem, da je bil eden od razlogov tudi moje poreklo. To ne pomeni, da Direktorat aktivno promovira ljudi, ki so mešanega porekla, ampak to, da Direktorat odseva nekakšen prerez vseh prebivalcev v celotni norveški skupnosti. Glavni direktor, ki me je zaposlil, se zaveda pomembnosti takšnih izkušenj. Ta gospod, beli Norvežan višjega razreda, je potreboval nekoga, ki mu bo odkrito povedal: “tvoja razlaga, ki jo vidiš ti s tvojim norveškimi očmi je takšna, ampak interpretacija je lahko tudi drugačna.” Okrog 30% naših uslužbencev je priseljencev ali so iz priseljenske družine, tudi precej menedžerjev je ne-Norvežanov, kar je izjemno. Odstotki v drugih institucijah so precej nižji. Vendar naši uslužbenci predstavljajo prerez današnje Norveške. To se ni zgodilo po slučaju, ampak zaradi smernic Direktorata, ki so leta 2006 določile zaposlovanje po merilu nevtralnosti: drugje je eden od pogojev ta, da je kandidat “tradicionalnega” norveškega porekla. Pri nas pa je merilo zaposlitev kompetentnih kandidatov iz vseh družbenih skupin. Naš direktor je prepričan, da je različnost naša prednost: da smo bolje usposobljeni za določene projekte, tako po svetu kot doma, prav zaradi naših raznovrstnih izkušenj. Mislim torej, da je v določenih situacijah nekdo z mojimi izkušnjami primernejši kot Norvežan, ki ima sicer primerno izobrazbo, nima pa podobnih izkušenj.
MŽ: Povej kaj o tvoji družini. Odraščal si v Melbournu v Avstraliji?
TS: Ja, tako je, v Melbournu, moji starši so prišli iz Poljske. Mama je prišla v zgodnjih sedemdesetih letih kot begunka, moj oče malo kasneje. Prišla sta v času, ko se je Avstralija leta 1973 formalno odločila za multikulturnost, kot druga država na svetu, po Kanadi leta 1971. V šestdesetih letih je avstralska politika priseljevanja favorizirala bele Evropejce, v času prihoda mojih staršev pa so se zgodile radikalne spremembe. Jaz sem torej otrok priseljencev, pa tudi otrok multikulturne različnosti, lahko rečem, da sem rezultat nekega ideološkega obdobja. Avstralski aborigini so šele tedaj dobili polno državljanstvo. Dandanes je multikulturnost v Avstraliji zelo pragmatična, je preprosto dejstvo, takrat pa je bila to radikalna usmeritev vlade in parlamenta, ki je spremenila Avstralijo. Jaz sem jo občutil na vsakem koraku.
MŽ: Kje in kaj si študiral?
TS: Študiral sem na Univerzi v Melbournu, politologijo in kriminologijo, vendar sem poslušal predavanja o notranji in zunanji politiki, politiki spolov, politiki Evropske unije. V zadnjem letu sem se specializiral na teme iz Evropske unije, na podiplomskem študiju pa sem se osredotočil na državo blaginje, kar me je prineslo v Skandinavijo. Leta 1998 sem bil raziskovalec na Univerzi v Aarhusu na Danskem, ki je zelo dobra raziskovalna institucija z izjemnim oddelkom za politologijo. To je bilo izredno stimulativno okolje in tam sem se zavedel, da je možno, da moderna, razvita, kapitalistična družba istočasno podpira enakost in solidarnost. Veliko presenečenje za mene je bila tudi izjemna odprtost danske družbe in dostopnost do vplivnih ljudi in institucij.
Ko sem se vrnil v Avstralijo, sem delal polovični delovni čas na Ministrstvu za izobraževanje. Ko so se bližale volitve, sem bil v zvezni državi Viktorija, ki ima 6 miljonov prebivalcev. Po volitvah pa je nova laburistična vlada naročila pregled politike izobraževanja in poklicnega izobraževanja. Povabili so me v Komisijo za izobraževanje prav zaradi mojih izkušenj na Danskem, in danske usmeritve so postale naše smernice. Tako sem postal sodelavec ministrice in njenega kabineta. Po njenem obisku na Danskem in Švedskem, kjer je obiskala moje kolege in druge strokovnjake, smo pripravili kar radikalno poročilo, ki je vsebovalo veliko novih predlogov. V nadaljevanju sem bil zadolžen za uresničitev teh predlogov.
 |
| Slika: Timothy Szlachetko Vir: osebni arhiv |
MŽ: Na Norveško si se preselil iz osebnih razlogov. Kakšna je bila tvoja prva služba?
TS: Prijavil sem se za predavatelja za predmet Skandinavska država blaginje na Mednarodni poletni šoli na Univerzi v Oslu. Predavanja so bila v angleščini. Bil sem izbran, dobil delovno vizo za strokovnjake, in v treh tednih sem se preselil na Norveško; tako se je začelo moje življenje na Norveškem. Jezika nisem znal, precej sem razumel in malo tudi govoril dansko.
MŽ: Zdaj govoriš norveško že skoraj kot domačin. Kako važen je jezik za nove priseljence? Strokovnjaki menijo, da je zelo pomembno, da se jezik uporablja v vsej svoji raznolikosti, in da je jezik moč.
TS: Kot sem že povedal, sem produkt multikulturnosti svojega časa in zato menim, da jezik ni najpomembnejša stvar. Vendar so moje izkušnje na Norveškem drugačne, kljub temu, da sem delal v angleško govorečem okolju. Brez znanja norveščine sem se počutil, kot da nisem del družbe. In ker sem človek, ki ga zanima tako kultura kot politika, ki želi razumeti dnevne novice in biti vključen v dnevne pogovore, sem se zelo potrudil, da sem se jezika naučil v najkrajšem času. V Skandinaviji imajo domači jeziki izredno vlogo, mnogo večjo, kot na primer znanje angleščine v Veliki Britaniji ali v ZDA. Obstaja namreč tesna povezava—ki sicer ni čisto dokazana—med ljudmi, družbenimi grupacijami in vodilnimi skupinami. Jezik je del te povezave. Skupina ima tu važnejšo vlogo kot posameznik, kar se razlikuje od situacije v ZDA ali v Avstraliji.
MŽ: Kakšne možnosti imajo priseljenci za učenje norveščine?
TS: Odvisno je od razloga za bivanje na Norveškem. Status begunca na primer pomeni do 600 ur brezplačnega pouka norveščine. Za ekonomske priseljence iz EU ta možnost ne obstaja. Moja delovna viza (za strokovnjake/specialiste) ravno tako ne nudi brezplačnih jezikovnih tečajev. Ker pa sem delal na univerzi, sem se lahko enostavno priključil jezikovnim seminarjem. Zelo važno se mi zdi, da se vsak priseljenec nauči jezika kar se le da dobro, zaradi sebe in zaradi drugih. Vseeno mislim, da se morajo Norvežani zavedati, da je za nekatere učenje jezikov zelo težko, in da nekateri norveščine pač ne bodo nikoli čisto obvladali, ali pa samo bolj slabo. Opazil sem, da se odnos domačinov do priseljencev in jezika spreminja, vsaj tu v Oslu, da se domačini potrudijo razumeti vse te različne norveščine. V preteklosti je bilo namreč tako, da so domačini zelo odklonilno reagirali na jezikovne poskuse tujcev, takoj začeli govoriti angleško, zdaj pa poslušajo in poskušajo razumeti, kaj jim priseljenci govorijo. Za konec bi rekel, da ne glede na pričakovanja, da bodo vsi govorili norveško, so vsi ti tuji jeziki veliko, bogato in pestro znanje.
MŽ: Lahko kaj več poveš o Oslu? Sama opažam ogromne spremembe, iz provincialnega mesteca v kozmopolitsko prestolnico.
TS: Oslo se izredno hitro razvija. V pičlih desetih letih se je število prebivalcev dramatično dvignilo zaradi priseljencev iz drugih delov Norveške in globalnih priseljencev. Je zelo bogato mesto: če bi bila Norveška del EU, bi bilo Oslo tretje najbogatejše mesto. Bogastvo se ustvarja največkrat prav v Oslu, saj je tu največ priložnosti. Gradbeništvo cvete, pesti nas pomanjkanje stanovanj, in gradimo kulturne ustanove, super! Zelo dinamično! Demografski podatki: v desetih letih se je prebivalstvo, ki imajo mešano (ne-norveško) poreklo zvišalo za približno 10 odstotkov, kar je ogromno. Skupno ima Oslo trenutno okrog 30% prebivalcev, ki so prva ali druga generacija priseljencev. Mogoče bo ta odstotek leta 2040 okrog 50%, mogoče še višji. Sicer se strinjam: Oslo je danes čisto drugačno mesto. Del zgodbe o priseljevanju na Norveško je to, da so priseljenci zelo različni: prihajajo iz različnih delov sveta, iz različnih razlogov, kar je izjemna priložnost za Norveško in obenem tudi izjemen izziv za javne službe, saj potrebujemo usluge in službe za zelo različne ljudi. “Moj” Direktorat, Direktorat za integracije in različnost, je bil ustanovljen 1. januarja 2006 kot strokovni center za pospeševanje integracij in različnosti.
MŽ: Kakšna je pravzaprav politika priseljevanja na Norveško? Lahko kaj poveš o ukrepih, ki pomagajo priseljencem, in o ukrepih, ki blažijo napetosti med različnimi skupnostmi, in med etničnimi Norvežani in priseljenci? Zgodb o uspehu je veliko, če samo pogledamo drugo generacijo Norvežanov pakistanskega porekla: veliko je zdravnikov, pravnikov in inženirjev, pa v glavnem slišimo le zgodbe o neuspehu in o neizobraženih tujcih, ki izkoriščajo državo blaginje.
 |
| Slika: Norveška Vir: splet, fotografijo s pravico prostega dostopa |
Konkretni ukrepi: najintenzivnejše pomoči pri integraciji so deležni begunci. Najprej so vključeni v začetni program, ki traja dve ali tri leta, in ki obsega denarno pomoč, jezikovne tečaje, tudi poklicno izobraževanje. Najpomembnejša in najširša mreža pomoči pa pravzaprav sploh ni namenjena priseljencem, je del države blaginje. Vsakdo, ki dobi pravico do stalnega bivanja ima dostop do norveškega sistema pomoči—to je zdravstveno zavarovanje, finančna podpora, otroški dodatki, solidarnostna stanovanja. Vse to zmanjšuje socialne razlike, na primer, ekonomske razlike, saj so priseljenci revnejši. Vsi ti ukrepi pomenijo to, da imajo ljudje priložnosti, ki jih drugače ne bi imeli.
MŽ: Postavila bom provokativni vprašanji: se lahko opredeliš do nekaterih kritik integracijskih ukrepov? Prvič, da so ti ukrepi dragi, in drugič, da je priseljevanje prehitro oziroma da so številke priseljencev previsoke. Kako bi odgovoril na pomisleke tistih Norvežanov, ki bi priseljevanje radi upočasnili? Ko se je zgodil Breivik, so se pojavili komentarji, prvič, da je predstavnik tistih, ki želijo počasnejše demografske spremembe, in drugič, da so zagovorniki počasnejše politike priseljevanja hitro ožigosani kot hudi desničarji.
TS: To je težko vprašanje, saj je Norveška de facto članica EU, je članica schengenskega sporazuma—ki pomeni svobodo gibanja—tako da prav veliko ne more narediti v zvezi s priseljevanjem iz schengenskega območja, ki znaša približno 50 %. Tudi ni zaželeno, ker priseljenci prispevajo h gospodarskemu uspehu. Nekaj bi se dalo storiti s statusom begunca, kjer pa so že bili sprejeti strožji in bolj restriktivni ukrepi, in to ravno pod trenutno sredinsko-levo vlado. Politiko podeljevanja statusa begunca bi lahko le še malo omejili, potem pa bi bili že blizu kršitvam mednarodnih konvencij, ki Norveško pravno zavezujejo.
MŽ: Kaj pa stroški? Ravno včeraj je bil objavljen članek o priseljevanju kot izjemnem strošku.
TS: Da da, poznam to cost-benefit analizo… imam precej pomislekov o raziskavi, ki jo članek omenja. To je makro-ekonomska raziskava, ki ne upošteva širših dimenzij. Tudi izhodišče je sporno, saj na nekem mestu trdi, da smo vsi državljani nič drugega kot strošek: ko (se) rodiš, je to strošek, ko umreš, je to strošek, in tako naprej. No, da se ne hecam: določene omejitve so res mogoče. Na primer: slišijo se predlogi, da naj ljudje ne bi imeli takoj dostopa do socialne mreže; da se morajo ljudje hitreje zaposliti; nekatere podpore naj bi se znižale; vse to je predmet politične diskusije, ki se odvija prav zdaj. Sam sem iz ideoloških razlogov proti restriktivnim ukrepom, čeprav priznam, da bi znižanje nekaterih podpor verjetno zvišalo motivacijo ljudi, da bi aktivno iskali delo in se tudi zaposlili. Znižanje podpor pa mora biti premišljeno. Na primer, če znižamo otroške dodatkov, potem mora nekdo z otrokom ostati doma, torej se ne zaposli in se posledično ne integrira. Priseljenci imajo že tako ali tako 25% manjše možnosti za zaposlitev. Tisti, ki so zaposleni, so velikokrat nadkvalificirani. In tako naprej.
MŽ: Pogovarjala sem se z dvema posvojencema iz Južne Koreje, ki sta, seveda, norveška državljana. Ko se prijavita na razpis, ali opravita intervju po telefonu, je vse v redu. Ko pa se oglasita osebno, in ne izgledata kot “prava” skandinavca, pride do šoka. Je podobno s priseljenci?
TS: Na delovnem mestu je treba še veliko narediti. Delodajalci odkrito povedo, da se obotavljajo zaposliti muslimana, češ da ne vedo kaj bo med božičnim praznovanjem, ko se bo točilo vino in servirala slanina. Ne bom nedostojen, saj vem, da so take malenkosti zelo pomembne, ampak vseeno je to diskriminacija. Tudi to se spreminja in naša naloga je, da delodajalcem ponudimo prava orodja za umeščanje različnosti. Obstajajo tudi neformalne in skrite oblike izkoriščevanja. Vendar je prav Norveška ena izmed najbolj aktivnih držav pri odpravljanju le-teh. To je problem, vendar so sindikati, zveza delodajalcev in tudi vlada zelo aktivni. Bil sem prav šokiran nad izkoriščanjem delavcev iz Poljske ali Baltskih držav: nizka plača, niso dobili pogodbe, nihče jih ni seznanil z njihovimi pravicami, tudi standard bivališč je včasih zelo nizek. Ampak tudi to se spreminja. Rad bi opozoril tudi na to, da je v igri tudi trg. Poljsko gospodarstvo se razvija in mogoče bodo Poljaki kmalu raje ostali doma. Razmisliti moramo tudi o situaciji na Danskem: tam sta bili zadnji desetletji zaznamovani z izredno negativno javno debato o priseljevanju in integraciji. Rezultat pa je, da ima Danska zdaj težave s kvalificirano delovno silo. Raziskave so pokazale, da veliko strokovnjakov ne želi živeti na Danskem, ker se ne počutijo dobrodošli. Na primer, mlad par ali družina pride na Dansko: eden dobi delovno dovoljenje, drugi pa ne, kljub izobrazbi in kvalifikacijam, zaradi restriktivne zakonodaje. Na koncu se preselijo drugam.
MŽ: Zdaj pa k drugi temi. Letos sem bila v Oslu 17. maja, ko Norveška praznuje Dan neodvisnosti oziroma Dan ustave. Povsod so bila velika praznovanja in dolge parade, tako v Oslu kot tudi po celi Norveški. Zaradi Breivika se je ogromno ljudi udeležilo proslav, saj so s tem izrazili podporo skupnosti in državi. Ob tem praznovanju se vedno počutim malo nelagodno: parade otrok šolarjev, vse skupaj malo pocukrano kot v pravljici, naivno, vsi pod isto taktirko. Pa vendar lahko vidimo take dogodke tudi kot družbeno lepilo v pozitivnem smislu, ki ustvari širšo, javno skupnost. Kaj misliš o tem?
TS: V Avstraliji se praznuje 26. januar, ko je kapitan Cook prvič pristal v sydnejy-skem zalivu. To je zelo nerodno izbran dan, saj belci domačinov niso imeli za človeška bitja, niti jim ni bilo dovoljeno imeti lastno zemljo. Ta dan bi raje imenoval Dan invazije, in nikoli ga nisem podpiral. Tudi na Norveškem sem se najprej počutil neprijetno ob praznovanju 17. maja. Priznam pa, da me razoroži pogled na otroke v paradah.
MŽ: Ker sem odraščala v Vzhodni Evropi, gledam na državne proslave z distance in z ironijo, saj so bile za nas obvezne. Na Norveškem pa se mi zdi drugače.
TS: Mislim, da sodi to praznovanje med najboljše integracijske ukrepe, saj otrok ne želimo prikrajšati za to lepo proslavo! Pravzaprav je genialno. Iz osemdesetih let je znana zgodba, ko naj bi šola iz občine Sagene ali Sinsen vodila lokalno parado, pa je začela dobivati grozilna pisma, češ da ni primerna za to vlogo. Šlo je seveda za to, da je večina otrok tam ne-Norvežanov. Mnogim so se takrat odprle oči. Trud, ki ga šole vlagajo v integracijo otrok je izjemen, saj imajo skoraj vse šole v Oslu med 30% do 50% odstotkov otrok prišlekov, kar je dramatično.
 |
| Slika: Sobivanje in raznolikost v naravnem ekosistemu Vir: zasebni arhiv V. Bulc, 2012 |
MŽ: Zdi se, da je Slovenija trenutno kot okamenela. Še vedno smo osredotočeni na to, na kateri strani je bil kdo v tej ali oni vojni, in ta razdvojenost onemogoča zdravo javno debato. 17. maj me zanima kot dogodek, ki presega zgodovino, se obrača v prihodnost in ustvarja povezanost, skupnost.
TS: Ta dan predstavlja pomemben integracijski dogodek, vendar je ta aspekt naključen. Mogoče je prav zaradi tega tako uspešen! Zato ker se iz njega ne dela nečesa, kar ni, je to, kar je in nič več, obenem pa prav to, kar ljudje vanj vložijo.
MŽ: Tudi kralj in njegova družina so izjemno pozitivni, po 22. juliju še bolj kot prej. Njihovo vodilo je vključenost namesto izključevanja.
TZ: Res, imamo kraljevo družino, ki 17. maja ure in ure stoji na balkonu in pozdravlja mimoidoče. Gledano iz integracijske perspektive, so izredno aktivni in angažirani. Ne bi želel obveljati za rojalista, ampak vsi člani kraljeve družine so izredno aktivni v raznih projektih vključevanja. Pravzaprav so jih sredinski ljudje in desničarji že obsodili, da se obračajo po vetru zaradi političnih razlogov. Na primer, ko se je razvnela javna debata o tem, ali policijske uslužbenke lahko nosijo v službi hidjab ali ne, je kraljica Sonja obiskala eno izmed mošej v Oslu, oziroma Islamski Center. Ne glede na to, da je bil obisk nenačrtovan, so jo obsodili, da je bil obisk politične narave. Siguren sem, da je bil njen obisk izraz podpore drugačnosti. Tudi kralj: v svojem novoletnem nagovoru državljanom vedno omeni, kako raznolika je norveška družba. Kraljica za osmi marec povabi priseljenke na čaj. To so majhne geste, ki na koncu pomenijo veliko. Če nič drugega, je to dober marketing. Priseljenci v glavnem obožujejo kraljevo družino—za njih so kot slavni rokerji!
MŽ: Takoj po Utøyi je bilo nekaj izgredov proti muslimanom. Se je na splošno število sovražnih napadov povišalo?
TS: V Direktoratu vsako drugo leto opravimo raziskavo javnega mnenja o integraciji prišlekov, tako imenovan Integracijski barometer. Zgodile so se precejšne spremembe na bolje. Čeprav nismo čisto prepričani, da je tako zaradi 22. julija, se nagibamo k taki razlagi.
MŽ: Antirasistični center že nekaj časa izvaja zelo uspešno akcijo: Norvežane poziva, naj povabijo sosede ne-Norvežane na čaj. Praktično, življenjsko.
TS: Ja seveda, ljudje so ljudje—velikokrat imajo podobne načrte in skrbijo jih podobne stvari, imajo družine, in ko to vidiš, si razorožen. Vendar javna debata ne odseva teh sprememb, ki se dogajajo v soseskah.
MŽ: Ali mediji negativno vplivajo na debate?
TS: Zdi se, da Norveška plačuje ceno zaradi svoje majhnosti: za nekatere zadeve imamo samooklicane strokovnjake, ki so nenehno prisotni v medijih in ki vplivajo na stil diskurza. Dodatno so komentarji na internetu in na socialnih omrežjih včasih res ekstremni. Ljudje mislijo, da je vse dovoljeno. Norvežani bi se lahko učili od držav, ki imajo večje izkušnje z različnostjo, pa tudi daljšo zgodovino medijev. Zadnjič je nek javni uslužbenec kritiziral zakone avstralskih zveznih držav, ki omejujejo sovražni govor. Zvezna država, iz katere prihajam, ne dovoljuje anti-semitskih, rasističnih ali islamofobnih izjav v javnem prostoru. To ne pomeni, da mora Norveška sprejeti podobne zakone, ampak mora se postaviti vprašanje, zakaj so potrebne žalitve in neokusnosti samo da dokažemo, da imamo svobodo govora? Zakaj smo nespoštljivi? Isto velja za komentarje na internetu. Vse to je samo negativno, ničesar ne prispeva k skupnosti. To ni svoboda govora, ampak neprimerno, necivilizirano obnašanje. Kritika je eno, potrebna je, drugo pa so žalitve.
MŽ: Kaj meniš o zadnji raziskavi o sreči? Kljub nekaterim pomislekom glede izhodišč raziskave, nam nudi priložnost, da razmislimo o tem, kaj nas osrečuje. Na Danskem, Finskem, Norveškem in na Nizozemskem živijo najsrečnejši ljudje. Poročilo na 158 straneh, ki jo izdal Earth Institute pri Columbia University, je bilo narejeno za konferenco ZN o sreči. Poleg dohodkov so avtorji upoštevali še variable kot so: družinsko življenje, zaposlitev in stalnost zaposlitve, zdravje, politične svoboščine, korupcija, družbena angažiranost, povezanost v skupnosti, zaupanje v institucije, itd. Čeprav je poročilo v izhodišču poskušalo dokazati, da dohodek ni enak sreči, so rezultati pokazali, da je materialna varnost ključna, saj so na vrhu evropske države, nekatere afriške kot so Sierra Leone in Togo pa so na repu. Vseeno me zanima, potem, ko smo si zagotovili neko minimalno materialno varnost, kaj nas osrečuje? Kaj osrečuje Skandinavce?
Na Danskem, Finskem, Norveškem in na Nizozemskem živijo najsrečnejši ljudje. Poročilo na 158 straneh, ki jo izdal Earth Institute pri Columbia University, je bilo narejeno za konferenco ZN o sreči. Poleg dohodkov so avtorji upoštevali še variable kot so: družinsko življenje, zaposlitev in stalnost zaposlitve, zdravje, politične svoboščine, korupcija, družbena angažiranost, povezanost v skupnosti, zaupanje v institucije, itd.TS: Ključnega pomena tu je država blaginje. Zagotavlja neko minimalno varnost in omogoča znosnejše življenje. Tu ni izjemne revščine, ljudem se ni treba boriti za najosnovnejše stvari. Pomembne so še naslednje stvari: imamo relativno urejen trg dela, dostop do dobrega zdravstvenega varstva, do relativno dobre in brezplačne izobrazbe od vrtcev do univerze, na svoje okolje in na družbo na splošno imamo vpliv in naše pripombe se slišijo in upoštevajo, razdalja med navadnimi ljudmi in politiki ni velika, vse to je izredno važno. In najvažnejše: zaupanje! Zaradi tega je življenje tu relativno enostavno. Tudi razmerje med službo in družino je uravnovešeno, država blaginje ljudem omogoča, da se posvečajo še drugim rečem kot samo delu. Lahko se posvetijo družini, na primer.
Če pogledamo se poročilo o vrednotah, World Social Value report, ki sicer ni idealno, je pa nekakšen barometer, nam pove, da sta ekonomska varnost in napredna miselnost Skandinavcem omogočila, da so razvili osebne lastnosti, ki jih drugače ne bi uspeli niti odkriti. To sicer ni moje področje, tako da ne vem točno, kako te povezave in vplivi delujejo, ampak obstajajo raziskave Centra za civilno družbo, ki potrjujejo ključnost teh povezav. Dag Vollebæk piše o tem, kako sta tesno povezana zaupanje v politične in vladne institucije, in aktivna vključenost v civilno družbo, z občutkom sreče. Trdijo tudi, da k sreči prispeva tudi odsotnost vere na Norveškem.
MŽ: Slovenci so že lep čas v globoki krizi. So nezadovoljni in pritožujejo se, velikokrat upravičeno. Po drugi strani pa zahtevajo veliko, ne da bi se aktivno angažirali, kot da država nismo mi sami. Pritožbe nad korupcijo v politiki so stalnica, posledično je nezaupanje v politiko ogromno. Na Norveškem pa ravno obratno: zaupanje v vlado in državo je visoko, kljub občasnim škandalom, kar prispeva, da se Norvežani počutijo srečne. Je to poenostavljeno?
Tu so ljudje skeptični do politikov in jih pozorno spremljajo, vendar zaupajo državi in državnim institucijam. Država pomeni nekaj več, država je naša prijateljica, država je vse od vrtcev do šole do porodniške sestre, država je naš okvir, in vsak od nas je del nje.
TS: Nekaj je sigurno na tem. Tu so ljudje skeptični do politikov in jih pozorno spremljajo, vendar zaupajo državi in državnim institucijam. Država pomeni nekaj več, država je naša prijateljica, država je vse od vrtcev do šole do porodniške sestre, država je naš okvir, in vsak od nas je del nje. To se vidi tudi po tem, da so ljudje v glavnem pripravljeni plačevati visoke davke, saj zaupajo in vedo, da tudi oni dobijo kaj nazaj. Ko ljudje vidijo, da so davki porabljeni smotrno, in da imajo tudi oni od tega korist, prispevajo še več. Vseeno me skrbi: nekatere raziskave so pokazale, da države blaginje ni mogoče vzdrževati, če je družba preveč različna. Bomo videli.
MŽ: Ne moreva mimo Breivika. Ni postrelil priseljencev, ampak etnične Norvežane. Vladajočo stranko dolži za multikuturno usmerjenost Norveške. Ali je Breivik volk samotar, ali je del širše mreže?Tu so ljudje skeptični do politikov in jih pozorno spremljajo, vendar zaupajo državi in državnim institucijam. Država pomeni nekaj več, država je naša prijateljica, država je vse od vrtcev do šole do porodniške sestre, država je naš okvir, in vsak od nas je del nje.
TS: Težko mi je govoriti o 22. juliju. Ravno tako je prezgodaj govoriti o tem, kakšen bo dolgoročen vpliv na družbo. Velikokrat razmišljam o tem, kako je bilo sploh mogoče. Res je bil nekakšen samotar, umore je opravil sam, in morda obstaja le še par podobnih ljudi, ki bi šli tako daleč, kot on. A vseeno: ne razumem, zakaj so ljudje tu tako zelo presenečeni, češ, joj kaj je napisal v svojem manifestu, češ le kje je dobil vse te ideje! Ideje in citate je pobiral od drugih podobno mislečih Norvežanov, ki so objavljali podobne stvari. Fjordmannen je le eden, podobno misleče organizacije obstajajo že dalj časa, zdaj pa se povprečen Norvežan čudi, od kod vse to! V Direktoratu smo pozorni na vse te ideje—treba je samo malo pogledati na internet.
Pred kratkim je izšlo tudi par zelo dobrih knjig na to temo. Na primer, Øjvind Strømmen je objavil Det mørke nettet – om høyreekstremisme, kontrajihadisme og terror i Europa (Temna noč—o desnem ekstremizmu, kontradzihadizmu in terorju v Evropi) in Lars Gule redno piše o tem, kako ekstremisti dominirajo v javni debati. Mi pa se do njih obnašamo korektno in ni nam čisto jasno, kaj bi z njimi, čeprav so izredno nevarni. Kar mencamo. Vsi tisti, ki mislijo zelo podobno kot Breivik, so se uspeli distancirati od njega. Trdijo, da ne bi nikoli uporabili takšnega nasilja. O tem dvomim, zelo sem zaskrbljen. Ekstremiste, naj gre za posameznike ali za skupine, bi morali nadzorovati. Antirasistični center zdaj vodi raziskavo prav o njih.
MŽ: Breivik nas je opozoril, da aktivizem te vrste hitro prestopi mejo.
TS: Se strinjam. Mogoče smo se ves čas primerjali s Švedsko, kjer v podzemlju obstaja dobro organizirano neonacistično gibanje. Pri nas je neorganizirano, pa smo mislili, da ga ni. In zdaj ta norec! Je iz premožne družine iz zahodnega dela Osla, kjer je priseljencev manj, hodil je v dobre šole, in potem? Kako to, da ni nihče tega predvidel? Kako je mogoče, da je izvršil oba napada, uničil vsa ta življenja, pobijal mlade ljudi, medtem ko so bili njihovi vrstniki prisiljeni to gledati? Vse to zato, ker naj bi bila vladajoča laburistična stranka odgovorna za multikulturnost? Saj je niti nimamo, odločili smo se za politiko integracije in različnosti. To res ni radikalna politika, Breivik pa je zaradi tega mlade laburiste obsodil in kar postrelil. Več pozornosti moramo posvetiti desnim ekstremistom in njihovim izstopajočim izjavam o priseljencih, o integracijah, o norveški politiki, predvsem levo sredinski. Desne ekstremiste in njihove izjave je treba jemati resno.
MŽ: Kako se je Norveška po 22. juliju spremenila?
TS: Ne vem, kdaj se bo Vladni kvartal vrnil v normalno stanje. Ni jasno, ali bodo stavbe obnovili ali zgradili na novo. Na otoku Utøya poletnih delavnic ne bo več, kljub lanskoletnim zagotovitvam laburistične stranke. Spomini in travme so prehudi. Mladi ljudje iz različnih koncev Norveške so tam doživeli izjemno hudo travmo, ki jih je za vedno zaznamovala. Upam, da bo Breivik primerno kaznovan in da ga bodo prav vsak dan spomnili, kaj je storil. Pravni sistem tu deluje, zato mu zaupam. Najbolj so me prizadela pričevanja preživelih iz otoka. Vendar dolgoročno ostajam optimist: mislim, da se bomo na primer leta 2040 ozrli nazaj in se spraševali zakaj le smo se toliko razburjali zaradi različnosti.
V Oslu ni niti getov niti hudih primerov diskriminacije. Mislim, da bo šel razvoj naprej v pravo smer, razen če se ne bo zgodilo kaj dramatičnega, na primer huda gospodarska kriza. Ne glede na to, kaj si kdo misli o levo-sredinski koalicijski vladi, je gospodarstvo zelo urejeno, vlada ga vodi premišljeno in smotrno. Vlada proučuje in izboljšuje anti-diskriminatorne ukrepe. Oslo je fantastično mesto, kvaliteta življenja je visoka, različnost se zvišuje. To dinamično, vitalno mesto je zdaj moj dom.
MŽ: Tudi meni se zdi, da norveška vlada podpira dolgoročni razvoj in da z izjemnim bogastvom upravlja zelo odgovorno. Za uspešno integracijo, za tvoje projekte, so potrebna sredstva. Zaveda se, da bo dohodkov od nafte enkrat konec, zato vlaga v gospodarsko rast, podjetnost, odličnost, nove tehnologije, trajnostni razvoj. Obeti za Norveško so odlični.
Hvala Monika, hvala Timothy. Naj ključna sporočila tega razgovora o medkulturnem sodelovanju, odprtem dialogu, nižanju hierarhičnih nivojev pri iskanju družbenih rešitev, strpnost in iskrenost za vedno ostanejo z nami. Tudi v Sloveniji se moramo z njimi odprto soočati in se uspešno integrirati v globalno skupnost brez strahu pred izgubo lastne identitete. Jezik, narod, država in spoštovanje do drugačnosti ostajajo ključni elementi te prepoznavnosti.
Violeta
Dodatna obvestila:
- Aktualna ponudba Vibacom tima
- Povabilo v InCo gibanje
- 9.InCo dogodek: "Čudenje namesto odločanja", 19.11.2012
- Poziv vladi RS: Za zeleni preboj!
- Pridružite se nam na mednarodni konferenci sistemske znanosti in sistemskega razmišljanja v Vietnamu, julij 2013
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar