petek, 06. marec 2009

Umetnost življenja – življenje umetnosti

Čas in prostor, v katerem delujemo kot ustvarjalna bitja, nam ponujata dovolj velike izzive, da nas pri iskanju odgovorov vračata v samo jedro naše biti in zavesti. Ponujata dramatične dogodke, ki nam pomagajo, da razčistimo z svojimi intimnimi vrednotami in vzvodi rasti, kot na primer: je zgodovina pozitivna sila učenja, ali uničujoči tok, ki vedno znova vleče v temo, je drugačnost vzvod radosti in rasti ali sila strahu, ki odpira pot v anonimnost, so napake hrana modrosti ali usodni korak, ki za vedno vklene tiste, ki iščejo, je mati zemlja partner in soustvarjalec skupnega miru, ali le predmet neprestanega izkoriščanja, nam voda brezpogojno podarja vir življenja ali je to naša last brez vzajemne obveznosti… Res je, življenje vedno znova ponuja možnosti, da spoznamo, kako veliko je še polje neznanega, kako neskončne so še naše možnosti rasti, kot človeka, družbe, kozmične celote. O teh temah bi težko našli boljšega sogovorca kot je Marko Pogačnik, prijatelj Zemlje, kozmični popotnik, ki kaže na povsem drugačne vzvode razvoja prostora in časa. To je njegova zgodba.

VB: Kdo je Marko Pogačnik, ta ki sedi pred mano? V zadnjem času vas je nekaj soimenjakov v javnih medijih.
MP: To, da se nas v zadnjem času pojavlja v javnosti več fantov z istim imenom in priimkom je dober izziv za vsakogar izmed nas. Ne moremo se zanesti le na ime, treba bo izpiliti lastno identiteto. Moj temelj je umetnost; začel sem s konceptualno umetnostjo (gibanje OHO 1963-71) in potem razširil polje umetnosti, tako da delujem na različnih področjih življenja, kot so ekologija, geomantija, politika, etika, osebni duhovni razvoj… Moje geslo: »umetnost življenja – življenje umetnosti«.

VB: Kaj je vaša vloga v tem času in prostoru?
MP: Moja izkušnja pravi, da smo se znašli v času epohalnih sprememb. Največ se ukvarjam s spremembami prostora. Tri desetletja že spremljam nastajanje večdimenzionalnega prostora. Večina njegovih dimenzij je v nevidnem polju, kar pa ne pomeni, da niso realne, da ne vplivajo na vsakdanje življenje. Nasprotno, njihov vpliv skokovito narašča. Razvijam in učim takšno vrsto percepcije, ki človeku omogoča doživljanje nevidnih slojev resničnosti – tistih slojev, kjer delujejo arhetipske sile življenja, kjer je vse povezano z vsem.

Marko Pogačnik in Violeta Bulc
(Vir: Bojan Brecelj, IPAK)

VB: Kaj je vsebina vašega novega Manifesta?
MP: Vidim, da je ekološka, gospodarska in osebnostna kriza, v katero tonemo, drugi obraz zelo daljnosežnega procesa preobrazb prostora in časa. Po eni strani se marsikaj ruši, po drugi strani vidim (na osnovi omenjene večplastne percepcije), da nastaja nekaj čudovitega, nekaj kar omogoča polno in kreativno bodočnost. Preden obupamo nad življenjem, je potrebno povedati, da nekateri vidimo fantastične možnosti, ki se v tem trenutku porajajo na Zemlji in v vesolju. Potrebno je preusmeriti pozornost od polomov k potencialom. Z »Manifestom geokulture« sem skušal nekaj takega na glas izreči. (op.a.: celoten tekst Manifesta lahko preberete tukaj).

VB: Kaj je njegov namen?
MP: Dokler se stvari jasno ne izrečejo, obstajajo samo kot možnost. Verjamem, da v trenutku, kakršnega doživljamo, ko razum ne vidi logičnega izhoda iz težav, lahko pomaga intuicija. Lahko pomaga občutljivost pogleda, ki poleg tostranstva zajema tudi onostranstvo. Umetnost je v svojem bistvu (na katerega je danes skoraj povsem pozabila) ustvarjena za tako nalogo. Treba se je izvleči iz vseh okvirjev in povedati, da je razvoj v pozitivno smer možen, a le pod pogojem, da bistveno spremenimo svoj odnos do Zemlje in vesolja, do prostora in časa, pa tudi do lastne biti – kar pomeni postaviti vprašanje, kdo mi kot ljudje v svoji celovitosti smo. Z Manifestom skušam nakazati nujne korake v tej smeri.

VB: Zakaj ravno zdaj?
MP: Obstajata vsaj dva razloga. Astronomsko gledano se nahajamo sredi prehoda od dobe, kateri vlada ozvezdje Rib v dobo Vodnarja. Ozvezdje Rib deluje tako, da nas poganja v nerazrešljiva nasprotja, v vojne in tekmovalnost. Naučiti nas hoče samostojnega razlikovanja med tem kar je res in kar je zlaganega. Vodnar pa povsem drugačno ozvezdje. Omogoča povezovanje med nasprotji, sinergijo, večplastnost. Zdaj je čas za temeljno spremembo!
Drugi razlog bi bil: izključno materialna oziroma razumska raven bivanja postaja preozka. Zadušili bomo sebe in naravo, če bomo vztrajali pri njej kot edini resničnosti. Poglejte, koliko nas je in kako agresivne tehnologije uporabljamo! Čas je, da zberemo pogum in se odpremo kot posamezniki in kot civilizacija drugim do zdaj nam skoraj neznanim razsežnostim planeta in vesolja. Čas je, da se podamo na pot odkrivanja »novih kontinentov«.

VB: Kakšno vrednost vnaša sporočilo Manifesta v prostor in čas?
MP: Sprememba, preobrazba in nov začetek so ključne besede. Prostor in čas kakršnega živimo ni neka absolutna kategorija. Naredili smo ju sami kot rezultat našega vedno bolj razumskega pristopa k resničnosti. Resničnost življenja ima neskončno več razsežnosti, ne samo štiri! Čas je, da nekatere med njimi spoznamo. Spoznati pa jih ne moremo, če se sami ne spremenimo v bolj občutljiva, bolj »ženska« in intuitivna bitja. Mnogo posameznikov vseh slojev se po svetu zanima za druge razsežnosti resničnosti, jih na osebni ravni že izkuša. Manifest je napisan kot poziv vsem nam, da to priznamo in da naše izkušnje javno izrečemo in jih začnemo praktično uresničevati na vseh področjih življenja, ustvarjanja, gospodarstva, vzgoje…

VB: Pravite, da je Zemlja organizem zase? Kaj to pomeni?
MP: Sodobni človek Zemljo nedopustno podcenjuje. Stare kulture so jo poznale kot Gajo, kot Mater življenja, torej kot kozmično inteligenco. Razvila je vse te neštete oblike živih bitij vključno z možnostjo, da mi kot ljudje lahko plešemo, mislimo, čustvujemo, ustvarjamo. Vse to lahko počnemo le dokler smo del nje. Ko odidemo od nje (po smrti) ne moremo niti plesati, niti ustvarjati…Kakšna enkratna darila nam daje – vendar le, če smo del njene celovitosti. Dandanes, bolj ko zamira komunikacija z njeno inteligenco, globlji so znaki krize in dekadence. V zadnjih letih se nam je že večkrat zgodilo, da smo se množično znašli na pragu smrti. Ampak Zemlja je vendar življenje! Čas je, da se z njo ponovno zbližamo in začnemo graditi civilizacijo v sodelovanju z njo. Navadno ji rečemo Gea – kot na primer v pojmih »geografija« ali »geologija«. V Manifestu tako civilizacijo imenujem »Geokultura«.

VB: Kakšna je vloga Zemlje v širšem kozmosu?
MP: Za razliko od vseh drugih zvezd ali planetov, kar jih poznamo, je Zemlja uspela razviti življenje na materialni ravni. Na drugih planetih življenje morda obstaja, a prav gotovo ne na materialni ravni – to smo preverili. Gea je potrebovala milijarde let, da je materijo predelala v žive organizme. Zemlja je inovatorka ne slutenih razsežnosti. Nikar misliti, da gre pri tem le za mehanično evolucijo v darvinističnem smislu. Zemlja je lahko to storila, ker je prežeta z božansko inteligenco, ki razvoj vodi v tako inovativno smer. To trdim, ker imam osebne izkušnje komunikacije s to silno zavestjo in bitjem hkrati.

VB: Koliko ljudje Zemljo kot planet res poznamo in razumemo?
MP: Šele z razvojem izkustvene znanosti, imenovane »geomantija«, s katero se tudi sam ukvarjam, začenjamo spoznavati vitalno-energijski organizem pokrajine, njegove energijske centre in pretoke. Gre za nam skoraj povsem neznano raven bivanja, ki omogoča življenje v materiji. Še manj imamo stika z inteligenčnimi celicami Zemlje, z njenim spominom, ki je vpet v mineralih, kamenju, gorovjih in oceanih. Nekaj moči Zemljinega spomina poznamo v primeru silicija in sposobnosti naših računalnikov. To je šele začetek! Znanstveniki trdijo, da ima kapljica vode sposobnost spomina, ki prekaša silicij. Mi pa se delamo nevedne in govorimo o »umetni inteligenci«. Ne, draga Violeta, s čimer imamo opraviti pri računalnikih je inteligenca Zemlje.

Marko Pogačnik in Violeta Bulc
(Vir: Vibacom) 

VB: Kaj pa človek? Kakšna je naša vloga?
MP: Moja izkušnja pravi, da je človek bitje vesolja. Na Zemljo smo verjetno prišli, da bi ji pomagali razvijati njeno inovacijo. Res smo razvili v sodelovanju z njeno inteligenco nove vrste rastlin in živali, njene rudnine smo predelali v imenitne stroje. Iz Zemljinega kamna smo zgradili katedrale. Kaj takega Zemlja sama ne bi zmogla.
Potem smo postali samopašni in naduti, češ, saj Zemlje ne rabimo. Lahko denimo sami delamo rastlinske vrste s pomočjo genske manipulacije. Energijo si sami pridelujemo tako, da jo iztrgamo rekam, ali da razbijamo atome. Čas je, da spoznamo nesmisel takšnega početja. Saj so reke, iz katerih iztrgamo elektriko na silo, vendar Zemljine reke. Tudi rastline, ki jih popačimo po svojih potrebah so Zemljine rastline. Zakaj ne bi raje Zemlje prepoznali kot naše partnerke? Zakaj ne bi v sodelovanju z njo razvili tehnologij, ki ne uničujejo življenja, temveč ga bogatijo? V omenjenem Manifestu trdim, da naslednje obdobje naše civilizacije ne more biti drugačno kot obdobje partnerstva med Gajo in človeško kulturo.

VB: Kako vidite naslednji cikel v razvoju demokracije?
MP: Danes velja demokracija samo med ljudmi – kolikor sploh velja. Kaj pa druga bitja: živali, rastline, gore, reke in bitja, poznana le še iz pravljic? Če je res, da so vse to različne človeku podobne oblike zavesti s svojim spominom in kreativnimi sposobnostmi, potem nimamo več razloga, da zanikamo njihove pravice do dostojnega in srečnega bivanja. Namesto demokracije kakršno poznamo danes, si v bodočnosti predstavljam skupnost vseh živih bitij. So pač med njimi bitja, ki drugim bitjem služijo kot hrana. Zakaj ne, če je to smisel njihovega obstoja? A jim je potrebno priznati njihov status, pogoje srečnega bivanja in hvaležnost, ki jo zaslužijo.

VB: Ali smo kot družba zreli za ta prehod?
MP: Da, nedvomno smo zreli, sicer nebi o tem razmišljali in pisali. Ni pa se lahko odločiti za dejanja, ki vodijo v prehod iz ene dobe evolucije v naslednjo. Tu smo bolj šibki. Potrebno je zbrati pogum in izreči vizije. Vesolje in Zemlja sta dve silni in modri inteligenci, ki znata pomagati, če se le ljudje odločimo za korak. S tem ko odločitev izrečemo, kot jaz to poskušam z omenjenim Manifestom, potem je že izrečena pripravljenost sprejeti njuno roko pomoči. Nismo sami.

VB: Kaj svetujete managerjem v teh časih preizkušenj? V čem jim lahko pomaga vaš Manifest?
MP: Kot umetnik nimam na zalogi praktičnih napotkov, pač pa lahko prispevam širši pregled nad položajem. V trenutku velikih kriz in sprememb je tak pregled s ptičje (morda angelske) perspektive nujno potreben. Jaz sem v tem primeru tisti, ki se desetletja poglablja v vprašanja dolgoročnega razvoja, se skuša o tem pogovoriti z inteligenco Zemlje in Vesolja. Managerji za to navadno nimajo časa in za to niso šolani. Kar lahko prispevam so vizije in impulzi usmerjeni k razvoju.
Svetujem, da se čas kriz in sprememb sprejme kot čas velikih kreativnih izzivov. Nikakor se ne smemo pustiti prestrašiti ali ustrahovati. Potrebno je vzdrževati notranji mir, biti osredinjen in ozemljen. Zavedati se je treba, da razum ni edina vrsta inteligence, ki nam je dostopna. Znanost je odkrila, da ima srce svoj lastni spomin in lastno inteligenco. Trdim, da je slednja celostne narave, da je naravnana ljubeče. V takem času kot je naš je nujno poslušati inteligenco srca, tudi pri odločitvah, ki nimajo nič opraviti z ljubezenskimi zadevami!

VB: Kam naj usmerijo svoje sile? Kje naj začnejo?
MP: Nikjer drugje se ne da začeti kot pri sebi. Da bi se lahko ustvarjalno soočili z izzivi dobe sprememb, je po mojem potrebno negovati kvalitete, ki sem jih pravkar omenil: biti ozemljen, osredinjen, ohranjati notranji mir in poslušati glas srca (intuicije).
Biti ozemljen pomeni zavestno in z občutkom povezati se z Zemljo in naravo. Kakor hitro človek opazi, da je vsa pozornost v glavi, je treba za trenutek prekiniti delo in se občutiti povezanega s srčiko Zemlje. Povežite se s silo gravitacije, spomnite se na najljubše drevo, s pomočjo občutkov se vpnite v tkivo življenja.
Ko zaznate razpršenost svoje biti, se za trenutek osredinite v točki notranjega miru. Nahaja se nekje vzdolž hrbtenice med srčnim centrom in solarnim pletežem. Zaznali jo boste kot točko božanske navzočnosti znotraj vas, točko notranje stabilnosti.

VB: Kam pa vas vodi vaš naslednji korak?
MP: V Beograd. Lani sem tam položil bronaste ploščice s kozmogrami vzdolž hrbtenice Beograda, ki se začne na Avali in izteče na Kalemegdanu nad sotočjem Save in Donave. Gre za neke vrste akupunkturo prostora, s pomočjo katere skušam aktivirati potenciale, ki spijo znotraj mestne krajine Beograda. Ti potenciali so sposobni uravnotežiti mestni kaos in delovati v smeri zaokrožanja mestnega prostora. Projekt sem uresničil v sodelovanju z mestnim svetom za ekologijo. Jutri potujem tja na odprtje.

Intervju z Markom Pogačnikom je Violeta Bulc opravila 2. marca 2009.
Reblog this post [with Zemanta]