četrtek, 19. junij 2014

Sintropija – ustvarjalna moč narave

Vsako obdobje v razvoju družbe ponudi prostoru nova spoznanja na poti celostnega razumevanja življenja, naše so-odvisnosti, naših ustvarjalnih moči in manifestiranih idej. Na najrazličnejših ravneh in dimenzijah opazovanja. In vsake toliko časa nam nekaj požene vznemirjenje v vsako našo celico. Ljubezen. Presenečenja. Dosega cilja. Spoznanje na poti. Misel. Upanje. Rojstvo.

Tovrstno vznemirjenje je v meni povzročilo srečanje s SINTROPIJO. Težko je opisati občutke, ki so me prežemali, ko sem potovala skozi zapletene, v večini primerov meni nerazumljene formule, pa vendar tako domače, da sem jih doživljala, kot da so sestavni del mene že od nekdaj. Pri tem je pomembno vlogo igral slovenski jezik, ki ga avtor Andrej Detela uporablja v njegovi najžlahtnejši obliki in z njim ustvari melodijo, ki prodira globoko v nezavedno in skladišči vanj svežino, gostoto novega, pravega. V knjigi z naslovom »SINTROPIJA v polifaznih zibelkah«.
“Narava vedno vzame, kar je na razpolago, in iz tega naredi največ, kar lahko …” Neznani avtor
Naj vas naslov ne prestraši ali odvrne od sporočil knjige, ki so za nas tako pomembna kot razumevanje evolucije, razumevanje dialektike, razumevanje pomena veselja za kakovostno življenje. To je zgodba sintropije in fizika, ki je dokazal njen obstoj. Odprite srce, odprite vse svoje ravni zaznavanja in naj vas zgodba nagradi za vaše potovanje.

Slika: Naslovnica knjige
Naročilo knjige: www.sintropija.si

V: Kaj je sintropija?
Sintropija je samoorganizacijska sposobnost narave.

V: Kako dolgo se že zavedamo njenega obstoja, jo opazujemo?
Že leta 1943 je Erwin Schrödinger odprl vprašanje samoorganizacijske sposobnosti žive snovi, ki jo je Leon Brillouin pojmoval »negentropija«, saj gre za nekakšno »življenjsko silo«, ki znižuje entropijo vsakega živega sistema z visoko stopnjo notranje (samo)organizacije. V matematičnem jeziku pa bi negentropijo lahko poimenovali nasprotje entropije, zato jo biomatematik Luigi Fantappiè in biokemik Albert Szent-Györgyi (leta 1974) poimenujeta sintropija. Ideje o njenem obstoju pa so bile prisotne že veliko prej. Francoski vitalisti in Pasteur so že uporabljali izraz »življenjska sila«, a smo potrebovali čas, da so se razvili matematični in fizikalni modeli (formule), ki so znali te pojave opisati in dokazati. Že Nikola Tesla je pisal o »svetlečem etru«, a bil nerazumljen, ker so bili njegovi uvidi tako zelo drugačni od takratne ravni razumevanja fizike in življenja nasploh, da se niso razširili med ljudi.

V: Kaj razumevanje sintropije pomeni za razumevanje življenja?
Če imamo možnost sintropije, potem neki fizikalni sistem pri ugodnih faznih razlikah (kar matematično opišemo s tako imenovano fazno strukturo sistema) ne gre po poti entropije, ne gre v smeri k termodinamskemu kaosu in toplotni smrti, temveč gre v smeri k vse večji notranji organizaciji, k večji kompleksnosti, gre v smeri življenja. Že Szent-Györgyi je slutil, da imajo vsi živi sistemi že na celičnem nivoju vgrajene mehanizme, ki delujejo v smislu sintropije. S tem se je že pred njim ukvarjal tudi Schrödinger v knjižici What's life? Že on je posumil, da na kvantnem nivoju obstajajo procesi, ki presegajo klasično termodinamiko. Omenil bi lahko še Brillouina in tako naprej.

V: Dokaz o obstoju sintropije torej pomeni izziv obstoječim dogmam in naukom?

Slika: Andrej Detela
Vir: selffish studio
Ja, z idejo sintropije izzovemo osnovno jedro klasične termodinamike. Saj termodinamika je bila utemeljena na dveh osnovnih zakonih, na energijskem zakonu (v celotnem sistemu se skupna energija vedno ohranja, tudi če se pretvarja iz ene oblike v drugo, npr. iz mehanske v električno); drugi zakon pa je entropijski zakon, ki pravi, da se entropija v celotnem zaključenem sistemu veča ali kvečjemu ohranja, nikoli pa se more manjšati. Entropijski zakon torej trdi, da je na svetu vedno več entropije, vedno več kaosa in nereda ... Naraščanje entropije lahko ponazorimo s preprostim primerom. Na primer, dokler so stvari zložene na polici in je vsaka lepo na svojem mestu, vlada red in entropija je majhna; potem pa, recimo, pride v sobo otrok in začne te stvari razmetavati vsenaokrog po tleh, in mi rečemo, da je nastal nered in da se je povečala entropija.

V: A ti se s to razlago nisi zadovoljil. V raziskovanju si naredil korak naprej …
Andrej Detela, pisatelj, pesnik, filozof, ekolog, fizik in mednarodno uveljavljeni izumitelj z Inštituta Jožef Stefan, je znan kot avtor najbolj naprednih elektromotorjev za robote in za električna vozila nove generacije, pri čemer se navdihuje v naravi. Kot inovator odkriva ekološke možnosti pridobivanja energije. V bazični znanosti je že dolgo dejaven na mladem področju sintropije. S holističnim pristopom k dojemanju sveta povezuje spoznanja znanosti z osebno izkustveno duhovnostjo.
Seveda. V življenju vlada neka urejenost. Vsak atom v živi celici je točno na svojem mestu in ta red odloča o zdravju organizma. Že Schrödinger je sumil, da tu deluje neki subtilni mehanizem, po katerem se živa snov samoorganizira. Malo pozneje je Szent-Györgyi o tem začel pisati knjige, še pozneje pa je na tej ideji Prigogine zgradil svojo teorijo t.i. disipativnih struktur. A te njegove strukture eksplicitno ostajajo še zmeraj v okviru entropijskega zakona. Schrödinger pa je pustil odprto možnost tudi za sintropijo. S to temo, ki neodgovorjena občutljivo visi v zraku, so se ukvarjali tudi drugi, in zadnje čase sem vse bolj čutil, da prav tu mora priti do bistvenih premikov.

V: Kaj je bistvena ideja tvojega dela?

Glavno težišče, bistvena ideja mojega dela je opis kompleksnih kvantnih sistemov s Teslovo teorijo polifaznih oscilacij. Torej, združil sem to dvoje. Teslovo teorijo polifaznih sistemov, v katerih je jasno definirana smer časa, sem vpeljal na nivo kvantne fizike. Tega še ni delal nihče, in to je za te stvari bistveno novo; in to je tisto, kar je dalo izjemno zanimive rezultate. Šele takrat, ko sem v teoriji sintropije začel uporabljati Teslove polifazne sisteme, so enačbe postale zadosti enostavne, da se je z njimi dalo elegantno računati in da sva z mladim sodelavcem Gorazdom Lampičem potem prišla do številnih uporabnih rezultatov. A treba jih je bilo osvetliti z globljim razumevanjem, zato sva s kolegom fizikom analizirala še naprej in ugotavljala, kaj vse to pomeni. Ne zadostuje, če delamo nekaj kar na slepo, temveč je treba tudi raziskovati, kaj pravzaprav sploh pomeni tisto, kar delaš. To izrecno poudarjam, ker v sodobnem znanstvenem delu tega drugega zelo primanjkuje. Ljudje hitijo s pisanjem člankov, da nekaj hitro objavijo, in zmanjka jim časa za razumevanje globljega smisla tega, kar so naredili. Osebno menim, da se ne smemo izogniti bremenu notranje svobode, ko pogumno vstopamo v tisti prazni, odprti prostor, kjer edino lahko iskreno in smiselno interpretiramo rezultate našega dela. Žal pa današnja tekmovalna družba tega ne podpira, zato se moraš opreti na svoj lastni pogum, kar je že izrazito notranja duhovna drža. 
1. predstavitev knjige »SINTROPIJA v polifaznih zibelkah« bo v Lescah na Gorenjskem, Vila Milena, petek 20. junija ob 18-ih 
V: Da približava koncept sintropije našim bralcem, te prosim, da nam postrežeš z nekaj primeri iz narave, ki govorijo v podporo sintropiji.
Z veseljem. Značilnosti sintropije lahko zaznamo v svetu kristalov. Ko atomi v kristalih vibrirajo, v kristalu nekoliko oscilira tudi oblika električnega potenciala (oblika periodičnega kristalnega potenciala za elektrone). Če ima kristal vsaj količkaj netrivialno notranjo strukturo (in navadno je tako), lahko tudi v kristalih nastopijo polifazne oscilacije, ki kažejo na značilnosti sintropije.
Japonec Masaru Emoto ugotavlja, da na rast snežink delujejo zelo subtilni vplivi. Številni zunanji vplivi, zunanja polja odločajo o tem, v katerih smereh bo snežinka rasla, delala fraktalne strukture ... Splošna teorija o sintropiji napoveduje, da rast snežinke uravnavajo akustične oscilacije v kristalčkih ledu, akustična frekvenca pa je silno visoka (hiperzvok). Ta hiperzvočna simfonija ima izjemno bogate izrazne možnosti.
Sintropna samoorganizacija se sproži tudi v kristalu vode, ki se seveda imenuje led. V ledu med sabo sozvanja več oscilacij, in to je neke vrste harmonična glasba (analogna s polifono orgelsko glasbo), s pravilnimi faznimi zamiki med faznimi nihanji. Tudi ta oscilacija se samoojačuje (pozitivna povratna zveza), nihanje atomov postane koherentno (sinhronizirano) in z jasnimi frekvencami, o katerih za zdaj govorijo samo bioenergetiki.

Podoben primer je tudi snežinka, ki je samostojen kristalček ledu. Vemo, da pod različnimi pogoji zraste v različne oblike.

Slika: Slike iz knjige
Vir: Andrej Detela
Podobno kot v ledu se tudi v živi snovi spontano vzbudijo hiperzvočne oscilacije. Hiperzvok je akustično valovanje s frekvenco, višjo od 10 GHz. Teorija napoveduje in številne meritve potrjujejo tako visoko frekvenco. Če se frekvenca hiperzvočnih valov, ki potujejo po proteinskih verigah, ujame z resonančnimi frekvencami konformacijskih prehodov v teh proteinih, se sprožijo prav tiste konformacijske spremembe, ki ustrezajo določeni frekvenci. Različne frekvence torej preklapljajo določena »stikala« v proteinskih verigah in s tem povzročajo določene prehode biomolekule iz ene biološko aktivne oblike v drugo aktivno obliko. Hiperzvočna simfonija, ki se razpreda po vsem telesu in otipava tudi najmanjše dele celic, preigrava proteinske strukture in uravnava biološke funkcije organizma. To so zdaj še hipoteze, se pa zanje kopiči vse več dokazov.
Povezava do predavanj Andreja Detela:
Prvo predavanje "Silent message of nature"  in tekst
Drugo predavanje "Syntropic perception of time" in tekst
Če gremo še en korak naprej, že pridemo v t.i. ezoteriko. Stare slike iz Indije ali Tibeta prikazujejo/opisujejo subtilno telo (pranično telo) človeka, z glavnimi čakrami in s številnimi energijskimi nitkami, ki jih zdaj znamo razumeti kot tokovnice hiperzvočnega valovanja. To je torej informacijska struktura telesa in sintropija je tisti skriti mehanizem, ki omogoča harmonizacijo vseh delov v zdravo celoto.

V: Še iz šolskih klopi smo si vsi zapomnili rek, da je energija neuničljiva. Kako se sintropija obnaša v odnosu do tega zakona?
Na primer, v lučeh se električna energija spreminja v svetlobno energijo in svetlobna energija se nazadnje pretvori v toplotno energijo. Torej, v ta prostor pride po žicah električna energija, ki ima zelo nizko entropijo. V lučeh se ta energija spremeni v svetlobno energijo, ki pa ima že malo večjo entropijo kot električna energija. Ko potem svetloba zadene stene, se v stenah pretvori v toploto. Ta toplota ima skorajda isto temperaturo kot okolje, zato ima zelo veliko entropijo. Do sedaj pa nihče ni znal ustvariti obratnega procesa, da bi se toplota naravnega okolja spremenila nazaj v električno energijo.
Res je. Vsi vemo za energijski zakon: energija se ne more uničiti, energija ne nastane iz nič. Obstajajo le pretvorbe energije iz ene oblike v drugo. Energija z majhno entropijo (v tem primeru električna energija, glej okvirček) se je spremenila v energijo z visoko entropijo, v toploto naravnega okolja. Do sedaj pa nihče ni znal ustvariti obratnega procesa, da bi se toplota naravnega okolja spremenila nazaj v električno energijo. V električno energijo smo znali pretvarjati samo tisto toploto, ki ima zelo visoko temperaturo, veliko višjo, kot je naravna temperatura okolja. Taki procesi se dogajajo v termoelektrarnah, na primer v Šoštanju, kjer imamo sedaj znani škandal s koruptivnim primerom TEŠ-6. Energijske pretvorbe v termoelektrarnah se začnejo pri kemični energiji premoga, in to je energija z nizko entropijo, sicer nadaljnje energijske pretvorbe sploh ne bi bile možne. Premog gori in ustvari pregreto vodno paro s precej visoko temperaturo, kakih 600 stopinj Celzija, para potem poganja turbine, turbine poganjajo električne generatorje. V klasičnih elektrarnah torej potrebujemo veliko višjo temperaturo, kot je naravna temperatura okolja. Do zdaj niso znali v električno energijo pretvarjati naravne toplote na temperaturi okolja. Ali vidite razliko med enim in drugim?

V: V čem je sintropična paradigma drugačna?
S sintropijo smo ustvarili možnost energijske reciklaže.

Vizija, ki jo dovoljuje sintropična paradigma, je povsem drugačna: toploto iz naravnega okolja spreminjamo direktno v električno energijo. Zamislimo si, kako bi potekal ta proces! Stene v tem prostoru se za malenkost ohladijo, morda za 10 stopinj, in iz te toplote bi potem pridobili električno energijo, ki bi jo napeljali v daljnovod. To je torej časovni obrat klasičnih energijskih pretvorb, obratni proces, v katerem se toplotna energija z visoko entropijo pretvarja v električno energijo z nizko entropijo. Entropijski zakon to možnost seveda prepoveduje, ker dovoljuje samo prehode na višjo entropijo. Šele zakon sintropije razloži  ta obratni proces. To praktično pomeni, da okolja ne obremenjujemo več z odpadno toploto, temveč znamo sedaj reciklirati prav to toploto nazaj v električno energijo, ki jo po vsakem energijskem ciklu lahko znova in znova uporabljamo. Ni nam treba izčrpavati vedno novih energijskih virov (premog, nafta, uran in tako naprej) in potem v nedogled odlagati odpadno toploto v okolje. Zdaj smo ustvarili možnost energetske reciklaže. Sklenili smo energijski krog, ne potrebujemo več nobenega goriva, nobene nafte, nobenega premoga itn. Našli smo možnost za reciklažo odpadne toplote, ki je zmeraj končni produkt vseh energijskih pretvorb. Začnemo sodelovati z ravnovesjem med entropijo in sintropijo, ki obstaja v naravi.

Slika: Andrej Detela
Vir:  www.mladina.si
Na primer, ko avti vozi po cesti, se gume segrejejo, in ko zaviramo, se grejejo zavorni diski; zaradi zračnega upora pa se greje zrak okrog avta, okoliški zrak pa grejejo tudi izpušni plini in avtomobilski hladilnik. Na koncu gre vse v toploto. Ampak sedaj znamo to odpadno toploto reciklirati nazaj v električno energijo. Čez deset let bodo verjetno v glavnem prevladali električni avtomobili, ki bodo na osnovi sintropije toploto okolja pretvarjali nazaj v električno energijo, ki bo potem poganjala elektromotorje v avtomobilu. To je rešitev za energijske probleme sodobne civilizacije, med drugim seveda tudi za razvpiti problem tople grede.

V: Uporaba spoznanj, povezanih s sintropijo, ima lahko izjemne družbene posledice. Kaj o tem meniš sam?
Tu se bom oslonil kar na razmišljanja iz Teslove avtobiografije (pri nas je izšla pred kratkim pod naslovom Moji izumi). On je že pred stotimi leti pisal o novih virih energije in opozarjal, na kaj moramo biti pri tem pozorni. Tok dogodkov v teh časih na splošno poteka prehitro, vse stvari hočemo takoj dati v javnost in prav vsiljivo tržiti, še preden jih dobro razumemo. Zato bom vseskozi opozarjal na filozofske, socialne, psihološke vidike teh novih možnosti, ki jih daje spoznanje o sintropiji. Torej, če so nam zdaj kar naenkrat podarjene nove možnosti energijskih pretvorb, je izjemno pomembno, da v vsej celovitosti razumemo, kaj to pomeni. Nove priložnosti ne bomo vpenjali v stari način razmišljanja, ne bomo je spet zlorabljali.

V: Kaj misliš s tem zadnji.m stavkom?
Sintropija pa govori o tem, da svet ne deluje skozi prevlado močnejšega, temveč na kvantnem nivoju, ki je veliko bolj resničen, opažamo, kako različne entitete medsebojno sozvanjajo v čudežno ubrani harmoniji in se vsebinsko bogatijo.
Po starem so se namreč nove možnosti v svet vpeljavale z namenom, da imajo eni ljudje prevlado nad drugimi. Sintropija pa govori o tem, da svet ne deluje skozi prevlado močnejšega, temveč na kvantnem nivoju, ki je veliko bolj resničen, opažamo, kako različne entitete medsebojno sozvanjajo v čudežno ubrani harmoniji in se vsebinsko bogatijo. Šele ko razumemo to prvinsko sodelovalnost in ji odpremo vrata v človeški svet, se morda naše realno življenje dvigne na neki višji in lepši nivo. Morda tudi bolj božanski nivo? Brez tega razumevanja bi bilo vse to, kar vam sedaj govorim o sintropiji, nesmiselno, ker bi tudi to reč spet takoj zlorabili. Ne bomo. Saj vsi hrepenimo po duhovno ozaveščenem in dostojnem življenju, želimo si sožitja s celoto in ljubečega odnosa do te celote, v tej celoti bi se vsi radi počutili varni in srečni. Torej, edinole v tem duhovnem kontekstu ima spoznanje o sintropiji neki pomen in smisel.

Andrej, naj ti dobre sile stojijo ob strani in plemenitijo tvoje delo. Globok poklon za tvojo dosedanjo pot in uvide, ki so še pred tabo.

Oj, Violeta

Kako lahko sodelujemo
Kje se lahko srečamo
Zanimive povezave

1 komentar:

Borut Jurcic Zlobec pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.