ponedeljek, 08. julij 2013

O odgovornih inovacijah iz Haaga

Stvari se spreminjajo. Po vsem svetu se po univerzah ubadajo z istim vprašanjem: Ali svoje študente učimo prave reči? Po drugi strani v vedno več podjetjih ugotavljajo, da morajo na novo zaposlene mlade izobražene ljudi najprej reprogramirati, preden jih lahko koristno vključijo v svoje inovacijske projekte in ekosisteme.

Do podobnih spoznanj so se prikopali tudi inženirji: »Kako lahko zagotovimo, da bodo naše inovacije in odkritja odgovorno uporabili?« Ne gre samo za orodja, modele ali postopke. Jeroen Van den Hoven, uvodni govornik na konferenci je poudaril, »da si mora vsak, ki se ukvarja z inovacijami, zastaviti ključno vprašanje o tem, katerega od velikih socialnih izzivov bo pomagala razrešiti njegova ali njena inovacija«. Torej, ali živimo v zmoti? Ne. Sama sem spoznala, da si moram zastaviti drugačno vprašanje. Kateri so tisti znaki, ki kažejo, da se svet spreminja, razvija, premika naprej? Zato sem, namesto da bi iskala, kaj je prav ali ne, začela poslušati, celo med lastnim predavanjem. Bolj kakor samemu govorjenju sem sledila govorici teles poslušalcev, iskram v njihovih očeh, njihovim pripombam in vprašanjem. Doživela sem jih celostno in tako, si predstavljam, bi morda lahko začeli gledati na življenje. Vsak dan. Preden pa posredujem svoje ugotovitve iz konference, bi vam rada posredovala nekaj misli o konferenci sami, ki so jih podali njeni organizatorji.

Slika: Ronald Ortt
Vir: Vibacom arhiv
V: Torej kaj je obe zvezi, IEEE in ICE, pripeljalo do tega, da sta tokrat vsakoletno globalno srečanje organizirali skupaj in ga posvetili odgovornim inovacijam in podjetništvu?Dr. Roland Ortt: Obe zvezi inovacije obravnavata kot svojo pomembno vsebino. Zato smo se letos odločili, da se povežemo in tako skupaj nagovorimo to temo. Ko smo se poglobili vanjo, smo se zavedli, da se v njenem ozadju skriva precej zadev, ki zahtevajo dodatni premislek, poleg hvaljenih in takih s srečnim koncem obstaja namreč tudi veliko manj uspešnih. Na področju inovacij prihaja tudi do velikega števila napak in napačno vodenih primerov, še posebej v fazi razvoja samih inovacij. Prihaja do izgub, slabega investiranja in neuspehov tako na vseh ravneh organizacije, kakor na vseh stopnjah inovacijskega življenjskega cikla. Neprestano iščemo meje, istočasno pa poskušamo tudi socialno odgovorno delovati. Zato smo hoteli temu posvetiti posebno pozornost. K temu pa me je še dodatno vzpodbudila zgodba ameriškega avtorja, ki so ga pri nekem ameriškem časopisu povabili, da naj napiše kaj o veličini inovacij. Odkril je, da vse inovacije niso ravno blesteče. Opozoril je tudi na nekatere stranske učinke inovacij. Članek so mu zavrnili in ga nikoli niso objavili. Tako se je torej izoblikovala tema konference o odgovornih inovacijah. Povsem naravno.


V: Kaj bi radi dosegli s konferenco?
Dr. Roland Ortt:
Zastavili smo si tri cilje:
1. organizacijski cilj (povezati dve različni skupnosti: ICE kot evropsko organizacijo in IEEE skupino kot že staro inženirsko organizacijo ter skupaj načeti temo inovacij, ki že po svoji naravi sega na mnoga raznovrstna področja);
2. vsebinski cilj (povečati zavest o nujnosti odgovornih inovacij);
3. strukturni cilj (v Evropi izpeljati konferenco, ki bo skupaj pripeljala ljudi iz vsega sveta in bo imela trajnejšo prihodnost. Hkrati pa nismo poskušali ponuditi samo predstavitev, ampak oblikovati tudi delovna srečanja, na katerih okoli okrogle mize sodelujejo ljudje tako iz akademskega okolja, kakor javni delavci in poslovneži).

Slika: "Različen pogled na svet"
Vir: Vibacom arhiv
Na konferenci smo bili res predavatelji iz vsega sveta, ki smo predstavili in načeli veliko zanimivih, tako splošnih kakor povsem praktičnih vprašanj s področja inovacij. Še posebej bi rada izpostavila naslednja spoznanja:
  • inženirskih krogih je vprašanje o odgovornih inovacijah postalo resno upoštevana tema: čeprav je mogoče slišati pripombe, da se inženirji ukvarjajo zgolj z reševanjem tehničnih izzivov ali da vojaške raziskave zadržujejo veliko odličnih tehničnih rešitev, ki bi koristile ljudem, je prevladalo vzdušje o odgovornosti inovacij, podjetništva in potrebi po njihovem sistematičnem razmisleku; zato je treba to temo vključiti v izobraževalne programe inženirjev po vsem svetu.
  • po vsem svetu se pojavlja vrsta podobnih izzivov: na primer, eden pomembnejših je, kako ljudi pripraviti do tega, da bi svoje raziskave začenjali od spodaj navzgor (bottom-up approach). Ali pa kako bi dvignili mero odgovornosti, skrajšali razvojni cikel in ga odgovorno upoštevali. Pa tudi kako bi prepoznali prave potrebe, ki imajo dolgotrajen učinek, ali kako bi v razvoj izdelka vključili tudi etične in kulturne razsežnosti. In podobno.
  • še vedno se ne potrudimo dovolj, da bi se drug od drugega več naučili: drug drugega pretežno še vedno samo obveščamo o tem, kaj smo naredili, precej manj pa rešitve, ki jih potrebujemo, iščemo drugod po svetu. V glavnem jih poskušamo izumiti na novo. Kakorkoli že, ko to počnemo, v rešitve pogosto še vedno vtiskujemo stare miselne vzorce in zastarelo mentalno arhitekturo ter tako zapravljamo priložnost, da bi se iz globalnega bazena znanja, ki tam zunaj že obstaja, kaj novega naučili. Z drugimi besedami, vznemirljive priložnosti za medstrukturno izmenjavanje izzivov in rešitev dejansko obstajajo. Globoko sem prepričan, da je nastopil čas, da se bolje povežemo in učinkoviteje uporabimo znanje in izkušnje, ki so nam kot globalni skupnosti na razpolago ter da tako nagovorimo vsaj skupne globalne izzive.
  • razvidno je, da se med uveljavljenimi spoznanji in v medsebojni odvisnosti zaradi globalizacije in odprtih sistemov kaže vedno več ne-linearnih in nepredvidljivih izzivov. Zato potrebujemo novo obliko izobraževalnih sistemov, odprtih za nove potrebe in priložnosti. Rabimo izobrazbo, ki bo ljudi opremila z znanjem o sistemskih vidikih, o trajnostnih inovacijskih pristopih, o posledicah razvoja. Izobrazbo, ki bo ljudi vzpodbudila k ustvarjanju novih, trajnostnih vizij za »stvaren« (flat) svet, v katerem živimo.
  • in še nekaj dodatnih namigov:
a) osredotoči se na težavo: »Delovno ekipo oblikuj okoli ključnih težav. Odzivi tvojih strank ne pomenijo zaključek zgodbe o tvojem izdelku.«
b) ugotovi pravo naravo svojega podjetništva: »Podjetništvo ne pomeni upravljanja.« Obstaja precejšnja razlika med znanjem in orodji, ki jih mora obvladati posameznik, da postane uspešen podjetnik, in tistimi, ki jih potrebuje uspešen upravitelj. En od najbolj škodljivih korakov na podjetniški poti je, da podjetnika silimo, da že na začetku novega posla spiše poslovni načrt; po drugi strani pa je prav tako škodljivo, da podjetnik ne odstopi, ko podjetje postane dovolj veliko, da ga mora začeti voditi upravitelj.
c) s sredstvi podprta produktna platforma: »Sredstva, potrebna za razvoj produktne platforme pomenijo faktor vlaganja (input). Hkrati pa sredstvene platforme same pomenijo pomemben del sredstev podjetja. Za razvoj produktov je dobro, da ima podjetje s sredstveno platformo (platformo virov) zato, da se lahko hitro in učinkovito odziva.«
d) inovacijske šole (I-Schools): nastalo je celo področje novih strokovnih znanj, pristojnosti, pojmov in modelov, ki jih potrebujemo za podporo nastajajočega sveta inovacij. Novi pojmi kot so: »oblikovno mišljenje« (design thinking), »odzivni razvoj računalniških programov« (agile software development), »vitko podjetništvo« (lean entrepreneurship) in “sistemično razmišljanje” (systemic thinking) ter podobno, ki jih je opredelil Nathan Furr, se v praksi hitreje pojavljajo kot v akademskih krogih in sisteme izobraževanja izzivajo, da naj se preoblikujejo in se odzovejo na dejanske potrebe ljudi.
e) povezovanje vsebin: vedno večja je tudi potreba, da svet vrednot, norm, idej, etike in načel ter svet artefaktov, arhitekture, materialov, standardov in sistemov povežemo v celostno reševanje osrednjih izzivov naše družbe.
f) množične inovacije: povečuje se tudi potreba po množičnih inovacijah, povezovanju sodelujočih v mreže (collaborative networks) in spontanih pobudah, ko se pojavijo novi izzivi. Ko sem predstavila izkušnje Vibacoma in ugotovitve InCo gibanja, sem spoznala, da v mnogih krogih še vedno ne razlikujejo med množičnimi inovacijami (mass innovation) in mreženji sodelujočih (collaborative innovation). Toda z naraščajočo potrebo po tem, da z inovacijami začenjamo pri dnu (bottom-up inovation) in z že prepoznanimi potrebami po mreženju sodelujočih, se svet počasi pomika v smeri razvoja množičnih inovacijskih ekosistemov.

Kako pa je z mano? Eden od pomembnejših razlogov, da sem sodelovala na tej globalni konferenci kot predavateljica, je bila želja, da si z ljudmi iz vsega sveta izmenjam svoje poglede in ugotovim, kaj počnejo oni, da svoje delo umestim v globalno skupnost, spoznam kaj novega in drugim omogočim, da se kaj naučijo od mene. Hvaležna sem za povabilo. In lahko rečem, da se v Sloveniji gibljemo po pravih mejah in s pomembnimi spoznanji ter vizijami tudi sami prispevamo v globalno družbo razvijajočega se znanja. Še dodatno sem utrdila spoznanje, da se skupaj pomikamo proti viziji cvetočega planeta.

Haag 2013
Vir: Vibacom arhiv
Svoj prispevek za Aktualno 2.0 bi rada končala s ključnim sporočilom, ki ga je dekan Univerze v Leidnu podal v svojem nagovoru: »Nujno je, da postanemo močnejši v svojih vizijah in šibkejši v svojih omejitvah.« Kako res.
Oj, Violeta


Priporočamo ogled: 

Novice

Kako lahko sodelujemo 
Kje se lahko srečamo

Ni komentarjev: