Aktualno 2.0

Inovativnost v medicini: Molekula, ki sproži odmiranje rakavih celic

2010-07-06T06:55:00.000-07:00

Dogaja se. Celostni, sistemski pristopi vstopajo v naše življenje. Skoraj nevidno, a odločno. In s sabo nosijo presenetljive uvide za ljudi in vso živelj. Naša današnja gostja pooseblja sodobne pristope. O njih govori sproščeno, prepričljivo, z nasmehom. Pri tem, o svojih prebojnih ugotovitvah in invencijah, govori kot o najbolj naravnem, običajnem dogodku. Pa saj to tudi je. Laboratorijska izolacija molekule zelenih rastlin za zdravljenje raka in protokol, ki dovoljuje odkrivanje učinkovitih zdravil za vse vrste bolezni. Povsem normalen in logičen premik v luči kozmične zavesti. Današnja gostja je Romina Znoj. To je njena zgodba.

VB: Kdo je Romina?
RZ: Romina je zelo hiperaktivna oseba, ki nikoli ne miruje... tudi ponoči se zbudim in razmišljam kako bi pomagala svetu. To je moje poslanstvo.
Sicer pa sem željna spoznati kako deluje materialni svet in hkrati razumeti zakonitosti duhovnega. Zelo me zanimajo zakonitosti vesolja. Doma imam vzdevek »miška«, ker moram povsod vtakniti svoj nos in pogledati kako stvari delujejo.

VB: Od kje zanimanje za inoviranje?
RZ: Iz moje notranje želje, notranjega navdiha. Okoli sebe vidim veliko trpljenje in bi rada to trpljenje ljudem in živalim olajšala. Malo je nagnjenje po odkrivanju tudi gensko pogojeno: oče je inoviral na področju elektrotehnike, dedek v umetnosti...

Foto: Vibacom

VB: Kdaj si prvič ustvarila nekaj lastnega?
RZ: Pri štirih letih. V rdečo plastično posodo sem nalila vodo, ki je bila obarvana z začimbo. Ponosno sem hodila naokoli in razglašala, da je to moje novo zdravilo za vse bolezni. Potem sem babici ukradla injekcijo in sem šla z njo injicirati drevo. Bila sem zelo razočarana, ker nisem mogla iz njega posrkati krvi. Tako sem se skozi radovednost tudi ves čas učila.

VB: Očitno so tu temelji zdajšnjega inoviranja? Kaj je danes tvoj fokus?
RZ: Nova molekula, za katero smo ugotovili, da sproži odmiranje več vrst rakastih celic. Zdaj iščem poslovne partnerje, ki bi mi pomagali molekulo razvijati naprej na virtualnih modelih živali in kasneje na prostovoljcih.

VB: Kje imaš raziskovalne prostore?
RZ: Raziskovalno delo je potekalo na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani (raziskave so podlaga za strokovni članek in bodoči doktorat).

VB: Kaj je bistvo te molekule?
RZ: Deluje kot »radirka«. V našem telesu dnevno nastajajo mikrotumorji. Večino lahko telo uspešno odstrani, nekateri pa se lahko razrastejo v večje tumorje in na koncu metastazirajo (se razširijo po vsem telesu). Če pa je v krvi in tkivu dosežena dovolj visoka koncentracija takšnih molekul »radirk«, le-te nato uspešno uničijo tumorje, ostanek prepozna imunski sistem, ki jih nato odstrani iz telesa.

Foto: KIWIE 2010, Južna Koreja

VB: Molekula je bila odkrita januarja 2010. Zdaj sledi testiranje. Kaj pričakuješ? Kaj si želiš na koncu tega procesa?
RZ: Najprej je potrebno narediti test, da vidimo, kako se molekula obnaša v živem organizmu. Da dejansko dokažemo, da molekula sproži počasno odmiranje tumorja v živem organizmu. Na koncu pa si želim, da bi razvili zdravilo, ki se lahko aplicira intratomuralno (da se ustreli s posebno pištolo neposredno v tumor) ali pa intravenozno, oziroma da se ga zaužije kot tableto.

Romina Znoj je študentka Mednarodne podiplomske šole
Jožeta Stefana v Ljubljana usmeritev Nanoznanosti in nanotehnologije ter zaključuje doktorski študij. Po izobrazbi je mikrobiologinja (z medicinsko usmeritvijo Univerza v Ljubljani) in egiptologinja (Univerza v Londonu). Svoje znanje farmacije si je nabrala tekom svojega 10-letnega službovanja v različnih farmacevtskih podjetjih. Njena največja želja je pomagati stvarstvu, da bi se osvobodilo trpljenja. Tako se je usmerila v izumljanje najrazličnejših stvari, med katerimi izstopata nova molekula za zdravljenje raka in virtualni model za testiranje novih zdravil. Že 10-let je veganka in se je zadnjih 5-let aktivno ukvarjala s sabljanjem. Letos pa je orožje zamenjala z violino, klavirjem in irsko flavto ter pridobila tudi ustrezne diplome.

VB: V kateri fazi je torej tvoj izum?
RZ:V predklinični fazi. Smo ravno na meji, da vstopimo v klinično fazo. Potem sledijo še tri faze. Če jih uspešno izpeljemo, bo zdravilo potrjeno. To danes še vedno pomeni 10-15 let, z virtualnim testiranjem pa bi to trajalo približno 3 leta. Moja srčna želja je, da bi bilo to novo zdravilo še bolj prijazno stvarstvu. Da bi bilo testirano na virtualnih modelih. Zato iščemo partnerja, ki bi bil dovzeten za tovrstna testiranja.
Motiv za virtualno testiranje izhaja tudi iz dejstva, da te molekule v tej fazi sploh ne moremo testirati na živalih. Njihovi encimi jo namreč prebavijo, človeški encimi pa glede na preliminarne ugotovitve ne.

VB: Ali virtualni modeli za testiranje zdravil že obstajajo v praksi?
RZ: Nekaj prototipov je razvitih, vendar mislim, da aktivno še niso v uporabi. Veliko ljudi razmišlja in deluje v tej smeri. Tudi sama sem razvila prototip računalniškega modela za testiranje zdravil. Tudi tega sem patentirala.

VB: Od kje znanja za tovrstno odkritje?
RZ: Po poklicu sem medicinski mikrobiolog in egiptolog. Obenem sem tudi poliglot (govorim tekoče 7 jezikov). Še iz časov študija je bila ves čas moja želja, da bi prinesla antično znanje medicine (in drugih področij) v moderen čas. Da bi povezala antično znanje in modrost z modernimi znanstvenimi tehnikami. Skratka da bi starodavno znanje še nadgradila in ga preoblikovala v dobrobit vsega stvarstva in človeštva. Tudi za mojo zadnjo inovacijo (op V: odkritje nove molekule za zdravljenje raka) sem počrpala antično znanje (to sem dobila iz arheologije), ki sem ga oplemenitila z modernim znanjem medicinske mikrobiologije. Tako se je v laboratoriju rodil rastlinski ekstrakt, v katerem smo odkrili to novo molekulo.

VB: Kakšen je potencial trga?
RZ: Ogromen, raka je vse več. Skoraj že toliko kot srčno-žilnih bolezni.

VB: Na kaj vse bi še lahko imela molekula vpliv?
RZ: Na cel koncept nastanka katerekoli bolezni. Molekula, ki sem jo izolirala, se nahaja v vsem, kar je zelenega. Obstajajo sicer različne molekule za različne bolezni, a delujejo po istem principu. Kakor sem sama spoznala, mislim, da se v mojem odkritju skriva ključ do ozdravljenja, predvsem pa preprečevanja, vseh terminalnih bolezni.

Zanimivost je še v tem, da če bodo to molekulo uživali tudi vegani in vegetarijanci, ki ne jedo vseh rastlin, praktično najbrž ne bodo mogli zboleti za nobeno težko boleznijo. Če človek redno poje veliko zelenjave, v veliki meri vnaša to molekulo v svoj organizem. Glede na to, da naj bi človeško telo ne imelo encima, ki bi lahko to molekulo razgradilo, gre molekula direktno v kri. Čez čas se v krvi vzpostavi določena koncentracija te in podobnih molekul, ki pa telo ščitijo na kratek in dolgi rok. Ne-vegetarijanci pa sami po sebi ne zgradijo dovolj visoke koncentracije, zato potrebujejo ta dodatek. In seveda tisti, ki so že zboleli.

Foto: Nagrada za inovacije, GSZ 2010

VB: Iz tega lahko sklepamo, da pomanjkanje te molekule v organizmu (to je pomanjkanje sadja in zelenjave v dnevni prehrani), vodi v obolenja za rakom. Torej smo bili v zmoti, da je razlog za rakasta obolenja sevanje, stres, čustveni pritiski?!
RZ: Glede na svoja raziskovanja menim, da je ključni razlog le pomanjkanje te in podobnih naravnih molekul. Zato stare kulture raka niso poznale. Meso so jedle le za praznike, sicer pa so bili ljudje po večini vegetarijanci. Če ima človek v telesu dovolj teh molekul, ga ščitijo tudi pred posledicami stresa, sevanja. Seveda so tukaj izvzeti ekstremni primeri.

Prejete nagrade za izum nove molekule za zdravljenje raka:
- Eureka! Inovacije mladih 2009, Zlata plaketa in 3. Mesto v državi in posebna nagrada Pogled z drugega okna, Nagrada Rotary Klub Ljubljana štipendija 2010
- 2. Najboljša nagrada mednarodnega kongresa ženskih inovatork KIWIE v Seoulu, Južna Koreja (maj 2010)
- Bronasta medalja za inovacije 2009 Gospodarske zbornice Slovenija (maj 2010)
- Zlata medalja ASI Inovatorske zveze Slovenija (maj 2010)
- Bronasta medalja Nikola Tesla Mednarodnega kongresa inovacij Jugovzhodne Evrope v Beogradu (maj 2010)
Za izum rastlinskega ekstrakta, ki zdravi raka, je prejela podeljen slovenski patent oktobra 2008 in mednarodno objavo patenta leta 2009. Konec leta 2009 pa je vložila novo slovensko in mednarodno patentno prijavo, kakor tudi slovensko patentno prijavo za virtualni model laboratorijske miške za testiranje novih zdravil.

VB: Lahko razmišljanja podkrepiš s kakim dobrim primerom?
RZ: Ja, najboljši primer sem jaz: imela sem epilepsijo, vnetje trivejnega živca v obrazu, kronične pljučnice, kronična vnetja sinusov, razjedo na želodcu, okvaro hrbtenice. S strogo vegansko prehrano sem vse to odpravila. Zdaj sem zdrava, športnica. Nisem osamljen primer, saj poznam ogromno ljudi, ki bi vam lahko povedali podobno. Da pa sem na pravi poti, so mi potrdile tudi moje raziskave. Enkrat sem po naključju v laboratoriju pozabila dodati gojišču z rakastimi celicami vir živalskih hranil. Naslednji dan sem odkrila, da se rakaste celice niso razmnožile. Nekaj dni sem še počakala, vendar sem opazila, da so naslednji dan začele same od sebe odmirati. Nadaljnje raziskave z rastlinskim ekstraktom so to zanimivost le še potrdile. Veliko odkritij nastane po navideznih naključij.

VB: Kako je svet inovatorjev sprejel tvojo zgodbo, odkritje?
RZ: Zdi se jim zelo nenavadna, a vendar je bila zelo dobro sprejeta. Kar se tiče pa znanosti, le-ta čaka na rezultate testiranja na živem organizmu, oziroma virtualnem modelu živega organizma.

VB: Imaš na vidiku že kakšno novo odkritje ali je to življenjska zgodba?
RZ: Hmm. Sem zelo odprta za vse stvari in sledim svojemu notranjemu vodstvu. Prepričana sem, da bom še kaj izumila. Tudi moj virtualni model laboratorijske miške je nastal sredi noči. Zbudila sem se, zapisala in kasneje ugotovila, da model presenetljivo dobro deluje.

VB: Hvala za navdih, razmišljanje izven okvirov znanega, sproščenost in uvid. Naj se tvoj izum čim hitreje prelevi v vsakdanjost v »dobro vsega stvarstva«.

Dodatni linki: http://www.egipt-slo.net; http://www.ijs.si; http://www.salen-co.com

Inovacijsko novinarstvo oplemeniteno s celostnim okvirjem inovacijskega komuniciranja – Stanford 2010

2010-06-14T03:19:00.000-07:00

Leto je naokoli in Konferenca o inovacijskem novinarstvu na Stanfordu (Stanford 2010) je ponovno za nami. Upam, da bo vsebina vzvalovila tako močno v vaših razmišljanjih in razumevanju globalne zavesti, kot je pri meni. Letos je prišlo do premika, ki ga bo čutila tudi Slovenija. K temu ne bo botrovalo le dejstvo, da se je program stanfordskega centra za inovacijsko novinarstvo preimenoval v »Center za inovativnost in komuniciranje«; InCo gibanje za inovativne preboje je to napovedalo pred leti. Letošnje leto je prav posebno tudi zaradi naših predstavnikov na Stanfordu. Pot so jima utrli prejšnji nagrajenci in udeleženci: Nataša Korajžija, Sabina Vrhnjak, Bojana Humar in Samo Kranjec. Letošnji udeleženci in nagrajenca, pa so to odlično izkoristili in utrdili sloves Slovenije kot napredne, v inovativnost usmerjene države, ki želi več. Pred vami so vtisi in razmišljanja dveh: Mateja Praprotnika, Val 202, RTV Slovenija, štipendist Javnega Sklada za razvoj kadrov in štipendije Republike Slovenije, udeleženec programa za inovacijsko novinarstvo na Univerzi Stanford 2010 in Edita Cetinski, voditeljica oddaje »Prava ideja«, nagrajenka InJo natečaja za slovenske javne medije 2010, udeleženka InJo konference na Univerzi stanford 2010. Naj njuna razmišljanja odpirajo nove dimenzije o inovacijskem ekosistemu tudi vam.

VB: Kaj je konferenca ponudila novega?
Edita: Konferenca mi je dala predvsem občutek, da medijem, univerzi in industriji ni vseeno, v kakšni družbi živimo. Ljudje so pozitivni in želijo, da to širimo naprej. Kar nekaj konkretnih rešitev za to, kako približati ljudem inovacije sem slišala. Predvsem je zanimiv primer KQED, kjer oddaje na radiu, TV in spletu predvajajo pod eno blagovno znamko Quest, zato so bolj prepoznavni in tudi bolj gledani.

Foto: arhiv Vibacom

Matej: Morda nov pogled na vlogo novinarstva, še posebej v kontekstu inovacijskih ekosistemov. Novinarstvo ni več v vlogi vratarja, ki odloča o vsebinah vrednih obravnave, temveč v vlogi povezovalca, ki inovacije postavlja v širši družbenoekonomski kontekst, jih osmisli in omogoča odprto razpravo. Cilj inovacijskega novinarstva je potemtakem – angažirati čim več deležnikov. V medijih se sicer zdi, da so inovacije še vedno nerazdružljivo povezane z znanostjo, manj pa se osredotoča na družbene inovacije, ki podobno kot znanost, prinašajo nove vrednosti. V tem kontekstu je logično tudi preimenovanje Centra za inovacijsko novinarstvo v Center za inovacije in komuniciranje (Center for Innovation and Communication). Nenazadnje: mislim, da je to prvo leto, ko se je razprava preselila tudi na omrežje Twitter: tudi tam je možno povzeti nekaj ključnih misli letošnjih panelistov in udeležencev.

Foto: konferenca Stanford 2010

VB: Kako te dni doživljata Silicijevo dolino?
Edita: Predvsem je veliko drugače kot sem si predstavljala. Tako lepega mesteca (op. Palo Alto) z veliko zelenja zagotovo nisem imela v mislih. Ljudje so izjemno prijazni, pripravljeni pomagati. Zelo dobro se počutimo, nobenih težav, navdušena sem. In čuti se, da je v bližini veliko znanja, podjetniškega duha. Vsi hlepijo po novih idejah.

Matej: Vznemirljivo. Veseli me, da je bila konferenca zelo uspešna. To preprosto pomeni, da je pritegnila pozornost vseh deležnikov, o katerih govori koncept inovacijskega novinarstva in komuniciranja. Posebej stimulativni so tudi pogovori z novinarji iz drugih redakcij in okolij. Gre za idealno okolje za izmenjavo idej o prihodnosti novinarstva, tudi z vidika uporabe socialnih omrežij. Odprli smo tudi razpravo o najboljših novinarskih orodjih; mednje sodi tudi Wiki, preprosto orodje za interno komunikacijo v redakciji. Razumljivo je, da smo v izrazito inovativnem okolju pogosto razpravljali tudi o inovacijah v novinarstvu.

VB: Katera zgodba vaju je najbolj navdušila?
Matej: Z mojega vidika, vendarle sem novinar javnega servisa, sta me prepričali predvsem dve zgodbi iz podobnih okolij. Deutche Welle išče občinstva v povsem novih platformah in je pri svojem pristopu izrazito inovativen, kar se od javnega servisa nenazadnje tudi pričakuje. Še posebej, če je inovativnost zapisana v strategiji in poslanstvu javnega servisa. Podobno tudi KQED pri inovativnosti ne zaostaja. Zgodbe, ki jih pripravljajo za program QUEST, so komunicirane na 4 različnih platformah, kar je edinstven pristop javnega servisa do vsebin in znamčenja. Na RTV ne poznam primera, ko bi ena oddaja – oziroma znamka – hkrati živela radiu, televiziji, spletu in imela še izobraževalno komponento. To je namreč edino zagotovilo, da bodo relevantne vsebine dejansko dosegle občinstva, ne glede na to, kje se nahaja.

Foto: Konferenca Stanford 2010

Edita: Ta na KQED, pa Jure Leskovec, ki deluje kot najstnik pa je eden od 30ih profesorjev za računalništvo na Stanfordu. Mene osebno pa tudi Tim Draper, neverjetno karizmatičen VC, ki je pozitivno, ekološko naravnan.

VB: Matej, kaj je bilo ključno sporočilo tvojega vozlišča (op.,Matej je tudi vodil enega od debatnih vozlišč na konferenci)?
Matej: Javni servis - radiotelevizija, katerega poslovni model načeloma ni obremenjen z omejevanjem dostopa do vsebin. Je idealno okolje za razpravo o vplivu inovacij na družbo. Ideja javnega servisa je namreč, da nagovarja najširša občinstva, oziroma, da jih v novem medijskem svetu, povezuje v razpravi. Inovacijsko novinarstvo mora, da bi v razpravo vključilo čim večji krog deležnikov, poznati vse kanale (platforme) za distribucijo vsebin in razumeti, kakšne prednosti prinašajo. Inovacijsko novinarstvo mora potemtakem biti tudi izrazito inovativno in občinstva iskati tam, kjer so. Mladi ne bodo poslušali radija ali gledali televizije, lahko pa jih najdemo v socialnih omrežjih, na Youtube kanalih, itd. Na vprašanje, ali bo moral novinar v prihodnosti poznati tudi računalniško programiranje (da bi razumel kompleksnost omrežij in distribucije novic), smo odgovorili z ne. Nujno pa je, da imajo redakcije strategije in da razumejo vsa sodobna orodja, ki so na voljo. Še vedno so pomembne tudi tržne (ali pač medijske) znamke, ki pomenijo obljubo o kakovosti vsebine. Poleg medijskih znamk postaja izrazito pomembna tudi vloga osebnih znamk; tudi ime novinarja je obljuba o objektivnosti in relevantnosti vsebine. Še nekaj: ker je ideja javnega medija jasna; vsebine so na voljo vsem, zanje ni treba dodatno plačevati. Ni razloga, da bi bil pristop do širjenja vsebin izrazito odprt. Javni servis si lahko znamko utrdi tudi s kanalom vsebin na Youtube, čeprav gre na prvi pogled za konkurenco.

Komentar Edite: Matej je odlično pripravil okroglo mizo, zgodba s KQED je navdušila, odlično se je znašel na Stanfordu.

Foto: Konferenca Stanford 2010

VB: Kaj je vajino osebno mnenje o InJo konceptu? V katero smer se bo razvijal dalje?
Edita: Mislim, da je to eno izmed najboljših gibanj kar jih poznam. Vsekakor ima prihodnost, kar je pokazala tudi konferenca, polna navdušenih ljudi. Čim več govoriti o inovacijskem novinarstvu, o tem, kako in na kakšen način, približati inovacije ljudem, da jih bodo sprejemali kot del življenja in se zavedali, kako pomembne so. Seveda pa je naloga nas novinarjev, da o njih poročamo realno, s kritično distanco, da ljudem pokažemo, kaj pomenijo za celotno družbo, ne le za posameznika.

Matej: Koncept inovacijskega novinarstva pooseblja vrednote preiskovalnega novinarstva in se srečuje s podobnimi težavami, predvsem pomanjkanju pozornosti in sredstev – tako s strani urednikov uredništev in medijskih hiš. Naglica sprememb in nove tehnologije pa narekujejo, da bodo novinarji v prihodnosti vedno pogosteje razlagali vpliv tehnologij na naša življenja: inovacije, hočeš nočeš, vplivajo na življenja vsakega posameznika, zato je nujno, da ta vpliv nekdo razloži in odpre razpravo. Mislim, da je inovacijsko novinarstvo korak v smeri obdobja “kolektivne inovacije”, ko bo v pomensko razpravo vključena večina družbe. Moj ideal bi bil torej obdobje kolektivne inovacije, inovacijsko novinarstvo in komuniciranje pa sta dva prava koraka v zamišljeno smer.

Naj se InCo gibanje širi naprej in še dolgo vzpodbuja odpiranje prostora v smeri odprtega, naprednega dialoga. Pridružite se nam.

Ustvarjanje inovacijskega prostora

2010-04-21T03:40:00.000-07:00

Dragi prijatelji!

Uspešno smo zaključili še eno konferenco InCo gibanja za inovativne preboje – "InCo konferenca 2010". Samo nekaj dni pred našim letnim dogodkom sem prispevala InCo duh na LIFT.AT konferenci in nekaj dni po naši konferenci tudi na srečanju »Change the Game« v Salzburgu. Nekaj se dogaja na tej naši ljubi Zemlji. Ljudje smo pripravljeni dati svoj čas, denar in druge lastne vire, da srečujemo na različnih koncih sveta ljudi z izvirnimi pogledi, lastnimi razmišljanji, da postavljamo na vpogled svoja razmišljanja in skupaj iščemo nove preboje. Zdrava jedra se povezujejo. In prav to je tudi namen InCo gibanja – povezovanje inovacijskega prostora: inovativnih projektov, posameznikov, timov, organizacij, skupnosti... da se začutimo, slišimo, povežemo in zgradimo nekaj kar je več kot smo mi sami, v dobro naših organizacij, skupnosti, in višjega jaza. Vabim vas, da se sprehodite skozi nepozabne trenutke InCo konference 2010, izjave, sklepe in iniciative. Če so vam sporočila blizu, ste vabljeni, da se nam pridružite. Vpnite tudi vaše vizije, ideje, projekte v gibanje, ki krepi! Povežite zdrava jedra! Širite inovacijski prostor! To je InCo zgodba.

VB: Katera konferenca?
O: InCo konferenca 2010, v Ljubljani, na Gospodarskem razstavišču.

VB: Kdo jo je organiziral?
O: Vibacom (med drugim je praznoval nekaj dni prej 10 let) s številnimi partnerji in člani InCo gibanja.

VB: Kaj pa je bilo posebnega na tej konferenci?
O: Vsaj štiri stvari.
1. Ponovno smo vzpostavili poligon za medstrukturni dialog med različnimi sferami družbenega življenja in pripravili kar nekaj presežkov. Že uvodna predavanja so bila pronicljiva, neposredna in vizionarska. Podala so nova razumevanja civilnih iniciativ in nakazala nove pristope za razvoj inovacijskega prostora. Nekaj izsledkov: "... Ustvarjalnosti in inovativnosti si ne moremo na hitro pridobiti takrat, ko nam gre slabo, pridobimo si ju lahko samo skozi dolgotrajen proces, kajti obe kategoriji sodita med trajnostne dejavnosti človeka, pridobljene z učenjem, vzgojo, izmenjavo izkušenj in talentom.", "... Oblikuje se univerzalna, sistemska zavest, ki predstavlja vidik, ki izhaja iz novega, sistemskega, celostnega, holističnega razumevanja delovanja evolucije (biološkega, zgodovinskega in vidika človekovega zavedanja)...", "...Inco gibanje je družbena inovacija, na vodoravni ravni povezuje različnost, odpira dialog in ustvarja priložnosti za inovativne preboje...", in nenazadnje "... iz so-delovanja prehajamo v so-ustvarjanje...".

2. S podelitvijo tradicionalnih InJo nagrad, "InJo 2010", smo javnosti predstavili najboljše inovacijske novinarje in komunikatorje vseh starosti in iz različnih medijskih sredin in s tem ozavestili, da je inovacijsko novinarstvo in komuniciranje kot ključni vzvod za razvoj inovacijske družbe, prisotno tako med šolarji, študenti kot tudi med profesionalci. Napredek v medijih je opazen. Novinarji in pisci vse bolj razumejo inovacijski prostor, inovativne procese in inovacije same. Zato so prispevki vse bolj celostni, kritični, konstruktivni in raznoliki.

3. Popoldanski del pa je bil sploh nekaj posebnega. Inovacija v nastajanju, inovacijski proces v živo. Preko interaktivnih vozlišč so udeleženci na štirih aktualnih temah doživljali načine za demokratični zajem idej, se urili v medstrukturnem dialogu in soustvarjali inovativne preboje.

4. Že od jutra je potekala na isti lokacija tudi InCo konferenca za najmlajše (osnovna in srednja šola), ki je pokazala, da mladina presega vsa naša pričakovanja, prebija meje znanega in so-ustvarja pomembne inovativne preboje.

V: Uou, a lahko tudi kaj vidimo?
O: V nadaljevanju....

UTRINKI Z INCO KONFERENCE 2010

Konferenco je odprl mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije in pobudnik Sveta za inovativno družbo v okviru DS RS.

»/…/ Današnja tretja letna konferenca je dokaz odličnosti inovativne podjetniško-civilne iniciative, ki jo vodi poslanstvo spodbujanja aktivnega medstrukturnega dialoga na podlagi komuniciranja o inovacijah in za inovacije, kar vse lahko na inovativen način pripomore usmeritvi v trajnostni razvoj. Ustvarjalnosti in inovativnosti si ne moremo na hitro pridobiti takrat, ko nam gre slabo, pridobimo si ju lahko samo skozi dolgotrajen proces, kajti obe kategoriji sodita med trajnostne dejavnosti človeka, pridobljene z učenjem, vzgojo, izmenjavo izkušenj in talentom. Vse to pa je na podlagi dobrih komunikacijskih orodij mogoče uspešno povezati v učinkovito sistemsko celoto.«
Več: Govor predsednika Državnega sveta
Foto: Andrej Schara, Državni svet RS

Sledila je predstavitev InCo gibanja kot družbene inovacije, o čemer je govorila pobudnica gibanja, mag. Violeta Bulc iz Vibacoma.

»InCo gibanje za inovativne preboje je primer družbene inovacije, ki služi kot platforma na treh dimenzijah: kot platforma za medstrukturni dialog, platforma za spodbujanje ter razvoj inovacijskega in inovativnega komuniciranja ter platforma za pridobitev osebne izkušnje na področju inovativnih storitev in medstrukturnega dialoga«.
Več: InCo gibanje za inovativne preboje
Foto: Andrej Schara, Državni svet RS

Glavno predavanje na temo »Sistemski pristop k zavestnemu soustvarjanju družbe prihodnosti" je izvedla doktorica teorije sistemov, Tadeja Jere Lazanski, prodekanja za mednarodne odnose na Fakulteti za turistične študije, med drugim prejemnica nagrade The Best Paper Award CASYS'09.

»Sistemski pristop je način razmišljanja in oblikovanja rešitev problema s celostnega vidika obravnavanja procesov in faz problema in z upoštevanjih zunanjih in notranjih povezav ter vplivov. Cilj je razumevanje in primerno oblikovanje rešitve, ki temelji na orodjih, kot so modeliranje, simulacija. /…/ V sistemski prihodnosti človeka govorimo o človeku, ki vidi veliko sliko, ustvarja partnerstva in povezave ter uporablja sistemski pristop, prepoznava ravnovesje sodelovanja, vodenja, sledenja - soustvarjanja./…/Oblikuje se univerzalna, sistemska zavest, ki predstavlja vidik, ki izhaja iz novega, sistemskega,celostnega, holističnega razumevanja delovanja evolucije (biološkega, zgodovinskega, in vidika človekovega zavedanja). Univerzalna zavest govori o tem, kako ljudje uporabljamo spoznanja sistemske filozofije in prepoznavamo rast vrednot preko ciklusov zgodovine ter kako ti ciklusi razvoja danes živijo v razumu vsakega človeka.«
Več: Sistemski pristop k zavestnemu soustvarjanju družbe prihodnosti
Foto: Andrej Schara, Državni svet RS

Konferenco je povezovala predsedujoča na konferenci, Sonja Šmuc iz Združenja Manager.
"Energija vsakega gibanja se meri v širno, globino in višino – koliko posameznikov je neka ideja pritegnila, kako globoko se jih je dotaknila in kako visoko v družbeni strukturi je segla. InCo izpolnjuje vse tri dimenzije, saj vsako leto prepriča več ljudi, ki ji namenjajo več časa in notranjega razmisleka. Slovenija potrebuje inovativnost in inovativnost potrebuje Slovenijo. Inovativnost, ki ni nujno vezana samo na nove izdelke, ampak je lahko tudi odraz drugačnega, celovitejšega in učinkovitejšega razmišljanja, je tisto, kar poganja pozitivno prihodnost. Z inovativnostjo, ki ima moč, da prispeva k boljšemu razvoju, želimo prežeti slovensko gospodarstvo. Zato v Združenju Manager z navdušenjem podpiramo projekt InJo/InCo."
Foto: Andrej Schara, Državni svet RS

Posebnost konference so predstavljala interaktivna vozlišča v popoldanskem delu. V vozliščih so nastopili strokovnjaki iz posameznih področij, ki so v uvodu predstavili eno izmed uspešnih, inovativnih zgodb na posamezno temo, ki je njih navdušila. Pod vodstvom profesionalnih moderatorjev so udeleženci razpravljali o štirih temah, vse skupaj pa je povezoval krovni moderator Robert Kržišnik (Humus, Društvo moderatorjev Slovenije).

»Popoldanski del je imel namen izkoristiti potencial ustvarjalnih posameznikov, ki preko leta v svojem delu in življenju premikajo meje inovativnega razmišljanja in delovanja. InCo konferenca je tudi letos združila izjemne posameznike, in naloga moderatorjev popoldanskega dela je bila, da jih poveže v ustvarjalen in ploden dialog. To nam je uspelo skozi moderirano delo v štirih vozliščih, kjer so si udeleženci izmenjali pozitivne zgodbe o velikih in majhnih inovativnih prebojih, identificirali neizkoriščene notranje in zunanje moči ter skupno ustvarjali vizijo inovativne družbe. Še več – skozi sproščeno, plodno in navdihujočo interakcijo so se povezali in zavezali za konkretne pobude, kako do naslednje konference – ko se spet srečamo v živo – uresničiti nekaj ključnih pobud za inovativni preboj Slovenije.«

• DRUŽBENE INOVACIJE - vloga civilne družbe pri razvoju inovativnega prostora.
Tu so kot uvodničarji sodelovali mag. Simon Delakorda (INePA), Aleksandra Gradišek (Srce Slovenije), Rupert Gole (Občina Šentrupert), Pika Kofol (Očistimo Slovenijo v enem dnevu!).

Ključni sklepi:
1. Spodbujanje mentorstva v različnih okoljih
2. Družba kreativnih in socialnih odnosov ter vračanje znanja in entuizma v držbo
3. 10% BDP – raziskave, razvoj in inovacije

"Na InCo konferenci sem letos sodeloval prvič in moram reči, da mi je zelo všeč celoten koncept in predvsem to, da sem se družil s tako pozitvino mislečimi ljudmi, ki prihajajo iz zelo različnih področij. To dokazuje tudi to, da je inovativnost dobrodošla povsod in ne le v poklicih, kjer je kreativnost nujna kvaliteta; kot recimo v arhitekturi, kjer je mojej profesionalno področje delovanja. Kot župan ene izmed manjših slovenskih občin, občine Šentrupert, pa lahko rečem le to, da je še kako pomembno razmišljati inovativno, delati na inovativnih in prepoznavnih projektih, kar krepi blagovno znamko samega kraja. InCo konferenca pa ni bil začetek in konec mojega sodelovanja s celotnim timom, ki že vrsto let živi in dela za širjenje tega pogleda in načina razmišljanja med ljudi, saj smo skupaj zanovali tri delavnice v naši občini skozi katere bomo poskušali v naša društva, šolo in občinsko upravo vnesti duh inovativnosti."
Rupert Gole, arhitekt in župan občine Šentrupert

Moderatorka vozlišča je bila mag. Natalija Vrhunc (Društvo moderatorjev Slovenije):
»Udeleženci vozlišča Civilna družba so se že v izhodišču identificirali kot posamezniki, ki že uresničujejo in na vsakem koraku iščejo možnosti za inovativne preboje v civilni družbi. Kot ključno točko premika v želeno inovativno družbo vidijo samomotiviranost z željo po ustvarjanju bolj kvalitetnega življenja. Pridobitniška miselnost, po mnenju skupine, ne spodbuja inovativnih prebojev, bolj so le ti zasluga visoke ozaveščenosti o povezanosti ljudi med seboj in z okoljem ter prepoznanja, da negativnost (kriticizem, pasivnost, materializem) ni ustrezen način za doseganje večje kakovosti.
Delo v vozlišču je potekalo maksimalno sodelovalno, z veliko dobre volje in odprtosti do drugačnih mnenj in kot je vidno iz rezultatov dela, tudi s sinergijskim učinkom.«

• POSLOVNE INOVACIJE - vloga inovativnih storitev in poslovnih modelov pri uspešnosti podjetij.
Tu so kot uvodničarji sodelovali dr. Metka Stare (Fakulteta za družbene vede), dr. Maja Makovec Brenčič (Ekonomska fakulteta), mag. Sonja Klopčič (Trimo), mag. Branko Žibret (A.T. Kearney).

»Odprtost udeležencev, pripravljenost na povezovanje in sokreiranje, z ustvarjalno energijo nabito vzdušje… To je identititeta InCo konference, stičišča posameznikov iz gospodarstva, šolstva, umetnosti, znanosti, ki želimo ustvarjati za skupno dobro. Na letošnji konferenci smo se zavezali za širjenje kroga inovativnih posameznikov, ki so pripravljeni soustvarjati, saj bomo tako hitreje dosegli kritično maso in s tem preboj.«
Sonja Klopčič, Trimo d.d.

Moderator vozlišča je bil Tadej Petek, MBA (Develor, Ta 5ek, Društvo moderatorjev Slovenije).
»Udeleženci vozlišča Poslovne Inovacije kažejo že veliko mero 'izkušenj' pri inovativnosti in vpeljavi le te v življenje, posel. Udeleženci so bili aktivni, zagreti in lahko rečemo: strastni!
Primer, ki to potrjuje, se je zgodil med določanjem akcij, ki bodo družbo naredilo bolj inovativno. Sami udeleženci so prepoznali preveč splošne akcijske namene in jih želeli spremeniti in napisati dovolj konkretne, da so mogoči izvedbe v praksi.Po mojem osebnem mnenju smo lahko zelo zadovoljni z konkretnimi akcijami, ki se načrtujejo in po korakih verjetno že tudi izvajajo.«

• INOVATIVNI POSAMEZNIK - vloga izobraževalnega sistema pri razvoju inovativnega posameznika.
Tu so kot uvodničarji sodelovali Irena Kokovnik (Natalija Plajnšek, Đulijana Juričić) OŠ Trnovo; Uroš Strel Lenčič (Fakulteta za arhitekturo), mag. Suzana Antič (Vrtec Trnovo), Mateja Geder (DOBA Fakulteta za uporabne poslovne in družbene študije Maribor), Vinko Logaj (Direktorat za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih).

Ključni sklepi:

1. Osvoboditi otroke »lažne zaščite«
2. Mešanje sektorjev
3. Živimo vrednote
4. Medgeneracijsko mentorstvo

"V vozlišču, v katerem sem sodeloval, smo s pomočjo odličnega koordiniranja in učinkovitega komuniciranja v relativno kratkem času uspeli pripraviti konkretne predloge s katerimi bi lahko korenito izboljšali izobraževalne sisteme, ki bi pripomogli pri razvijanju inovativnost. Pa naj gre za predšolske otroke ali starejše posameznike, ki se še želijo učiti in izboljševati. Strinjali smo se tudi, da je za razvoj in ustvarjanje inovacijskega prostora oz. družbe izredno pomembno mešanje sektorjev s katerim se lahko dosežejo inovativni preboji posameznikov, skupin in družb.", Uroš Strel Lenčič, Ordo d.o.o

Moderatorka vozlišča je bila Alenka Planinc Rozman (Planinca, Društvo moderatorjev Slovenije)
»V vozlišču Inovativni posameznik so bili udeleženci celotno popoldne zelo aktivni. Od izmenjave dobrih praks do določitve konkretnih korakov so posamezniki poslušali mnenja drugih in nadgrajevali ideje. Udeleženci so izrazili interes za še nadaljnjo participacijo na takšnih konferencah in na konkretnih projektih. Pozdravili so organizacijo InCo konference.»

• INOVATIVNA DRUŽBA - vloga novinarjev pri razvoju inovativne družbe.
Tu so kot uvodničarji sodelovali dr. Marko Milosavljevič (Fakulteta za družbene vede), Ali Žerdin (Dnevnik), mag. Jurij Giacomelli (Delo), Nataša Koražija (Finance).

Ključni sklepi:

1. Inoviranje medijskih, modelov, procesov in orodij
2. Od povprečnosti k izvirnosti medijskih vsebin
3. Nagrade za poročanje o svetlih zgledih
4. »Imam svoje mnenje in ga delim z drugimi!«
5. Predlog za medijsko akcijo »Eko = kul«
6. Delavnice za zavestno starševstvo

"Mešanica profilov ljudi, ki jih Violeti uspe zbrati na konferencah, me praviloma na začetku spravi v rahlo zadrego, kasneje pa se spremeni v osvežitev. V programu me je navdušila Tadeja Jere Lazanski, ki odštekano povezuje teorijo sistemov in majevski koledar in ravno prav kombinira trdo znanost s kreativnim razmišljanjem."
Nataša Koražija, Finance

Moderatorka je bila mag. Marjeta Novak (Humus, Društvo moderatorjev Slovenije).
"Vprašanja, ki si jih bodisi posamično bodisi v skupinah zastavljamo, so že intervencija sama po sebi, saj ključno vplivajo na to, do kakšnih odgovorov oziroma rešitev bomo prišli – ali bomo skupno tarnali in stokali v nedogled, ali pa bomo pogumno zapuščali cone udobja in se podali v nove sfere razmišljanja in delovanja. To nam je v našem – medijskem – vozlišču tudi uspelo, in eden naših sklepov je bil, da bodo mediji odslej ne le poročali o inovacijah, pač pa inovirali tudi procese in pristope, po katerih vsakodnevno ustvarjajo del naše skupne resničnosti."

Pred začetkom konference pa je potekala tudi 2. nacionalna delavnica o inovacijskem komuniciranju za mlade - InCo Jr delavnica, kjer so bile mladim predstavljene številne inovacije.

- 6 dijakinj Poljanske gimnazije je predstavilo socialno inovacijo MakFest, festival mladinske altruistične kulture,
- ekipa dijakov Gimnazije Vič je predstavila projekt odpiranja fizikalno zasnovanih sefov, za katerega so na mednarodnem tekmovanju v Izraelu osvojili 1. mesto,
- fotograf in fotoreporter, g. Bojan Brecelj, je ponudil posebno fotografsko izkušnjo - prenosni fotostudio, za katerega je prejel nagrado za naj podjetniško idejo,
- zavod M-Aleja je predstavil projekt »Igrajmo se in programirajmo z LEGO Mindstorms«, s katerim so udeležence na kreativen, zanimiv in zabaven način navdušili za naravoslovje, tehniko, programiranje in robotiko.

Delavnico je povezovala Mojca Štepic, Vibacom, vodja programa InCo Jr.
"Namen delavnice je bil, poleg odkrivanja inovativnih projektov, tudi povezovanje mladih med seboj in jim ponuditi inovacijske vsebine in komunikacijska orodja v profesionalnem, vendar sproščenem in odprtem okolju. In ravno to je prednost in dodana vrednost tovrstnih delavnic - osveščanje, da se inovacije skrivajo na vsakem koraku, na različnih področjih delovanja in ustvarjanja, med različnimi ljudmi, da so koristne, predvsem pa, da lahko tudi mladi sami postanejo del njih.
Zaradi izrednih odzivov, bomo tudi v prihodnje iskali zgodbe o uspehih mladih inovatorjev, jim zagotavljali okolje, kjer jih lahko predstavijo, se promovirajo, iščejo partnerje za njihovo soustvarjanje in lansiranje na širši trg, predvsem pa rastejo v smislu krepitve lastne samozavesti, dviga komunikacijskih sposobnosti in zagotavljanja drznosti razmišljanja."

O delavnici za mlade s strani udeležencev in sodelujočih:

Bogo Seme, Hedoni, član InCo gibanja
"Ko mladim s srcem odpremo inovativni prostor, jim zaupamo, jim z modrostjo pomagamo, spoznamo, kako čarobno je lahko življenje. In to sem v dobre pol ure lahko začutil na jutranji delavnici z mladimi, ko me je naravna pot zanesla med njih. Hvala Mojca, hvala Estera in hvala Violeta; sanje so na INCO konferenci postale življenje."

Dr. Alenka Malej, prof. mat., direktorica M-Aleja, zavod za izobraževanje, Koper
"Veseli nas, da smo se lahko udeležili InCo konference in predstavili mladim in njihovim učiteljem našo delavnico z LEGO robotki. Navdušile so nas ekipe dijakov in dijakinj, ki so predstavile svoje projekte, ki so čeprav tako različni lahko dali odličen zgled ostalim, tudi nam. Na takih dogodkih se iskrijo nove ideje, širijo obzorja in odpirajo nove možnosti za naprej."

Patrik Caf, učenec 7.a, OŠ Toneta Čufarja, Maribor
"Delavnica in predstavitve so se mi zdele zelo poučne, ker je bilo veliko zanimivih stvari katere smo lahko gledali in jih celo preizkušali. Najbolj všeč mi je bila predstavitev Lego Mindstorms. Bil sem zelo navdušen, ko sem jih dobil v roke in sem si zaželel da bi jih tudi sam imel. Zahvaljujem se za zanimiv dan in pričakujete me lahko tudi naslednje leto."

Urška Bertoncelj, učiteljica in eko koordinator na OŠ Toneta Čufarja, Maribor
"Delavnice in predstavitve so bile vrhunsko pripravljene in vodene s strani ge. Mojce Štepic. Navdušena sem bila nad inovativnostjo dijakov in predstavitvijo Lego Mindstormov. Vesela sem, da sem se lahko udeležila delavnic. Predstavitve in izvedba je bila zanimiva, učenci pa navdušeni. Čestitam za tako dobro pripravljeno prireditev."

Irena Vrhovec, profesorica slovenščine in sociologije kulture, OŠ Litija
"OŠ Litija se je letos že tretjič udeležila inovativne konference, saj naši učenci zelo radi sodelujejo v tem projektu. Izredno smo bili navdušeni nad delavnico, saj smo na lastne oči lahko videli izjemne inovativne izdelke in nekatere celo preizkusili v njihovem delovanju. Vsekakor si želimo še sodelovati in se bomo z veseljem odzvali na povabilo."

Dijaki Gimnazije Vič
"Vabila na koferenco smo bili zelo veseli. Vse je potekalo v zelo sproščenem vzdušju polnim novih idej in radovednosti. Kot bodoči (diplomirani) naravoslovci smo veseli sodelovanja z ljudmi, ki jih zanima naravoslovje. Upamo, da smo z našo predstavitvijo katerega od prisotnih prepričali za naravoslovje. Lepo je videti toliko mladih, ki želijo preseči okvirje šolske snovi in poseči tudi po drugih znanjih."

V sklopu konference se je odvila tudi slavnostna podelitev InJo nagrade 2010 – nagrade za najboljše prispevke o inovacijskem novinarstvu in komuniciranju. Na osnovi ocen strokovnih žirij je bilo podeljeno 8 vrst priznanj in nagrad. Glavno nagrado za najboljši novinarski prispevek o inovativnosti v slovenskih javnih medijih v letu 2009 je prejela Edita Cetinski Malnar iz RTV Slovenija za prispevek o dr. Urošu Mercu, Bisol, v oddaji Prava ideja. V kategoriji najboljši prispevek o inovativnosti v internih medijih slovenskih organizacij v letu 2009 je glavno priznanje prejel dr. Viktor Zaletelj iz Trima za prispevek ArtMe tehnologija je svetovna novost, objavljenem v internem glasilu Trimotim. Podeljeni sta bili tudi dve posebni priznanji za sistematičen pristop k dviganju inovacijske zavesti v slovenskih medijih v letu 2009, in sicer Financam za rubriko Lomilci krize in Dnevniku za sistematično komuniciranje o slovenskih gazelah. Poleg tega so bilo podeljena 4 priznanja za študentske prispevke o inovativnost in 10 priznanj za osnovnošolske in srednješolske prispevke o inovativnosti v kategorijah pisni prispevki, foto zgodba, slika in multimedija.

Seznam dobitnikov priznanj in nagrad
Vir: Vibacom

Dodatne konferenčne zanimivosti:

1. jasno je bil ozaveščen prehod iz vertikalno analitičnega razmišljanja, v sistemsko (celostno) razmišljanje in delovanje;
2. vsi partnerji InCo gibanja so soustvarjali konferenčni splet; tako je konferenca postala tudi poligon za predstavitev inovativnih storitev, pristopov, modelov, povezav;
3. prvič je bil predstavljen nov model moderiranja masovnih dogodkov Društva
slovenskih moderatorjev, kjer je vsak udeleženec aktivni soustvarjalec vsebine konference;
4. podane so bogate izkušnje o razvoju inovacijskega prostora, ki jih je InCo gibanje pridobilo skozi svoje aktivno delovanje v 2009;
5. slišane so bile zgodbe pomembnih soustvarjalcev inovacijskega prostora; omogočeno je bilo srečanje z najboljšimi inovacijskimi novinarji in komunikatorji v letu 2009 (podelitev InJo nagrade);
6. istočasno so mladi soustvarjali svoj inovacijski prostor in spoznavali inovacije svojih vrstnikov (InCo Jr delavnica);
7. vsebina konference je bila povezana z glasbeno in multimedijsko podlago avtorja Lade Jakša (izjava Lada Jakše),
8. prvič je bila na slovenski konferenci uporabljena tehnologija HydraMobiS, ki omogoča enostavno informiranje udeležencev preko mobilnih telefonov;
9. v živo je bil predstavljen prenosni Selffish foto studio (izjava, inovacija Bojana Breclja, PROJA).
10. študenti arhitekture so z mentorji začeli proces raziskovanja o vlogi prostora na ustvarjalnost ljudi.

Ostale izjave udeležencev InCo konference 2010:

Miha Mermal, BTC d.d.
InCo konferenca 2010 je bila moja prva InCo konferenca. Na konferenci sem spoznal, kako pozitivno je bilo razmišljanje in kako velika je bila želja udeležencev v soustvarjanju, brez katerega pri inovativnosti ne gre. Presenetilo me je tudi to da je v samo 5 letih delovanja InCo gibanju v Sloveniji uspelo narediti tako velik preboj, saj gibanje podpira že več kot 37.

Več podrobnosti o sklepih vozlišč na linku: Sklepi
Izjave moderatorjev vozlišč: Izjave
Več podrobnosti pa lahko v nadaljevanju spremljate tudi preko InCo spletnih strani, ki se bodo postopoma bogatile: www.incogibanje.si. Vabljeni!

InCo konferenca 2010

Nove dimenzije družbenega sodelovanja

2010-03-03T04:40:00.000-08:00

V družbi se odpirajo nove dimenzije. Možnosti za povsem drugačne oblike sobivanja in soustvarjanja. Ignorance vladajočih so prešle meje okusnega. Tisti, ki smo jim na volitvah zaupali, del svoje energije v upravljanje za blagor nas vseh so pozabili, da so na pozicijah, da čim bolj uspešno upravljajo skupno dobro. Čas in prostor, v katerem živimo, je vreden transparentnega in odgovornega delovanja. Je vreden in lačen odprtega dialoga, kjer ima vsako mnenje pravico, da je posredovano, videno, slišano. Pri tem zelo pomembno vlogo igrajo civilne iniciative in nevladne organizacije. V želji za še aktivnejši javni dialog predstavljamo eno takšnih iniciativ in človeka, ki že nekaj let sistematično in vztrajno razvija njen okvir. To je njegova zgodba.

VB: Kdo je Simon?
“Simon Delakorda - magister politoloških znanosti ter ustanovitelj in direktor Inštituta za elektronsko participacijo”, kot pravi sam. Malce zadržan, radovednih oči. Ko ga poiščeš na Googlu, pri njegovem imenu najdeš dopolnilo “prvi poskusi digitalne demokracije v Sloveniji”. Pionir na svojem področju.

Simon Delakorda, magister politoloških znanosti, je ustanovitelj in direktor Inštituta za elektronsko participacijo (INePA), član programskega odbora International eParticipation Conference, Slovenskega politološkega društva, Slovenskega združenja managerk in managerjev NVO in pridruženi strokovnjak evropske mreže Demonet: the eParticipation network. Je (so)avtor znanstvenih in strokovnih člankov o politični participaciji in demokraciji na spletu ter vodja aplikativnih projektov na inštitutu. Od leta 2000 dalje je kot raziskovalec, asistent in projektni vodja v okviru Univerze v Ljubljani, nevladnega ter podjetniškega sektorja sodeloval pri večini projektov e-demokracije v Sloveniji. Bil je moderator spletnega Foruma prihodnosti, prvega uspešnega primera e-demokracije v Sloveniji. Za svoje delo na področju e-demokracije in e-vključevanja je prejel nagrade in priznanja.

VB: Z vašim imenom je najpogosteje povezana kratica INePA. Kaj je INePA?
SD: To je Inštitut za elektronsko participacijo. Je zasebni zavod, ki deluje kot neprofitna nevladna organizacija. Gre za prvo tovrstno organizacijo, ki profesionalno deluje na področju e-participacije v Sloveniji in Evropski uniji. Elektronska participacija pomeni inovativno uporabo spletnih tehnologij v podporo sodelovanju in vključevanju javnosti ter civilne družbe v odločevalske in zakonodajne postopke.

VB: Zveni kot elektronska demokracija?
SD: Ja, elektronska participacija se pogosto povezuje s pojmom elektronska demokracija.

VB: Ali se pri svojem delu povezujete s podobnimi organizacijami po svetu?
SD: Da, inštitut je razvojno in profesionalno vezan na politično skupnost, ki jo predstavlja Evropska unija. Tako se inštitut povezuje z drugimi organizacijami v Vseevropski mreži za e-participacijo (PEP-NET) in Državljansko mrežo za srednjo in vzhodno Evropo (CEECN). Inštitut vzdržuje profesionalne stike tudi z akterji iz ZDA.

VB: Je EU pri tem vodilna na svetu, ali je bolj sledilec?
SD: EU je po indeksu e-participacije Združenih narodov najbolj inovativna politična skupnost na področju demokratične rabe novih tehnologij. Vendar njeni učinki ne izpolnjujejo še vseh ambicioznih pričakovanj, ker so projekti e-participacije vezani predvsem na tehnološke inovacije, zanemarjajo pa zaenkrat družbene, socialne inovacije.

VB: Na kaj vse vplivajo vaše iniciative in njihovi izidi?
SD: Projekti inštituta so poleg strokovnega dela, izobraževanja in zagovorništva vezani na uporabo spletnih tehnologij v podporo vključevanju slovenskih prebivalcev, civilne družbe in zainteresirane javnost v politične procese na ravni Evropske unije oziroma z evropsko tematiko.

VB: Kako pa začnem ta proces?
SD: Takšna partnerska projekta sta spletni portal nevladnih organizacij za vključevanje v predsedovanje Slovenije Svetu EU www.predsedovanje.si, ki je sedaj arhiviran, in spletni Državljanski forum www.evropske-razprave.si, na katerem potekajo moderirane spletne razprave in posvetovanja s slovenskimi poslankami in poslanci v Evropskem parlamentu. V posamičnih razpravah na spletnem forumu, ki se nanašajo na delovanje parlamenta, podnebne spremembe, socialna vprašanja, itd., sodeluje z vsebinskimi prispevki v povprečju med 50 in 100 posameznikov in organizacij. Prispevki so povzeti v poročilu, do katerega se poslanec ali poslanka javno opredeli in pojasni, na kakšen način jih bo upošteval/a pri svojem delu v Evropskem parlamentu. Temu rečemo spletni državljanski Forum.

VB: To je tudi nekaj novega, a ne? Pa je učinkovito?
SD: Spletni Državljanski forum predstavlja prvo tovrstno iniciativo na področju e-demokracije v Sloveniji, zato tako javnost kot tudi predstavniki v Evropskem parlamentu nabirajo dragocene izkušnje s tovrstnimi inovativnimi oblikami demokratičnega dialoga. Izidi so zelo spodbudni. Glede učinkovitosti bi pa izpostavil spletno peticijo za Tobačni evro www.sodeluj.net, ki je omogočila Slovenski zvezi za tobačno kontrolo, da je zbrala 2000 podpisov v podporo spremembam Zakona o uporabi tobačnih izdelkov in vzpostavitvi sistema financiranja za nevladne organizacije na področju zdravja. Podpisi so bili posredovani Ministrstvu za zdravje, sedaj čakamo na njihov odziv.

VB: Kakšen je po tvojem mnenju pomen civilnih iniciativ nasploh v Sloveniji?
SD: Civilne iniciative igrajo v političnih skupnostih vlogo demokratičnega korektiva. Ker temeljijo na neposredni in participativni demokraciji predstavljajo pomembno dopolnilo predstavniški demokraciji. Zaradi krize strankarske demokracije oz. krize političnih strank v Sloveniji, ki je posledično tudi kriza družbene odgovornosti političnih elit (kaže se v velikem nezaupanju in nizki stopnji ugleda slovenskih političnih strank v javnosti), je korektiv v obliki civilnih pobud nujen. V Sloveniji ta korektiv ne deluje tako učinkovito kot v razvitih demokracijah zaradi nezadostno razvite civilne družbe, ki se sooča s profesionalno, kadrovsko in finančno podhranjenostjo. Tudi zato se civilne iniciative pogosto instrumentalizirajo za potrebe dnevne politike oz. jih skušajo politične stranke skanalizirati prek svojih vzvodov. Evropska unija z Lizbonsko pogodbo uvaja nov demokratičnih mehanizem t.i. državljansko pobudo, ki povečuje pomen civilnih iniciativ ter hkrati odpira nove priložnosti za inovacije na področju elektronskih peticij.

VB: Po statistikah EU je Slovenija na repu po razvoju civilne družbe. Kako se to pozna pri vašem delu?
SD: Zelo se pozna takrat, ko je odprt prostor za javne razprave in posvetovanja o evropskih ali nacionalnih politikah, strategijah, zakonskih aktih ali drugih odločitvah, ki so javnega pomena in zadevajo kvaliteto življenja v Sloveniji. V demokratične postopke se vključuje relativno majhen del civilne družbe, saj je za kompetentno sodelovanje zaradi tehnokratske strukture odločevalskih institucij ter kompleksnosti družbenih in političnih razmerij potrebno posedovati visoko strokovna znanja ter veščine argumentacije. Nevladne organizacije zaradi prej omenjene podhranjenosti kot akter vse težje učinkovito zastopajo javni interes v odnosu do države, kapitala ali celo do stroke. To se posledično odraža v majhnem obsegu objavljanja argumentiranih stališč v spletnih razpravah in posvetovanjih. Problematika slednjega je v zadnjem obdobju postalo tudi eno izmed inovativnih področij e-participacije, ki se posveča razvoju orodij za spletno vizualizacijo kompleksnih in večnivojskih odločitev v podporo demokratičnim odločevalskim procesom.

Zadnji projekti:
1. Spletni Državljanski forum Evropske razprave, Marec 2009 - v teku; 20.000 posameznih obiskovalcev spletnega foruma, več 540 objavljenih prispevkov in 12 odzivov na poročila razprav in posamezna vprašanja s strani slovenskih poslancev in poslank v EP.
http://www.evropske-razprave.si/

2. Spletna peticija za Tobačni evro, 1. september 2009 – 14. januar 2010, Več kot 2000 podpisov posameznikov in organizacij.
http://www.sodeluj.net/peticija_tobacni_evro/

3. Programski paket OKNO – odprta koda za nevladne organizacije, 2009 - v teku; http://www.coks.si/index.php5/OKNO

4. Informacijsko-komunikacijski spletni portal za vključevanje civilne družbe v predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije, 2008 - v teku;170 objav v spletnem forumu, 163 glasov spletnih anketah in 16.000 posameznih obiskov uporabnikov spleta.
http://www.predsedovanje.si/

5. Video e-participacija nevladnih organizacij v civilnem dialogu, 2007 - v teku, Več kot 100 objavljenih komentarjev in 22.000 obiskov posameznih uporabnikov spleta.
http://www.sodeluj.net/

VB: Kaj je vaša vizija razvoja?
SD: Globalne družbene in naravne probleme je mogoče reševati z aktivnim odnosom vsakega posameznika do kvalitete življenja. Aktiven odnos pomeni zavedati se težav, spoznati, kaj jih povzroča, in želeti spremembo. S tega vidika je poslanstvo politične demokracije, da spodbuja sistemsko uporabo, sooblikovanje in inovacije demokratičnih odločevalskih mehanizmov s ciljem udejanjanja želenih sprememb.

VB: In vloga e-participacije pri tem?
SD: Vloga je vzpostavljanje javno dostopnih in posamezniku prijaznih spletnih orodij za informiranje, izmenjavo in predstavitev stališč, artikulacijo argumentov, oblikovanje rešitev in soodločanje. Gre za vizijo transparentnega in vključujočega demokratičnega političnega sistema, ki odgovarja na družbene in naravne izzive 21. stoletja.

Ko se sprašujemo, kje začeti, a imam sploh kakšen vpliv na javne dogodke, kaj pa moj glas sploh lahko naredi? Upam, da ste vsaj del odgovorov našli v tej številki Aktualno 2.0. Meni je bilo sporočilo jasno: vsak glas šteje, vsak komentar šteje, vsako razmišljanje šteje. In tu so tudi javna orodja, ki naš glas lahko ponesejo visoko, najvišje, do manifestacije. Se boste vključili?

Mag. Violeta Bulc

Alternativa neaktivnosti

2010-02-02T01:35:00.000-08:00

Današnji pogovor je poln sonca. Ne le zaradi projekta, ki ga gostja vodi in je že sam po sebi inovativen, drugačen, ampak zaradi Gaje same. Njene energije, jasnosti, iskric v njenih očeh in srčne predanosti tistemu v kar verjame, da je prav. Dobremu. Koristnemu. Skrivnosti življenja. Odprla mi je svet razmišljanja in vere mladih, ki očem ni dana na ulici. Kaže na njihove trdne vrednote, prostrana razmišljanja in sveže poglede v glavah, srcih in dejanjih. To je njena zgodba.

VB: Kdo je Gaja?
GNR: Nekdo, ki stremi k stalnemu upravičevanju svojega obstoja. Srednješolka. Najstnica.

VB: Kaj te je do sedaj najbolj oblikovalo? Kaj je v tebi prebudilo pot, o kateri govoriš?
GNR: V zadnjem času me je najbolj definiralo obdobje, ki sem ga preživela s prijateljico, s katero sva napisali knjižico za otroke z levkemijo. S knjigo je veliko mene dozorelo, saj sva obe izhajali iz lastne izkušnje in preko najinega projekta raziskovali življenje.

Foto: osebni arhiv

VB: Zakaj se vama je zdelo pomembno, da napišeta knjigo?
GNR:Pokazati sva hoteli, da si na konci ti tisti, ki ima v sebi moč, da se pozdraviš, preživiš. Da je to le še ena izkušnja, ki te plemeniti, ti pomaga, da se razviješ. Poskušali sva povedati, da je težka bolezen tudi velika preizkušnja zate in za vse tvoje najbližje. Najina knjiga je oda življenju. Ni namenjena samo otrokom, temveč vsem. Želeli sva pokazati, da je tudi to le ena od preizkušenj v življenju, ki te okrepi. S tako izkušnjo razumeš, da je važno da počneš le tisto, kar res želiš in v kar res verjameš. Da je vse, kar iščeš na koncu v tebi.

VB: Kako se doživljaš zdaj?
GNR: Sem v zelo zanimivem obdobju. Veliko se mi dogaja, v glavi, pri ustvarjanju, v življenju... (op: stavek je oplemenitil prisrčen smeh)

VB: Kaj je s tvojo generacijo, ali je res tako zmedena?
GNR: Mladi imamo še vedno zagon, entuziazem, moralne vrednote. Je pa res, da je veliko mojih sovrstnikov v nekem apatičnem stanju, ki je hkrati trenuten odraz družbe, načina življenja... ne bi pa rekla, da je tako tragično, kot se pri odraslih včasih razume. Naše skupina ravno s projektom MakFest dokazuje obratno. Tudi sama sem včasih razočarana nad sovrstniki, potem pa srečam posameznike in posameznice, ki so pri mojih letih ogromno že dosegli in se mi spet vrne upanje. Preko organizacije MakFesta ves čas doživljamo, da vsi ljudje potrebujemo samo malo vzpodbude.

VB: MakFest?
GNR: Kulturno dobrodelni festival, ki pa ni le festival, ampak projekt, s katerim si želimo pokazati, kaj smo mladi sposobni organizirati sami in koga vse smo sposobni povabiti in aktivirati k sodelovanju iz družbe v kateri živimo.

MakFest – odličen primer socialne inovacije, sicer pa projekt, ki ga je na pobudo Gaje Naje Rojec zagnala skupina vznesenih srednješolk poljanske gimnazije, počasi prerašča v enega največjih srednješolskih kulturnih gibanj.
www. makfest.si

VB: Zakaj prav ta vsebina? Kako je MakFest sploh nastal?
GNR: Izhaja iz dejstva, da naša šola Poljane, ki je najbolj družboslovna od vseh srednjih šol, ni imela dobrodelnega projekta. S prijateljicami smo razmišljale najprej le o dobrodelnem tednu, ki bi bil bolj inovativen. Želele smo ustvariti nekaj dinamičnega. Razmišljale smo kako bi izkoristile aktivnost dijakov v različnih kulturnih dejavnostih in tudi njim omogočile, da se predstavijo. Festival je bil tako idealna ideja.

VB: In tako ste imele vsebino?
GNR: Ja, super se nam je zdelo, da bomo hkrati z zbiranjem denarja za sklad za štipendiranje dijakov iz prikrajšanih enostarševskih družin Rdečega Križa Ljubljana, dijakom omogočile tudi nabiranje izkušenj in ustvarjanje referenc s sodelovanjem na festivalu skupaj z že uveljavljenimi umetniki oziroma ustvarjalci. Projekt je zasnovan v aktiviranosti mladih za mlade.

Tim, s katerim Gaja Naja soustvarja MakFest – projekt na katerega je ponosen vsak, ki se ga dotakne: Eva Margon, Anja Koren, Anja Kapus, Alja Debeljak, Marja Javornik, Ana Kerin, Ana Potočnik in Darja Demšar

VB: In kaj vse kulturnega se bo dogajalo?
GNR: Nastopale bodo glasbene skupine, odvijale se bodo gledališke predstave, pripravljena bo fotografska razstava, literarni »performance«, maraton prijateljskih tekem ŠILA oz. IMPRA ekip, projekcija kratkih filmov, licitacije fotografij dijakov in serije unikatne keramike treh mladih umetnic, študentk ALUO (Ane Kerin, Anje Radović in Polone Černe). Drugače pa so svoje gostovanje na festivalu potrdili že Ego Malfunction, Kontrabant, Ultra, Katalena, Janez Lapajne s svojim filmom Kratki stiki, Ana Pepelnik, Katalena, predstava Teatra Pozitiv Strup, predstava Čefurji raus!, Katalena, Nejc Gazvoda, Katja Plut, kratek film Igorja Šterka in Rada Kikelj.

VB: Festival traja en teden?
GNR: Natančneje 6 dni, od 12. do 17. aprila 2010.

VB: Dogodkov?
GNR: 16 v šestih dneh.

VB: Koliko ljudi bo nastopalo?
GNR: Več kot 150.

VB: Uouu. To je pa velik projekt. In od kje izkušnje pri 16-ih letih za vodenje česa takega?
GNR: Od nikjer... zato delamo, da si jih pridobimo. Veliko ljudi z občudovanja vrednimi izkušnjami nam pomaga z nasveti, za katere smo izjemno hvaležne. Se pa tudi me šele zdaj zavedamo, razsežnosti projekta.

Še vedno je čas, da se pridružite skupini pokroviteljev in sponzorjev. POKLIČITE na 031 747 223; oziroma pridite na licitacijo fotografij dijakov in unikatne serije keramike treh mladih nadarjenih umetnic 16.4.2010.

VB: Kje so glavni izzivi?
GNR: Usklajevanje tolikšne količine ljudi. Ker je celoten projekt speljan izključno iz donatorskih oziroma sponzorskih sredstev in prostovoljnega dela, kar pomeni da se bo ves zbran denar od vstopnin in licitacije stekal neposredno v sklad. Pridobivanje sponzorskih sredstev, saj jih prav zaradi naše politike iščemo res ogromno. Čeprav ves čas poudarjamo, da vsak del šteje, saj smo skupaj močni, in da lahko vsak pristopi ter da lahko vsi postanejo del MAKfesta, da je MAKfest sestavljen iz ljudi in naše energije, je to najtežje področje. Čeprav je ponavadi tako, da ko se dokopljemo do razgovora, nam ljudje težko odrečejo podporo.

VB: Kakšna pa so njihova pričakovanja?
GNR: V resnici se mi zdi, da vse presenetimo in nekako razbijemo pričakovanja, ko vidijo koliko smo že dosegle. Zdi se mi, da ves čas rušimo stereotipe o tem kaj je nemogoče oz. mogoče, poglejte kaj smo že ustvarili! Ko pridemo do sestanka se ljudje nalezejo naše energije in entuziazma.

VB: Kakšen odziv projekt dobiva med vrstniki?
GNR: Predvsem so ponavadi navdušeni, ko o projektu slišijo iz naših ust. Zdi se mi, da so zaenkrat še vsi malo negotovi, ker še nihče od nas ne čuti popolne razsežnosti zadeve in ker je MAKfest zaenkrat še precej neznan. Ko nas malo spoznajo, pa so, prav tako kot vsi ostali odrasli, presenečeni nad tem, kaj smo že dosegle in da nam to uspeva ob vseh šolskih obveznostih.

Foto: osebni arhiv

VB: Potem postajate neke vrste vzornice?
GNR: Naš cilj nikakor ni, da se postavimo nad kogarkoli, temveč da vsi začutijo, da lahko pridejo zraven, da smo vsi del tega, ter da nam lahko uspe, če si želimo in če imamo voljo. Na vsaki srednji šoli imamo ambasadorje (predstavljajo projekt, nabirajo talente...), preko katerih se lahko zainteresirani vključijo. Zdaj se je že razvedelo in počasi prihajajo novi prostovoljci. Računamo, da se bo dejanski vpliv bolj poznal po prvem festivalu in definitivno v prihodnjih letih. Tudi mi še čakamo na prvo pravo izkušnjo in s tem znanjem bomo zastavili novo obdobje. Oceniti odzive je pravzaprav nemogoče, zavedamo se da moramo narediti še ogromno na promociji.

VB: Na koga vse bi ta projekt še lahko vplival?!
GNR: Predstavljam si, da se bo projekt širil in se celo osamosvojil kot vse dijaški (trenutno izhajamo iz naše šole, saj kot skupina, ne vezana na kakršno koli organizacijo drugače skoraj ne moremo funkcionirati). Kot nek neodvisen festival – gibanje. To bo dobra priložnost, da vsem pokažemo, še posebej pa sami sebi, da nismo apatični, da zmoremo to narediti. To je zelo dober projekt, da skozi njega pokažemo alternativo neaktivnosti. Hočemo pokazati, da smo ljudje dobri, da lahko stopimo skupaj in da lahko tisto, kar si res želimo, tudi dosežemo. O tem ne le govorimo, ampak ves čas dokazujemo.

Pred seboj imamo pravi primer socialne inovacije. Pa to ni bistveno. Upam, da ste začutili skozi zapisane stavke tudi del tiste energije, ki v resnici idejo pretvori v manifestacijo, v nekaj pravega, dobrega, lepega. Naj se vibracije širijo dalje. Pošljite to zgodbo naprej vsem vašim otrokom, znancem in tistim, ki jih je strah prihodnosti. Mladina ponovno dokazuje, da vidi dlje, da verjame in preprosto ustvarja svoj svet po svoji podobi. Nikar se ne ustavite!

Violeta Bulc, Vibacom

InCo gibanje in MANIFEST InJo-InCo 2009

2009-12-21T00:14:00.000-08:00

Leto 2009 je izzivalo naše poglede na življenje, vrednote, razumevanje podobe sveta. Vseh odgovorov nismo našli, ozavestili pa smo dejstvo, da do njih lahko pridemo le preko odprtega dialoga in povezovanja med vsemi strukturami v družbi.

Slednje je uspešno manifestiralo tudi InCo gibanje za inovativni preboj Slovenije, ki ga koordinira Vibacom. V okviru gibanja smo povezali več tisoč judi, prepletli razmišljanja in drug drugega obogatili z izkušnjami, znanjem in modrostjo.

Zato vam tokrat v navdih in spodbudo, da lahko, poklanjamo decembrsko številko naše publikacije Aktualno 2.0, v kateri predstavljamo zgodbo InCo gibanja, ki je pravkar izšla v publikaciji Manifest InJo-InCo 2009. Čestitke in hvala vsem soustvarjalcem in podpornikom za bogate vsebine.

Foto: Naslovnica Manifest InJo-InCo 2009

O INCO GIBANJU

AKTUALNO 2.0: Kaj tebi predstavlja InCo gibanje?

VIOLETA BULC: InCo gibanje je platforma za manifestacijo aktivnega dialoga med različnimi deležniki inovacijskega prostora, za medgeneracijsko povezovanje, za soočanje mladostne drznosti in modrosti pri iskanju novih rešitev. Zato je odprto za vse, ki jih zanimajo pogledi drugih, teža lastnih razmišljanj in možnosti za njihovo aktivacijo. Hkrati prek projektov ves čas testiramo različne oblike mrežnega delovanja, odločanja, organiziranja, vodenja, ki so temelj učinkovitih inovacijskih sistemov in procesov. S svojo proaktivno držo in profesionalnim pristopom pa akumulirane izkušnje, spoznanja in razmišljanja vpenja v evropsko in svetovno zakladnico znanj.

AKTUALNO 2.0: Čemu bi se sploh ukvarjali z inovativnostjo, njenim komuniciranjem in ustvarjanjem pogojev za njen razcvet?

VIOLETA BULC: V trenutni evolucijski fazi razvoja družbe kot celote smo prav inovativnost postavili kot ključni vzvod za generiranje dodane vrednosti, le-ta pa je pogoj za ustvarjanje potrebnih virov za razvoj. Razvoj pa pomeni zabavo, dinamiko, veselje, notranje zadovoljstvo in uresničitev, dostojno življenje. Pa ne da v preteklosti ljudje niso bili inovativni. Nasprotno, ustvarjalnost kot vir inovativnosti je stara kot človeštvo. Le da je danes vrhunska tehnologija ustvarila pogoje, ki so premaknili produktivnost in kakovost med vstopne faktorje uspeha, vlogo zmagovalnega faktorja v odnosu do trga pa je prevzela inovacija. In v tej evolucijs

ki fazi bomo še kar nekaj let. Zato bo razumevanje inovativnosti, inovacijskih procesov in inovacijskih okolij vse pomembnejše za trajnostni razvoj in učinkovito sobivanje družbe.

AKTUALNO 2.0: Praviš, da InCo gibanje predstavlja neke vrste socialno inovacijo, v čem je njegov doprinos?

VIOLETA BULC: InCo gibanje je primer socialne inovacije zaradi načina povezovanja različnih deležnikov in aktiviranja civilne družbe ter njenega vodenja. Njegov doprinos je v medstrukturnem in interdisciplinarnem povezovanju, pri čemer igra ključno vlogo komuniciranje, dialog s povratno informacijo med posamezniki, ki sodelujejo; omogoča razumevanje različnih “jezikov”, govoric. S tem se rojevajo nove ideje in nastajajo nove oblike poslovnih modelov, ki omogočajo inovativne preboje. Ves čas pa tudi testiramo nove načine vodenja, še zlasti vodenje “iz sredine”, ki se kaže kot alternativa hierarhičnemu in horizontalnemu načinu.

AKTUALNO 2.0: Kaj je glavno sporočilo InCo gibanja?

VIOLETA BULC: Glavno sporočilo, ki temelji na izkušnjah zadnjih 4 let je, da ko se dovolj ljudi poveže med seboj, se vedno najde rešitev in odkrijejo priložnosti, ki so prave za prostor in čas, v katerem delujejo.

AKTUALNO 2.0: Kako lahko InCo gibanje pomaga Sloveniji, da postane bolj inovativna?

VIOLETA BULC: Kot prvo, že od svojih začetkov ozavešča, da morata ustvarjalnost in inovativnost postati vrednoti, tako posameznikov kot tudi organizacij in družbe kot celote. Drugič, omogoča platformo za hitro izmenjavo medstrukturnih izkušenj in medsebojnega učenja. Zaradi svoje neformalne strukture se lahko zelo hitro odziva na aktualne teme in hkrati deluje dolgoročno.

Pa še to, lepota gibanj je v tem, da obstajajo, dokler je interes in/ali potreba; potem pa tiho, kot so nastala, tudi odmrejo, ustvarjalna energija članov pa se preusmeri na nove izzive.

Več o InCo gibanju, njegovih pobudah in ključnih dogodkih in projektih lahko preberete v letni publikaciji Manifest InJo-InCo 2009, ki ga je izdalo podjetje Vibacom. Publikacijo najdete na strani www.incogibanje.si/manifest2009.

Izjave soustvarjalcev in podpornikov InCo gibanja

(Povzeto iz vsebine Manifesta InJo-InCo 2009)

dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, častni govornik in podpornik InCo konference 2009
/.../ iniciativnost civilne družbe je kritičnega pomena za razvoj. To je razvoj v postindustrijskem obdobju, razvoj, ki zahteva visoko kvaliteto vsakega posameznika, nove oblike angažiranja vsakega posameznika, nove vsebine politike in nove razvojne dimenzije. V tem kontekstu je pomembno povezovanje akterjev v mrežno strukturo, kjer veljajo
pravila soustvarjanja in dopolnjevanja, kjer različna znanja, izkušnje in pogledi pomenijo priložnost za nadgrajevanje, vendar ne izključujejo tekmovanja, zahtevajo pa zrelost in modrost.
/.../ Zaupam, da nekaj te modrosti v Sloveniji imamo in da bomo s pomočjo vašega gibanja in drugih gibanj, kakršno je inovacijsko komuniciranje, uspeli vzpostavljati potrebne mreže v naši družbi, potrebna omrežja, mostove med izjemnimi posamezniki in organizacijami na različnih področjih. Presegati moramo ustaljene vzorce in pokazati inovativnost tudi pri ustvarjanju novih, svežih, času in prostoru odgovarjajočih socialnih in poslovnih modelov, temelječih na temeljnih vrednotah, kot je delo, kot je solidarnost.

mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, govorec na Ozimnici idej 2009 s predstavitvijo Manifesta InJo-InCo 2009
Civilna družba, ki je pravzaprav zaradi svoje bogate raznovrstnosti izhodišče, bazen za nove ideje, invencije, omogoča presežke v razmišljanju, ki se med sabo prepletajo k stvaritvi inovacij, ki za družbo predstavljajo nove razvojne potenciale. Vendar pa civilna družba za svoj preboj potrebuje medij, prenašalca, most za prenos teh zamisli, nek prostor, kjer se lahko izraža in išče nove poti do uresničitve novosti.

Tatjana Fink, MBA, glavna direktorica, Trimo, govornica na InCo konferenci 2009, podpornica InCo gibanja
Moč InCo gibanja je v spodbujanju podjetij kot ključnih generatorjev dodane vrednosti za
sistematično komuniciranje znotraj svojega sistema in z zunanjim okoljem. Tako prek različnih komunikacijskih orodij in kanalov ustvarja inovacijsko kulturo, ki bo spodbujala medstrukturno, medgeneracijsko in interdisciplinarno sodelovanje. Misli posameznikov in ideje skupin so naša moč, ki se združijo v celovitih rešitvah. Inovacije so gibalo napredka in predstavljajo dinamiko razvoja v prihodnosti. To ustvarja novo energijo med generacijami v gospodarstvu, znanosti in umetnosti in daje celotni družbi pozitiven navdih.

Sonja Šmuc, Združenje Manager, partner InCo gibanja
Včasih okoli nas vzklijejo pobude, ki hitro prerastejo začetno idejo in se prerodijo v celovito gibanje. InCo je gibanje, ki navdušuje s svojo pozitivno močjo in željo po nadomeščanju slabih vzorcev z inovativnimi, drugačnimi, svežimi, družbeno koristnimi pristopi - in to ne samo v medijih, ampak tudi v komunikaciji podjetja z vsemi deležniki. Gibanje ima neverjetno zmožnost povezovanja vrhunskih posameznikov z vseh področij.

Wilfried Ruetten, Evropski novinarski center, soorganizator Evropske mreže za inovacijsko novinarstvo:
V evropskih državah razvoj na področju vprašanj inovativnosti poteka z različnimi hitrostmi. Zdi se, da akterji v nekaterih državah hitreje prevzamejo zamisel kot drugje. Zato je Sloveniji, Estoniji, Švedski in Finski potrebno priznati zasluge za vodenje na tem področju in za razumevanje pomembnosti tega vprašanja.

Tevž Korent, soustvarjalec InCo gibanja
Kadar koli pomislim na InCo gibanje se mi v spomin vrne misel, ki sem jo nedavno tega prebral:Kje smo? Tukaj!
Koliko je ura? Zdaj!
Kaj smo? Ta trenutek!
Moč gibanja leži v dejstvu, da nikoli ne vsiljuje lastnih odgovorov, ampak nas vedno znova spodbudi, da odgovore poiščemo znotraj nas samih, saj je tam vse kar rabimo.

dr. David Nordfors, VINNOVA Stanford Research Center of Innovation Journalism, utemeljitelj InJo koncepta
InCo gibanje je osrednjega pomena. Je gibanje, ki združuje različne deležnike, kar je na področju inovacijskega gospodarstva ključno. Bistvo inovacije je združevanje različnih sposobnosti in skupin deležnikov pri ustvarjanju in uvajanju nove vrednosti v družbi. Zadrževanje razprave o inovaciji v okviru lastne skupine, na primer novinarjev, oziroma odločitev, da se o inovaciji ne obvesti ostalih vpletenih, ima nasproten učinek od želenega. Ključ do inovacije je v komunikaciji. In ključ do inovacije v komunikaciji je prav tako komunikacija – in ne le med komunikatorji.Zato je InCo gibanje izredno pomembna pobuda, saj predstavlja najsodobnejši pristop k razvijanju sposobnosti uvajanja novosti v družbi. Slovenska pobuda kaže nov pristop, iz katerega se lahko vsi veliko naučimo.

Erik Blatnik, novinar na RTV Slovenija, pobudnik oddaje Mladi izumitelji
Inovacijsko novinarsko kot novinarstvo, ki javnost obvešča o različnih izumih in inovacijah, lahko pomembno vpliva na razvoj družbe. Že s tem, ko nekomu predstavimo izvirno idejo izumitelja, njegovo realizacijo in kasnejšo uporabo te ideje v praksi, ljudi spodbudimo k razmišljanju. Razmišljanje ter ustvarjalen in napredka (socialnega, tehnološkega) želeč si človek pa lahko premika gore. In takšne ljudi v trenutni krizi svet še kako potrebuje. Potrebuje v smislu, da s svojimi drznimi in inovativnimi idejami vlečejo voz naprej in tako spreminjajo ustaljene norme, ki včasih zavirajo pozitivni napredek družbe.

dr. Metka Stare, Fakulteta za družbene vede, provokatorka v 4. vozlišču InCo konference 2009
Nad InCo konferenco 2009 sem bila navdušena, kako pozitivno je bilo razmišljanje udeležencev glede potencialov medmrežnega sodelovanja. Pokazala se je pripravljenost za sodelovanje med partnerji z različnih področij in z različnimi pogledi. V prihodnje je treba v večji meri vključiti predstavnike javne uprave kot pomembnega akterja v mreženju. Javno-zasebna partnerstva so lahko dobra podlaga za inovacijsko sodelovanje med partnerji, saj v okviru takšnega partnerstva pride do medsebojnega spoznavanja in zaupanja, ki je zelo pomemben element uspešnega reševanja problemov.

Martin Krpan – simbol izurjenega diplomata in vojščaka

2009-11-13T01:30:00.000-08:00

Z Milanom sva se srečala prvič pred leti na eni od diplomatskih večerij in cel večer resnično zavzeto klepetala o življenju, značilnostih časa in prostora, izzivih mlade države. Potem pa kar nekaj let tišine in letošnje poletje klic: »A greva na kavo?«. Srečanje je bilo pristno, kot je pristen in iskriv Milanov pogled na svet, življenje, izražanje. Njegovo delo me je pritegnilo, njegova zadnja knjiga pa je me je navdušila s svojo preprostostjo, izredno sporočilno močjo in kar je največ, vzpostavila je vez z mojim lastnim dojemanjem življenja na povsem nov, preprost, a tako zelo moder način. Če ustvarjate v slovenskem prostoru, ali če iščete s čim bi se lahko iz tega prostora na izviren način uveljavili v svetu, potem vam to knjigo toplo priporočam. A da bi jo razumeli še bolje, je prav, da slišite tudi avtorjeva razmišljanja. To je Milanova zgodba. Uživajte.

Intervju z Milanom Jazbecem

VB: Kdo je Milan Jazbec?

MJ: Pod tem imenom se skriva petdesetletnik, ki že več kot pol življenja ne uporablja brivnika, ki hodi vsak dan v službo kot vesten uradnik (spada v njihovo mednarodno variacijo diplomatov), in ki uživa v igranju z besedami, tako v etru kot na papirju ter spletu. No, nisem samo diplomat, ampak zraven tudi marsikaj napišem in predavam na različnih fakultetah doma in v tujini. Še posebej pa sem bil vesel, ko smo z učenci Osnovne šole Brežice pred tremi leti prvič v Sloveniji izvedli t.im. malo šolo diplomacije. Odlično je bilo! (opomba: Več o Milanu)

Foto: arhiv Vibacom

VB: Od kje tako srčna povezava na knjige, literaturo?

MJ: Zdi se mi, da sem ujet in začaran v svet knjig, odkar sem prvič vzel kakšno v roke. Moj stari oče Albin, ki je bil s trebuhom za kruhom osem let v Ameriki, je bil vsa leta, kar pomnim, naročen na časopis in na različne knjige, ki sem jih požiral kot za stavo. Recimo, med najljubšimi za bosopetega podeželskega fantiča je bila »Ti Coyo in njegov morski pes«, med najbolj dolgočasnimi pa »Naš državljan«. Danes mi pravzaprav ni več jasno, kako sem slednjo sploh lahko bral, čeprav pa se mi dobro zdi, da je nisem takoj odložil. Že kot predšolski otrok sem z doma narejenim lepilom urejal liste v knjige in jih kazal sosedi, ki je pozneje postala moja učiteljica. Seveda mi je potem bilo za nazaj nerodno.

VB: S knjigo je povezana tudi vaša dobrodelna dejavnost?

MJ: Res je. Med drugim smo lanskega decembra na moji nekdanji osnovni šoli v Artičah v knjižnici odprli mojo knjižno polico, na kateri se kopičijo knjige, ki jih pišem. Ker je vseh že okoli dvajset, je polica zajetna na pogled in se na njej marsikaj najde. Bistvo te moje ideje pa je spodbujati osnovnošolce, da iščejo svoje potenciale, se o njih pogovarjajo in stremijo za njihovim uresničevanjem. Vsakdo je za kaj sposoben in pri odkrivanju sposobnosti mora otrokom vsak, kdorkoli že, pomagati. To je ena najbolj plemenitih reči v našem življenju.

Svoj največji načrt, ki sem ga imel iz otroštva, to je, da bom postal novinar, sem z uživanjem v študiju, v celoti uresničil. Večina ostalega je prišlo, kako naj rečem, kar samo od sebe. Nikoli nisem razmišljal o diplomaciji, celo več, niti malo me ni zanimala, sedaj pa tičim v njej do ušes, moje knjige o tej dejavnosti prebirajo študentje na tujih univerzah. Ko sem po novinarstvu študiral še obramboslovje, bi se seveda samo posmehnil tistemu, ki bi mi rekel, da bom kdaj namestnik obrambnega ministra. No, pa se je zgodilo.

VB: Od kje energija za vso to raznolikost?

MJ: Mislim, da je to predvsem zato, ker sem odprt in dojemljiv za novo in izzivalno ter se ne odrekam tistemu, kar je v meni. Rad prisluhnem starejšim in se učim od mlajših. Trenutno imam dva neformalna mentorja: to sta moj sin študent in pa moj nekdanji, sedaj upokojeni profesor, ki jih ima že več kot devetdeset, in skupaj delamo knjige.

VB: Kako je pisanje knjig združljivo z delom v diplomaciji?

MJ: Pisanje je dober trening za diplomacijo: v obeh dejavnostih moraš povedati veliko, čimveč, a pri tem moraš ostajati zadržan, se izražati med vrsticami, da ne bi povedal preveč in tisto, kar kot uradnik oz. diplomat pač ne smeš, ker za to nimaš navodila. To je posebne vrste vijuganje in iskanje izhodov, kjer jih včasih na prvi pogled ni, a seveda so. Vedno so. To v človeku ohranja kondicijo, izpiljenost in ustvarja občutek zadovoljstva. Hkrati se mi zdi, da je diplomacija tista dejavnost, ki odlično razgrinja in odstira človeške duše in njihov značaj, se pravi blišč in bedo, če si sposodim primerjavo, obenem pa zastira in prikriva učinkovitost človekovega dela. Kot bi rekel Močilar, kako ljudje živijo in kako imajo to in to reč med sabo.

VB: Kakšno je vaše vodilo?

MJ: Pišem tako, kot je Levstik predlagal – resnico je treba zaviti v prijetno šalo ter pisati tako, da se bodo v pisanju prepoznali mnogi, a nihče osebno. Pišem tudi zelo strokovne reči, monografije in učbenike, po katerih se diplomati in študentje, morda kdaj tudi kak politik, učijo diplomacijo.

VB: In zdaj k bistvu najinega razgovora. Tik pred izzidom je vaša nova knjiga. Zakaj ravno o Martinu Krpanu? Od kje sploh navdih za tako pronicljiv naslov - "Martin Krpan, diplomat in vojščak"?

MJ: Krpan me navdušuje že od prvega srečanja v daljnjem otroštvu – bila je to posebna izdaja Cicibana s Šubicevimi ilustracijami – in verjetno ima večina od nas podobno izkušnjo. Idejo za to vznemirljivo knjigo pa mi je enkrat v nedeljo dopoldne dala soproga Maja. Ker itak mislim o Krpanu slej ko prej napisati posebno monografijo, je bila ta knjiga izziv posebne vrste, tudi zato, ker sem ob sinovem doživljanju Krpana ponovno temeljito vpijal vase to enkratno umetnino. V pisanju sem neznansko užival, čeprav je spet ni bilo tako lahko spisati. No, morda malo lažje, ker poznam obe področji, diplomacijo in vojaštvo zelo dobro, tako teoretično kot tudi praktično, se pravi iz prve roke.

VB: O čem torej knjiga govori?

MJ: Govori o diplomaciji in mojstrovini vojskovanja, a oboje razlaga skozi modrost našega vrhunskega diplomata in vojščaka, Martina Krpana.

Vir: Zavod Martina Krpana

VB: Ali se je po pisanju te knjige kaj spremenil pogled na svet okoli vas?

MJ: Ja, se je. Določene življenjske izkušnje se mi kažejo v bolj izostreni luči, nekatere reči gledam bolj prizanesljivo, z nekaterimi se več ne ukvarjam, ker mi jemljejo dragoceno energijo in čas. Postajam še bolj racionalen in premišljen. In še bolj sem prepričan, da je za vsako srečanje vredno in koristno uporabiti vsaj deset minut časa, za marsikatero pa nič več kot toliko. Vse to krepi zaupanje in prinaša novo vrednost, nove ideje in projekte. Morda pa je še največ vredno to, da sem ob pisanju knjige ponovno našel čas za pogovore z nekaterimi dolgoletnimi prijatelji in da sem spoznal vrsto novih oseb. Brez pisanja te knjige bi tega gotovo bilo manj.

In od daleč se poskušam izogniti vsem, ki jim izza klobuka, če povzamem po Krpanu, gledajo slabe misli in štrlijo slabi nameni. Z malo vaje se da oboje kar hitro ugotoviti ter oboje razkrinkati.

VB: Česa vas je Martin Krpan naučil?

MJ: Veliko in vedno znova me podučuje. Morda še najbolj tega, da se moraš držati svoje smeri in na njej vztrajati. No, saj sem to že vedel in počel prej, pa vendar. Krpan oziroma Levstikov besedilo je nekaj izjemnega, neponovljivega, s tako veliko navdihov in spodbud, da je težko verjeti. Ko govorimo o diplomatih, postavlja Krpan – jaz pa mu pri tem malo pomagam – zelo jasno in natančno ogledalo, v katerem se vsak diplomat lahko preveri, do kod seže in kaj mora storiti, da bo res pravi diplomat. Kako zahtevno!

VB: Kdo je Martin Krpan?

MJ: No, Martin Krpan je za mene v tej knjigi, pa tudi sicer, primer samozavestnega, smelega, pogumnega in zadržanega človeka, ki se zanese na svoje sposobnosti in drži besedo. Je spreten, iznajdljiv in spoštljiv ter se spozna na manire, čeprav marsikdo drugače misli. Ni pohlepen in ohol, pa tudi nečimrn ne. Ne želi si tistega, česar ne rabi in s čim ne bi imel kaj početi. Njegov vrednostni sistem je čvrst in mu omogoča biti pokončen in ponosen. Zato mu ni treba svojega življenja zamenjati s službo na dvoru in si tega tudi ne želi. Kako poučno, ko navidezni dvori vedno privlačijo s svojimi dvomljivimi lučmi.

Je izpričano sposoben velikih del, navezan je na domače okolje – sploh ima sam s sabo in s svetom okoli sebe uravnotežen pozitiven odnos. Mar ni to blizu tistemu, kar so starogrški filozofi videli kot ideal državnika?

Prepričan sem, da je imel Levstik s Krpanom v mislih takega posameznika, svobodnega in svobodomiselnega, sposobnega in zadovoljnega, ki je temelj vsake države. To je po moje temeljno Levstikovo sporočilo za današnji čas.

Foto: arhiv Vibacom

VB:Zakaj je pomembno, da to knjigo preberemo?

MJ: Že zato, ker knjiga govori o osrednjem slovenskem junaku, ki je neizčrpen vir navdiha za premišljevanje in ravnanje. V njej je popolnoma nov in zato verjetno tudi precej drugačen pogled nanj, a tudi na besedilo o njem. S knjigo dodajam državotvorno razlago Krpana, njegovega delovanja, obnašanja in razmišljanja. Obenem je knjiga ene vrste priročnik o diplomaciji in vojaštvu, za avtorja pa tudi priročen alibi, da skozi interpretacijo Krpana med vrsticami reče – ali pa vsaj poskuša reči – tudi kakšno kritično besedo.

Naj rečem še več: knjiga je za bralca tudi kriterij, s katerim bo lahko izmeril diplomatsko delo in ugotavljal, kako kvalitetno je, ter kako so izurjeni diplomati, pa ne samo slovenski. To je zelo pomembno, ker je diplomacija po eni strani še vedno mistificirana zadeva, po drugi strani pa tudi omalovaževana.

VB: Kako naj torej beremo Krpana in vašo knjigo?

MJ: Krpana je treba brati ne samo kot mladinsko literaturo, ampak kot delo, ki nam z vsakim branjem, z vsakim stavkom odkriva tehtne poglede, misli in spoznanja o nas samih ter o tistem, kaj bi lahko bili, če bi ga že prej razumeli širše. Ko sem se pripravljal na pisanje, sem povest o Martinu Krpanu z Vrha kakšne tri mesece vsak dan poslušal in vsakič odkrival nove pomene in odtenke. Kako neizčrpen vir navdiha in moči je to! In del tega sem skušal preliti v tako pisanje, ki bo zanimivo, privlačno in poučno za vsakogar, za slovenske diplomate in vojščake pa še posebej.

VB: Še kakšna poslastica?

MJ: V knjigi je skritih tudi nekaj izvirnih domačih prijemov in pogruntavščin, če lahko tako rečem. Za pokušino trije primeri: na straneh 128-129 sta se ujela Krpan in njegova kobilica, da bo vsak vesel, ko bo to bral in videl. Zatem na strani 140 najavljamo objavo elektronskega faksimila prve objave Levstikovega besedila iz leta 1858. Besedilo bo dostopno od dneva izida te knjige. Prav tako je v knjigi objavljen seznam vseh slovenskih izdaj Krpana in prevodov, vsega skupaj skoraj 140!

In na uvodnih straneh knjige objavljamo vrsto misli o Krpanu in o tej knjigi, ki so jih prispevali tisti, ki so podprli njen izid. Misli predstavljajo zakladnico izvirnih, bistroumnih in spodbudnih pogledov na Krpana. Iz njih veje obilica samozavesti in ponosa, kar nam tako zelo manjka. Pa tudi čisto preproste in vsakdanje prijaznosti.

VB: Smo Slovenci res nesamozavestni ali le skromni in znamo uživati tudi v nematerialnih dobrinah, kot so preprostost, svoboda, spretnost in modrost?

MJ: Jaz mislim, da se širi krog tistih, ki znajo vrednotiti resnične vrline in čare življenja. Želim si več takih vzorov v javnem življenju, kajti to je zelo pomembno. Saj vemo, zgledi vlečejo in za dober zgled se je vedno treba potruditi. Samozavesti pa se je treba tudi naučiti. Med velikimi ljudmi je skromnost odlika osebne moči in pokončne drže, ne pa morda šibkosti. Z vrlinami, ki jih naštevate, smo lahko bogati in zadovoljni in potem nam ne more manjkati vere in zaupanja vase.

VB: In kaj je Milanov naslednji korak?

MJ: Veliko je korakov na poti, še več pa se jih kaže z vsakim novim. Krpan je tu zelo pripomogel, predvsem izostril pogled, spodbudil kritičnost in dodal k tehtnosti, a tudi samozavesti (pa ne da tega ne bi bilo že prej precej).

Najprej 2 knjigi, ki sta že nekaj časa napisani. Ena govori o birokratih, na šaljiv način, druga pa je zbirka črtic o diplomaciji. Kratki, iskrivi in psihološko zahtevni pogledi na drobce v diplomatskem in diplomatovem življenju. No, pripravljam pa tudi eno zelo zahtevno o sociologiji diplomacije. Ta knjiga, v kateri bodo prispevki več avtorjev, bo poskušala vzpostaviti novo znanstveno panogo, kot že naslov pove.

In pa, seveda, čakajo me naslednji diplomatski koraki v službi slovenske države. Ker sem v njej od samega začetka, je to zame neprestan vir navdiha, motivacije in spodbude. Vse to jemljem zelo resno.

Knjiga bo izšla pri Zavodu Martin Krpan. Prva predstavitev knjige bo 19. novembra ob 17.00 v veliki dvorani stolpnice TR3 v Ljubljani. Predstavljena bo tudi na knjižnem sejmu ter na turneji po slovenskih krajih. Več o Milanu

Kako je to lepo, da si, Milan, tako zelo radoveden, vztrajen in pronicljiv. Hvala za tvojo bistroumnost in zadovoljstvo ob odkrivanju lastnega jaza, moči prostora in modrosti izročil preteklosti. Za Martina Krpana v preobleki sodobnosti in izrazu moči naroda, ki tako pogumno išče sebi lasten izraz. Naj se tvoji ritmi uspešno prebijajo dalje, preko meja znanega.

Violeta

www.aktualno.biz

www.incogibanje.si

www.vibacom.si

INOVATIVNOST MLADIH ZA PREHOD V INOVATIVNO DRUŽBO

2009-09-22T14:20:00.000-07:00

Ustvarjalnost in njena manifestacija v obliki inovativnosti sta ključna vzvoda ustvarjanja dodane vrednosti v današnjem času in prostoru, zato je potrebno aktivirati čim več potencialov, ki bodo omogočili prehod v inovativno, na znanju in modrosti temelječo družbo.

Praksa nas uči, da je za učinkoviti razvoj inovativne družbe potreben sistematičen in uravnotežen razvoj vseh deležnikov inovacijskega prostora. Eden ključnih protagonistov inovativnosti naj bi bil šolski sistem, ki vzgaja nove generacije aktivnih ustvarjalcev in nosilcev sprememb. Zato je pomembno graditi inovacijsko zavest na vseh nivojih predšolskega, šolskega in visokošolskega sistema kot tudi pri vseh ostalih deležnikih, ki ga sooblikujejo.

Slovenija ima prav na tem področju idealno priložnost, da zagotovi trajnostno inoviranje družbe preko sistematične vzgoje mlade generacije v smer ustvarjalnega razmišljanja in inovativnega delovanja.Prvi poskusi tovrstnega aktiviranja mladine že obstajajo in so predvsem podjetniško-civilne narave. Eden izmed živih projektov na terenu je tudi Vibacomovo delo na področju inovacijskega komuniciranja, katerega namen je krepiti inovacijski potencial med mladimi. V nadaljevanju vam podajamo intervju z Mojco Štepic, vodjo projekta InCo Jr., ki že 4 leta aktivno spodbuja ustvarjalnost in inovativnost med slovenskimi šolarji in učitelji.

INTERVJU Z MOJCO ŠTEPIC

Mojca Štepic je del Vibacomove ekipe, znotraj katere samostojno vodi projekte s področja inovativnosti in podjetništva. Svoj zadnji izziv udejanja v kombinaciji obeh področij v vzgojno-izobraževalnih sistemih, kjer spodbuja mlade in izziva učitelje, da pogledajo na obstoječe in znane reči na drugačen način. Nič neobičajnega ni, da uživa v konstruktivni komunikaciji in sodelovanju z ljudmi, saj je po svojih naravnih talentih mediator in odličen poslušalec. Več o Mojci

Mojca Štepic (Vir: MŠ)

EL: Kakšne so tvoje asociacije na besedno zvezo "inovativnost in mladi"?

MŠ: Predvsem gredo v smeri neizkoriščenega potenciala, neusahljivega vira drugačnega načina razmišljanja, odprtosti do sprememb (za razliko od mnogih preostalih deležnikov družbe) in želje po izražanju sebe in svojih misli.

EL: Kaj te je potegnilo v delo z mladimi na področju inovativnosti?

MŠ: V največji meri zagotovo potreba njih samih, da se znotraj šolskega sistema lahko izrazijo na drugačen način, da se znotraj svojega kroga potrdijo v lastni individualnosti pri snovanju idej, ter da spoznajo številne možnosti, ki jih inovativnost ponuja pri svojem osebnem in strokovnem razvoju. Istočasno pa tudi potreba po tem, da inovacijski projekti ne ostanejo samo stavek znotraj različnih strateških dokumentov, ampak dobijo svojo vrednost v praksi, na terenu.

EL: Kakšni so bili začetki projekta InCo Jr., kako se je sploh delo z mladimi začelo?

MŠ: Začelo se je 4 leta nazaj preko t.i. podjetniških krožkov, kjer smo ugotovili, da je sicer odlično, da mladi pridobijo znanja o že preizkušenih orodjih, kako lahko nek izdelek ali storitev spravijo v življenje, da pa imajo tudi sami nore ideje o novih, drugačnih prijemih, s katerimi je moč doseči enak ali pogosto še boljši efekt, ne vedo pa, ali je to sprejemljivo, dovoljeno, prav. Z delavnicami v okviru projekta InCo Jr. smo jim možnost izražanja samega sebe dali in rezultati so presenetljivi.

InCo Jr. je program za spodbujanje inovativnosti, inovacijskega komuniciranja in inovacijskega novinarstva v vzgojno–izobraževalnih sistemih). Je eden nosilnih projektov InCo gibanja za inovativni preboj Slovenije, ki ga koordinira podjetje Vibacom v sodelovanju s partnerji. Poslanstvo projekta je spodbujanje kakovostnega komuniciranja in kritične presoje o ustvarjalnosti in inovativnosti pri mladih in vzgojiteljih ter učiteljih v slovenskih vrtcih, osnovnih šolah in srednjih šolah. Projekt se izvaja od leta 2006, v tem času je bilo opravljenih preko 100 delavnic z več kot 1.100 mladimi in 1.050 učitelji in drugimi pedagoškimi delavci. Ti podatki kažejo, da se je projekt v slovenskem prostoru že dodobra zasidral in kaže tudi že pozitivne rezultate, o katerih se sliši tudi v tujini (v letu 2009 je bil projekt predstavljen na konferenci Interface Innovation v Bruslju in na 6. Konferenci o inovacijskem novinarstvu na Stanfordski univerzi v ZDA). Več na: www.incogibanje.si/incojr

Delavnica v sklopu projekta InCo Jr.

na osnovni šoli (Vir: Vibacom)

EL: Kako mladi dojemajo inovacije, jih novo sploh privlači?

MŠ: V osnovi razumejo inovacijo kot invencijo, torej kot nekaj novega in predvsem v obliki izdelka. Pogosto mislijo, da za ustvarjanje inovacij potrebuješ ogromno količino denarja in da moraš biti vsaj znanstvenik ali umetnik. Ko ozavestijo, da je inovativen lahko vsak in to na različnih področjih (izdelki, storitve, načini dela, odnosi, modeli, itd.), postanejo bolj samozavestni, odprti za sodelovanje in izmenjavo svojih idej, pripravljeni prispevati. Motivira jih dejstvo, da nobena ideja ni neumna, in da izmenjevanje in komuniciranje svojih idej dejansko lahko obrodi prave sadove. Vsi vemo, da domišljija mladih nima meja, zato razmišljanje o nečem novem in drugačnem in to v okviru šolskega sistema, v njihovo zavest in delovanje prinaša novo svežino.

EL: Vemo, da je eden izmed ključnih nalog projekta InCo Jr. spodbujanje mladih za poročanje o inovacijah, kar se tudi nagrajuje v sklopu InJo nagrade. O čem pišejo mladi v prispevkih, kje so pomanjkljivosti?

MŠ: Materiale za ustvarjanje prispevkov iščejo v vsepovsod, na hišnem pragu, v svojih lokalnih skupnostih, pa tudi globalno, izven meja, ki so jim vsakdanje. Pišejo o inovativnih izdelkih, ki spreminjajo tok družbe, opisujejo inovativne podjetnike in podjetja, razlagajo, zakaj so inovacije potrebne, kakšen vpliv imajo na prihodnost, katere so prednosti in slabosti posameznih, že uveljavljenih inovacij, kje inovativnosti ni, pa bi bila zelo potrebna, itd. Z vsebinami velikokrat presenetijo, saj najdejo tudi "neobičajna" področja, kjer se inovacije dogajajo, npr. inovativnost med invalidi, inovativnost v obvladovanju čustev, itn. Glede na dosedaj prejete prispevke, teh je bilo v zadnjih treh letih kar 93, prednjačijo tisti, ki se nanašajo na ekologijo in podjetništvo, kar je izredno pohvalno in spodbudno. Kar se pomanjkljivosti tiče, bi izpostavila predvsem nadomeščanje ustvarjalnosti z inovativnostjo brez pogleda na tržno manifestacijo.

Pomen izobraževanja in usposabljanja mladih za kakovostno poročanje o inovacijah je bil izpostavljen tudi na 4. Regionalni konferenci o inovacijskem novinarstvu Stanford po Stanfordu 2009, ki jo je 3. septembra organiziral Vibacom v Sodelovanju z Evropskim novinarskim centrom. Na konferenci se je izpostavilo, da je pomembno že v mladih letih osveščati potencialne novinarje o inovacijah in jih naučiti prepoznavati le-te, da bodo skozi nadaljnje usposabljanje resnično kakovostno in kritično pristopili k poročanju o inovativnosti, in se hkrati razvijali v celostne osebnosti, ki lahko podajajo celostne zgodbe. Več o konferenci

Podelitev priznanj za najbolj kakovostne osnovnošolske

in srednješolske prispevke o inovativnosti v okviru InJo

nagrade 2009 na InCo konferenci 2009 (Vir: Vibacom)

EL: Kako lahko še spodbudite poročanje mladih o inovacijah?

MŠ: Mladi potrebujejo raznolikost in možnost izbire. Niti niso vsi naklonjeni pisanju in besednemu izražanju. Zato jim bomo v okviru InJo nagrade poskušali dati na razpolago še dodatne komunikacijske kanale. Skupaj s priznanim fotografom, g. Bojanom Brecljem, že oblikujemo kriterije za poročanje o inovativnosti preko dokumentarne fotografije, spodbujali bomo tudi izražanje preko multimedijskih kanalov, dodajamo tudi možnost izražanja preko stripov, računalniških predstavitev in intervjujev. Poudarek dajemo vsebini, zato so orodja komunikacije lahko praktično kakršnakoli. Tudi s tem se namreč želimo prilagoditi različnim talentom in zanimanjem mladih in s tem na dan privabiti njihov ustvarjalni duh.

Vzporedno s projektom InCo jr. poteka tudi projekt InCo Ba., ki je namenjen sistematičnemu izobraževanje izvajalcev študijskih programov in študentov samih o temeljih inovativnosti, inovacijskih procesih in inovativni družbi, o razumevanju vpliva inovativnosti na ustvarjanje dodane vrednosti in trajnostno rast nekega prostora. V ta namen je bil razvit tudi poseben natečaj (v partnerstvu z Ljubljanskim univerzitetnim inkubatorjem) in sistem nagrad za najboljše študentske prispevke na temo inovativnosti v sklopu InJo nagrade 2009.

EL: Poleg delavnic za učence in dijake na vsaki šoli izvajate tudi predavanja za učitelje? Kakšni je njihov odnos do inovativnosti?

MŠ: Poleg razumevanja, da morajo učitelji spodbujati ustvarjalnost in inovativnost pri mladih, so predavanja usmerjena tudi v razumevanje in osveščanje pomembnosti spodbujanja lastne inovativnosti ter zagotavljanja okolja in orodij, da se drugi (tako učenci/dijaki kot sodelavci) lahko izražajo inovativno. Velik poudarek dajemo osebnostnemu razvoju, samoiniciativnemu prispevanju vsakega zaposlenega na šoli ter povezovanja tako znotraj šole kot tudi z zunanjimi deležniki (starši, dobavitelji, drugimi šolami, predstavniki lokalne skupnosti, itd.).

Dejstvo je, da se v večini šolskih okolij pomena inovativnosti kot vrednote, ki prinaša dodano vrednost, še vedno premalo zavedamo. Velikokrat naletimo na zastarele načine delovanja, ki so pogojeni s preteklim načinom vzgoje, strahom pred izpostavljanjem, enosmernim razmišljanjem in konceptom prav-narobe oz. črno-belo brez razumevanja, da je dopustna tudi mavrica. Ne glede na to, da nekateri učitelji razumejo, kako pomembno je spodbujanje inovativnosti, se v praksi kaže, da je primarno in nujno potrebno razumevanje in spodbujanje inovativnosti navišjega vodstva šole.

EL: Letos ste se prvič lotili projekta tudi z vrtci? Kako je potekalo druženje s cicibani?

MŠ: V duhu inovativnosti smo se za projekt z vrtci povezali v vrtcem Trnovo iz Ljubljane, ki je izredno napreden prav na področju oblikovanja in uvajanja inovativnih poslovnih modelov v predšolsko vzgojo. Skupaj s tremi predstavniki vrtca in glavnim gostom - lutko, vesoljčico Trajo, smo z otroki ustvarjali posebne zemljevide. Na podlagi sodelovanja je nastala tudi trdna povezava med ljubljanskim in mariborskim vrtcem, ki sedaj izmenjujeta znanja, izkušnje in celo obiske otrok.

EL: Ali se slovenska podjetja zavedajo, da je ustvarjalna in inovativna mladina potrebna tudi za njihov dolgoročni in trajnostni razvoj?

MŠ: Vsekakor. Podjetja in organizacije, ki so do sedaj podprle projekt InCo Jr. znotraj svojih lokalnih skupnosti se zavedajo, da je za lastno inovativnost potrebna tudi podpora neposrednega okolja. Težko je namreč delovati in ustvarjati inovativno v okolju, kjer je inovativnost nerazumljena in se ne uveljavlja v praksi. Hkrati pa se podjetja, ki vlagajo v inovativnost mladih, zavedajo tudi, da prav ti mladi predstavljajo njihov bodoči zaposlitveni potencial. V odrasli dobi je vsekakor težje razvijati vrednote usmerjene k neprestanim spremembam, stalnem iskanju novih rešitev, ustvarjalnosti, drugačnosti in drznosti, kot je to mogoče razviti pri mlademu človeku.

V 4-letnem poteku projekta so izvedbo delavnic podprle naslednje organizacije:
• razvojni centri (Center za razvoj Litija d.o.o.),
• občine (Občina Hrpelje – Kozina),
• šole (OŠ Danile Kumar, Ljubljana),
• podjetja ( ETI Elektroelement d.d., Trimo d.d., Adria Mobil d.o.o., Kostak d.d., Elektro Maribor d.d., Vinakoper d.o.o.).

EL: Kje vidiš nadaljnji razvoj projekta InCo Jr.?

MŠ: V sistematičnemu in periodičnemu izvajanju tovrstnih delavnic na posameznih šolah, v aktivnemu vključevanju staršev v projekt, v vključevanju inovativnih posameznikov in podjetij iz lokalnih skupnosti v delavnice ter v organizaciji mednarodnih taborov, kjer bi se mladi iz različnih držav srečali in izmenjevali svoje izkušnje o inovativnosti na konkretnih primerih.

Izjave udeleženih v projektu InCo Jr.

“Dobro je, da nas nekdo spodbuja k razmišljanju. Na delavnici smo spoznali nove ideje sošolcev ter prijateljev in njihov način razmišljanja. Fino bi bilo, da bi nas ljudje še bolj podpirali pri ustvarjanju novih idej, mogoče celo plačali kakšno izobraževanje v tujini, da bi spoznavali nove ideje in nove ljudi.” Maja Jug, 9.a, OŠ Gradec, Litija

"Delavnica je bila zanimiva, ker si imel možnost povedati svoje mnenje in razmišljati, kaj vse bi še lahko naredil na novo, kaj bi lahko spremenil, naredil bolj preprosto." Urška Pribožič, 4.b E, Ekonomska in trgovska šola Brežice

“Predavanje je bilo zanimivo, poučno in dobro predstavljeno. Predavateljica je predavanje zelo nazorno popestrila s primeri iz prakse in jih prenesla v vsakdanje življenje. Pomena inovativnosti ter ustvarjalnosti kot vrednote se v okolju šole premalo zavedamo. Menim, da je seminar vsem udeležencem osvetlil pomen razvijanja inovativnosti na vseh ravneh – tako pri strokovnih delavcih kot tudi učencih. Inovativnost in inovacije prepogosto povezujemo zgolj s področjem podjetništva, kjer so vidni konkretni produkti ustvarjalnega mišljenja. Konkretne delavnice s področja inovacijskega komuniciranja bi nam podale bolj jasne smernice za spodbujanje inovativnosti pri učencih.” Polona Kralj Zupančič, Pomočnica ravnateljice OŠ Mokronog

Estera Lah in Mojca Štepic med intervjujem

(Vir: Vibacom)

Naj bodo tovrstne zgodbe v jesenskih dneh, ko se življenje vrača v vrtce, šole in fakultete, spodbuda, da se pristopi k še bolj sistematičnemu spodbujanju ustvarjalnosti in inovativnosti slovenskih mladih. Naj postanejo mladi gonilo inovativne družbe!

Vibacom tim

Intervju je z Mojco Štepic 21. septembra opravila Estera Lah.

INTERAKTIVNOST KOT POLIGON USTVARJALNOSTI

2009-08-25T22:55:00.000-07:00

Ustvarjalnost nima meja. Povezuje se preko neskončno novih spoznanj, se tako širi, plemeniti. Nikoli ne preneha raziskovati. Prodre v vse nivoje naše zavesti in podzavesti. Nas hrani, spodbuja, razkraja in sestavlja. Pomaga nam odkriti nas same, našo lepoto, praznino, srčico, vzvode za naš razcvet in poslanstvo. Nekateri z umetnostjo sobivamo, drugi zavestno širijo meje njenega univerzuma. Mednje sodi tudi tokratni intervjuvanec.

Peter Ciuha je človek, ki povezuje svetove. Svet življenja, likovne umetnosti, glasbe in novih medijev. Njegov trenutni poligon ustvarjalnosti je interaktivnost. Njegova tiha želja je na čim bolj naravni način odpreti ljudem pot v glasbo in druga ustvarjanja. Išče nove poti za manifestacijo ustvarjalnega duha. Za začetnike in tiste, ki se že prosto potapljajo v ustvarjalne globine. To je njegova zgodba.

INTERVJU S PETROM CIUHO

VB: Kdo je Peter Ciuha?

PC: Akademski slikar, specialist grafik, magister umetnosti,

visokošolski predavatelj risanja in slikanja na Visoki šoli za dizajn. V svojem bistvu ustvarjalec in iskalec mej mogočega v umetnosti. Sanjač, ki pravzaprav raziskuje meje v vsem kar počne. Ko delam so to meje umetnosti, ko učim je to pedagogika in didaktika, ko imam pred sabo klavir je to začetek glasbe; enako pri računalniku. Vedno znova iščem okna v novi svet, ki ga brez posebnega odnosa do umetnosti sploh ne bi bilo mogoče videti.

Peter Ciuha igra klavir v MATERNICI (Vir: Ciuha)

PETER CIUHA – BIOGRAFIJA
Peter Ciuha nadaljuje študij Videa in novih medijev na Akademiji za Likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na temo Vizualizacije glasbe. Računalniški del projekta nastaja na Fakulteti za informatiko v Ljubljani, avtor računalniškega programa je dipl. ing. Bojan Klemenc. Avtor in soavtor učbenikov za osnovno šolo Likovna vzgoja 7, 8 in 9, Založbe Mladinska knjiga. Pripravlja priročnik za učitelje. Oče 14-letnega sina Jakoba, bodočega arheologa. Več.

VB: Kaj je zate meja?
PC: Meje so tiste točke, kjer stvari postanejo zanimive. Sredina je mrtva, stran od dogajanja. Meje pa so vznemirljive. Tudi znotraj samega sebe. Lahko si tam, kjer si vedno bil, ali pa tudi pri sebi vedno znova iščeš nov izziv, preko meja ustaljenega.

VB: Kje in kako lahko odkrivamo in podiramo te meje?

PC: Med različnimi čutili; vsa čutila se končajo v možganih. Med različnimi jeziki; verjamem, da je mogoče vse te svetove povezovati; to so vid, sluh, gibanje - v druge zaenkrat še nisem šel. Med dvemi različnimi stanji: stanje ustvarjalnosti, vsakodnevno stanje.

VB: Kako stanja vplivajo na nas?

PC: Na primer, vsakodnevno je tisto, kar je utečeno, vezano na sredino, kjer se redkokdaj kaj zgodi. V tem stanju se pogosto znajdemo, ker stvari vzamemo “zdravo za gotovo” in se ne ukvarjamo s tem, kar v resnici slišimo in vidimo, ampak delujemo mehanično, samodejno. S tem se zapremo za doživljanje in živimo v lažni realnosti svojih predstav in domišljije.

VB: Kaj pa ustvarjalno stanje?

PC: Pri ustvarjalnem stanju pa izključimo cenzuro. Gledaš, poslušaš, občutiš trenutek, v katerem si - svet okoli tebe, samega sebe v njegovi popolnosti. Temu bi lahko rekel tudi maksimalno stanje odprtosti, pozornosti. V takem stanju si pripravljen na dialog z neznanim, predvsem s tistim, kar niso samo misli. Zato je ustvarjalnost zame raziskovanje ne vnaprej določenega.

PC: Neznano ima še eno drugo dimenzijo, mistično. Pravijo, da je bila v
prejšnjih oblikah religije beseda bog označena z besedo neznano in šele
moderna družba je oblikovala boga po svoji podobi.

VB: Kako to odzvanja v praksi?

PC: Poskušal bom to prikazati skozi moj model. V njem umetnost sestavlja pet svetov, ki se med seboj dopolnjujejo. Prvega usmerjajo gibanje in naključje.

Tu ni nobenega pričakovanja, ni preference, izbora enega nad drugim, rezultat je nepomemben. To je stanje popolnega sprejemanje vsega neznanega. Drugi svet se začne z ustvarjanjem prvih simbolov, ki postanejo orodje za razumevanje. Sčasoma pa ta orodja postanejo sama sebi namen. Podoba postaja pomembnejša od sveta. To v likovni govorici pripelje do utečenih shem. Če želiš dalje, moraš v svojo dejavnost pripeljati pozornost. In to nas vodi do tretjega sveta. V tretjem svetu se osredotočiš na pot v neznano, v abstrakcijo. Tu pa postanejo svari zanimive. Celota ni več nedvoumno določena, ampak odvisna od načina povezave med temi deli, od medsebojnih odnosov. Slikarstvo je dolgo časa potrebovalo, da je črto, barvo, svetlobo, osvobodilo črte, pomena, da je osvobodilo človeka, ki nosi vse te sposobnosti v sebi že od rojstva.

PC: Za možgane obstaja aktualna shema desne in leve hemisfere. Po tej teoriji je polovica možganov vezana na miselne dejavnosti (simbolne: računanje, jezik), druga polovica pa se ukvarja z prepoznavanjem odnosov med deli in celoto.

VB:Ali se je potem sploh potrebno šolati, če želimo biti ustvarjalni?

PC: Za ustvarjalnost ne potrebuješ šole. Marsikdo pa jih potrebuje, da odstrani ovire.

VB: V luči prvih 3 svetov se risba ponuja kot neko intuitivno doživljanje?

PC: Res je. V tem stanju marsikdo povezuje risbo z intuicijo. Intuicija je sposobnost, da sprejmeš občutke in prepričanja v sebi in o svetu, za katere nimaš podlage v mislih. Da sprejmeš nekaj, kar je neznanega in logično nepojasnjenega. Če bi uspeli zaupati svoji intuiciji, bi bil svet zelo drugačen. S tem bi prišli do svojega resničnega bistva in ne bi življenje zapravili za nekaj, kar ni njemu lastno.

VB: Ali to vidiš v svojih risbah?

PC: Sam vem, da vse kar lahko narišem lahko tudi uresničim in to sem opazil tudi pri mnogih znanstvenikih (npr. Noordungu). Risba je moje drugo rojstvo.

Risba Petra Ciuhe z naslovom Katarina (Vir: Ciuha)

VB: Kam nas pa peljeta četrti in peti svet?

PC: Bistvo četrtega sveta je opazovanje narave. To je pravzaprav zelo tehnična zadeva, ko poskušaš doživeti, narisati tisto, kar vidiš. Presežeš slike simbolnega sveta v sebi. Torej z opazovanjem in zaznavanjem zunanjega sveta takega, kot je, premikamo meje notranjega sveta. Tako povečevanje percepcije v naravi poveča percepcijo odnosov med ljudmi. Iz lastne subjektivnosti postaneš bolj objektiven. S tem si ustvariš prehod v peti svet. To je svet izraza, ekspresije, umetnosti, ki je nasprotje od naravnosti. To je stopnja sinteze. Tu vse štiri svetove povežeš v nekaj novega. V peti fazi se poučevanje neha in se začne tvoje lastno odkrivanje. V tej fazi si osvobojen strahu lastnega ustvarjanja. Osebno mislim, da je največji greh neke družbe ta, da je zatrla ustvarjalnost. Taki družbi se vesolje upre in ustvari pogoje, da se sama razkroji, podre.

MULTIMEDIJSKA INSTALACIJA »MATERNICA« Petra, ki jo je potrebno doživeti.
Maternica je likovni prostor. Premika mejo doživljanja grafike in tiska. Gledalec s pomočjo izjemne tehnične rešitve vstopi v živo sliko, ki je oblikovana kot lupina. Tu se preda ritmu samo njemu lastnega arhaičnega spomina. Z donacijo Maternice CUDV Draga se je pričelo raziskovanje njenih terapevtskih možnosti učnega okolja, v okviru inovacijskega projekta pri Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Lahko se uporabi v visoko stresnih delovnih, zdravstvenih, vzgojnih in šolskih okoljih za sprostitev, ustvarjalno inspiracijo, za zmanjšanje strahu, odvisnosti in agresije, kar vse omogoča izboljšano medčloveško komunikacijo in višjo kvaliteto dela in bivanja.

Maternica (Vir: Ciuha)

VB: Kako pa v Sloveniji?

PC: Slovenci se moramo še izkopati iz fantomov in priznati, da je ustvarjalnost tista, ki zahteva vso podporo družbe na vseh nivojih, v vseh starostih, na vseh področjih. Potem bo tudi inovativnosti dovolj.

VB: Imaš kakšno sporočilo za poslovni svet?

PC: Ustvarjalni človek se vpraša “Zakaj pa…?”, ne sprejme že dano in neprestano eksperimentira, se igra. To ni potrebno vedno na materialnem nivoju. Rešitev se lahko pojavi v sanjah, v neki drugi aktivnosti. Ta uvid ni logična izkušnja, ampak je v večini izkušnja desne hemisfere. Življenje je veliko bolj zanimivo, ko misli uporabljaš omejeno in jih nadomestiš z intuicijo.

VB: Kaj umetnost lahko da poslovnemu svetu?

PC: Umetnik ustvarja iz nič, ustvari nekaj, kar še ne obstaja, nekaj povsem novega. To znamo in to lahko naučimo tudi druge.

Violeta Bulc in Peter Ciuha med intervjujem (Vir: Vibacom)

VB: Kakšno pa je tvoje mnenje o managerjih?

PC: Beseda manager izhaja iz maneže, kjer označuje tistega, ki poganja konje v tek.

Ta vloga je nujna za polno delovanje kakršnega koli podjetja. Tudi sam moram imeti managerja ali biti sam svoj manager, če želim živeti od svojega dela in umetnosti.

A kako motivira sodelavce in sebe, da damo vsi od sebe največ in presežemo lastne zmožnosti? Tu vidim še veliko ustvarjalnih priložnosti. Morda za začetek, da izstopijo iz modela posnemanja in vstopijo v model ustvarjanja.

VB: Hvala, Peter.

PC: Hvala za dragocene in ustvarjalne trenutke.

Povezovanje svetov sedanjosti se vedno znova ponuja kot prezrta dimenzija za širjenje naših lastnih svetov, odkrivanje novih dimenzij uspeha in sreče. Že če ste se sprehodili skozi ta intervju, se vas je doaknilo nekaj novega in vaš svet ni več isti. Je širši, svetlejši, pogumnejši…

Srečno, Violeta

ps: Razgovor s Petrom Ciuha je potekal dva dni in je del širšega modela odkrivanja globine slovenske ustvarjalnosti in inovativnosti, ki ga je Vibacom tim zastavil skupaj z Združenjem Manager. Zato bo razširjena verzija intervjuja, podkrepljena s številnimi konkretnmi primeri in poglobljenim opisom modela petih svetov, objavljena v jesenski številki MQ-ja, revije Združenja Manager.

Zgodba Zlatega Griča

2009-07-08T00:29:00.000-07:00

V idilični krajini, zasajeni z vinogradi in starimi zidanicami, na grebenih tik nad Slovenskimi Konjicami, na 100 hektarjih velikem vinogradniškem posestvu Škalce, smo se pogovarjali z g. Janezom Lešnikom, direktorjem podjetja Zlati grič d.o.o., ki pravi, da zelo redko hodi na dopust. Svoj oddih, sprostitev in strast kot tudi svoje strokovno poslanstvo združuje v »zakladnici doživetij«, kot rad imenuje Zlati grič.

V letošnjem letu je zaključil z veliko, drzno in napredno investicijo - izgradnjo celovitega kompleksa nove vinske kleti s 3477 m2 modernih prostorov, ki se v večini nahajajo pod zemljo. Več kot 5 milijonov evrov vredna investicija (delno financirana s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) predstavlja pomemben napredek za štajersko in slovensko vinarstvo, hkrati pa pomembno zaokrožuje tudi turistično ponudbo območja.

INTERVJU Z JANEZOM LEŠNIKOM

Kdo je Janez Lešnik?
Že ob prvem stiku začutiš njegovo neizmerno vztrajnost, željo po ustvarjanju dobrega, ljubezen do lokalnega okolja. Skozi pogovor je ves čas prisotna skrb za socialno varnost ljudi, zavedanje pomena podjetja za lokalno okolje, razumevanje pomena prilaganjanja in spreminjanja ter velika ljubezen do dela.

Pogled na novo vinsko klet

VB: Katera potreba vas je vodila, da ste se odločili za tako investicijo?
JL: Potreba po samoohranitvi. Tako rekoč smo bili v projekt prisiljeni, saj smo bili v nezavidljivi situaciji, ko smo se morali odločiti, ali narediti korak naprej ali umirati po obrokih.
Po osamosvojitvi Slovenije smo namreč prejeli številne denacionalizacijske zahtevke in tako, med drugim, izgubili del obstoječe vinske kleti. Istočasno smo postajali najslabše opremljena vinska klet, tehnološko popolnoma zaostala. Prestali smo tudi trdo ločitev od zadruge in do leta 2002 poslovali kot d.o.o., brez svoje lastnine. Ko nekaj ni tvoje, ne vlagaš več. Kljub temu, pa smo si že leta 1993 zastavili svojo razvojno vizijo, ki jo po šestnajstih letih tudi uspešno uresničujemo.

VB: Kakšno vrednost Zlati grič ustvarja za svoje stranke?
JL: Zlati grič ni le proizvodna vinska klet, veliko truda vlagamo tudi v trženje same destinacije s ciljem, da v naslednjih 3-5-ih letih 30% vina prodamo direktno na lokaciji posestva Škalce.
Nismo pa samo pridelovalci vina, temveč gradimo na celoviti turistični ponudbi, ponudbi doživetij. Na 100 hektarjev velikem posestvu Škalce namreč svojim gostom nudimo tudi golf igrišče med idiličnimi vinogradi, tik nad njim jih pogostimo v gostilni Grič, ki je urejena v stari zidanici ter prenočimo v vinogradniškem dvorcu iz 15. stoletja s tremi (nadstandardnimi) apartmaji.
Ker naši gosti spadajo med zahtevnejše, smo pred leti začeli tudi s proizvodnjo vrhunskih penin, ki so svoje mesto dobile celo znotraj uradnega protokola v času slovenskega predsedovanja Evropski Uniji.
Naš motiv je izkoristiti tehnološke in naravne priložnosti ter negovati vina za najzahtevnejše vinoljube doma in po svetu. Hkrati pa izkoristiti tudi bogato tradicijo Dravinjske doline in naravne ter okolju prijazne postopke pridelave, zato v naši ponudbi najdete še namizna jabolka, naravni jabolčni sok, značilni borovničevec in naravni jabolčni sadni kis pod blagovno znamko »Sadno«, ki je pridelan po klasičnem postopku. Tudi vinogradniki, kletarji in sadjarji lahko v naši agrotehnični trgovini najdejo kaj zase.

Violeta Bulc in Janez Lešnik

- 74 ha vinogradov
- bela vina: Konjičan, Laški rizling, Renski rizling, Sivi pinot Beli pinot, Traminec, Chardonnay-izbor, Renski rizling-pozna trgatev
- rdeča vina: Modra frankinja, Rose Modra frankinja
- 30.000 steklenic bele in rose penine na leto
- kapaciteta kleti: 1,3 milijona litrov
- 27 ha sadovnjakov
- 800 ton/ namiznih jabolk na leto (Elstar, Zlati delišes, Idared, Jonagold, Gloster)
- 15 ha golf igrišč (9 lukenj)
- 7 ha golf vadišč
- 6 zidanic (od tega 3 apartmaji)
- 5,2 mio € investicija v vinsko klet z najsodobnejšo opremo, ki napoveduje nove stile vina
- 1,13 € pridobljenih evropskih sredstev
- leta 1994 so s 1. Viteškim vinom prinesli Slovenskim Konjicam naziv mesta vina

VB: Kakšne ljudi potrebujete zraven sebe, da lahko razvijate tako uspešne zgodbe?
JL: Sodelujem s krasnim kolektivom, brez katerega seveda taki projekti ne bi mogli uspeti. Na začetku je sicer bilo nekaj dvomov in nesigurnosti, včasih tudi neustrezen odnos do izdelkov in okolja, vendar so se s spodbujanjem razvoja posameznikov stvari začele odvijati v pravi smeri. Spomnim se, ko smo se v petek zjutraj usedli na avtobus in peljali na dvodnevne izlete, npr. v Alzacijo, na ogled urejene krajine in kleti in se učili na primerih dobrih praks. Sodelavci so tako dobili osebno izkušnjo, kaj pomeni urejenost okolja in kako dihajo uspešne kleti. Danes lahko rečem, da celoten kolektiv trdno stoji za zgodbo Zlatega griča.

VB: Kako boste zagotovili trajnostno inoviranje? Kakšna je vaša vizija za jutri?
JL: Destinacijo nameravamo nadgraditi v smeri dodatnih spalnih kapacitet (40-50 ležišč) ter dati še večji poudarek na individualnih gostih in njihovemu celovitemu doživetju Dravinjske doline. Navznoter pa želimo ohraniti posluh za lokalno okolje ter še naprej gojiti občutek za socialno pravičnost.

OSTALE ZANIMIVOSTI V REGIJI:
- Občina Slovenske Konjice
- Dvorec Trebnik
- Konjiški stari grad
- Žička kartuzija
- Mestna galerija Riemer
- Muzej gasilstva
- Muzej Zrno - pekarski muzej
- Pustova hiša - etnološki in muzej
- GIZ Dravinjska dolina
- Hotel Dravinja
- Pro-bit programska oprema d.o.o.
- ELPRO-Križnič.

Raznolikost ponudbe, skrbno nadzorovani koraki v procesu pridelave, zadovoljevanje potreb kupcev, moderna arhitektura, ki se bogato prepleta z več kot 800 letno tradicijo, samozavestni koraki v prihodnost s stalnim občutkom za družbeno odgovornost – inovacija v obliki destinacije doživetij na Zlatem griču… Naj se njihova izvirnost in srčnost kapitalizira v dobro njih in lokalnega okolja kot celote… vse dobro!

Intervju sta med griči Dravinjske doline opravili Mojca Štepic in Violeta Bulc 30. junija 2009.

Slovenski kardiologi sledijo svetovnim trendom

2009-07-05T22:01:00.000-07:00

Tehnologija vse pogosteje premika meje možnega tudi v storitvenem sektorju. Medicina je ena tistih področij, kjer je tehnologija v zadnjih nekaj letih pomagala premakniti meje možnega.

V nadaljevanju vam predstavljamo kardiologa Matjaža Bunca, ki na kliničnem oddelku za kardiologijo UKC v Ljubljani vodi projekt, ki dopolnjuje enega največjih dosežkov v sodobni kardiologiji na svetu.

INTERVJU Z MATJAŽEM BUNCEM

Internist usmerjen v kardiologijo. Zaposlen v UKC Ljubljana. Intervencijska kardiologija kot podspecializacija. Vključen tudi v program zdravljenja napredovalega srčnega popuščanja.

Nosilec dvojne profesure na medicinski fakulteti: izredni prof. dr. patofiziologije in interne medicine. Spoštovan s strani študentov, ker snov razlaga preprosto, z izjemno sposobnostjo povezovanja in razumevanja soodvisnosti različnih področij.

Odličen diagnostik in praktik. Raziskovalec, športnik, oče, človek s pogledom v prihodnost in srcem v službi človeka. Pri 40-ih letih glavni motor za uspešno uvajanje inovativnih psotopkov na področju kardiologije.

Več o profesionalni poti dr. Bunca.

Prof. dr. Bunc
Vir: osebni arhiv

VB: Kaj je vaša glavna profesionalna usmeritev?
MB: Zanimajo me mehanizmi težav in njihovo smiselno odpravljanje: medikamentozno zdravljenje, ugotavljanje nepopolno znanih mehanizmov zdravljenja bolezni, novi pristopi zdravljenja že dolgo poznanih bolezni, kot na primer zožanje aortne zaklopke. V medicini verjamem v celovit, holistični pristop, zato se pri svojem raziskovalnem delu ne omejujem le na področje kardiologije, temveč ves čas sodelujem tudi z ostalimi specialisti, tako pri načrtovanju skupnih raziskav kot pri vrednotenju skupnih rezultatov.

VB: Kaj se pomembnega dogaja na kliničnem oddelku za kardiologijo UKC v Ljubljani?
MB: Uspešno uvajamo nove postopke na področju kardiologije, med drugimi za perkutanovstavitev aortne zaklopke. To pomeni, da so bolniki z zožitvijo aortne zaklopke, ki niso primerni za klasični operativni poseg, dobili možnost učinkovitega zdravljenja z vstavitvijo umetne zaklopke.

VB: Kako se je omenjeni projekt razvijal in kako ste vi do njega prišli?
MB: Po prvi uspešni vsaditvi, ki se je zgodila 2002 v Franciji, in uradni predstavitvi prvih petih bolnikov leta 2004, smo pričeli s sistematičnim spremljanjem razvoja metode. Sprva so metodo testirali v izbranih svetovnih raziskovalnih centrih, z januarjem 2007 pa so začeli metodo prenašati tudi v strogo izbrane komercialne centre po Evropi. Izmed 100 evropskih zainteresiranih centrov, smo bili izbrani v skupino prvih šestih komercialnih centrov za uvajanje do tedaj študijske metode. V prakso smo postopek prenesli v letu 2009.

Prof.dr. Bunc med posegom
Vir: osebni arhiv

VB: Kako ste informacijo posredovali do zainteresiranih pacientov?
MB: V letošnjem letu smo začeli z informiranjem različnih zdravstvenih inštitucij o procesu uvajanja metode. Hkrati je potekal tudi izbor ustreznih bolnikov po strogih kriterijih. Nekateri bolniki niso bili v stanju čakanja na predvideno implantacijo, zato smo v okviru tega projekta ponovno obudili metodo širitve aortne zaklopke z balonom. Omenjena metoda po dolgoletnih izkušnjah daje prehoden pozitiven rezultat, kar pa v večini primerov zadošča, da lahko počakajo na ustrezno dokončno zdravljenje.

VB: Ali je izbor bolnikov prepuščen vam samim ali obstajajo tudi kakšne zunanje kontrole?
MB: V začetni fazi uvajanja metode smo pri izboru, zaradi varnosti bolnikov in gradnje lastne samozavesti, dodatno vezani na nadzorni center proizvajalca zaklopk. Pri njih se izvrši dokončna ocena primernosti metode za predlagane bolnike. Dodatna kontrola nastopi tudi v fazi izvajanja posega s strani proizvajalca v obliki inštruktorja (proktorja), ki nadzira celoten proces pri prvih nekaj implantacijah.

Vsaditev umetne zaklopke skozi žilo oziroma s poenostavljenim kirurškim posegom je bila v svetu narejena že v 6000 primerih. Zaradi pozitivnih učinkov se postopek vse pogosteje uvaja v vsakdanjo kardiološko prakso.

Matjaž Bunc in Violeta Bulc med intervjujem

Vir: Vibacom arhiv

VB: V vašem primeru gre za uvajanje izredno pomembne inovacije v operativno prakso. Komu je namenjena?
MB: V trenutni fazi razvoja tehnologije in tehnike zdravljenja je metoda namenjena bolnikom s simptomatsko zožitvijo aortne zaklopke, ki niso primerni za operativni poseg. Praviloma gre za starejše bolnike.

VB: Kakšno vrednost ustvarite za bolnike?
MB: Mnogim bolnikom s tem izboljšamo kvaliteto življenja, to je zmanjšanje pogostosti izgube zavesti, vrtoglavic, dušenja, simptomatike srčnega popuščanja. Poveča se jim samostojnost in zmanjša odvisnost od socialnega okolja. Skratka, ponovno lahko zaživijo polno in samostojno življenje. Za bolnika je poseg tudi manj travmatičen (op. od klasične operacije), saj ni potrebno odpiranje prsnega koša, ki je značilna za klasično operacijo. Krajša je rehabilitacija in hitrejša samostojnost.

VB: Kaj to pomeni za poslovni model bolnišnic?
MB: Ta poseg je pomemben za zdravstveno zavarovanje in upravljanje bolnišnice. Bolniki, ki vstopajo v opisani proces zdravljenja, so se pred tem zaradi že omenjene klinične simptomatike pogosto vračali na klinične oddelke. Zdaj bo njihovo zdravljenje veliko bolj učinkovito, hkrati pa je tudi njihova rehabilitacija krajša in se bodo zato hitreje vrnili v svoje socialno okolje.

VB: Kdo vse sodeluje v vašem timu?
MB: Primarna metoda pokriva mejno področje med interventno kardiologijo in kirurgijo srca. Zato priprava in izvedba tovrstnih postopkov zahteva visoko stopnjo sodelovanja, izmenjave znanj in usklajenega delovanja različnih strokovnjakov - specialistov. Prav to je bila odlika našega tima, saj smo po začetnih težavah našli skupni cilj in uspešno uvedli celoten postopek v slovenski prostor.

Edvards-Sapien biološka zaklopka narejena iz govejega osrčnika
Vir: osebni arhiv

VB: Umetna zaklopka in celoten postopek njene vsaditve je v medicini primer inovacije. Kakšen vpliv ima v stroki danes in kakšne posledice za jutri?
MB: To je odličen primer, kako se začenjata prepletati dve področji. Posledično se je sprožil proces razvoja hibridnih pristopov zdravljenja kardio-vaskularnih obolenj. Omenjena metoda zahteva tudi nove tehnične rešitve v obliki hibridnih operacijskih dvoran. Hkrati s tehnološkim razvojem se uveljavljajo indikacije za hibridne operativne posege, katerih cilj je na čim manj travmatski način doseči čim večje zdravstvene učinke. Skratka, inovacija je in bo pomembno vplivala na razvoj naše stroke.

VB: Kam naprej?
MB: Razvoj tehnologije gre v smeri razvoja miniaturnih tehničnih rešitev, ki bodo primerne za čim večji krog bolnikov in bodo predstavljale minimizacijo zapletov zaradi operativnega posega. Razvoj tehnike hkrati omogoča razvoj posegov skozi ožilje, kar pomeni, da se izognemo kirurškim posegom in s tem zmanjšamo potrebo po anesteziji in občutno skrajšamo čas rehabilitacije bolnikov.

VB: In kam je usmerjen pogled prof. dr. Matjaža Bunca?
MB: Iskanje pravih rešitev, ki bolniku in našemu sistemu pomagajo k učinkovitejšemu in bolniku prijaznemu zdravljenju. Upam, da to ni zadnja nova metoda, ki smo jo s kolegi uspeli vnesti v slovenski prostor. Hkrati pa tudi sami veliko delamo na razvoju postopkov in s tem bogatimo globalno zakladnico znanja in izkušenj na področju medicine, v mojem primeru – kardiologije.

Tudi v medicini se vedno znova premikajo meje mogočega, celostni pogled na bolnike odpira povsem nove postopke in rešitve. Brišejo se stroge meje med posameznimi področji, prilagajajo in nadgrajujejo se postopki, pristopi. Zdravniki vse bolj sodelujejo z bolniki, uporabljajo nove tehnologije in z učinkovitim povezovanjem potreb, možnosti in priložnosti ustvarjajo inovacije tam, kjer so najbolj potrebne – v učinkovitih rešitvah za bolnike. Slovenija je v samem svetovnem vrhu tako pri razvoju postopkov kot tudi v uvajanju naprednih in bolniku koristnih pristopov. Naj bo vse več takih zgodb.

Intervju je v začetku julija 2009 opravila Violeta Bulc.

Na izrecno zahtevo Kliničnega centra smo nekaj podatkov o konkretnem uvajanju opisanega postopka v Sloveniji in njegovih nosilcih, morali 13.7.2009 prilagoditi. Hvala za razumevanje.

VideoLectures.NET nagrada

2009-06-17T06:19:00.000-07:00

O slovenski storitvi Videolectures.NET, ki deluje kot globalni spletni portal za objavljanje kakovostnih akademskih izobraževalnih video vsebin, smo pred meseci že pisali, ko je oktobra lani priznana ameriška univerza MIT (Massachusetts Institute of Technology) svojo celotno izobraževalno spletno storitev z video vsebino prenesla na slovenski spletni portal.

Tokrat je VideoLectures.NET navdušil tudi svetovne strokovnjake, saj so jim podelili prestižno nagrado v kategoriji e-vsebin. Izjemen uspeh za ustvarjalce portala, raziskovalce iz Centra za prenos znanja na področju informacijskih tehnologij (CT3), ki deluje v okviru Instituta Jožef Štefan. Hkrati tudi velik uspeh za Slovenijo, saj ima priložnost, da resnično postane eden izmed centrov svetovnega e-izobraževanja.

O teh ambicijah in nagradi sami smo se pogovarjali z Mitjo Jermolom, direktorjem CT3, in Davorjem Orličem, urednikom portala VideoLectures.NET. Za uspeh pa čestitamo celotni ekipi.

Skupina VideoLectures.NET
Vir: arhiv CT3

INTERVJU Z USTVARJALCI VIDEOLECTURES.NET

VIB: O kakšni nagradi pravzaprav govorimo?
CT3: To je nagrada World Summit Award (WSA), ki je del Organizacije združenih narodov - United Nations Summit on Information Society. Je edinstveno globalno tekmovanje za prepoznavnost najboljših E-vsebin in kreativnosti na svetu.

VIB: Kakšna je njena teža?
CT3: Nagrada je svetovni pokazatelj trendov, ki jih postavlja e-izobraževanje in istočasno kaže na meje, ki jih e -vsebine s svojim razvojem znotraj tega podirajo. Nagrada pomeni priznanje, da smo prešli iz slovensko-evropskega medijskega prostora v svetovni, in da naši uporabniki in kritiki razumejo kaj želimo s portalom promovirati.

WSA je neprofitna iniciativa globalnega foruma za informacijsko družbo, ki deluje v okviru Združenih narodov s ciljem zmanjšati digitalni razkorak med državami članicami ZN. S podelitvijo nagrad želijo podpreti svetovno industrijo e-vsebin in spodbujati ustvarjalnost v globalnem omrežju. V letu 2009 je strokovna žirija WSA na natečaju izbirala med 545 nacionalnimi finalisti, ki so jih predlagali nacionalni strokovnjaki na področju e-znanosti in tehnologije. V vsaki kategoriji je bilo izbranih pet nagrajencev, v kategoriji e-znanost in tehnologija je eden izmed 5 zmagovalcev tudi portal VideoLectures.NET. Slavnostna podelitev nagrad bo med 2. in 4. septembrom 2009 v mestu Monterrey v Mehiki, tudi s slovensko udeležbo. Slovenski del strokovne komisije je zastopala prof. dr. Borka Jerman-Blažič, vodja Laboratorija za odprte sisteme in mreže na Institutu »Jožef Stefan« in profesorica na Ekonomski fakulteti, ki predseduje Slovenskemu združenju Internet ISOC-SI, in je komisiji predlagala portal Videolectures.net.

VIB: Kaj od nje pričakujete?
CT3: Globalno prepoznavnost. Pričakujemo, da se bodo naši iniciativi pridružile še ostale podobne, s katerimi želimo promovirati globalni dostop do visoko kakovostnih izobraževalnih vsebin. Skupaj bomo te vsebine lahko brezplačno in neomejeno nudili vsem zainteresiranim, še posebej tistim, ki jim je izobraževanje težje dostopno (tudi študentom iz dežel tretjega sveta). Spodbujamo namreč enakovreden in enakopraven dostop do znanja. In Slovenija že danes igra pomembno vlogo, saj s portalom VideoLectures.NET ponujamo globalni dostop do visoko kakovostnih izobraževalnih vsebin. Verjamemo, da Slovenija lahko postane eden izmed centrov svetovnega e-izobraževanja.

Mitja Jermol in Violeta Bulc
Vir: Vibacom

VIB: Kaj se je novega zgodilo v vašem laboratoriju od 11.11.2008, ko smo nazadnje poročali o vašem uspehu?
CT3: Od novembra do danes je na portalu objavljenih novih 1200 predavanj. Število obiskovalcev se je povečalo za 50%, portal pa si je medtem ogledalo skoraj 850.000 ljudi.

VIB: Kam naprej, kakšne so vaše ambicije?
CT3: Predvsem bi radi povečali gledanost predavanj in razširili vsebinske dimenzije, pokrili domeno humanistike, medicine, prava, itd. Naša javnost je v tem trenutku podiplomska in doktorska, želeli bi pa ponuditi izobraževanje tudi za dodiplomsko in srednješolsko javnost na svetovnem in slovenskem nivoju. Istočasno bi radi portal dodelali in opremili z boljšimi pedagoškimi strategijami in najnovejšimi semantičnimi tehnologijami. Želimo si narediti preboj iz izključno znanstvenega prostora v širši prostor in se povezovati z ostalimi deležniki ter doseči tako interdisciplinarno, kot tudi generacijsko, statusno in socialno povezovanje.

Koraki, s katerimi brzijo naprej, so zagotovo spodbudni. Storitve, ki jih opravljajo, in iniciative, v katerih sodelujejo, se razvijajo v smeri ustvarjanja globalnega modela, ki lahko spremeni obstoječe načine izobraževanja in bo temeljil na odprtih standardih, vsebini in programski opremi. Veselimo se naslednje uspešne zgodbe!

Vibacom tim

Odprti javni prostor za spodbujanje ustvarjalnosti

2009-04-23T22:20:00.000-07:00

Inovativnost. Kako pogosto izrečena beseda. Vsaj v tem času. Kje sem pa jaz? Kaj lahko storim? Kako naj se vpnem v tokove sprememb in v njih pustim svojo sled? Lažje, kot si mislimo. Lepota inovativnosti je ravno v tem, da je njen proces ustvarjanja izredno vključujoč. V njem je prostora za vse, ki želijo ustvarjati, soustvarjati, se premikati. Če je le mogoče, preko meja znanega. Kakšna je v tem vloga tistih, ki neposredno ustvarjajo in premikajo meje odprtega javnega prostora?Velika, zelo velika. Pa ne zato, ker bi bili pomembnejši od ostalih deležnikov inovacijskega prostora. Predvsem zato, ker je bilo do sedaj na tem področju tako malo narejenega. Slednje tudi ni presenetljivo, saj je ustvarjalnost in posledično inovativnost šele v našem času postala ključni generator dodane vrednosti. Zato je tudi vprašanje odprtega javnega prostora za spodbujanje ustvarjalnosti postalo aktualno. In kako o tem razmišlja izr. prof. dr. Davorin Gazvoda, predstojnik Oddelka za krajinsko arhitekturo, Biotehniške fakultete?

DAVORIN GAZVODA
Rojen 1965 v Novem mestu. Diplomiral in magistriral na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Doktoriral je leta 1996 na Graduate School of Design, Harvard University. Od leta 1989 je zaposlen na Oddelku za krajinsko arhitekturo, BF, trenutno kot izredni profesor za krajinsko oblikovanje. Od leta 2006 opravlja funkcijo prodekana za krajinsko arhitekturo. Poleg pedagoškega dela doma in v tujini se udejstvuje tudi na področju krajinskega oblikovanja, sodeluje na domačih in mednarodnih urbanističnih in krajinsko arhitekturnih natečajih in je pooblaščeni inženir za izdelavo načrtov krajinske arhitekture. Nekaj nagrajenih natečajnih projektov je bilo izvedenih, najuspešnejši je bil projekt za pokopališče Srebrniče v Novem mestu, za katerega je s kolegi prejel Plečnikovo nagrado in bil nominiran za evropsko arhitekturno nagrado Mies van der Rohe (2001). Zadnja leta veliko sodeluje s pekinško univerzo kot gostujoči profesor in sodelavec pri različnih krajinsko arhitekturnih projektih na Kitajskem.

Davorin Gazvoda

Foto: Blaž Bratkovič, Zavod Big

VB: Kakšna je zgodovina odprtega javnega prostora?

DG: Če se omejim samo na zeleni odprti prostor in na zgodovino vrtne umetnosti, se je prostor parkov in vrtov v preteklosti ves čas oblikoval kot poseben prostor z višjo, preseženo vrednostjo od ostalega odprtega prostora. Res pa je, da je bil to v večini privilegij bogatih. Takšni so bili njihovi vrtovi, ki so morali biti nekaj posebnega, omogočati skrajno udobje bivanja. Od tu tudi izvirajo imena, pridevniki teh vrtov npr. rajski vrt, raj na zemlji. Narejeni pa so služili tudi za podporo ustvarjalnosti. Tam so se zbirali umetniki, pesniki, slikarji, igralci.
Danes je tovrstnih prostorov premalo. Preusmerili smo se na zeleni javni prostor, ki je v večini namenjen športu, rekreaciji, sprehodom, in pri katerem se pogosto pojavlja problem sredstev za njegovo vzdrževanje, neustrezno spremljanje spremenjenih navad ljudi, ki živijo v določenem okolju in s tem povezano počasno prestrukturiranje in preoblikovanje javnih prostorov. Danes je npr. veliko otroških igrišč na eni strani zapuščenih in neobnovljenih, so pa naselja, ki le-teh sploh nimajo. Prostori, ki bi spodbujali ustvarjalnost? Do teh pa danes skorajda nimamo odnosa ….

VB: Kakšna je sploh zgodovina javnih zelenih površin v Ljubljani?
DG: V Ljubljani se je v času francoske zasedbe oblikovala komisija za olepšavo mesta, ki je predstavila načrt glavnega parka v Ljubljani z značilnimi drevoredi v prostoru današnjega Tivolija. Načrt je kasneje uresničil avstrijski guverner Latterman, ki je prepoznal vrednost francoskih načrtov in zasadil drevorede v Tivoliju. Kasneje je čas industrijske revolucije prinesel svoje značilnosti tudi v krajinskem oblikovanju. Vse manj je bilo zapletenih geometrijskih oblik. Prevladovati sta začeli enostavnost in funkcionalnost v duhu t. i. angleškega krajinskega sloga, po katerem je bil zaokrožen tudi sedanji mestni park Tivoli.

Trg v Šentjerneju

Vir: http://www.dkas.si

VB: Kaj pa današnji trend?

DG: Danes je aktualno brisanje meja med zaprtim in odprtim prostorom. V oblikovanju spet veliko geometrije (preveč), vse bolj pomembne postajajo potrebe posameznika in posebnih uporabniških skupin. Pri tem skušamo krajinski arhitekti prostor oblikovati tudi v skladu s spoznanji okoljske psihologije. Tako predmet s tem imenom vodi na našem študiju prof. M. Polič s Filozofske Fakultete. Zanimiva so povsem konkretna načela pri razporejanju in obliki, na primer klopi v javnih parkih, ob šolah, ob domovih za ostarele, pomembno je razumeti, kdaj prostor vzpodbuja nasilje, kdaj individualnost, kdaj dialog, ipd.

VB: Kaj pa na podeželju?
DG: Na podeželju je bila oblika tako odprtega javnega kot zasebnega prostora povezana z eksistenco ljudi, ki so na vasi živeli. Tako so bile stare vasi in hiše pri nas že zdavnaj grajene po načelih danes tako popularnega načela feng shu-ja, drugače ne bi obstale. Takšne so na primer visokogorske kmetije na Gorenjskem, energetsko usklajene, z odličnim izkoriščanjem naravnih danosti. Sonaravna logika je pred 1000 leti bila omogočena, danes pa jo je kapitalska logika omejila, potisnila v ozadje.

VB: Torej se danes z vplivom javnega prostora na ustvarjalnost ne ukvarjamo?

DG: Ne tako, kot bi ti želela slišati. So pa narejene različne raziskave na to temo v razvitih državah, med katerimi izstopajo skandinavske, ki govorijo o vplivu prostora, tudi odprtega javnega prostora, na ustvarjalnost.

Pokopališče Srebrniče
Vir: http://www.dkas.si

VB: Kateri so ključni elementi, na katere se lahko naslonimo pri oblikovanju ustvarjalnega (odprtega) prostora?
DG: Odvisno od vidika. Pri uporabniku gre za zadovoljevanje njegovih potreb, dojemanje prostora (slikovitost). Na primer v Tivoli greš, ker je tam prijetno in urejeno, ni izstopajočih oblikovanih prostorov. Očitno pri zelenem javnem prostoru obstaja nekaj prvinskosti vezane na povezanost človeka z naravo, ki jo najdemo v urejenih zelenih mestnih površinah, mestnem gozdu, parku, ki ostaja aktualna tudi danes.
Uporabniku sledi tudi oblikovalski vidik. Krajinski oblikovalci načrtujejo v prostoru motive, usmerjajo gibanje, poglede obiskovalcev v prostoru. Pri tem uporabljajo tudi atraktivne, nenavadne krajinske elemente v povezavi z naravnimi. Od vedno je človek v prostor dodajal npr. vodne motive, skulpture, ipd. Vendar ravno tu včasih pretiravamo. Imam občutek, da se nam dogaja nekakšna “barcelonizacija Evrope”. Dobivamo trde sodobne formalistične ureditve, ki so s tehnološkega vidika izvedljive, ki pa so v resnici prazne. Zato ljudje še vedno zahajajo v javne mestne parke oblikovane v maniri krajinskega sloga.
Ne smemo pa pozabiti, da je pri prostoru pomemben ekološki vidik, klima, struktura tal, rastiščne razmere, ipd. Krajinski oblikovalci poskušamo izrabiti v največji možni meri naravno slikovitost pokrajine, vodo, relief, obstoječo vegetacijo …

VB: S čim pa prostor sploh lahko vpliva na ustvarjalno razmišljanje? Kaj bi bil idealni prostor?

DG: Najbolje, da to kar plastično opišem. Idealen scenarij bi bil: sedim na robu gozda, nad mano krošnja (streha), zaščiten hrbet (deblo drevesa) in v bližini voda; pred mano odprt razsežen prostor (travnik, jasa), veliko svetlobe. S tem dobim občutek, da obvladujem prostor. Imam občutek varnosti in prijetnosti. Umetnost je torej tudi oblikovati prostor, da ga ljudje znajo uporabljati. Hkrati pa mora biti tak prostor obvladljiv, pregleden, zadosti skrivnosten, da spodbuja k raziskovanju.

Davorin Gazvoda

Foto: Blaž Bratkovič, Zavod Big

VB: Ampak fizična pojavnost odprtega javnega prostora verjetno ni vse?
DG: Res je. Zelo pomembna je tudi izraba prostora, njegov duh, programska vsebina. Pri nas ravno tega manjka. Preveč smo zapadli v arhitekturni determinizem: naredimo prostore, ki so namenjeni združevanju ljudi, potem pa se čudimo, ker so prazni. Ne znamo več vključiti razvoja navad, obnašanj. Tipični primer so stare socialistične soseske, ki so imele zunanje prostore, piknik prostori, mize, klopi. To je ustrezalo življenjski dinamiki tistega časa, ko so ljudje delali do dveh ali treh popoldan, potem pa so imeli čas za vrtičkanje, klepet, druženje in so ta prostor dejansko uporabljali. Danes tega v sodobnih naseljih ni več, klopce in mize samevajo, spremenila sta se delovni čas in življenjski slog.

Druga skrajnost pa so investitorji, ki danes poskušajo potržiti vsak kvadratni meter zemlje in nimajo posluha za odprte prostore. V 70-ih letih so npr. v Novih Jaršah izvedli poglobljeno športno igrišče obdano z zatravljeno brežino. Idealna postavitev. A za to potrebuješ prostor. Danes na primer v naselju Mostec ni programsko zaokroženih, specifičnih delov odprtega prostora, tam so zgolj “ostanki” odprtega prostora med stavbami.

VB: Kje v Ljubljani bi bilo primerno začeti razvijati elemente odprtega javnega ustvarjalnega prostora?
DG: Novi NUK bi moral zagotavljati prostor za ustvarjalne naboje. Vendar v to smer, žal, nihče ne razmišlja. Drug primer je, poleg severne “alternativne”, južna Metelkova, katere projekt je bil v resnici zamišljen ravno v to smer. Pa je zmanjkalo denarja in se je ideja razvodenela. Priložnosti je veliko, če bi bil le posluh pri investitorjih. Pa ga je zaenkrat premalo.

VB: Kaj pa internet generacija? Kakšen prostor bi morali oblikovati zanjo?
DG: Ne vem, imamo opravka z uporabniki, ki imajo potrebo po konstantnem preoblikovanju prostora. Zeleni prostor se tem spremembam težko prilagaja (rastline rabijo čas, da zrastejo). Zato še nimam pravega odgovora. Umetni elementi, celo hologrami se ponujajo kot ena izmed rešitev, a ne delujejo na človeka enako kot živa narava. Kot sem že omenil, na koncu gremo še vedno vsi, ne glede na generacijo, radi v Tivoli, ker je tam enostavno prijetno.

Ali to pomeni, da se človek ni kaj dosti spremenil? Verjetno res ne. Le odziva se drugače, ker so impulzi iz okolja drugačni. Torej, za ustvarjalno, na inovativnosti temelječo družbo, moramo vsi narediti korak naprej. Trajnostni razvoj ni privilegij enega področja ali stebra družbe. Kliče po celostnem pristopu in javni odprti prostor igra pri tem pomembno vlogo. Ko ga ustvarjate, pomislili tudi na to poslanstvo.

Violeta Bulc

www.incogibanje.si

Intervju je Violeta Bulc opravila v marcu 2009. Izsek intervjuja bo objavljen tudi na spletni strani Zavoda Big www.kreativneindustrije.si.

Ujeti nove vibracije podjetja v novi celostni grafični podobi

2009-04-06T04:55:00.000-07:00

Pred vsemi nami so novi časi, ki bodo predvsem drugačni v odnosu do posameznika, družbe in okolja kot celote. Vsako podjetje je živ organizem in zato se vsako podjetje na spremembe odziva drugače in na svoj način preverja svoje vrednote in vizijo, postavlja nove cilje in strategije, upravlja odnose in komunicira. Notranje in zunanje spremembe podjetja se kažejo na različne načine, tisti, ki jih pravočasno ozavestijo, pa jih tudi proaktivno komunicirajo v javnost. Kakšno vlogo v tem igra nova celostna grafična podoba - logotip in vizualna gradiva podjetja? Kako ujeti spremembe podjetja, njihovo energijo v besede in nov logotip?

O tem smo govorili z Mitjo Tuškejem, strateškim menedžerjem Formitasa, agencije za integrirane in digitalne komunikacije, ki je uspela ujeti nove vibracije podjetja Vibacom v prenovljeni celostni podobi. Tu je njihova zgodba.

VB: Kdo je Formitas tim (ali uradno Formitas BBDO & Pleon)?

MT: Po osebnosti smo najbolj podobni belolasemu mladeniču. Ta podoba pomeni, da v podjetju združujemo znanja in izkušnje modreca ter iskrivost in sproščenost mladosti. Tako tudi delujemo in se obnašamo. Dvajsetletne izkušnje nadgrajujemo z neugnanostjo, zvedavostjo in drugačnim pogledom na svet, ki ga prinaša pretežno mlada ekipa. Ko to prepletemo v delovni utrip in medsebojne odnose, ni nič čudnega, če skorajšnji petdesetletniki – glede na ustaljene družbene norme – počnejo »neumnosti« in petindvajsetletniki sami popolnoma zrelo, suvereno in odgovorno izpeljejo predstavitev projekta pri naročniku, kjer požanjejo aplavz na odprti sceni.

Če bi poskušali opredeliti organizacijsko kulturo Formitasa, nas najbolje opiše kultura klana. Poudarjeno medsebojno sodelovanje, soodvisnost posameznika od celote, predanost projektom, srčnost ter želja po ustvarjanju in znanju, vse to so naše skupne vrednote.

Sicer pa nas je devetintrideset, ukvarjamo se s tržnimi znamkami in njihovimi integriranimi komunikacijami, kar pomeni, da smo razdeljeni na več delovnih področij od strateškega upravljanja znamk do kreiranja vsega kar sodi na področje komunikacij, medijskega načrtovanja, odnosov z javnostmi, digitalnega sveta, dogodkov ...

VB: Kaj so vaše ključne sposobnosti?

MT: Smo med seboj povezana skupina strokovnjakov, ki celovito obvlada vsa področja pomembna za tržno znamko, kar je danes v svetu redkost. Optimalno obvladovanje tržnih okolij znamk v skladu s tem, kaj znamke so in kaj v nekem ciljnem tržnem okolju pomenijo, prepoznavanje ali ustvarjanje pravega jedra znamke in potem ustrezno soupravljanje v spreminjajočih se tržnih razmerah, trajnostna ustvarjalnost in inovativnost v komunikacijskih pristopih – to so naše ključne sposobnosti.

Mitja Tuškej

(Vir: Lidija Mataja)

VB: Zakaj se podjetja sploh odločajo za preoblikovanje celostne podobe?

MT: Preprosto, ker so pametna ... Celostna podoba je komunikacijska mati podjetja. Odraža vizijo podjetja, njegovo poslanstvo, ključne značilnosti, vrednote in ne nazadnje tudi osebnost podjetja. In vse to sporoča vsem deležnikom podjetja, ciljnim javnostim, uporabnikom njegovih storitev, izdelkov ... Celostna podoba zelo preprosto govori o tem, kakšno je podjetje.

Ker podjetja, torej korporativne znamke, delujejo v tržnem okolju, ki je popolnoma dinamično, se spreminja ves čas, spreminjajo se podjetja, spreminjajo se konkurenti, spreminja se tehnologija, spreminjajo se potrošniki, spreminjajo se družbe, spreminjajo se trendi. Vse to vpliva na pozicijo podjetja v konkurenčnem okolju. Pozicijo mu določajo njegove značilnosti, vrednote, ki ga vodijo in njegova osebnost. In te se spreminjajo. Te spremembe se morajo odražati tudi v komunikacijah podjetja, in ker je sistem celostne grafične podobe komunikacijska mati, je logično in pravilno, da se spreminja in prilagaja bistvu podjetja in njegovemu jedru. Celostna podoba kot pomemben del identitetnega sistema podjetja pošilja ciljnim javnostim podjetja pomembna sporočila.

VB: Kako vi pristopite k preobrazbi celostne podobe podjetja? Kaj je za vas ključno v odnosu do stranke in kaj do materije (v tem primeru podjetja)?

MT: Osnova za preobrazbo podobe in vseh komunikacij podjetja ali znamke leži v percepciji, v zaznavanju znamke na konkurenčnem trgu na eni strani in v viziji, poslanstvu in ciljih podjetja. Vedno gre za iskanje pravega razmerja med tem, kaj je bilo podjetje ali znamka včeraj, kaj je danes in kaj bo jutri. Pri opredeljevanju te situacije je ključno predvsem to, kako razmišljajo v podjetju in kako to podjetje vidijo njegovi partnerji. Kot sem omenil že prej, gre za zavedanje, kaj so ključne značilnosti podjetja, katere se njegove temeljne vrednote in kakšna je osebnost podjetja. V teh elementih, v njihovi medsebojni usklajenosti, se razjasni bistvo podjetja, njegova temeljna moč, njegovo jedro, njegov temeljni ključ, ki pelje podjetje naprej v prihodnost. Torej gre za preplet odnosov, sposobnosti in dejavnosti in načinov, ki jih podjetje s svojim notranjim ustrojem daje svojim strankam. Te elemente potem v fazi kreativnega procesa izrazimo z grafičnimi elementi: s podobo znaka, z uporabljenimi tipografijami, z barvnim sistemom in sistemsko urejenimi postavitvami.

Formitas tim na malo drugačen način (umetniška slika, ki sloni v Formitasovih sprejemnih prostorih)

(Vir: Formitas)

VB: Pa poglejmo konkretni primer: kako ste začutili Vibacom preden ste se lotili celostne podobe?

MT: Ker z Vibacomom že dolgo sodelujemo in se dobro poznamo, sem imel kot strateg nekoliko lažje delo. Imel sem že večino odgovorov, ki se nanašajo na vse tiste elemente, o katerih sem govoril prej. Slika podjetja je bila jasna, Vibacom ima jasno vizijo in vrednote, zato ni bilo težko zapisati bistvo. Nekaj pogovorov, klepet ali dva v podjetju, klepet ali dva z »zunanjim svetom« ti ponavadi le potrdita razmišljanje o bistvu podjetja, do katerega si prišel v svojem timu. In pri prenovi Vibacomove podobe je bilo tako. Formitas-Vibacomov tim je bilo kar nekaj ljudi. Avtorici nove celostne podobe sta oblikovalka Petra Matijevič in umetniška direktorica Deidra Jovanović v sodelovanju s kreativno direktorico Ano Ivandič. Poleg mene v ekipi sodelujeta še Valerija Križnik in Tilen Žagar.

Sicer pa: devet let (medsebojnega) spremljanja ti da ogromno. V fazi osredotočenega razmišljanja o jedru Vibacoma se je ekipi zapisala misel, ki smo jo prenesli v novo obliko: »Dobre energije so v nas in povsod okoli nas, le začutiti jih moramo in se prepustiti toku, da nas odpeljejo tja, kjer se odpre vedno nova pot.« To je – preprosto – Vibacom. Verjamem, da ni partnerja Vibacoma, ki bi lahko temu stavku oporekal in vem, da vsi v Vibacomu čutijo tako.

Evolucija Vibacomovega logotipa

(Vir: Formitas)

VB: Kako ste razvijali novi logotip in kateri elementi so zajeti v novi podobi?

MT: Hm ... jedro Vibacoma smo »narisali«. Statičnost prejšnjega logotipa smo spravili v gibanje in mu dodali energijo. Ker je potrebno energije začutiti, smo oblikovali več energij, vseh sedem temeljnih energetskih nivojev v različnih oblikah in v njihovih barvah, glede na tok trenutka, tok podjetja, tok prihodnosti. V svobodi, da slediš tisti poti, ki je v različnih situacijah za tvoje podjetje najbolj optimalna. Vse energije združene v Vibacomu, kjer vsak člen Vibacoma v vsakem trenutku sam sledi energiji trenutka in energiji podjetja, za katerega dela.

VB: Ali je sploh modro razviti nov logotip v času t.i. krize?

MT: Izhajajoč iz tega, da je potrebno uvajati spremembe takrat, ko se podjetje in/ali njegovo okolje spreminja, tu sploh ni vprašanja. Moja teza je obratna. V času krize je najbolj modro razviti nov logotip, saj se okolje, v katerem podjetje deluje najbolj hitro spremeni. V pol leta »krize« so se spremenile temeljne vrednote v celotni družbi. Vsi skupaj že tečemo na drugačnih progah, z drugimi cilji in načini. Marsikaj kar je do včeraj veljajo, danes ne velja več. In te spremembe vplivajo na dojemanje in razumevanje podjetij in znamk. Če podjetje zase ali za svojo znamko pravočasno ugotovi, kje so ključne spremembe, mora to sporočiti okolju. In če govorimo o podjetju v storitveni dejavnosti, če govorimo o pomenu njegove identitete in njegove korporativne znamke, potem je sistem celostne grafične podobe mati komunikacij ...

Umetnost življenja – življenje umetnosti

2009-03-06T10:01:00.000-08:00

Čas in prostor, v katerem delujemo kot ustvarjalna bitja, nam ponujata dovolj velike izzive, da nas pri iskanju odgovorov vračata v samo jedro naše biti in zavesti. Ponujata dramatične dogodke, ki nam pomagajo, da razčistimo z svojimi intimnimi vrednotami in vzvodi rasti, kot na primer: je zgodovina pozitivna sila učenja, ali uničujoči tok, ki vedno znova vleče v temo, je drugačnost vzvod radosti in rasti ali sila strahu, ki odpira pot v anonimnost, so napake hrana modrosti ali usodni korak, ki za vedno vklene tiste, ki iščejo, je mati zemlja partner in soustvarjalec skupnega miru, ali le predmet neprestanega izkoriščanja, nam voda brezpogojno podarja vir življenja ali je to naša last brez vzajemne obveznosti… Res je, življenje vedno znova ponuja možnosti, da spoznamo, kako veliko je še polje neznanega, kako neskončne so še naše možnosti rasti, kot človeka, družbe, kozmične celote. O teh temah bi težko našli boljšega sogovorca kot je Marko Pogačnik, prijatelj Zemlje, kozmični popotnik, ki kaže na povsem drugačne vzvode razvoja prostora in časa. To je njegova zgodba.

VB: Kdo je Marko Pogačnik, ta ki sedi pred mano? V zadnjem času vas je nekaj soimenjakov v javnih medijih.

MP: To, da se nas v zadnjem času pojavlja v javnosti več fantov z istim imenom in priimkom je dober izziv za vsakogar izmed nas. Ne moremo se zanesti le na ime, treba bo izpiliti lastno identiteto. Moj temelj je umetnost; začel sem s konceptualno umetnostjo (gibanje OHO 1963-71) in potem razširil polje umetnosti, tako da delujem na različnih področjih življenja, kot so ekologija, geomantija, politika, etika, osebni duhovni razvoj… Moje geslo: »umetnost življenja – življenje umetnosti«.

VB: Kaj je vaša vloga v tem času in prostoru?

MP: Moja izkušnja pravi, da smo se znašli v času epohalnih sprememb. Največ se ukvarjam s spremembami prostora. Tri desetletja že spremljam nastajanje večdimenzionalnega prostora. Večina njegovih dimenzij je v nevidnem polju, kar pa ne pomeni, da niso realne, da ne vplivajo na vsakdanje življenje. Nasprotno, njihov vpliv skokovito narašča. Razvijam in učim takšno vrsto percepcije, ki človeku omogoča doživljanje nevidnih slojev resničnosti – tistih slojev, kjer delujejo arhetipske sile življenja, kjer je vse povezano z vsem.

Marko Pogačnik in Violeta Bulc

(Vir: Bojan Brecelj, IPAK)

VB: Kaj je vsebina vašega novega Manifesta?

MP: Vidim, da je ekološka, gospodarska in osebnostna kriza, v katero tonemo, drugi obraz zelo daljnosežnega procesa preobrazb prostora in časa. Po eni strani se marsikaj ruši, po drugi strani vidim (na osnovi omenjene večplastne percepcije), da nastaja nekaj čudovitega, nekaj kar omogoča polno in kreativno bodočnost. Preden obupamo nad življenjem, je potrebno povedati, da nekateri vidimo fantastične možnosti, ki se v tem trenutku porajajo na Zemlji in v vesolju. Potrebno je preusmeriti pozornost od polomov k potencialom. Z »Manifestom geokulture « sem skušal nekaj takega na glas izreči. (op.a.: celoten tekst Manifesta lahko preberete tukaj).

VB: Kaj je njegov namen?

MP: Dokler se stvari jasno ne izrečejo, obstajajo samo kot možnost. Verjamem, da v trenutku, kakršnega doživljamo, ko razum ne vidi logičnega izhoda iz težav, lahko pomaga intuicija. Lahko pomaga občutljivost pogleda, ki poleg tostranstva zajema tudi onostranstvo. Umetnost je v svojem bistvu (na katerega je danes skoraj povsem pozabila) ustvarjena za tako nalogo. Treba se je izvleči iz vseh okvirjev in povedati, da je razvoj v pozitivno smer možen, a le pod pogojem, da bistveno spremenimo svoj odnos do Zemlje in vesolja, do prostora in časa, pa tudi do lastne biti – kar pomeni postaviti vprašanje, kdo mi kot ljudje v svoji celovitosti smo. Z Manifestom skušam nakazati nujne korake v tej smeri.

VB: Zakaj ravno zdaj?

MP: Obstajata vsaj dva razloga. Astronomsko gledano se nahajamo sredi prehoda od dobe, kateri vlada ozvezdje Rib v dobo Vodnarja. Ozvezdje Rib deluje tako, da nas poganja v nerazrešljiva nasprotja, v vojne in tekmovalnost. Naučiti nas hoče samostojnega razlikovanja med tem kar je res in kar je zlaganega. Vodnar pa povsem drugačno ozvezdje. Omogoča povezovanje med nasprotji, sinergijo, večplastnost. Zdaj je čas za temeljno spremembo!

Drugi razlog bi bil: izključno materialna oziroma razumska raven bivanja postaja preozka. Zadušili bomo sebe in naravo, če bomo vztrajali pri njej kot edini resničnosti. Poglejte, koliko nas je in kako agresivne tehnologije uporabljamo! Čas je, da zberemo pogum in se odpremo kot posamezniki in kot civilizacija drugim do zdaj nam skoraj neznanim razsežnostim planeta in vesolja. Čas je, da se podamo na pot odkrivanja »novih kontinentov«.

VB: Kakšno vrednost vnaša sporočilo Manifesta v prostor in čas?

MP: Sprememba, preobrazba in nov začetek so ključne besede. Prostor in čas kakršnega živimo ni neka absolutna kategorija. Naredili smo ju sami kot rezultat našega vedno bolj razumskega pristopa k resničnosti. Resničnost življenja ima neskončno več razsežnosti, ne samo štiri! Čas je, da nekatere med njimi spoznamo. Spoznati pa jih ne moremo, če se sami ne spremenimo v bolj občutljiva, bolj »ženska« in intuitivna bitja. Mnogo posameznikov vseh slojev se po svetu zanima za druge razsežnosti resničnosti, jih na osebni ravni že izkuša. Manifest je napisan kot poziv vsem nam, da to priznamo in da naše izkušnje javno izrečemo in jih začnemo praktično uresničevati na vseh področjih življenja, ustvarjanja, gospodarstva, vzgoje…

VB: Pravite, da je Zemlja organizem zase? Kaj to pomeni?

MP: Sodobni človek Zemljo nedopustno podcenjuje. Stare kulture so jo poznale kot Gajo, kot Mater življenja, torej kot kozmično inteligenco. Razvila je vse te neštete oblike živih bitij vključno z možnostjo, da mi kot ljudje lahko plešemo, mislimo, čustvujemo, ustvarjamo. Vse to lahko počnemo le dokler smo del nje. Ko odidemo od nje (po smrti) ne moremo niti plesati, niti ustvarjati…Kakšna enkratna darila nam daje – vendar le, če smo del njene celovitosti. Dandanes, bolj ko zamira komunikacija z njeno inteligenco, globlji so znaki krize in dekadence. V zadnjih letih se nam je že večkrat zgodilo, da smo se množično znašli na pragu smrti. Ampak Zemlja je vendar življenje! Čas je, da se z njo ponovno zbližamo in začnemo graditi civilizacijo v sodelovanju z njo. Navadno ji rečemo Gea – kot na primer v pojmih »geografija« ali »geologija«. V Manifestu tako civilizacijo imenujem »Geokultura«.

VB: Kakšna je vloga Zemlje v širšem kozmosu?

MP: Za razliko od vseh drugih zvezd ali planetov, kar jih poznamo, je Zemlja uspela razviti življenje na materialni ravni. Na drugih planetih življenje morda obstaja, a prav gotovo ne na materialni ravni – to smo preverili. Gea je potrebovala milijarde let, da je materijo predelala v žive organizme. Zemlja je inovatorka ne slutenih razsežnosti. Nikar misliti, da gre pri tem le za mehanično evolucijo v darvinističnem smislu. Zemlja je lahko to storila, ker je prežeta z božansko inteligenco, ki razvoj vodi v tako inovativno smer. To trdim, ker imam osebne izkušnje komunikacije s to silno zavestjo in bitjem hkrati.

VB: Koliko ljudje Zemljo kot planet res poznamo in razumemo?

MP: Šele z razvojem izkustvene znanosti, imenovane »geomantija«, s katero se tudi sam ukvarjam, začenjamo spoznavati vitalno-energijski organizem pokrajine, njegove energijske centre in pretoke. Gre za nam skoraj povsem neznano raven bivanja, ki omogoča življenje v materiji. Še manj imamo stika z inteligenčnimi celicami Zemlje, z njenim spominom, ki je vpet v mineralih, kamenju, gorovjih in oceanih. Nekaj moči Zemljinega spomina poznamo v primeru silicija in sposobnosti naših računalnikov. To je šele začetek! Znanstveniki trdijo, da ima kapljica vode sposobnost spomina, ki prekaša silicij. Mi pa se delamo nevedne in govorimo o »umetni inteligenci«. Ne, draga Violeta, s čimer imamo opraviti pri računalnikih je inteligenca Zemlje.

Marko Pogačnik in Violeta Bulc

(Vir: Vibacom)

VB: Kaj pa človek? Kakšna je naša vloga?

MP: Moja izkušnja pravi, da je človek bitje vesolja. Na Zemljo smo verjetno prišli, da bi ji pomagali razvijati njeno inovacijo. Res smo razvili v sodelovanju z njeno inteligenco nove vrste rastlin in živali, njene rudnine smo predelali v imenitne stroje. Iz Zemljinega kamna smo zgradili katedrale. Kaj takega Zemlja sama ne bi zmogla.

Potem smo postali samopašni in naduti, češ, saj Zemlje ne rabimo. Lahko denimo sami delamo rastlinske vrste s pomočjo genske manipulacije. Energijo si sami pridelujemo tako, da jo iztrgamo rekam, ali da razbijamo atome. Čas je, da spoznamo nesmisel takšnega početja. Saj so reke, iz katerih iztrgamo elektriko na silo, vendar Zemljine reke. Tudi rastline, ki jih popačimo po svojih potrebah so Zemljine rastline. Zakaj ne bi raje Zemlje prepoznali kot naše partnerke? Zakaj ne bi v sodelovanju z njo razvili tehnologij, ki ne uničujejo življenja, temveč ga bogatijo? V omenjenem Manifestu trdim, da naslednje obdobje naše civilizacije ne more biti drugačno kot obdobje partnerstva med Gajo in človeško kulturo.

VB: Kako vidite naslednji cikel v razvoju demokracije?

MP: Danes velja demokracija samo med ljudmi – kolikor sploh velja. Kaj pa druga bitja: živali, rastline, gore, reke in bitja, poznana le še iz pravljic? Če je res, da so vse to različne človeku podobne oblike zavesti s svojim spominom in kreativnimi sposobnostmi, potem nimamo več razloga, da zanikamo njihove pravice do dostojnega in srečnega bivanja. Namesto demokracije kakršno poznamo danes, si v bodočnosti predstavljam skupnost vseh živih bitij. So pač med njimi bitja, ki drugim bitjem služijo kot hrana. Zakaj ne, če je to smisel njihovega obstoja? A jim je potrebno priznati njihov status, pogoje srečnega bivanja in hvaležnost, ki jo zaslužijo.

VB: Ali smo kot družba zreli za ta prehod?

MP: Da, nedvomno smo zreli, sicer nebi o tem razmišljali in pisali. Ni pa se lahko odločiti za dejanja, ki vodijo v prehod iz ene dobe evolucije v naslednjo. Tu smo bolj šibki. Potrebno je zbrati pogum in izreči vizije. Vesolje in Zemlja sta dve silni in modri inteligenci, ki znata pomagati, če se le ljudje odločimo za korak. S tem ko odločitev izrečemo, kot jaz to poskušam z omenjenim Manifestom, potem je že izrečena pripravljenost sprejeti njuno roko pomoči. Nismo sami.

VB: Kaj svetujete managerjem v teh časih preizkušenj? V čem jim lahko pomaga vaš Manifest?

MP: Kot umetnik nimam na zalogi praktičnih napotkov, pač pa lahko prispevam širši pregled nad položajem. V trenutku velikih kriz in sprememb je tak pregled s ptičje (morda angelske) perspektive nujno potreben. Jaz sem v tem primeru tisti, ki se desetletja poglablja v vprašanja dolgoročnega razvoja, se skuša o tem pogovoriti z inteligenco Zemlje in Vesolja. Managerji za to navadno nimajo časa in za to niso šolani. Kar lahko prispevam so vizije in impulzi usmerjeni k razvoju.

Svetujem, da se čas kriz in sprememb sprejme kot čas velikih kreativnih izzivov. Nikakor se ne smemo pustiti prestrašiti ali ustrahovati. Potrebno je vzdrževati notranji mir, biti osredinjen in ozemljen. Zavedati se je treba, da razum ni edina vrsta inteligence, ki nam je dostopna. Znanost je odkrila, da ima srce svoj lastni spomin in lastno inteligenco. Trdim, da je slednja celostne narave, da je naravnana ljubeče. V takem času kot je naš je nujno poslušati inteligenco srca, tudi pri odločitvah, ki nimajo nič opraviti z ljubezenskimi zadevami!

VB: Kam naj usmerijo svoje sile? Kje naj začnejo?

MP: Nikjer drugje se ne da začeti kot pri sebi. Da bi se lahko ustvarjalno soočili z izzivi dobe sprememb, je po mojem potrebno negovati kvalitete, ki sem jih pravkar omenil: biti ozemljen, osredinjen, ohranjati notranji mir in poslušati glas srca (intuicije).

Biti ozemljen pomeni zavestno in z občutkom povezati se z Zemljo in naravo. Kakor hitro človek opazi, da je vsa pozornost v glavi, je treba za trenutek prekiniti delo in se občutiti povezanega s srčiko Zemlje. Povežite se s silo gravitacije, spomnite se na najljubše drevo, s pomočjo občutkov se vpnite v tkivo življenja.

Ko zaznate razpršenost svoje biti, se za trenutek osredinite v točki notranjega miru. Nahaja se nekje vzdolž hrbtenice med srčnim centrom in solarnim pletežem. Zaznali jo boste kot točko božanske navzočnosti znotraj vas, točko notranje stabilnosti.

VB: Kam pa vas vodi vaš naslednji korak?

MP: V Beograd. Lani sem tam položil bronaste ploščice s kozmogrami vzdolž hrbtenice Beograda, ki se začne na Avali in izteče na Kalemegdanu nad sotočjem Save in Donave. Gre za neke vrste akupunkturo prostora, s pomočjo katere skušam aktivirati potenciale, ki spijo znotraj mestne krajine Beograda. Ti potenciali so sposobni uravnotežiti mestni kaos in delovati v smeri zaokrožanja mestnega prostora. Projekt sem uresničil v sodelovanju z mestnim svetom za ekologijo. Jutri potujem tja na odprtje.

Intervju z Markom Pogačnikom je Violeta Bulc opravila 2. marca 2009.

INTELEKTUALNA LASTNINA, eden ključnih vzvodov trajnostne rasti sodobnega sveta

2009-02-04T22:53:00.000-08:00

Intelektualna lastnina, eden ključnih vzvodov trajnostne rasti sodobnega sveta, je predmet tokratnega razgovora. Tema, ki je vse prej kot lahka. Buri duhove na vseh kontinentih.

Z vse večjo globalizacijo in pretokom idej, rešitev, pristopov se vse bolj zastavlja vprašanje o tem, čigava last je, če sploh je, ideja, rešitev, poslovni model, izum, melodija, vsebina knjige? So zakoni za varstvo pravic intelektualne lastnine, oziroma podrobneje avtorske pravice in pravice industrijske lastnine, cokla ali gonilo razvoja?

Kdo je lastnik “znanja”? Tisti, ki je imel v pravem trenutku dostop do potrebnih virov financiranja, da ga je uspel pravočasno zavarovati? Ali je imetnik pravic intelektualne lastnine posameznik ali okolje, v katerem je nova vrednost nastala in v katerem se je manifestirala? Ali bi morale sodobne družbe na novo regulirati pravice o intelektualni lastnini? Se morajo spodbude za ustvarjalnost in inovativnost še bolj formalizirati, še okrepiti, po obsegu in času trajanja, zaostriti še s strožjimi kaznimi za kršitelje, ali je potrebno ustvarjalnost in inovativnost spodbujati na drugačne načine?

Nekaj odgovorov se skriva v zapisu razgovora z našo odlično sogovornico, strokovnjakinjo za avtorsko pravo, precizno, dinamično, pronicljivo Majo Bogataj Jančič, ki soustvarja in kritično presoja svetovne trende. To je njena zgodba.

Violeta Bulc in Maja Bogataj Jančič
(Vir: Vibacom)

Dr. Maja Bogataj Jančič je ustanoviteljica Inštituta za intelektualno lastnino. Je avtorica v letu 2008 izdane knjige Avtorsko pravo v digitalni dobi.

VB: Na spletni strani Inštituta za intelektualno lastnino je velik napis, “večna dilema avtorskega prava je, kje naj se končajo izključne pravice in se začne neoviran javni dostop.” Kakšen je tvoj pogled na to dilemo?

MBJ: Moj pogled na avtorsko pravo je, da gre v prvi vrsti za režim za spodbujanje ustvarjalnosti. Avtorjem nudi vzpodbude za ustvarjalnost (incentives to create) v obliki izključnih pravic (exclusive rights): materialnih in moralnih (material and moral). Prevladujoč pogled na avtorsko pravo v Sloveniji, ki ga je mogoče razbrati tudi iz Ustave RS je, da so avtorske pravice predvsem nagrada za ustvarjalce.

VB: Zakaj družba uzakoni avtorske pravice?

MBJ: Predpostavka je, da avtorji zaradi obljube izključnih pravic, ki jih pridobijo na delu, ustvarjajo. Avtor upravlja z izključnimi pravicami – z njihovo pomočjo pridobiva materialna sredstva in z njimi kontrolira kdo in pod kakšnimi pogoji lahko delo uporablja. Družba kot celota pridobi nove stvaritve, nova znanja, ki jih lahko potem, ko avtorska pravica preneha veljati, lahko vsi prosto uporabljamo.

VB: Vendar to ne more trajati večno, avtorska pravica namreč?
MBJ: Ne, te vzpodbude niso večne. Pravice temeljijo na ustvarjenih vrednotah ali ekonomskih temeljih. Na začetku so bile te omejitve in pravice majhne. Trajale so kratek čas (14 let). Z leti pa so se avtorske pravice povečevale po obsegu in času. Vsaki novi tehnologiji se je hitro prilagodila tudi avtorska pravica in regulirala tudi nove uporabe. Zato pravimo, da je avtorsko pravo v večni vojni z novimi tehnologijami.

V trenutku, ko je delo izraženo, avtor na njem pridobi avtorsko pravico. Avtorska pravica varuje le izraz in ne idejo samo. S patentom pa se varuje tudi ideja.

Varstvo se povečuje – po obsegu in po trajanju. Zmeraj bolj je jasno, da vsaj za določene skupine ustvarjalcev povečano varstvo ni prednost , ampak ovira in si sistema “all rights reserved” ne želijo. Svoje stvaritve želijo dati na voljo pod svobodnejšimi pogoji. Umetniki ustvarjajo na ramenih prejšnje generacije. Dela, ki niso več varovana, lahko prosto uporabijo pri novih stvaritvah. To je še zlasti pomembno v času, ko sodobne tehnologije omogočajo enostavno mešanje, spajanje, predelavo del.

Povsem upravičeno se zato sprašujemo ali pravice še vzpodbujajo ustvarjalnost ali jo celo dušijo.

VB: Kako pa je s trajanjem avtorskih pravic?

MBJ: Avtorske pravice trajajo še sedemdeset let po smrti avtorja. Kot rečeno se je z leti trajanje pravic podaljševalo. Imetniki pravic so želeli podaljšati trajanja, zato da bi lahko dalj časa tržili svoje pravice. 70 let po smrti avtorja je gotovo preveč. Doba komercializacije avtorskega dela je gotovo bistveno krajša.

VB: Kakšen vpliv je na razvoj avtorskega prava imela globalizacija, če sploh kakšnega?

MBJ: Prve velike mednarodne konvencije na področju intelektualne lastnine so starejše kot mednarodne mirovne konvencije. To področje je zelo harmonizirano, čeprav je avtorsko pravo še vedno regulirano na nacionalni ravni.

VB: Včasih se mi zdi, kot da ZDA vodijo politiko na mednarodni sceni. Je to le občutek?

MBJ: Na področju avtorskega prava so mednarodne konvencije dolgo diktirale evropske kontinentalne države. Ko pa so za ZDA kot eden glavnih virov izvoza postali produkti varovani z intelektualno lastnino, se je njihov vpliv zelo povečal. Zdaj je njihov vpliv v mednarodnem pravu močan in se je še močneje razširil na nove tehnologije, vključno z internetom. V bistvu njihova industrija diktira tempo in lobira na vseh kontientih – ne le domači Kongres.

VB: Kako pa je v 21.stoletju?

MBJ: Super sile, zlasti ZDA, lobirajo po celem svetu. Razvite sile, ki jim produkcija temelji na avtorskih pravicah (glasba, programska oprema, filmska industrija) vsiljujejo svoj pogled na avtorsko pravo tudi drugim manj razvitim nacijam. Na primer na področju avtorskega prava ZDA, oziroma njihovi industriji, ni uspelo zlobirati določenih rešitev v Kongresu. Zato so podobne predloge “prinesle” v Ženevo, kjer se je v okviru Svetovne organizacije za intelektualno lastnino sredi devetdesetih sprejemala nova konvencija. Tam so bile uspešne – seveda ob podpori drugih super sil – EU, Japonske. Mednarodno konvencijo so potem doma MORALE implementirati v svoj pravni red. In v bistvu so sprejeli rešitve, ki jih prej niso uspeli zlobirati - Digital Millenium Copyrigh Act. ZDA niso izjema - EU je na podlagi mednarodne konvencije, ki je predvidevala veliko bolj uravnotežene rešitve, sprejela Direktivo o avtorski pravicah v informacijski družbi, kjer očitno prevladujejo interesi imetnikov pravic. To so morale implementirati države članice. Da pa je zadeva še absurdnejša, morajo države, ki s super silami podpisujejo različne trgovinske sporazume, pristati na pogoje varstva intelektualne lastnine, ki jih diktirajo super sile. Tako imajo nerazvite države v npr. Afriki zelo podobne avtorsko pravne zakone kot države EU ali ZDA. Ni pa rečeno, da je za njih to najboljše. Ampak to so stare zgodbe.

VB: Ali ni trenutno varstvo intelektualne lastnine narejeno le za bogate? Patenti so dragi, prijave morajo biti za vsako državo ločene… Revnejši narodi se pritožujejo, da jim bogati svet “krade” recepture, ki so v njihovi lasti že tisočletja in jih preko sintetičnih rešitev patentirajo po svetu. Kašen je tvoj pogled?!

MBJ: Super sile gotovo diktirajo tempo. Jasno je, da se sistem za spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti izkrivlja v sistem, kjer se z monopolnimi pravicami zasledujejo drugi cilji. Povečevanje dobičkov, izločanje konkurentov, povečevanje obsega proizvodnje…. Problem je, da morajo v tej igri revnejše države pristati na pravila igre, če ne ne dobijo odpustkov na drugih področjih. Na primer – če ne boste vzpostavili sistema intelektualne lastnine in njihovega varstva, ne boste dobili kmetijskih subvencij. To so stare zgodbe, ki so, če pogledamo nazaj v zgodovino, zelo krivične. ZDA so bile dolgo časa največji pirati - v začetku npr. kopiranje angleških knjig ni bilo prepovedano. Avtorsko pravo tega ni prepovedovalo. Kasneje so kot uspešne in razvite, z ekonomsko močjo spreminjale tudi podobo sveta glede avtorskih pravic.

Violeta Bulc in Maja Bogataj Jančič

(Vir: Vibacom)

VB: V poslovnem svetu že razumemo, da imajo največji vpliv v večini primerov, na poslovni izid poslovne inovacije in neotipljiva intelektualna lastnina, ki se je ne da patentirati. Kako pa v takih primerih?

MBJ: Govorite zlasti o poslovnih modelih. To je dilema. Do kam vsebinsko sežejo vzpodbude v obliki monopolnih pravic? Ker se monopolne pravice nad intelektualnimi stvaritvami podeljujejo za spodbujanje inovativnosti in zato za napredovanje družbe kot celote, varovanje poslovnih modelov s temi pravicami ne bi bilo učinkovito. Pri teh zadevah naj zmaga tisti, ki stalno izboljšuje, inovira, je boljši od konkurentov.

VB: Za kaj pa je šlo pri incidentu z govorom Janeza Janše?

MBJ: Zanimivo vprašanje. Inštitut za intelektualno lastnino zbira največje dogodke in tudi kršitve, ki so se v preteklem letu zgodile: doma in po svetu. Gotovo je poravnava Googla z avtorji in založniki zelo odmeven primer, doma pa je – vsaj med prejetimi predlogi – najbolj odmevala kršitev moralne avtorske pravice, ki jo je zagrešil Janez Janša. Janez Janša je s tem, ko je brez dovoljenja predelal govor Tony Blaira, posegel v njegove moralne avtorske pravice, kar pa je pri nas kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog. Seveda do predloga ni prišlo.

Zame, ki nisem naklonjena, da je kršitev materialnih in moralnih pravic kaznivo dejanje – naj ostane prepovedano in naj se ga rešuje v civilnih postopkih na iniciativo oškodovancev in na njihove stroške – je zame ta primer tudi pokazatelj, kakšno je pri nas stanje. Kljub velikem medijskem pompu, nihče ni definiral ravnanja Janeza Janše s tega vidika. Novinarji se pri nas v mnoge zadeve preredko poglobijo.

VB: Kako pa se avtorsko pravo obnaša v digitalni dobi?

MBJ: Digitalne tehnologije so avtorsko pravo postavile pred velik izziv – za ustvarjanje in razširjanje del digitalne tehnologije prinašajo mnogo novih priložnosti, po drugi strani pa tudi nevarnosti. Saj veste – masovne kršitve na internetu in podobno.

Na žalost so se imetniki pravic in na podlagi njihovega lobiranja tudi zakonodajalci odzvali zlasti na nevarnosti. Novosti so: nove pravice, ostrejše kazni, novo varstvo za digital rights management (DRM) in podobno. Novih modelov, ki bi optimizirali nove tehnologije pa je vsaj med tradicionalnimi industrijami bolj malo.

VB:Kako torej naprej?

MBJ: Treba bo temeljito premisliti, če stari režim še deluje za vse. Avtorsko pravo je enako za vse posameznike in organizacije. Prav zaradi rigoroznosti imamo paradoks: tehnologije omogočajo dostop do neizmernega znanja (npr. tudi zakladi knjižnic, arhivov, muzejev), le-tega pa je nemogoče ponuditi širši javnosti, zaradi preozkih interesov založnikov in ostalih imetnikov pravic. Definitivno moramo začeti razmišljati na nov način, redefinirati avtorsko pravo z novimi pogledi in odnosi.

VB: Pri uvodniku na spletni strani “Avtorsko pravo v digitalni obliki” zasledimo naslednji citat,“avtorsko pravo je sistem pravnih pravil, katerih primarni cilj je spodbujanje ustvarjanja literarnih in umetniških del.” Kaj pa poslovni modeli, sheme, metodologije, nove skovanke, ipd., ki se pojavljajo tudi v drugih branžah in poklicih ne le pri literarnih in umetniških delih?

MBJ: Nova razmišljanja gredo v smeri da trenutni režim zelo dobro deluje za določene industrije: npr. računalniško, Hollywood, glasbeno industrijo. Ko posledično želijo svoja dela ponuditi pod drugačnimi pogoji – npr. prostimi licencami: GPL, Creative Commons, jih obremenjuje s prevelikimi transakcijskimi stroški. Zakaj nekoga, ki si ne želi varstva, ki želi drugačen poslovni model, obremenjevati z vsemi formalnostmi in transakcijskimi stroški.

In omenjene licence ne uporabljajo le trčeni znanstveniki in obskurni glasbeniki in »softweraši«: ne, licence uporabljajo številni ustvarjalci, zlasti pa tudi institucije, organizacije, ki želijo dela, na katerih imajo pravice ponuditi družbi pod ugodnejšimi pogoji. In vsi ti morajo uporabljati licence oziroma pogodbe.

Za veliko skupin, ki tudi ustvarjajo in prispevajo k napredku družbenega znanja, trenutni režim ne deluje dobro.

Violeta Bulc in Maja Bogataj Jančič

(Vir: Vibacom)

VB: Ali so že kakšni konkretni predlogi, kako prenoviti sistem?

MBJ: Predlogov, kako prenoviti sistem je več. Za rešitev, za katero se zavzema npr. prof. Marco Ricolfi, ki je bil vodja skupine za avtorsko pravo pri High Level Group for Digital Libraries pri EU, gre v smer, da bi imeli dvotirni avtorski sistem. Kdor bi avtorsko delo hotel varovati z avtorsko pravico, bi ga moral registrirati in bi tako pridobil avtorsko pravico, ki bi trajala 14 let. Kdor pa ne bi hotel varstva, bi za njega veljalo, da je delo dano na voljo javnosti v prosto uporabo, uporabniki pa bi ga morali atribuirati.

VB: V čem sta torej internet filozofija in tehnologija izzvali modele avtorskega prava? Kakšne so novosti, ki se uvajajo zaradi Interneta? Kako je Internet vplival na ne-digitalno avtorsko pravo?

MBJ: Avtorsko pravo je eno – velja za dela v analogni in digitalni obliki. Kar je prepovedano v analognem svetu je tudi na internetu. Tega ne spremeni niti dejstvo, da digitalne tehnologije omogočajo enostavno reproduciranje, mešanje, združevanje vsebin in tudi razširjanje.

To dejstvo velikokrat težko razumejo oblikovalci novih poslovnih modelov. Še težje uporabniki vsebin, ki na zelo enostaven način do vsega dostopajo zastonj.

Očitno pa je, da vseh prednosti in slabosti ne razumejo tudi imetniki pravic. Enostavneje je javkati, da nihče ne spoštuje tvojih pravic in zahtevati strožje kazni in nove zakone, kot oblikovati nove poslovne modele.

VB: Zdi se mi, da je družbeno neodgovorno podpirati ozko interesno skupino imetnikov avtorskih pravic in pri tem zanemarjati potenciale, ki jih nove tehnologije prinašajo družbi kot celoti?!

MBJ: Glejte primer javnih knjižnic, arhivov in muzejev. Vse, kar hranijo, se lahko digitalizira. Na zelo enostaven način bi se lahko vse tudi ponudilo javnosti – vendar se to lahko stori le, če so “počiščene” avtorske pravice. Le dela, ki so jih ustvarili avtorji, ki že 70 let ne živijo, so lahko dana prosto na voljo. EUROPEANA je neprofitni evropski projekt za digitalizacijo bogastev, ki jih hranijo knjižnice. Zaradi rigidne regulacije avtorskih pravic, bo večino del, ki so nastali v 19. stoletju, vsaj zaenkrat, sicer lahko digitaliziranih, vendar danih na voljo samo v zelo omejenem obsegu znotraj knjižnic.

VB: Se vam ne zdi, da družba s tem zelo veliko izgublja?

MBJ: Iščejo se novi modeli, ki bi omogočili hitrejši dostop do “nacionalnega” bogastva, in da avtorji kljub vsemu ne bi bili prezrti. Pravo vedno hendikepira tehnologijo, išče kompromise med različnimi interesnimi skupinami, je korak zadaj in prav je tako. Vendar potrebno je govoriti o teh zadevah ne le z vidika, da se dogajajo masovne kršitve po internetu, ko “mulci” ''downlowdajo'' glasbo in s tem stradajo glasbenike, ampak pokazati tudi na druge probleme, ki jih trenutni režim povzroča in jih je potrebno konstruktivno rešiti.

VB: So izzivi glede novih tehnologij in avtorskega prava zgolj vprašanje nazadnjaštva ali še kaj več?
MBJ: Gre za ujetost v zakoreninjeno pojmovanje, kateri interesi so vpleteni. Imetniki pravic, industrija, ki lobira, so “old boysi”. Vsi, ki smo na kakršenkoli način vpleteni v nastajanje novih zakonov, smo že zelo “stari”. Nismo rojeni v digitalni svet – ampak smo vanj migrirali, se njegovih prvin priučili.

Novim generacijam, ki so “born digital”, se nekateri argumenti zdijo povsem absurdni, nenaravni. Način kako komunicirajo, delijo vsebine, posegajo v vsebine, je zanje povsem drugačen – avtorsko pravo pa iz časov dinozavrov. Zanje zakoni, ki jim prepovedujejo nekaj, kar je za njih povsem naravno, ne bodo nikoli ponotranjeni.

Violeta Bulc in Maja Bogataj Jančič
(Vir: Vibacom)

VB: Avtorjem zakonov torej manjka resnične izkušnje in tehnoloških znanj, da bi lahko ustvarjali nove modele?

MBJ: Niti ne gre za avtorje zakonov - zakone lobirajo interesna združenja in prevladajo najmočnejši. In ti se bodo morali slej ko prej zavedati, da se je potrebno prilagoditi novim potrebam, konkretno novim tehnologijam. Zakonodajo je potrebno prilagoditi novim realnostim - ne pa vsiljevati oziroma ohranjati stare – preživete modele – s pomočjo nove zakonodaje.

VB: Kakšen je odnos EU do vseh teh izzivov? Ali se njeno stališče razlikuje od denimo ameriškega ali azijskega stališča?

MBJ: Ne. Kot že rečeno, so super sile precej enotne. Tudi zadnji primer kaže na to – podaljševanje trajanja za pravice izvajalcev. Najprej so ZDA dosegle podaljšanje (ni presenetljivo, da tik preden bi Miki Miška padla v javno domeno). Zdaj sledi EU – skuša prilagoditi svoj sistem ZDA – da ne bodo izvajalci iz EU v slabšem položaju. Strokovna javnost je proti, dokazuje se, da bi podaljšanje trajanja koristila le glasbenim založnikom ali pa starim glasbenikom, ampak komisija še vedno vztraja na predlogu – vse v bran ozkim interesom. To ni dobro – ne le zato, ker kaže na stanje moči v tem ''biznisu'', ampak tudi na to, ker kaže na pomanjkljivosti oziroma nedemokratičnosti procesa sprejemanja zakonodaje v EU. Na stroko se vsi požvižgajo.

Pri tem je komisija zlobirana s strani glasbenih založb - in to gre tako daleč, da celo izsledke študij, ki jo je EU Komisija sama naročila pri uglednem Inštitutu za informacijsko pravo v Amsterdamu (IVIR) in govorijo proti podaljšanju, ne upošteva.

VB: Sklepna misel?

MBJ: Avtorsko pravo je zaradi digitalnih tehnologij in globalnih komunikacijskih omrežjih že dalj časa na veliki preizkušnji. Potrebno bo razmisliti, ali je potrebno korenito prilagoditi trenutni sistem spodbujanja ustvarjalnosti, ki za vse, ki so vpleteni v procese ustvarjanja ne deluje dobro. Potrebne bi bile korenite spremembe – ne le nacionalnih zakonov in direktiv, če se omejimo na EU, ampak tudi mednarodnih konvencij. Če trenutni režim deluje dobro za nekatere skupine ali industrije, ga je potrebno ohraniti, vsaj v tisti meri, ko deluje dobro. Družbeno povsem nesprejemljivo pa je, da zaradi ozkih interesov zanemarjamo veliko drugih ustvarjalcev, ki si želijo drugačne sisteme. Nesprejemljivo bi bilo tudi, da bi se zanemarilo priložnosti za ohranjanje in razširjanje znanja, ki ga prinašajo nove tehnologije za izobraževalne ustanove, javne knjižnice. Prihodnost gotovo prinaša spremembe. Pravo se bo prilagodilo tehnologijam. Kot običajno, bo vse skupaj potekalo počasi, ampak upam, da prihodnost prinaša drugačne spremembe, kot smo jih bili priča v preteklih dveh desetletjih.

Avtorsko pravo je še eden izmed stebrov družbe ki ga je potrebno kritično presoditi in posodobiti v luči podpore trajnostnega razvoja, ustvarjalnosti, napredka. Morda pa se tu lahko kaj naučimo tudi od starih civilizacij. Na primer Inkov, ki so se premikali do novih resnic skupaj. Vsi so ustvarjali pogoje za skupni napredek. Pri tem ni bilo več pomembno, kdo je dobil idejo, razvil izzum, saj je vse to nastalo na osnovi ustreznih pogojev, ki pa so jih vsi soustvarjali. Naloga tistega, ki je uspel narediti korak naprej je bila, da vse ostale nauči, da prenese modrost na ostale. Kam se bo torej usmerilo avtorsko pravo v prihodnje? Bo cokla ali gonilo razvoja? Vseh ali le tistih, ki so si že pridobili ustrezno kapitalsko moč? Tema je dovolj žgoča, da si zasluži več javne debate. Pa jo začnimo!

Violeta Bulc

InJo štipendija na Stanfordski univerzi - "priložnost življenja"

2009-01-18T15:44:00.000-08:00

Na podlagi javnega razpisa Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije je bila podeljena prva štipendija v Sloveniji za program usposabljanja novinarjev na področju inovacijskega novinarstva na Stanfordski univerzi v ZDA. Vibacom tim kot pobudnik ideje InJo/InCo in nosilec prenosa koncepta v slovenski prostor, čestita prejemnici in ji želi vse dobro pri integraciji znanja in izkušenj nazaj v slovenski prostor.

Prejemnica štipendije je mlada novinarka dnevnika Večer, Sabina Vrhnjak. V začetku februarja se bo udeležila Innovation Journalism Fellowship programa, ki se bo že šesto leto zapored izvajal na Stanfordski univerzi. Uvodnemu teoretičnemu delu bo sledilo praktično delo v medijski hiši, Sabina pa bo imela srečo pridobivati izkušnje v znanem dnevnem časopisu San Francisco Chronicle. Objavljamo Sabinin odziv ob prejemu štipendije in njena pričakovanja.

VB: Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da ste dobili eno najprestižnejših štipendij v svoji stroki?
Najkrajši in najenostavnejši odgovor bi bil: srečna, ali pa kar v nebesih. Ko sem se prijavljala na program za usposabljanje na področju poročanja o znanosti in inovacijah na Stanfordski univerzi, si sploh nisem upala pomisliti, da bom dejansko izbrana, a sem se ob vzpodbudi novinarskega kolega, družine in prijateljev vseeno odločila, da poizkusim. Veselim se novih izkušenj, navezovanja stikov z novinarskimi kolegi iz sveta, dela v uredništvu San Francisco Chronicla, predvsem pa vseh novih znanj, ki mi jih bo program omogočil.

VB: Kaj vas je vzpodbudilo, da ste se sploh prijavili?

SV: Vsa tista pripovedovanja novinarjev, ki so svoje izkušnje že nabirali v tujini, mi niso dala miru. Hkrati sem že tekom celotnega študija novinarstva sanjala, da bi znanje pridobivala v tujini, pa me je vedno kaj zadržalo - ključna ovira je bil denar. A bolj kot vse te "splošne stvari" me je pritegnila sama vsebina programa o inovacijskem novinarstvu, ki se mi zdi v Sloveniji še dokaj neraziskano področje. Premalo se zavedamo, kakšen vpliv imajo lahko na področju inovativnosti mediji.

Svojo novinarsko pot je Sabina začela v gimnazijskih letih, ko je med šolskimi počitnicami delala v uredništvih časopisa Večer, sprva v Mariboru, kasneje več let na Koroškem. Po uspešno opravljeni gimnaziji se je vpisala na Fakulteto za družbene vede, smer novinarstvo. Njeno diplomsko delo z naslovom "Narativne tehnike, uporabljene pri poročanu o septembrskem neurju v časopisih Delo, Dnevnik in Večer "je bilo ocenjeno z oceno 10 in predlagano za Prešernovo nagrado. Trenutno je vpisana še na podiplomski študij na Filozofski fakulteti, smer sociologija kulture.

V času študija je opravljala številna novinarska dela, marca 2007 pa je začela z delom v ljubljanskem dopisništvu Večera, kjer še vedno dela in je usmerjena na področje zdravstva (od zdravstvene politike do inovacij).

VB: Kaj vam inovacijsko novinarstvo (InJo) pomeni?

SV: InJo mi pomeni predvsem velik korak pri osveščanju celotne družbe, kako pomembne so inovacije in kaj vse to za sabo potegne. Inovacijsko novinarstvo bi moralo posamezniku omogočiti dostop do informacij o novostih. Žalostno je, da ljudje velikokrat raje pogledajo kakšen "reality show", namesto da bi se zanimali za ključne spremembe, ki jih inovacije na raznoraznih področjih prinesejo v njihov vsakdan. Ravno tu pa seveda spet nastopi moč medijev: če zgodbe inovacijskega novinarstva sporočamo na zanimiv način, lahko zagotovo pritegnejo pozornost ljudi. Tega, upam, se bom naučila v polletnem programu na Stanfordski univerzi.

VB: Kako vidite vlogo novinarstva v inovativni družbi?

SV: Inovacije so najpomembnejše za razvoj človeka in družbe. Morda se premalo zavedamo, da imamo ravno mediji na tem področju izjemen vpliv: z objavo prispevkov o inovacijah verjetno lahko spremenimo mišljenje posameznika, to pa vodi v spremembo celotne družbe. Z objavljanjem, a seveda, kot sem omenila prej, na zanimiv način, lahko gotovo vzpodbudimo ljudi k več znanja in zanimanja, to pa vodi k bolj razviti družbi in k večji odprtosti navzven. Ključen za majhen korak pri spremembi mišljenja posameznika pa je doprinos na ravni cele države, česar bi se morali zavedati vsi akterji: država sama, uredništva medijev, pa tudi posamezna podjetja idr.

VB: Kaj je zdaj vaš največji izziv v povezavi z dogodki, ki sledijo?
SV: Moj največji izziv bo iz izobraževanja na Stanfordski univerzi odnesti največ, kar se da - to znanje pa, upam, tudi uspešno prenesti v slovenski prostor. Verjeto bo ravno slednje največji izziv; ne samo izziv, temveč tudi odgovornost.

VB: Česa se najbolj veselite?
SV: Novega. Kot vedno, tudi zdaj čutim vznemirjenje pred neznanim. Hkrati čutim, da mi lahko to novo da največ do sedaj ...

VB: Koga ste najprej poklicali, ko ste izvedeli za novico?
SV: Fanta, ki se je ravno potikal po Benetkah v okviru študija arhitekture. Po začetnem šoku sem mu bila izredno hvaležna, da tudi on ve, kako zelo pomembno je to zame, in da mi je znal reči: "to enostavno moraš storiti, ker je to priložnost življenja".

VB: Vse dobro.
SV: Hvala.

Violeta Bulc in Vibacom tim

Innovation Journalism Fellowship program (pod vodstvom utemeljitelja inovacijskega novinarstva, dr. Davida Nordforsa, IIIJ - Mednarodni inštitut za inovacijsko novinarstvo, Stanford) želi spodbuditi predvsem kandidate, ki so podjetniški, radovedni, aktivni, želijo širiti svoja znanja in radi aktivno sodelujejo pri soustvarjanju skupnosti. Cilj programa pa je razviti koncept inovacijskega novinarstva, kar vključuje:
ustvarjanje prijateljskih mrež inovacijskih novinarjev za doseganje koriste vseh udeležencev,
razvijanje in prepoznavanje priložnosti,
razumevanje profesionalne etike in vloge inovacijskega novinarstva v družbi,
razumevanje in razvijanje inovacijskega novinarstva.
Program usposabljanja je dolg 6 mesecev in poleg predavanj in delavnic, ki se izvajajo v prostorih Stanfordske univerze, omogoča kandidatu aktivno delo v uredništvih vplivnih ameriških časopisov. Pri tem udeleženci vzpostavijo zelo močno mednarodno mrežo s kolegi iz novinarskega sveta širom svetam in spoznajo inovativna orodja in tehnologije na področju medijev. Hkrati so vsi udeleženci močno izpostavljeni filozofiji in trendom visoko tehnoloških podjetij in v živo vidijo model povezovanja znanosti s podjetniškim sektorjem (primer: Silicijeva dolina).

Celostni osebnostni razvoj posameznika

2008-12-18T11:10:00.000-08:00

Posel smo ljudje. Verjamemo, da se podjetje lahko razvija le tako hitro, kot se razvija vsak posameznik znotraj njega. Zato postaja celostni osebnostni razvoj posameznika eden ključnih vzvodov za trajnostni razvoj podjetij.

V Vibacomu se s preučevanjem različnih metod in orodij osebnostnega razvoja soočamo že od naših začetkov in preizkušena orodja pogosto tudi prenašamo našim strankam in partnerjem.

Naj vam ob koncu leta kot spodbudo ponudimo del naših izkušenj z osebnostnim razvojem. Direktorica Vibacoma, Violeta Bulc, je v zadnjih treh letih intenzivno sodelovala v mednarodnih programih za celostni holistični razvoj posameznika. Pred tednom dni je pridobila certifikata za "firewalk" in "breathwork" inštruktorja na mednarodni šoli Sundoor, novembra pa je uspešno diplomirala iz šamanskih tehnik v okviru 2-letnega programa, ki ga je opravljala v okrilju holističnega centra Lendrick Lodge na Škotskem. Hkrati vseskozi vlaga v osebnostni razvoj svojih zaposlenih.

Njen pogled vam ponujamo v naslednjem intervjuju.

Kaj je zate celostni osebnostni razvoj posameznika?

Celostni osebnostni razvoj je sistematičen in uravnotežen razvoj posameznika na vseh petih dimenzijah človeškega kapitala. Se pravi, da vključuje fizični, intelektualni, čustveni in duhovni nivo kot tudi socialni (odnosni) nivo. Fizični kapital razvijaš z gibanjem, negovanjem svojega telesa, intelektualni nivo z nadgrajevanjem svojega znanja, izobraževanjem in njegovo aktivno uporabo. Duhovni in čustveni nivo gojiš tako, da okrepiš sposobnost zavestne uporabe notranje energije in hkrati poskrbiš za sprotno čiščenje emocionalnih blokad, frustracij, negativnih izkušenj in vsega tistega, kar ti ne služi več, kar ne potrebuješ več za nadaljnjo rast.

Hoja po žerjavici, Sundoor Certification Training, Sierra Nevada, december 2008

(Vir: udeleženci)

Zakaj je celostni osebnostni razvoj pomemben za podjetja?

Verjamem, da se podjetje lahko razvija le tako hitro, kot se razvijajo ljudje, ki ga sestavljajo. Uspeh tima in učinkovitost njegovih rešitev je odvisna od stopnje razvoja človeškega kapitala članov tima. Timi, ki so zgrajeni iz stabilnih, celostno razvitih posameznikov, zaradi svoje širine in svobode razmišljanja vidijo dlje, njihove rešitve pa imajo že v svojem bistvu vgrajene vzvode dolgoročne stabilne rasti in inovativnosti. Seveda se celosten razvoj, ki ga doživljamo v poslovnem okolju prenaša tudi izven podjetja, v družino in širše družbeno okolje.

Koliko pa je v slovenskem gospodarskem prostoru ozaveščena potreba po razvoju posameznika?

V preteklosti so podjetja veliko vlagala v razvoj timske kulture, ki je bila v delovnih okoljih redko prisotna. Znanje je za vlogo generatorja dodane vrednosti potrebovalo okolja, kjer se je izmenjavalo, plemenitilo in vgrajevalo v rešitve.

Zato je bila struktura tima idealna, hkrati pa je filozofija tima omogočila hitrejši prehod iz strogih hierarhij vodenja v sploščene hierarhične organizacijske strukture. S prehodom v misleča podjetja in uveljavitvijo inovativnosti kot ključnim vzvodom za generiranje dodane vrednosti, pa smo začeli vse bolj ugotavljati, da se je treba vrniti nazaj k posamezniku, njegovemu celostnemu razvoju, saj je veriga samo tako močna, kot so močni posamezni členi v njej. Tako v naprednih podjetniških okoljih v Sloveniji lastniki in vodstva vse pogosteje vlagajo v razvoj ključnih in perspektivnih kadrov, kar vključuje tudi celostni razvoj izbranih posameznikov. Na primer, z uvajanjem poslovnih trenerjev, zahtevnejših oblik tim-buildinga, avtogenimi treningi, vnašanjem elementov joge v delovni proces, priporočljivo literaturo, ki je vezana na razvoj duhovnega in emocionalnega kapitala, alternativnimi izobraževanji...

Ukrivljanje jeklenih palic, Sundoor Certification Training, Sierra Nevada, december 2008

(Vir: udeleženci)

Veliko govoriš o (notranji) stabilnosti, kako jo lahko posameznik sploh doseže?

Pri tem lahko govorimo o štirih ključnih elementih: vzpostavitev notranjega miru, ki je pogoj za učinkovito prilagajanje in odzivnost; usmerjanje interne moči v začrtane cilje in prioritete; čiščenje notranjih blokad, ovir, frustracij ali negativnih izkušenj; sposobnost aktivnega komuniciranja in vzpostavljanja kakovostnih odnosov.

Kako do tega pridemo, katere tehnike poznaš osebno?

Učinkovito orodja, ki jih osebno poznam, in sem jih izkusila, so najrazličnejše oblike joge, avtogeni treningi, meditacija, borilne veščine, aktivno dihanje, nevrolingvistično programiranje, hoja po steklu, hoja po žerjavici. Zanimiva je npr. zgodba z otoka Fiji, kjer otroci na prehodu iz mladosti v zrelostno dobo ozavestijo svoje poslanstvo in vizijo s koncentracijo moči z lomljenjem puščic v vratnem delu telesa. Ali pa hoja po žerjavici, ki na vseh kontinentih sveta že tisočletja pomaga ljudem pri vgrajevanju notranje moči in usmerjenem delovanju.

Veliko govoriš o tradicionalnih, starih tehnikah. Kako si prišla do njih, katere uporabljaš?

Glede na to, da razvoj posameznika postaja vse bolj ključen pri uspešnem razvoju podjetij, in da je Vibacomova ključna dejavnost pomoč podjetjem pri ustvarjanju strategij trajnostnega razvoja in inovativnih prebojev, sem začela iskati formalne oblike šolanja, kjer bi se lahko s temi tehnikami seznanili na profesionalni način in jih potem profesionalno vpeljali v naše delo s strankami. Uspešno zaključena Akademija Tae-Kwan-Do-ja in Hap-Ki-Doja mi je pred leti odprla svet sistematičnega razvoja notranje energije človeka. V zadnjem času pa opažam, da se vse več globalnih korporacij (Microsoft, American Express, U-Haul International, Alcon Laboratories Inc., Hamsa Institute,...) poslužuje starodavnih tehnik, ki izvirajo iz šamanstva, ljudske tradicije in terapevtskih izkušenj, za razvoj uspešnih posameznikov in timov. Zato sem se še sama podala na to pot in v zadnjem četrtletju uspešno pridobila certifikat za aktivno dihanje (breathwork) in hojo po žerjavici (firewalk) v okviru mednarodne šole za transosebno izobraževanje Sundoor, in hkrati zaključila 2- letno šolanje na šamanski akademiji v okrilju holističnega centra Lendrick Lodge na Škotskem.

Hoja po steklu, Sundoor Certification Training, Sierra Nevada, december 2008

(Vir: udeleženci)

Pri tem pridobivanju starodavnih znanj in učinkovitem prepletanju teh z izkušnjami sodobnega sveta smo tudi v Vibacomu okrepili naše razvojno bazo za pripravo orodij za razvoj ozaveščenih okolij, ki postaja vse bolj aktualna, še zlasti za današnje razmere na globalnih trgih. Mislim, da bomo ta znanja, orodja in tehnike v kratkem ponudili tudi trgu v obliki delavnic za celostni osebnostni razvoj in holistične time.

Ali to uporabljaš tudi v svojem podjetju, pri svojih zaposlenih?

Vibacom tim ta orodja že od začetka sistematično uporablja in pridobiva pomembne izkušnje za njihovo uporabo v poslovanju.Tako imajo vsi zaposleni na Vibacomu možnost uporabe osebnega trenerja za celostni razvoj, redno izvajamo celostne tim-building programe, ki vključujejo vse omenjene tehnike. Slednje se še posebej odraža v višji stopnji samozavesti zaposlenih, generiranju večjega števila idej in sposobnosti zaključevanja dogovorjenih aktivnostih s pričakovanimi rezultati. Pri zaposlenih se opaža tudi napredek v njihovi aktivni vlogi v lokalni skupnosti.

Vibacom tim na tim-buildingu v Podljubelju, september 2002

(Vir: Vibacom)

To je Vibacomov pogled. Upamo, da je sprožil razmišljanja tudi pri vas.

Naj izzivi, ki jih prinaša leto 2009, preko krepitve celostnega razvoja nas samih, postanejo priložnosti!

Vibacomov pogled na (finančno) krizo

2008-11-26T00:58:00.000-08:00

Kriza je ali ni? Smo na robu recesije ali že v njej? Ali so to sploh potrebna vprašanja? Dejstvo je, da so se pogoji poslovanja na trgu spremenili. Da prostor in čas ponujata priložnost za razmislek o smiselnosti našega načina dela in našega razumevanja trgov, v katerih nastopamo. Razumemo, da je potrebno oceniti svojo moč in vpetost, in se odločati za hitre korake v luči trajnostnega razvoja.

O izzivih (težavah in priložnostih), ki jih ponuja leto 2008, in na katere se bomo v letu 2009 odzivali, si lahko preberete v intervjuju z direktorico podjetja Vibacom, mag. Violeto Bulc. To je njen pogled.

VIBACOM: Kdaj o krizi sploh lahko govorimo?
VB: O krizi govorimo, kadar se pojavi občutno neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem enega ali več temeljnih kapitalov potrebnih za razvoj: materialnega (surovine), finančnega, človeškega, ali socialnega. Danes lahko govorimo, da delujemo v času pomanjkanja razvojno usmerjenega finančnega kapitala in celostnega človeškega kapitala, ali kot je izjavila direktorica Adrie Mobil, Sonja Gole: "/.../Če na krizo pogledamo širše, ugotovimo, da je finančni sistem popolnoma zatajil" (Dnevnik, 18.10.2008), oziroma direktorica Trima, Tatjana Fink, "Trenutno najbolj primanjkuje kompetentnih ljudi za krizne razmere, ki so se sposobni hitro misliti, se hitro odločati in hitro delovati."

VIBACOM: Kaj so značilnosti (gospodarske) krize?
VB: Na eni strani so to: porušena ravnovesja na trgu, odsotnost enega ali več razvojnih kapitalov, dramatični padci naročil v (več) členih vrednostne verige, padec zaupanja potrošnikov (padec kupnega interesa) in postopen prenos krize na celotno vrednostno verigo, vertikalno in horizontalno. Potem so tu še panika, strah, negotovost, odpuščanja. Na drugi strani so to nove priložnosti.

Violeta Bulc, Mojca Štepic, Estera Lah (Vir: Vibacom)

VIBACOM: Kje se v času krize skrivajo nove poslovne priložnosti?
VB: Zgodovina nas uči, da je to najpogosteje v redefiniciji trga, novih poslovnih partnerstvih, novi definiciji vrednostne verige, medbranžnih povezavah, novih tehnologijah in produktih.

VIBACOM: Katera so po tvojem mnenju temeljna področja, ki jih morajo upravljati managerji v kriznih časih in zakaj?
VB: Inovativnost, evolucija, mreženje (poslovne in socialne mreže), ljudje, komunikacija in tehnološki preboji.

VIBACOM: Kakšno naj bo obnašanje managerjev kriznih pogojih poslovanja?
VB: Najslabše je na paniko odreagirati s paniko. Manager naj pomaga vzpostaviti mir in fokus. Pri tem je pomembno ves čas uravnoteženo upravljati in razvijati 2 vidika: kratkotočnega in dolgoročnega.

VIBACOM: Kaj je vsebina kratkoročnega vidika?
VB: Prvi pomemben korak na tej poti je odkrita komunikacija o stanju in posledicah krize na podjetje. Drugi korak so jasno opredeljeni cilji in čim bolj transparenta odgovornost. Tretji korak je resnično angažiranje vsake posameznice/ka v iskanju poti do teh ciljev ter v odkrivanju novih priložnosti. Četrti korak je zagotovitev čim hitrejšega procesa odločanja o učinkovitosti idej in manifestaciji izbranega.

VIBACOM: Kaj pa kratkotočni vsebinski poudarki?
VB: Čim več sil usmeriti na trg, v odnose s strankami in poslovnimi partnerji, v odnose z zaposlenimi in konsolidacijo notranjih moči.

VIBACOM: In dolgoročni vidik?
VB: Prvo pomembno področje je zagotoviti nemoten razvoj elemetov trajnostnega razvoja: inovativnost, človeški kapital, socialne mreže, družbena odgovornost. Drugo pomembno področje je zagotovitev manjše geografske odvisnosti - porazdelitev geografskega rizika in zagotovitev skupnega interesa za iskanje novih razvojnih usmeritev (npr: 30% lokalna vpetost, 30% regionalna in 30% globalna, 10% drzni posamezniki). Tretje področje je sistematičen razvoj izbranih segmentov strank, ki opazijo, cenijo in plačajo naše ključne sposobnosti. In četrto področje je neprestana integracija novih tehnoloških rešitev v naš poslovni vsakdan. Za uspeh kratkoročnega in dolgoročnega vidika pa je ključen uspešen dialog med nosilci/deležniki.

VIBACOM: Ali naj manager odpušča?
VB: Vsaka kriza je tudi priložnost za prevetritev zaposlenih. Odpuščajte tiste, ki ne sodelujejo aktivno, katerih poslanstvo in vrednote niso v skladu s tistimi, ki jih ima podjetje, ki niso del ključnih sposobnosti podjetja, katerih energije so usmerjene drugam.

Estera Lah in Violeta Bulc (Vir: Vibacom)

VIBACOM: Česa smo se v tej krizi naučili?
VB: Kako zelo smo vpeti na nivoju globalnega gospodarstva eden v drugega. Kako pomembna je vpetost v čim bolj razvejane mreže, tako pri strankah kot dobaviteljih, ki pomagajo kompenzirati ekstremna nihanja. Da svoboda v gospodarskih in družbenih tokovih, v rokah neodgovornih in nemoralnih ljudi, ogroža celotno človeštvo. Z drugimi besedami, da moramo veliko več vlagati v razvoj emocionalne, duhovne in socialne dimenzije človeka in ne le intelektualne in fizične (materialne in finančne).

VIBACOM: S kakšnimi izzivi se v času krize soočate svetovalci?
VB: Razumeti svoje stranke in jim biti pravi partner na pravem nivoju v pravem trenutku z dovolj drugačnimi pogledi, ki vodijo do (inovativnih) prebojev in pravih rešitev.

VIBACOM: Kaj konkretno Vibacom v teh razmerah ponuja svojim strankam in partnerjem?

VB: Kot novoletno darilo Vibacom bralcem publikacije Aktualno 2.0 ponuja brezplačno udeležbo na posebni delavnici z naslovom Poslovni prijemi v času (finančne) krize, ki jo organizira v sodelovanju s SIQ Izobraževanjem v sredo, 7.1.2009, od 13. do 16. ure. Več o delavnici.

VIBACOM: In še zaključna misel?
VB: Potrebno se je povezovati, sodelovati bolj kot kdajkoli do sedaj. In to ne le gospodarstveniki med seboj, ampak tudi vse ostele družbene strukture: politične, socialne, umetniške, znanstvene, mediji. Vsakdo šteje, zato so nujne tudi močne medgeneracijske povezave. Modrost se mora srečati z mladostno drznostjo, ustaljeno z nemogočim. Moč je v mreži. Bolj bomo vpeti, bolj bomo svobodni, bolj bomo modri in mirni. Kdor zna naj deli in uči, saj je nejegov/njen prebojih nastal kot posledica kolektivne zavesti prostora in časa in je del skupnega dobrega.

VIBACOM: Hvala!

Svetovne univerze se »selijo« v Slovenijo

2008-11-11T09:30:00.000-08:00

Priznana ameriška univerza MIT (Massachusetts Institute of Technology) je v oktobru svojo celotno izobraževalno spletno storitev z video vsebino prenesla na slovenski spletni portal VideoLectures.NET, ki postaja vodilni svetovni portal te vrste.

Storitev VideoLectures.NET je plod slovenskih raziskovalcev na Centru za prenos znanja na področju informacijskih tehnologij, ki deluje v okviru Instituta Jožef Štefan. MIT-u bodo sledili še Berkeley, Yale, pa CERN, Oxford, Cambridge in Harvard, s katerimi že potekajo dogovori. Uporabnost portala je prepoznala tudi Univerza v Ljubljani, s katero bo v naslednjih dneh Center podpisal pismo o nameri. O tem izjemnem uspehu slovenskih raziskovalcev smo se pogovarjali z vodjo Centra, Mitjo Jermolom.

Mitja Jermol (vir: arhivi Vibacom)

VIBACOM: Kaj je CT3? Kateri so vaši največji dosežki?

MJ: Center za prenos znanja na področju informacijskih tehnologij (CT 3) na Institutu “Jožef Štefan” izvaja izobraževalne, promocijske in druge infrastrukturne dejavnosti, ki povezujejo raziskovalce in industrijo. Poslanstvo CT3 je prenos znanj, raziskovalnih dosežkov in novih dognanj v industrijsko, raziskovalno, izobraževalno in civilno okolje preko različnih distribucijskih modelov in kanalov. Cilj CT3 je postati pomemben in prepoznaven dejavnik na področju prenosa in promocije vrhunskih naravoslovno-tehniških znanj v Evropi in svetu.

Gradimo virtualno učečo se skupnost in prispevamo k učinkovitejšemu povezovanju znanosti in industrije ter večji prepoznavnosti domačega znanja tako v slovenskem kot svetovnem merilu. Predvsem sta to projekta VideoLectures.NET in IST World.

VIBACOM: Svetovne univerze se odločajo, da bodo prenesle vse svojo izobraževalne video vsebine na vaš spletni portal VideoLectures.NET. Zakaj je vaša spletna storitev zanimiva za tako prvovrstna univerzitetna središča, kot so MIT, BERKELEY, YALE?

MJ: Predvsem je storitev izredno zanimiva zato, ker nihče na svetu ne združuje tovrstnih tehničnih rešitev, ki so hkrati podkrepljene z veliko količino visoko kakovostne akademske vsebine. In vse je dostopno vsem in zastonj.

VIBACOM: Kaj je torej ključna konkurenčna prednost vaše storitve?

MJ: Rešitve in tehnologije na portalu, ki jih razvijamo skupaj z zunanjimi sodelavci, povezave do nosilcev kakovostnih predavanj, dovolj finančne podpore, ki jo pridobivamo skozi EU raziskovalne projekte in pa prepoznavnost, ki smo jo zgradili v zadnjih dveh letih. V razvoju so povsem nove rešitve, ki smo jih razvili v vrsti raziskovalnih projektov in ki so edinstvene v svetu. Čez nekaj mesecev, je v načrtu razdelitev video predavanj po poglavjih in samodejno ustvarjanje transkripcij video posnetkov, tehnologije, ki je nihče nima, formati primerni za mobilne telefone, aplikacija s sinhronizacijo posnetka in prezentacije za mobilne telefone, in še bi lahko našteval.

VIBACOM: Komu je storitev namenjena?

MJ: Predvsem svetovni učeči se skupnosti; dijakom, študentom in učiteljem, profesorjem. Univerzalno in vzporedno s tehničnim aspektom delamo na tem, da bi vzpostavili mrežo strežnikov po svetovnih univerzah, ki bi preko našega (slovenskega) portala omogočili lažji ogled predavanj študentom v Afriki, Južni Ameriki in povsod tam, kjer so izobraževanje na znanih univerzah predvsem sanje.

Storitev VideoLectures.NET pojmujejo tudi kot »Znanstveni YouTube«. Osnovna funkcija obeh portalov je sicer podobna – oba delujeta kot spletni portal za nalaganje video vsebin. Vendar je temelj VideoLectures.NET visoko kakovostna akademska izobraževalna vsebina, podana v obliki predavanj različnih strokovnjakov. Dovoli se nalaganje samo tistih vsebin, ki imajo odobreno vsebino, se pravi, da je vsebina šla skozi določen postopek odobritve (npr. na univerzi skozi učni načrt, na konferenci skozi odobritev programskega sveta, itd.). Portal omogoča več funkcionalnosti in vsebuje več inovativnih vsebin.

Ekipa CT3 (vir: arhivi CT3)

VIBACOM: Koliko časa je trajal razvojni cikel storitve in kako je potekal?

MJ: Razvoj portala šteje tri obdobja, in sicer od entuzijastičnih začetkov pred osmimi leti in prvih poskusov držanja kamere v rokah. Od leta 2005 sledi inkubacijsko obdobje, ko smo postavili portal s pomočjo sredstev, namenjenih za izobraževanje v okviru EU projektov, v katerih je CT3 sodeloval. Kot zadnje obdobje štejemo leto 2007, ko je portal dobil današnjo podobo, »softwersko« osnovo in željo po sodelovanju vodilnih svetovnih univerz, kot so MIT, Yale, Berkeley, Harvard, Oxford, Cambridge, in slovenskih, kot je Univerza v Ljubljani.

VIBACOM: Kam gre nadaljnja razvojna pot vaše storitve?

MJ: Konceptualno nadaljnja pot pelje v dovršen model podajanja vsebin in znanja, ki so združene v inteligentne objekte znanja in skoncentrirane okoli video predavanj. Inovativno želimo podpreti ponujanje video vsebin s pomočjo vrste popolnoma novih semantičnih in kontekstualnih spletnih storitev. Strateško želimo ostati vodilni na tem področju in se kot ponudnik naprednih izobraževalnih storitev postaviti ob bok Youtube-u in iTunes-om. Partiotsko, želimo povedati svetu, da ima Slovenija vrsto zanimivih ljudi, odličnih predavateljev in norih idej.

VIBACOM: Kaj vaš uspeh pomeni za slovensko znanstveno sfero?

MJ: Za slovensko znanstveno sfero naš uspeh pomeni predvsem priznanje, da Slovenci zmoremo marsikaj, da je znanost pri nas tudi vrhunska, da je vredna in prisotna na svetovni sceni. Potrjuje, da Slovenija v miselnosti in aktualnosti ne zaostaja za svetom, še več, da je z nami v poziciji aktivnega usmerjanja svetovnih izobraževalnih trendov. Ali kakor so se izrazili partnerji na MIT: „Od teh fantov smo se obilo naučili!“

Fantje in dekleta na CT3 s svojim entuziazmom in izvirnostjo odpirajo vrata slovenski inovativnosti na globalni trg. Njihov uspeh je v globalnem povezovanju različnih deležnikov inovacijskega prostora (znanstvene in akademske sfere, gospodarstva, države in EU struktur,…) na področju resnično kakovostnih izobraževalnih vsebin. Njihova storitev ima tudi širši družbeni značaj, saj omogoča dostop do znanstvenih dognanj tudi tistim na drugem koncu sveta, ki do njih drugače ne bi mogli. Se pa lahko od Centra naučimo tudi, kako uspešno pridobivati finančna sredstva – očitno trkanje na prava vrata z izvirno vsebino v žepu in jasnim ciljem v glavi obrodi sadove.

Vse dobro naprej,

za Vibacom tim

Violeta in Estera

Slovenski prispevek k letošnji Nobelovi nagradi za fiziko

2008-10-15T00:19:00.000-07:00

Pred dnevi je bila podeljena Nobelova nagrada za področje fizike. Z njo so tesno povezani tudi slovenski znanstveniki. Dr. Peter Križan* je njihov timski vodja. To je njegova zgodba.

VB: Kdo so dobitniki letošnje Nobelove nagrade za fiziko in kakšna je bila vaša vloga pri tem?
PK: Nobelovo nagrado so dobili trije teoretiki, od tega eno polovico Kobayashi in Maskawa. Mi (s sodelavci v raziskovalni skupini Belle in skupino BaBar v Stanfordu) smo v zadnjih petih letih opravili meritve, ki so potrdili njuno hipotezo iz leta 1973, in to je naša povezava s to Nobelovo nagrado.

VB: Biti del tima, ki je pomembno prispeval k letošnji Nobelovi nagradi je življenjski uspeh? Ti si še mlad, kaj to pomeni zate? Kaj to pomeni za tvoj tim?
PK: To je gotovo življenjski uspeh, predvsem ker na tem projektu delam že dvajset let. Za nas vse je to veliko priznanje, pa tudi spodbuda za naprej.

VB: Kaj je komisija za Nobelovo nagrado pravzaprav nagradila?
PK: Komisija za Nobelovo nagrado je nagradila dve precej različni smeri raziskav, katerih skupni imenovalec so zlomljene simetrije v fiziki osnovnih delcev. Ena polovica nagrade se tiče kršitve simetrije med delci in antidelci (simetrija CP). Kobayashi in Maskawa sta na podlagi eksperimentalnih dokazov o kršitvi simetrij v svetu osnovnih delcev leta 1973 napovedala, da je edina smiselna razlaga merskih rezultatov obstoj šestih vrst osnovnih delcev, imenovanih kvarki. V času, ko so poznali zgolj tri vrste kvarkov, ki sestavljajo težje protone in nevtrone, je bila to drzna hipoteza. In daljnosežna, saj ni napovedovala zgolj novih delcev. Ponudila je tudi razlago za dotlej nerazumljen pojav razlike med delci in njihovimi antidelci. Slednji so identični delcem, le da imajo nekatere lastnosti, kot je električni naboj, nasprotne. Asimetrija, v očem nevidnem svetu osnovnih delcev, je tesno povezana s celotnim vesoljem, v katerem živimo.

VB: Na čem slonijo te drzne predstave in zdaj dokazana dejstva o kršitvi simetrij in 6 vrstah osnovnih delcev?
PK: Ruski fizik Andrej Saharov je leta 1967 objavil teorijo, ki je pojasnjevala, kako se je vesolje razvilo do današnje stopnje, ko je sestavljeno skoraj izključno iz snovi in ne antisnovi, medtem ko je bilo ob nastanku vesolja obeh enako. Ključni pogoj je po njegovi razlagi majhna razlika med pogostostjo razpadov delcev in antidelcev. Kobayashi in Maskawa sta s svojo nagrajeno teorijo napovedala, da je ta razlika mogoča, a le če obstaja šest vrst različnih kvarkov. Še več, napovedala sta, da bo v bodočnosti mogoče opaziti razliko med razpadi delcev in antidelcev, sestavljenih iz dotlej neznanih kvarkov.

VB: Kaj je sploh fizika osnovnih delcev? Zakaj je pomembna?
PK: Fiziki osnovnih delcev raziskujemo osnovne delce in njihove interakcije, kar nas vodi v zgodnje čase razvoja vesolja, k izvoru mase osnovnih delcev in k razumevanju prevlade snovi nad antisnovjo v današnjem vesolju. Iščemo tudi delce, ki sestavljajo tako imenovano temno snov v vesolju.

VB: Kaj je z ugotovitvami in rezultati vašega dela pridobila družba kot celota?
PK: Osnovne raziskave v fiziki osnovnih delcev so kot vsake osnovne raziskave del človekovega stremljenja k razumevanju sveta okoli njega in so zato del velikega mozaika človeške civilizacije. Razvoj aparatur za poskuse v fiziki osnovnih delcev pa prinaša tudi zanimive stranske produkte, kot na primer nove detektorje za medicinsko slikanje in za fiziko okolja.

VB: Prehod iz modela 3 kvarkov na 6 kvarkov, ki sta ga predstavila svetovni javnosti Kobayashi in Maskawa leta 1973 je bil drzen, a kot vidimo danes, pravi. Kaj je naslednji korak, naslednje področje raziskav?
PK: Velika vprašanja današnje fizike osnovnih delcev so med drugim, kako v enotno sliko sil med osnovnimi delci dodati tudi gravitacijo, kaj so delci temne snovi, ali obstajajo se drugi izvori kršitve simetrije med delci in antidelci. Nas naslednji korak je priprava nove generacije eksperimentov, ki bo omogočala natančnejše meritve. Zato sestavljamo novo raziskovalno skupino, ki bo z izboljšanim pospeševalnikom in detektorjem nadaljevala meritve na trkalniku v Tsukubi.

VB: In kam jutri?
PK: V Nemčijo, na fizikalni tabor, kjer imam predavanje.

Srečno pot in vse dobro tudi v prihodnje!

V imenu Vibacom tima,

Violeta Bulc

* Dr. Peter Križan je bil tudi panelist prve Konference o inovacijskem novinarstvu "Stanford po Stanfordu 2006", ki smo jo organizirali v Vibacomu. Že pred več kot dvema letoma smo prepoznali njegovo pomembno vlogo, ki jo on in njegov tim igra v globalnih znanstvenih krogih. Na konferenci smo se z njim pogovarjali o pomenu inovacij za Slovenijo kot inovativno družbo in ga povprašali o vlogi znanosti pri spodbujanju inovacij.

Iz predrznosti v drznost

2008-09-08T06:22:00.000-07:00

Eden glavnih izzivov sodobnih podjetij je, kako zaposlenim s prepoznanim potencialom pomagati pri osebnostnem razvoju, ki je pogoj za učinkovito vpenjanje in delovanje v današnjem času in prostoru. Če ti pojem osebnostnega razvoja in pozitivnega odnosa do sprememb ni lasten že od otroštva, so ovire na poti osvobajanja notranje moči lahko zelo zahtevne. Zato sodobne družbe z vsebinskimi pristopi sistematično omogočajo otrokom v vseh fazah vzgojno-izobraževalnega procesa, da spoznajo različne metode in orodja, ki so koristne za angažiranje notranjih potencialov in vpenjanja v celoto. Pri tem niso vse šole in vrtci enako uspešni. Kot pri ostalih organizacijah tudi za njih velja, da impulz pride od vodstva, njegove sposobnosti oblikovanja jasnih vizij, učinkovitosti vodenja in povezovanja pravih ljudi med seboj.

Mag. Gabrijela Hauptman, ravnateljica Osnovne šole Litija, se zaveda pomena celote, razume moč posameznice/ka in povezovanja. Zato sistematično vzpodbuja upravljanje odnosov med starši, učenci, učitelji in lokalno skupnostjo. Je človek, ki ustvarja pogoje, da se otroška predrznost preoblikuje v drznost, ustvarjalnost in odprt dialog. To je zgodba šole, ki jo vodi.

VB: Kdo je Gabrijela Hauptman?
Je človek discipline in reda. Njene poteze so jasne, odločne, na trenutek stroge. Pa vendar, v očeh lahko vidiš ubrano prepletanje discipline, ljubezni, predanosti in ženske modrosti. Ko se na trenutke zazre nekam daleč, veš, da vidi dlje. Takrat z njo začutiš čar manifestacije nove vizije. “Ves čas polno delujem v smeri mojega poslanstva. Pri samem vodenju skušam na prvo mesto postaviti vrednote, za katere sem prepričana, da vodijo v napredek.“ pravi ona sama.

Ga. Hauptman vodi OŠ s 500 učenci večinskega in prilagojenega programa ter 100 zaposlenimi. S svojim aktivnim pristopom sistematično razvija odnos z vsemi ključnimi deležniki: učenci, zaposlenimi, starši, strokovnim in lokalnim okoljem.

VB: V čem vidite poslanstvo šole?
GH: V razvoju okolja in pogojev dela za vse deležnike, kjer se globoko spoštuje vsakega človeka, kjer se goji medsebojna pomoč, vzpodbuja razvoj potencialov in samozavesti vsakega posameznika/ce.
VB: Poudarili ste razvoj vrednot, med katerimi je tudi globoko spoštovanje do vsakega človeka. Kako ga krepite?
GH: Delamo tako z učenci v večinski šoli kot tudi z učenci v šoli s prilagojenim programom.

Ključne vrednote OŠ Litija so zajete v t.i. Zlatih pravilih, ki so sestavni del Vzgojnega načrta. To so: spoštovanje vseh ljudi, dobri medosebni odnosi, medsebojna pomoč, strpnost, nenasilje, pozornost, delavnost, znanje, spoštovanje pravil.

VB: Lahko navedete kakšne konkretne primere prepletanja?
GH: Umetnost in šola sta na naši šoli skupen sopotnik, kar se manifestira s številnimi dejavnostmi: vokalna skupina, sestavljena iz učencev in učiteljev, učiteljski pevski zbor učiteljic šole, staršev in ostalih občank, Likovna skupina odraslih - Lila, v katero so vključeni tako učitelji šole kot tudi ostali občani, vključevanje učencev v snovanje idej v šolskem parlamentu, pri projektih, in še bi lahko naštevala.

VB: Tovrstnega odnosa ne moreš razviti čez noč.
GH: Seveda ne, to vrednoto sistematično razvijamo že 15 let in je postala naš naravni način sobivanja. Ker tovrsten pristop morda ni povsem vsakdanji, otroke tudi vzpodbujamo, da ko nadaljujejo svoje izobraževanje in razvojno pot, prenašajo te svoje izkušnje, spoznanja in vrednote naprej, v širšo skupnost in v nova vzgojno-izobraževalna okolja.

VB: Kako načrtujete programe?
GH: Glavno vodilo pri načrtovanju je naša vizija "OŠ Litija - športno in kulturno središče, ki omogoča učencem vrhunske dosežke, odlično znanje, bogato kulturo, prijazno vzdušje in osebni razvoj vsakega učenca".
Trenutno smo v fazi preoblikovanja vizije, ker obstoječo že dejansko udejanjamo. Postati želimo center vseživljenjskega učenja v kraju ali širše, kjer vsak učenec dosega optimalen razvoj na svojem interesnem področju. To konkretno pomeni, da dajemo pri izvajanju programa velik poudarek na individualnem obravnavanju otrok, spodbujanju njihovih močnih področij in njihovega osebnostnega razvoja. Delujemo timsko, mrežno in na nivoju celotne šole. Spodbujamo odprto komunikacijo, tako z učenci, starši kot tudi z zaposlenimi.
Dokaz, da smo uspešni, je visok uspeh naših otrok v srednjih šolah in komentarji staršev ter otrok, ki se vračajo nazaj na našo šolo in se ponovno aktivno vključujejo v dejavnosti.

Vidni dosežki šole:
- prva nagrada slovenskega natečaja “Evropa v šoli”;
- 10 zlatih priznanj v znanju na državnem nivoju;
- vsa leta uvrstitev v državni vrh v košarki;
- državno priznanje za šolsko gledališče;
- čez 90% otrok v vsaj 1 interesni dejavnosti, ki so za učence večinoma brezplačne;
- 65% otrok v več kot dveh dejavnostih;
- 80% otrok osvoji letno bralno značk.

VB: Poznani ste po programu za nadarjene učence. Nam lahko o tem poveste kaj več?
GH: Z namenom načrtnega dela z nadarjenimi učenci sem zaposlila psihologinjo, ki vodi delo v 1. in 2. triadi, v 3. triadi vodi delo pedagoginja. Evidentiranje nadarjenih učencev poteka od pričetka šolanja dalje, in sicer v sodelovanju z učitelji, starši, svetovalnimi delavci in popolnoma vsemi učitelji. Prezrt ne sme biti noben učenec. Za vsakega nadarjenega učenca nato izdelamo individualen načrt, katerega sooblikujejo, poleg pedagogov in psihologov tudi starši. V 1. triadi (1., 2., 3. razred) vse učence opazujemo, vključujemo v dejavnosti in jih vsako leto evidentiramo. Novost je tudi ta, da evidentirani učenci v 2. triadi (4., 5. razred) sistematično obiskujejo delavnice za nadarjene. Pričeli smo izvajati tudi delavnice oz. intervizijske skupine za starše nadarjenih otrok. Ta del zaključimo s končnim izletom, ki se jih udeležijo tudi starši. Za 3. triado (6. do 9. razred) pa je ključni poudarek na vključevanju učencev v vse oblike tekmovanj.”

VB: Kot ste že omenili imajo pomembno vlogo pri uspešni šoli učitelji. Kako jih motivirate?
GH: Prvi pomemben korak je že v fazi zaposlovanja. Iščem drugačne ljudi. Ljudi z življenjskimi izkušnjami, ki uživajo v svojem delu in poleg strokovnih znanj prinesejo s sabo tudi dodatna znanja za razvoj interesnih dejavnosti. Za vsakega si vzamem čas; začela sem z letnimi razgovori, osebno jih obiskujem tudi na hospitacijah. Veliko se pogovarjamo o vrednosti in vsebini njihovega dela. Na osnovi povratnih informacij redno izboljšujemo tako podajanje snovi kot naše horizontalno in tudi vertikalno sodelovanje. Omogočeno jim je tudi izobraževane v smislu osebnega in strokovnega razvoja.

VB: Poleg razvoja odnosov z učenci in učitelji pa veliko vlagate tudi v odnos s starši in lokalno skupnostjo. Kakšne so vaše izkušnje?
GH: Pomemben stik s starši je naša “Šola za starše”. Pri tem, poleg družabnih srečanj (pikniki, nastopi, zbiralne akcije) in rednih strokovnih srečanj na šoli (5 dni po 2 šolski uri/leto), kot izobraževalni kanal uporabljamo tudi javne medije, npr. lokalno televizijo. Na tradicionalnem zaključku šole se zbere več kot 1.000 ljudi. Pomemben del dobrega odnosa s starši pa so tudi redne ankete o zadovoljstvu, njihova sistematična analiza in program izboljšav.

VB: Kaj pa lokalne skupnosti?
GH: Poskušamo biti čim bolj aktivno udeleženi tudi v utripu lokalne skupnosti. Veliko delam na usklajevanju programov s Centrom za razvoj Litija (RCL), Obrtno zbornico, gimnazijo, z mediji in lokalnimi podjetji. Predvsem sodelujemo na različnih prireditvah, združenjih, sejmih. Strokovnjake, zaposlene na šoli, motiviram tudi za prevzemanje dodatnih del iz svojega strokovnega področja; tako so profesorice angleščine prevajale promocijski letak za sosednjo občino, profesorice slavistke občasno lektorirajo gradiva zunanjih institucij, zunanje strokovnjake povabimo na roditeljske sestanke s starši (poklici, strokovna predavanja), profesorji Podružnice s prilagojenim programom in ostali strokovni delavci vodijo počitniške delavnice s prizadetimi odraslimi osebami (društvo Sožitje). Sodelujemo z Mladinskim centrom – obisk učencev devetošolcev, likovne razstave del učencev in učiteljev itd.. Gledališka skupina sodeluje s predstavami na občini, na banki,…Naši otroci in zaposleni so redno vključeni v vse prireditve na lokalnem nivoju.”

VB: Vse, kar opisujete je odlična osnova za razvoj inovativne miselnosti (odprtost, vpetost, horizontalno povezovanje, izmenjava znanj in izkušenj, sodelovanje). Ali je inovativnost med zaposlenimi in učenci tudi osmišljena ali se dogaja spontano?
GH: Zelo se trudimo, da bi jo zavestno razvijali. Ves čas poudarjamo, da želimo biti in smo drugačni. Z učitelji se trudimo, da zakonsko določene programe in usmeritve nadgradimo, presežemo z optimalno podporo vseh talentov, ki jih imamo - v dobro naših otrok in ostalih, s katerimi sodelujemo. Ponosni smo na naš dopolnilni program, pri katerem je delo naravnano na inovativnost kot vrednoto. Veliko delamo v mešanih timih s profesorji različnih profilov. S tem omogočamo otrokom širši in celovitejši vpogled v teme in področja dela, ki jih pri dejavnostih pokrivamo.

Učitelje in ostali strokovni kader ves čas vzpodbujam, da se razvijajo, tako na njihovem osnovnem področju dela kot tudi za dejavnosti, ki jih pokrivajo. Zelo je zaželeno, da nadaljujejo formalen študij (magisterij).

VB: Ste tudi prva šola v Sloveniji, ki je odprla svoja vrata programu InJo (op. innovation journalism - inovacijsko novinarstvo) za osnovne šole, ki se je začel izvajati pred 3 leti v okviru projekta “Litija, inovativna lokalna skupnost”. Zakaj ste se za to odločili?
GH: Ta program nas je zelo pritegnil. Izveden je kakovostno in odgovarja na našo pravo potrebo. Šibka točka šol je komunikacija v prostoru. InJo nam je ravno pri tem pomagal. Učimo se opazovati okolje, ga razumeti. InJo mi je pokazal, da je potrebno otroke vzpodbujati v odprtosti navzven, povezovanju in drznosti. Kot posledico opažam postopno izboljševanje naših komunikacijskih tehnik, komunikacijskih veščin in pristopov. Še posebej se nam to pozna v odnosu do (lokalnih) medijev. Odprla se nam je možnost, da potenciale iz predrznosti preoblikujemo v drznost na prijeten način. Otroci so največ pridobili na samozavesti in večjemu razumevanju prostora, v katerem živijo.

Oblike internega komuniciranja na šoli:
Sprotno preverjanje učinkovitosti izvajanja ciljnega vodenja, letni razgovori, jutranji “brief” s pomočnikoma, 1x tedensko ožji in 1x tedensko širši kolegij, 1x tedensko sestanek z učitelji vseh programov, timsko letno planiranje (preko celega leta zbiramo ideje), tematske okrožnice za zaposlene, 1x mesečno redni sestanek učiteljskega zbora, 1x tedensko “dan odprtih vrat” po predhodno objavljenem urniku za posamezna področja, predalniki za vsakega učitelja, pisno (elektronsko) komuniciranje v času med 08:00 in 12:30, ko velja “mir na šoli”.

VB: Kaj želite sporočiti slovenskim managerjem?
GH: Vodenje šole je kompleksno in odgovorno delo, ki zahteva ogromno vlaganja v delo z ljudmi. Glede na to, da smo prva faza v procesu sistematičnega razvoja znanj in sposobnosti vsakega posameznika/ce, torej vseh bodočih zaposlenih, bi bilo za vse koristno, če bi več sodelovali. Izkoristila bi to priložnost in sprožila pobudo za srečanja managerjev v gospodarstvu in negospodarstvu z namenom izmenjave dobrih praks, tehnik, pristopov ter zajema razvojnih pobud.

VB: Kakšno je vaše sporočilo širši skupnosti?
GH: Najpomembnejša stvar, še zlasti če si vodja, je srce. Če delaš pristno, so uspehi neizogibni. Prav v razvoju notranje motivacije lahko najdemo razloge za smele uspehe Slovenije. Slovenske šole so v primerjavi s tujino manjše. Vsi se med seboj poznamo, zato lažje sodelujemo in se hitreje dogovarjamo za uvedbo potrebnih sprememb. Morda lahko navdih najdemo v citatu Paul von Heyse-ja: » Kadar si glava in srce nasprotujeta, na koncu odloči srce. Uboga glava vedno popusti, saj je pametnejša.«

VB: Majhnost je torej lahko tudi prednost?

GH: Ja, če jo tako razumemo.

Še ena zgodba ki odpira vrata do skrivnostnih receptov uspešnih skupin, organizacij, posameznic/kov. Za pragmatičnimi modeli, strukturami in diagrami se skriva neizmeren vir ustvarjalnosti, želje po razvoju, napredku delčka in celote. Še en dokaz več, kako bogat je slovenski prostor s srčnostjo, vizijami in pravimi rezultati. Ko bi le imeli več priložnosti, da bi se slišali in z bogatimi izkušnjami krepili naš skupni socialni kapital. Vsak delček šteje. Morda bo pobuda po močnejšem horizontalnem povezovanju ustvarjalcev prostora navdihnila tudi vas. Vse dobro.

V imenu Vibacom tima,

Violeta Bulc

Inovativni preboj, ki podira slovenske tabuje

2008-08-31T17:50:00.000-07:00

Zemanta. Zgodba bi bila lahko le ena izmed zanimivih poslovnih utrinkov, če ne bi že v svoji osnovi podirala kar nekaj slovenskih tabujev. Samo slednje jih uvršča med odlične primere inovativnih prebojev:

Od začetka sta ustanovitelja razmišljala globalno. Nista iskala najprej potrditve doma, ampak sta vstopila v mednarodne vode takoj v prvem koraku. Kot bi poslušala nasvete prof. Jose Santosa, ki nas je vzpodbujal, da najprej uspemo v tujini in presežemo zastareli model, ko so si korporacije najprej utrdile položaje doma, potem pa model kopirale v svet, in pozabile na čudoviti spekter drugačnosti, ki jo nudi globalna zgodba.

Razvijati sta začela produkt, ki bi zadovoljil ciljne globalne niše in navdušila tuje semenske in rizične investitorje. Rešitev, ki sta jo razvijala, ni nastala iz strasti ali izključno notranjega navdiha, ampak kot kombinacija racionalnega, pragmatičnega razmišljanja, všečnosti, mladostnega entuziazma, želje po uspehu in razumevanja potreb tistih, ki sta jih hotela pritegniti v svoj poslovno-razvojni cikel. Pristop, ki ga danes vzpodbujamo pri vseh poslovnih okoljih: »Razumi svoje sposobnosti, razumi ciljni trg in ga začni hraniti s produkti in storitvami/rešitvami, ki jih bodo opazili, cenili in plačali.

Osnovni intervju, ki je pred vami, se je zgodil že v začetku maja 2008. Dinamika vsakdanjega ritma je besedilo držala v ozadju. Medtem se je zgodilo veliko pomembnega, vrednega. Med drugimi je bila njihova zgodba objavljena na spletnem časopisu VentureBeat, Finance so o njih objavile zanimiv članek, bili so člani okrogle miza na konferenci o inovacijskem novinarstvu in komuniciranju "Stanford po Stanfordu 2008".Pa smo se vseeno odločili, da dodamo še en impulz za razumevanje njihove zgodbe. Izpustili smo poslovne podrobnosti, ki si jih lahko preberete na njihovih straneh, ali najdete na internetu, izpustili smo splošno znane resnice o uspehu, impresivnih finančnih injekcijah. Tu je Zemanta, za katero morda še niste slišali.

Intervju z Zemantovci

VB: Kdo ste Zemantovci?
Z: Skupino sva ustanovila (op. govori Andraž) z Boštjanom pred 1 letom. Ko smo šli v mednarodne vode, smo se okrepili z dodatnimi člani. Najprej z Alešem, direktorjem, ki smo ga potrebovali za strategijo rasti. Namig za direktorja smo dobili tudi v Angliji, kjer smo se potegovali za pozornost finančnih vlagateljev. Bili smo premladi in potrebovali smo nekoga s poslovnimi izkušnjami. Trenutno smo zrasli na 10 sodelavcev, a zaposlujemo dnevno (op. intervju je bil opravljen v začetku maja 2008). Kot skupina smo še vedno precej mladi, na trenutke celo premladi. Zato se zdaj krepimo z izkušnjami. Mladost nam je pomagala, da smo marsikaj naredili z glavo skozi zid, za stabilizacijo pa potrebujemo še kaj več.

VB: Kaj vas povezuje?
Z: Vsak ima malo svojega motiva. Privlači nas vizija globalne zgodbe. Priložnost soustvarjanja in uresničevanja vizije na odgovoren način na dolgi rok.

VB: Kako do inovativne ideje?
Z: Čisti začetek beleživa pri najinem skupnem delu na RTV Slovenija. Tam sva spoznala in na svoji koži občutila izzive obvladovanja tekstov. Velike količine tekstov. A za naju je bil gotovo prelomen projekt “odprti kop” skozi katerega sva odkrila povsem novo področje dela vezanega na podnapise za gluhoneme. Ko sva najino rešitev končala, sva ugotovila, da česa takega ni še nihče na svetu naredil. Vsaj ne na nivoju produkcije. Ko sva projekt tudi prodala, sva vedela, da je logika in znanje, ki sva ga ob tem nadgradila in pridobila, uporabno tudi na drugih področjih. Idejo sva razvijala in po različnih reinkarnacijah je prišlo do trenutnega orodja, ki vsakemu piscu internet vsebin pomaga pri pisanju in bogatenju vsebin (avtomatsko povezovanje s sorodnimi vsebinami).

VB: Kako do realizacije?
Z: Ideje niso zastonj, jih je pa zelo veliko. Vendar to ni dovolj. Da pripelješ idejo do realizacije, ji moraš biti resnično predan. Hkrati moraš imeti močno voljo in veliko vztrajnosti, da zdržiš tempo, ki je potreben, da prideš do rezultatov.Tim in predanost ideji je bilo tudi odločilno pri gradnji zaupanja pri investitorjih, da bomo res pripeljali do uspešnega zaključka.

VB: Tovrstni projekti so torej več kot redna služba?
Z: To je tipično projektno delo. Mesece osredotočenega dela na eni sami stvari, ob tem pa se ves čas prilagajati razvoju okolja, novih orodij, Net-a. Net je živa stvar, ves čas v fazi transformacije. Raje ne omenjam vseh neprespanih noči, izpuščenih študentskih zabav in žurov… Ko te ena ideja tako potegne, kot je naju, ni časa za nič drugega.

VB: Kako sploh prideš do potrebnih znanj za tovrstne inovativne preboje?
Z: Eden od pomembnih virov je gotovo praksa, delavno okolje v katerem deluješ. Na ta način sva midva pridobila veliko tehnoloških in organizacijskih znanj. Skupaj sva se krepila na RTV-ju, v Kiberpipi, pa na manjših projektih, kjer sva malo zaslužila. Tudi znanja sva pridobivala od vse povsod: na fakulteti, IJS-ju, prebrala sva vse, kar nama je prišlo pod roko in verjela sva, da sodi v najin koncept razmišljanja.

VB: Sta z Boštjanom tudi stanovska kolega?
Z: Ne. Prav najina raznolikost, Boštjan je filozof in jaz FRI (op. Fakulteta za računalništvo in informatiko), je bila pri razvoju idej in iskanju izzivov pomembna: drugačni zorni koti, izkušnje, modeli razmišljanja. Obema pa je skupno, da ves čas preizkušava svoje ideje in videnja, zagrabiva vsako priložnost, ki vodi v nekaj novega. Oba tudi verjameva, da se moraš ukvarjati z res norimi idejami, da si upaš pogledati res daleč, saj ti kmalu postane jasno, da se da vse v neki obliki tudi izvesti.

VB: Ali ste imeli kake mentorje, vzornike?
Z: Seveda. V vakumu se ne da delati. Zgubiš perspektivo. Pogovarjali smo se z različnimi strokami (financiranje, investiranje, vodenje podjetij, kreativci, ki ocenjujejo uporabniško izkušnjo), še posebej na tistih področjih, kjer sva bila začetnika.

VB: Zakaj najprej tujina?
Z: Priložnost. To je bila ideja že od samega začetka. Priložnost sva videla le v globalnem pristopu in stikih v tujini. Seveda pa se ta naveza s tujino brez dobrega produktu ne bi zgodila. Pojavljali smo se na več natečajih (sistematično). Uspelo nam je v Londonu. S tem smo si odprli vrata v svet. Nato je sledila nagrada RedHerring. Potem pa so se stvari začele odvijati po principu snežne kepe.

VB: Ali lahko pridobiš pozornost vlagateljev le z idejo?
Z: Ko se gre po denar, je potrebno vedno imeti tudi kaj za pokazati; prototip, nekaj, kar deluje.

VB: Je za vas delo strast, ali le ena od aktivnosti, ki jo počnete?
Z: Kot ekipa poskušamo najti pravo razmerje med strastjo in razumom. Težimo k temu, da nastopamo z razumom, ko se poskušamo izogniti tveganjem, in s strastjo, ko v tveganja vstopamo.

VB: Kdo so vaše stranke? Kako se odzivajo?
Z: Imela sva tehnologijo in konkretne sektorje, kam se lahko tehnologija plasira. Preko tega sva opredelila potencialne investitorje in potrebne povezave ter generični ciljni segment.

VB: Kaj pa zdaj?
Z: Zdaj so razmere in ciljne stranke že bolj izdelane. Delamo predvsem na scenarijih. V naslednjem letu nam je ključno, da preigramo različne scenarije na trgu in ugotovimo, kje bo dodana vrednost največja. Računamo, da bomo imeli želene podatke in spoznanja do konca leta. Potem pa s fokusom dalje.

VB: Kaj vaša rešitev pomeni za Interent okolje, za blogerje? Ali ima kakšne širše posledice na razvoj Interneta kot koncepta? A so vas že začeli uporabljati kot osnovo za nadaljnji razvoj?
Z: Smo na točki, ko računalniki začenjajo že razumevati potrebe ljudi. S tem so vse bolj koristni. Če gledamo širše: podatkov o ljudeh in njihovem delu je na Net-u vse več, zato je možno, da nas bo računalnik samodejno poslal na intervju za novo službo, na zmenek, nam predlagal počitnice. Del procesa, ki to omogoča, rešujemo mi. Seveda je na tem mestu smiselno vprašanje, kakšen računalnik sploh hočemo. Računalnik, ki mu vedno znova vse razlagamo od začetka (kaj želimo, koliko…), ali računalnik, ki mu le posredujemo izziv/potrebo in sam predlaga rešitev, ki jo v nadaljevanju le še korigiramo.

VB: Pa vi? Kam in kako naprej?
Z: Trenutno poskušamo delovati bolj na operativni ravni. Strniti vrste. Ugotovili smo, da lahko planiramo okoli 6 tednov v naprej, potem se nam pogoji že toliko spremenijo, da stare odločitve nimajo več smisla. Naša želja je, da si čim prej zagotovimo prisotnost na zahodni obali ZDA, in sicer preko financerjev in partnerskih mrež.

VB: Kaj je za vas Internet?
Z: Internet je spremenil to, da ljudje z zelo ozkimi interesi na globalnem trgu lahko delujejo v okviru skupin (na lokalnem nivoju so izjeme, v globalu so skupina). Prvi večji primer tega je bil Linux, še večji fenomen je Wikipedija. Eden glavnih izzivov Net-a, da se ne “razproda” in uklešči med interese javnosti, držav in podjetij ter posameznikov. To je potrebno ves čas spremljati, saj se lahko prevesi v monopole (oligopoly), ki pa bi vso to inovativnost zatrli. Že danes pa vemo, da se nam dogaja vse večja preplava informacij, ki jih je potrebno filtrirati in urejati… Tu je naše mesto, ne bo nam zmanjkalo dela.

VB: Kako pa je s »copyrights« - avtorskimi pravicami?
Z: Copyrightovci in upravljalci omrežij. Obstajata dve generični točki pobiranja “mostnine” na Net-u. Pri uporabi naše rešitve se seveda ves čas s tem srečujemo. Ko predlagamo povezavo na blogu stranke, moramo biti prepričani, da jo uporabniki lahko uporabljajo brez kršitve avtorskih pravic, oziroma lastnika bloga opozorimo, da jih je potrebno, v primeru uporabe, urediti, oziroma pod kakšnimi pogoji jih lahko uporablja. Koristniki Net-a se moramo počasi naučiti, da ni vse zastonj. Tu je še veliko dela in tudi poslovnih priložnosti.

Prava strategija, v pravih rokah. Da bi jim le še čas služil. Pristop ekipe je dovolj pragmatičen, da jim lahko uspe rast in razvoj tudi na dolgi rok. Verjetno jim bo glavni izziv ustrezen kader, ki bo razumel in se poistovetil z razumom in strastjo, ki so ju Zamantovci vgradili v svoje jedro. Vredno je spremljati njihovo zgodbo.

Violeta Bulc in Vibacom tim