sreda, 19. december 2012

Ob koncu leta 2012 in kot popotnica za leto 2013

Moč vsakega naroda in prostora je v njegovem izvirnem načinu delovanja.  Ko je slednje vgrajeno v  strukture, vsebine, vrednote in načela vsakodnevnega življenja, sodelovanja, ustvarjanja in odločanja, narod in prostor zadihata s polnimi pljuči.

Moč slovenskega naroda in prostora v katerem sobivamo je v njegovi samoorganiziranosti, nehierarhičnem delovanju, v njegovi sposobnosti prilagajanja, v njegovem spoštovanju do naravnih tokov in izvornih sporočil.

Zato se njegova moč najbolje manifestira v skupnosti, v kulturi, v  strukturah, ki dovoljujejo  svobodno voljo, ustvarjanje. Ki temeljijo na spoštovanju in zaupanju. Kjer so pozicije moči samo ena od nalog, ki jo moramo opraviti z odgovornostjo in hvaležnostjo.

Zato se z goljufijo, neiskrenostjo, agresijo in enoumjem nočemo ukvarjati. Se od nosilcev teh lastnosti umaknemo in  oblikujemo manjše skupnosti, kjer kot posamezniki lahko v miru živimo svoje vrednote.

Ko bomo izvorne moči slovenskega naroda in prostora zavestno prenesli v javne strukture, inovacijske ekosisteme, vsakodnevna obnašanja,  ko bo modrost prevladala nad enoumjem izločenih elit, bomo zaživeli svoje poslanstvo tudi kot celota.

Naše izvorne moči in naravni načini obnašanja nam odpirajo pot do družbe blaginje in prepoznavne vloge v globalni skupnosti. Ni razloga za strah.  Ni razloga za revščino. Na nobenem nivoju. Naj modrost, globina in radost podprejo naše misli, besede in dejanja. Čas je, da zaživimo svoje poslanstvo tudi kot celota, kot narod, kot država, kot pomembno vozlišče globalne skupnosti na planetu Zemlja.

VELIKO LEPEGA V LETU 2013,

Vibacom tim.


VIBACOM v letu 2012:  najbolj nepredvidljivo leto do sedaj, najbolj dinamično leto do sedaj; najbolj prodorno leto do sedaj; uspešno tudi.
Hvala vsem za priložnost in ustvarjalno sobivanje!

ponedeljek, 26. november 2012

Socialno podjetništvo v rokah mladih

Počasi a vztrajno se prelivamo v novo družbo. V družbo zaupanja, povezovanja, veselja in notranjih moči, ki dobivajo vse večji prostor za svojo manifestacijo. Iz ozadja, izpod korenin, izza oblakov med nas vse, se preliva svetloba dobrega, pravega, vznesenega. Samo odpreti je potrebna naša, že malo zarjavela srca, da tok zajame tudi njih. Mladina nam je tu v podporo. Brez obtoževanj in kritik. Njim je svetloba dana. Matevž in ljudje s katerimi se druži jo nosijo v svojih dlaneh, očeh, v polju svojega delovanja. To je njegova (njihova zgodba).

VB: Kdo je Matevž Slokar?
Matevž Slokar (MS):
Surf-er z aktovko v roki. Borec za uveljavitev etičnega kapitalizma. Uživač, ki zabavo išče povsod. V delu in življenju nasploh. Življenje je prekratko da bi se obremenjevali z nepotrebnimi stvarmi. Dokler smo zdravi in zadovoljni sami s sabo je vse drugo nepomembno.
Matevž Slokar je že zelo mlad izstopal med vrstniki. Komaj je postal polnoleten, je že odprl svojo prvo restavracijo Dama v Ajdovščini. Tam je kmalu dognal, da z igro šefa ne bo nikakor dosegel želenih rezultatov, zato je zavihal rokave in se tudi sam lotil vsakega dela v kuhinji. Nekaj let kasneje je veliko večja restavracija Dama zaživela na novi lokaciji v Ajdovščini. Od prvih korakov v gostinstvu se je loteval številnih projektov, nabiral izkušnje in bral. Njegovo podjetje Slo-bar d.o.o., je dobilo tudi nagrado časopisa Finance za Najpodjetniško idejo.
Po letu in pol vodenja restavracije in blagovne znamke Dama v Ajdovščini je sprejel vlogo direktorja produkcije na oglaševalski agenciji Pristop. V dveh letih dela na oglaševalski agenciji je vodil in postavil različne Slovenske blagovne znamke. Njegovo delo je zajemalo vse od postavljanja komunikacijskih strategij do vodenja komunikacije različnih blagovnih znamk.
Danes večji del njegovega življenja predstavlja S project, projekt socialnega podjetništva s ciljem iz okolja vzeti ranljive mlade, jih v intenzivni S akademYi izučiti in izuriti v pomočnike kuharjev in jim pomagati pri pridobivanju zaposlitve. S project ustvarja priložnosti za mlade. Pogum, pozitivna energija in etika so njegova glavna življenjska vodila, ki so povzročila križanje poti s fanti iz fundacije Jamieja Oliverja. Ti so z znanjem in izkušnjami močan podpornik S projecta, ki ga trenutno uspešno zaključuje šest mladih iz vse Slovenije.
Toda to je šele začetek. Cilji so postaviti nov benchmark na področju socialnega podjetništva, ga internacionalizirati in tako ustvariti priložnosti za vedno več mladih. In se pri tem nikakor ne pozabiti zabavati.
V zadnjem času pa se posveča tudi svojemu podjetju Slovely Ltd. v Londonu, ki se ukvarja s prodajo kvalitetnih prehrambenih produktov iz Slovenije pod svojo blagovno znamko Slovely. Oskrbujejo veliko kvalitetnih restavracij in trgovin s kvalitetnimi izdelki v Londonu.
VB: Kaj je do sedaj najbolj vplivalo na tvoj osebni razvoj?
MS:
Najprej moram tu izpostaviti starše. Oni so tisti, ki so me naučili osnov za življenje. To, da je treba vse ljudi na svetu spoštovati. In ceniti stvari, ki jih v življenju dobimo.
Iz duhovnega vidika sem se največ naučil od Dalajlame. On je tisti, ki pravi, da je življenje prekratko, da bi se obremenjevali z nepotrebnimi stvarmi. Iskanje notranjega miru pa je eden od ključev polnega življenja. Za konec pa še Richard Branson in Edward deBono. Branson zato, ker je zabavo postavil pred delo in denar. Od deBona pa sem se naučil veliko o razvijanju kreativnosti in generiranju idej.
Za moj celosten razvoj so bile še zelo pomembne knjige in branje. Veliko dobre teorije sem dobil s knjigami, ki sem jo potem, s pomočjo prakse in veliko napak, nadgradil s projekti, ki me obdajajo.

Slika: Violeta Bulc in Matevž Slokar
Vir: Fotograf Matej Kolaković
VB: Kaj je za tebe socialno podjetništvo in zakaj si se za njega navdušil? V čem je tvoje/vaše podjetje drugačno?
MS:
Socialno podjetništvo je zabavno, služi denar in pomaga drugim. -:) Hkrati pa je tudi zabavno, drugačno. Bistvo je v tem, da del dobička, ki ga "navadna" podjetja izplačujejo lastnikom, mi vložimo v projekte, ki pomagajo ljudem, ki potrebujejo pomoč. Mladi iščemo vedno nekaj novega in nedolgočasnega. Mislim, da sem s tem, ko sem izbral socialno podjetništvo za bistvo svojega delovanja, svoje vrednote prelil v notranje zadovoljstvo. 

VB: Kateri so tvoji ključni projekti?
MS:
1. Zavod S - S project! Projekt socialnega podjetništva, kjer mladim s socialno šibkejših družin in območij, omogočimo boljši jutri. S pomočjo S akademYe jih izobrazimo v kuharje. Poleg kuharskega znanja pa jih "napolnimo" še z znanjem iz področja ekonomije, etike… Projekt financiramo s prodajo svojih produktov in storitev. Na trgu jih predstavimo s pomočjo partnerjev (slovenskih in tujih podjetij). Če želite izvedeti kaj več o poslovnem modelu vam ga z veseljem razložim. Je trenutno kar edinstven v Evropi. -:) Več o tem na www.sproject.org.
2. Slovely Ltd. London… Je podjetje, ki sem ga odprl v Londonu. Ukvarja se s prodajo kvalitetnih Slovenskih prehrambenih produktov po najboljših restavracijah v Londonu. Od piranske soli, kraškega pršuta in pancete, tolminskega sira, do istrskega olivnega olja in še in še. Več o tem na www.slovely.co.uk.
3. Slo-bar d.o.o. - Restravracija Dama… to je restavracija kjer se odvija naš socialni projekt. Restavracija se nahaja v Ajdovščini in promovira preko našega obnašanja in ponudbe vse o čemer sem tu že govoril. Več o tem na www.dama.si.

VB: Zakaj Kuharska akademija?
MS:
Ker smo imeli na voljo kuhinjo v restavraciji Dama. Pač nekje smo morali začeti in začeli smo s kuhinjo. Se pa zagotovo ne bomo ustavili tukaj. Februarja 2013 bomo predstavili že našo drugo akademYo, ki se ne bo odvijala na kuharskem področju. Več o tem v nadaljevanju.
»V šestih mesecih S akademYe sem pridobil znanja in kompetence, ki jih ni moč dobiti prav nikjer drugje. Od izjemnega napredka v kuhinji, do uporabnih znanj kot so: predstavitev na razgovoru, javno nastopanje, osnove priprav poslovnih načrtov, pisanje in tudi vodenje manjših projektov.
Posebna izkušnja, saj si stran od doma, po 24 ur na dan z novimi ljudmi. Ampak drugače ne gre. Iz S akademYe odhajam bolj samostojen in samozavesten. In upam, da se v prihodnosti še srečamo. »
Član prve generacije S akademYe: Tadej Rezman
VB:  Zakaj nisi na spletnih straneh podjetja nikjer poimensko naveden?
MS:
Ker ni bistvo v meni ampak v ekipi in ljudeh okoli mene. V mojih projektih me obdajajo čudoviti ljudje. Vsak mora oddelati svoje delo, saj lahko le tako pridemo do dobrih in kreativnih projektov. Moja dobra lastnost je, da mi nikoli ne zmanjka idej. 

Slika: Tadej Rezman, Član prve Sakademye
Vir: Fotograf Matej Kolaković
VB: Kje so največji izzivi?
MS:
V iskanju notranjega zadovoljstva in polnega življenje.  Več kot daš, več dobiš. 

VB: Kam te vodijo tvoji uvidi v prihodnje?
MS:
To vprašanje dobim večkrat. Odgovor pa je… Ne vem. Živim danes in hočem živeti na polno. V prihodnosti se bo pa, kot vedno, vse zgodilo z razlogom. Sam moram le uživati v tem kar delam. Vse drugo pride samo od sebe.
»Bilo je popoldne, klic Matevža, nekdanjega sodelavca, in povabilo na kavo. Kratka razlaga in zaključek: »si upaš?« In sem si. Ker je bil pravi čas in pravi prostor za grajenje nove uspešne zgodbe.
Največji izziv? S project.
Ker želimo poleg usposabljanja mladih in ustvarjanja priložnosti za njih, postaviti nov primer dobre prakse na področju socialnega podjetništva. Naša prizadevanja tako presegajo klasične socialno podjetniške projekte. Vzporedno namreč gradimo znamko S in se preživljamo z lastnimi tržnimi projekti. A njihov izkupiček ni namenjen zaslužku posameznikov, ampak razvoju projekta in približevanju visokoletečih ciljev, ki smo jih zastavili za S project.
In vsega tega smo se lotili v obdobju, ko si marsikdo ne upa začeti. Ampak za socialno podjetništvo je to pravi čas, saj je stiska mladih najhujša in priložnosti zanje najmanj.  Direktorica projekta S: Ana Strnad
VB: Vznemirjanje okoli projekta S narašča. Kaj je projekt S in kako ste ga zastavili?
MS:
“S project” ustvarja priložnosti za mlade. Je valilnica znanja in idej, je ustvarjanje edinstvenega in koristnega »know-how-a« pod taktirko mladih izstopajočih posameznikov.
Cilj je iz mladih iz socialno ogroženih okolij razviti samostojne in ambiciozne posameznike, ki bodo s svojimi idejami in izkušnjami pomagali razvijati znamko S, v skladu s skupaj zastavljenimi cilji in smernicami. Hkrati pa bodo pomagali pri urjenju naslednjih generacij mladih, ki se bodo kalili v S akademyi. Za generiranje sredstev, ki bodo poganjala kolesje S akademye, so in bodo slovenski trg preplavili izdelki znamke S, ki jih razvijamo z našimi partnerji.

Slika: Nosilci utripa S projekt
Vir: Fotograf Matej Kolaković
VB: Kje te lahko naslednjič srečamo?
MS:
Kjer bo veliko pozitivne energije in veliko pozitivnih ljudi. V naših pisarnah, kjer razvijamo najbolj nore in zabavne projekte.

Energija kar buhti iz napisanih besed in v prostor sproženih misli. Matevž govori drugačen jezik. Sodoben. Vesel. Vpet. Govori iz zavesti trenutka. Brez strahu. Zaupa. To je svet, v katerega vstopamo. Pritljago negotovosti, bolečine, strahu pa pustimo pred vrati. Skupaj zmoremo vse in za vsakogar, ki želi dobro.


Violeta




Zgodbe iz Aktualnega 2.0 se razvijajo, nadgrajujejo, širijo svoja obzorja. Taka je tudi Danova zgodba. Pismo, ki smo ga prejeli te dni delimo tudi z vami. Verjamem, da vas bo navdušilo. Samo klik stran


torek, 13. november 2012

Norveška se uči in deluje

Intervju, ki je pred vami, je izvedla dr. Monika Žagar, profesorica in velika poznavalka skandinavske kulture, jezikov in družbenih gibanj,  s Timom Szlachetko, izvedencem za dobrobit države, raznolikost in imigracijsko politiko. Skozi razgovor nas oba vabita, da pogledamo čez rob znanega. Tokrat v drobovje javnega sektorja.  Vabita nas, da si upamo razmišljati s svojo glavo. Da nam je mar. Da si upamo izzivati. Da delujemo po svojih sposobnostih in zmožnostih. V okviru našega intimnega sveta, naše skupnosti, naše države. Da si upamo postavljati vprašanja in da vztrajamo, dokler ne dobimo odgovorov. Dokler nam tisti, ki smo jim zaupali naš volilni glas, ne odgovorijo jasno, nedvoumno, neposredno, z vsebino, ki je vzdržna, progresivna in etična. Nekaterim skupnostim je tovrsten dialog že uspel. Stopile so iz cone udobja, znanega. Pa to ni prineslo trpljenja, bolečine in propada. Prineslo je potrebne spremembe, evolucijske premike in vzpostavilo polje so-ustvarjanja. Celo v javnem sektorju. Upam, da bo Timova zgodba vzpodbudila dobro v nas, nagovorila naše bistvo, da bomo naredili naslednji korak. Hvala Moniki za objavo njenega dragocenega prispevka v Aktualnem 2.0.
Pred vami je intervju z g. Timothyjem Szlachetkom, strokovnjakom za državo blaginje, specialist za integracije in različnost, Oslo, Norveška. To je njegova zgodba.

Monika Žagar (MŽ): Imam veliko vprašanj o Skandinaviji na splošno in zlasti o Norveški kot nekakšnem družbenem laboratoriju.  Norveška je storila ogromno za relativno mirno integracijo priseljencev in njihovih specifičnih kultur, obenem pa je skušala ohranit norveško identiteto. Različnost, ki se ji dandanes ne moremo izogniti, nas bogati in hkrati izziva.
Timothy Szlachetko (TS): Res je! Za začetek bi rad bi povedal, da govorim v svojem imenu in na podlagi osebnih in strokovnih izkušenj, in ne v imenu Direktorata (za integracije in drugačnost), kjer sem zaposlen. Pa vendar najprej nekaj o njem: Direktorat for integrering og mangfold je center znanja in kompetenc o integraciji in različnostih. Naša naloga je, da vladi nudimo neodvisno svetovanje. Nudimo tudi finančno pomoč v obliki znatnih štipendij v skupnem znesku nad 6 milijard norveških kron (približno ena milijarda dolarjev) občinam, nevladnim organizacijam, itd., pri njihovem delu na integracijskih projektih. Smo vladna institucija, mandat nam je podelila vlada, ki se glede na volitve seveda menja, ampak pri našem delu je pomembno to, da smo neodvisni in da temelji naše svetovanje na raziskavah in preverjenih dejstvih. Sam delam kot svetovalec in vodja projektov na različnih področjih, od tega, da usklajujem projekte različnih ministrstev, svetujem glavnemu direktorju, do razvijanja strateških prioritet.  

Smo vladna institucija, mandat nam je podelila vlada, ki se glede na volitve seveda menja, ampak pri našem delu je pomembno to, da smo neodvisni in da temelji naše svetovanje na raziskavah in preverjenih dejstvih.
MŽ: Tvoje delo je pomembno in vidno, saj si svetovalec pri zadevah, ki so včasih zelo občutljive. Sam si priseljenec, Avstralec poljskega rodu. Ali si zaradi svojega porekla bolj primeren za tako službo kot povprečen Norvežan?

 Slika: Monika Žagar
Vir: osebni arhiv

TS: O tem nisem čisto prepričan, čeprav vem, da je bil eden od razlogov tudi moje poreklo. To ne pomeni, da Direktorat aktivno promovira ljudi, ki so mešanega porekla, ampak to, da Direktorat odseva nekakšen prerez vseh prebivalcev v celotni norveški skupnosti. Glavni direktor, ki me je zaposlil, se zaveda pomembnosti takšnih izkušenj. Ta gospod, beli Norvežan višjega razreda, je potreboval nekoga, ki mu bo odkrito povedal: “tvoja razlaga, ki jo vidiš ti s tvojim norveškimi očmi je takšna, ampak interpretacija je lahko tudi drugačna.”   Okrog 30% naših uslužbencev je priseljencev ali so iz priseljenske družine, tudi precej menedžerjev je ne-Norvežanov, kar je izjemno. Odstotki v drugih institucijah so precej nižji. Vendar naši uslužbenci predstavljajo prerez današnje Norveške. To se ni zgodilo po slučaju, ampak zaradi smernic Direktorata, ki so leta 2006 določile zaposlovanje po merilu nevtralnosti: drugje je eden od pogojev ta, da je kandidat “tradicionalnega” norveškega porekla. Pri nas pa je merilo zaposlitev kompetentnih kandidatov iz vseh družbenih skupin. Naš direktor je prepričan, da je različnost naša prednost: da smo bolje usposobljeni za določene projekte, tako po svetu kot doma, prav zaradi naših raznovrstnih izkušenj. Mislim torej, da je v določenih situacijah nekdo z mojimi izkušnjami primernejši kot Norvežan, ki ima sicer primerno izobrazbo, nima pa podobnih izkušenj.

MŽ: Povej kaj o tvoji družini. Odraščal si v Melbournu v Avstraliji?
TS:
Ja, tako je, v Melbournu, moji starši so prišli iz Poljske. Mama je prišla v zgodnjih sedemdesetih letih kot begunka, moj oče malo kasneje. Prišla sta v času, ko se je Avstralija leta 1973 formalno odločila za multikulturnost, kot druga država na svetu, po Kanadi leta 1971. V šestdesetih letih je avstralska politika priseljevanja favorizirala bele Evropejce, v času prihoda mojih staršev pa so se zgodile radikalne spremembe. Jaz sem torej otrok priseljencev, pa tudi otrok multikulturne različnosti, lahko rečem, da sem rezultat nekega ideološkega obdobja.  Avstralski aborigini so šele tedaj dobili polno državljanstvo. Dandanes je multikulturnost v Avstraliji zelo pragmatična, je preprosto dejstvo, takrat pa je bila to radikalna usmeritev vlade in parlamenta, ki je spremenila Avstralijo. Jaz sem jo občutil na vsakem koraku. 

MŽ: Kje in kaj si študiral?
TS:
Študiral sem na Univerzi v Melbournu, politologijo in kriminologijo, vendar sem poslušal predavanja o notranji in zunanji politiki, politiki spolov, politiki Evropske unije. V zadnjem letu sem se specializiral na teme iz Evropske unije, na podiplomskem študiju pa sem se osredotočil na državo blaginje, kar me je prineslo v Skandinavijo. Leta 1998 sem bil raziskovalec na Univerzi v Aarhusu na Danskem, ki je zelo dobra raziskovalna institucija z izjemnim oddelkom za politologijo. To je bilo izredno stimulativno okolje in tam sem se zavedel, da je možno, da moderna, razvita, kapitalistična družba istočasno podpira enakost in solidarnost. Veliko presenečenje za mene je bila tudi izjemna odprtost danske družbe in dostopnost do vplivnih ljudi in institucij.  
Ko sem se vrnil v Avstralijo, sem delal polovični delovni čas na Ministrstvu za izobraževanje. Ko so se bližale volitve, sem bil v zvezni državi Viktorija, ki ima 6 miljonov prebivalcev. Po volitvah pa je nova laburistična vlada naročila pregled politike izobraževanja in poklicnega izobraževanja. Povabili so me v Komisijo za izobraževanje prav zaradi mojih izkušenj na Danskem, in danske usmeritve so postale naše smernice. Tako sem postal sodelavec ministrice in njenega kabineta. Po njenem obisku na Danskem in Švedskem, kjer je obiskala moje kolege in druge strokovnjake, smo pripravili kar radikalno poročilo, ki je vsebovalo veliko novih predlogov. V nadaljevanju sem bil zadolžen za uresničitev teh predlogov.  

Slika: Timothy Szlachetko
Vir: osebni arhiv

MŽ: Na Norveško si se preselil iz osebnih razlogov. Kakšna je bila tvoja prva služba?
TS:
Prijavil sem se za predavatelja za predmet Skandinavska država blaginje na Mednarodni poletni šoli na Univerzi v Oslu. Predavanja so bila v angleščini. Bil sem izbran, dobil delovno vizo za strokovnjake, in v treh tednih sem se preselil na Norveško; tako se je začelo moje življenje na Norveškem. Jezika nisem znal, precej sem razumel in malo tudi govoril dansko.

MŽ: Zdaj govoriš norveško že skoraj kot domačin. Kako važen je jezik za nove priseljence? Strokovnjaki menijo, da je zelo pomembno, da se jezik uporablja v vsej svoji raznolikosti, in da je jezik moč. 
TS: Kot sem že povedal, sem produkt multikulturnosti svojega časa in zato menim, da jezik ni najpomembnejša stvar. Vendar so moje izkušnje na Norveškem drugačne, kljub temu, da sem delal v angleško govorečem okolju. Brez znanja norveščine sem se počutil, kot da nisem del družbe. In ker sem človek, ki ga zanima tako kultura kot politika, ki želi razumeti dnevne novice in biti vključen v dnevne pogovore, sem se zelo potrudil, da sem se jezika naučil v najkrajšem času. V Skandinaviji imajo domači jeziki izredno vlogo, mnogo večjo, kot na primer znanje angleščine v Veliki Britaniji ali v ZDA. Obstaja namreč tesna povezava—ki sicer ni čisto dokazana—med ljudmi, družbenimi grupacijami in vodilnimi skupinami. Jezik je del te povezave. Skupina ima tu važnejšo vlogo kot posameznik, kar se razlikuje od situacije v ZDA ali v Avstraliji.

MŽ: Kakšne možnosti imajo priseljenci za učenje norveščine?
TS:
Odvisno je od razloga za bivanje na Norveškem. Status begunca na primer pomeni do 600 ur brezplačnega pouka norveščine. Za ekonomske priseljence iz EU ta možnost ne obstaja. Moja delovna viza (za strokovnjake/specialiste) ravno tako ne nudi brezplačnih jezikovnih tečajev. Ker pa sem delal na univerzi, sem se lahko enostavno priključil jezikovnim seminarjem. Zelo važno se mi zdi, da se vsak priseljenec nauči jezika kar se le da dobro, zaradi sebe in zaradi drugih. Vseeno mislim, da se morajo Norvežani zavedati, da je za nekatere učenje jezikov zelo težko, in da nekateri norveščine pač ne bodo nikoli čisto obvladali, ali pa samo bolj slabo. Opazil sem, da se odnos domačinov do priseljencev in jezika spreminja, vsaj tu v Oslu, da se domačini potrudijo razumeti vse te različne norveščine. V preteklosti je bilo namreč tako, da so domačini zelo odklonilno reagirali na jezikovne poskuse tujcev, takoj začeli govoriti angleško, zdaj pa poslušajo in poskušajo razumeti, kaj jim priseljenci govorijo. Za konec bi rekel, da ne glede na pričakovanja, da bodo vsi govorili norveško, so vsi ti tuji jeziki veliko, bogato in pestro znanje.

MŽ: Lahko kaj več poveš o Oslu? Sama opažam ogromne spremembe, iz provincialnega mesteca v kozmopolitsko prestolnico.
TS: Oslo se izredno hitro razvija. V pičlih desetih letih se je število prebivalcev dramatično dvignilo zaradi priseljencev iz drugih delov Norveške in globalnih priseljencev. Je zelo bogato mesto: če bi bila Norveška del EU, bi bilo Oslo tretje najbogatejše mesto. Bogastvo se ustvarja največkrat prav v Oslu, saj je tu največ priložnosti. Gradbeništvo cvete, pesti nas pomanjkanje stanovanj, in gradimo kulturne ustanove, super! Zelo dinamično! Demografski podatki: v desetih letih se je prebivalstvo, ki imajo mešano (ne-norveško) poreklo zvišalo za približno 10 odstotkov, kar je ogromno. Skupno ima Oslo trenutno okrog 30% prebivalcev, ki so prva ali druga generacija priseljencev. Mogoče bo ta odstotek leta 2040 okrog 50%, mogoče še višji. Sicer se strinjam: Oslo je danes čisto drugačno mesto. Del zgodbe o priseljevanju na Norveško je to, da so priseljenci zelo različni: prihajajo iz različnih delov sveta, iz različnih razlogov, kar je izjemna priložnost za Norveško in obenem tudi izjemen izziv za javne službe, saj potrebujemo usluge in službe za zelo različne ljudi. “Moj” Direktorat, Direktorat za integracije in različnost, je bil ustanovljen 1. januarja 2006 kot strokovni center za pospeševanje integracij in različnosti.

MŽ: Kakšna je pravzaprav politika priseljevanja na Norveško? Lahko kaj poveš o ukrepih, ki pomagajo priseljencem, in o ukrepih, ki blažijo napetosti med različnimi skupnostmi, in med etničnimi Norvežani in priseljenci? Zgodb o uspehu je veliko, če samo pogledamo drugo generacijo Norvežanov pakistanskega porekla: veliko je zdravnikov, pravnikov in inženirjev, pa v glavnem slišimo le zgodbe o neuspehu in o neizobraženih tujcih, ki izkoriščajo državo blaginje.

Slika: Norveška
Vir: splet, fotografijo s pravico prostega dostopa
TS: Najprej o medijih: Direktorat je prav zdaj izdal poročilo in nobenega dvoma ni, da v medijih prevladujejo zgodbe o priseljencih in o integraciji, in da so nekatere skupine bolj izpostavljene kot druge. Da bom direkten: V medijih se največkrat pojavljajo Muslimani. Velikokrat je fokus tudi na zelo revnem, vzhodnem predmestju Grorudalen, kjer so priseljenci v večini.
Konkretni ukrepi: najintenzivnejše pomoči pri integraciji so deležni begunci. Najprej so vključeni v začetni program, ki traja dve ali tri leta, in ki obsega denarno pomoč, jezikovne tečaje, tudi poklicno izobraževanje. Najpomembnejša in najširša mreža pomoči pa pravzaprav sploh ni namenjena priseljencem, je del države blaginje. Vsakdo, ki dobi pravico do stalnega bivanja ima dostop do norveškega sistema pomoči—to je zdravstveno zavarovanje, finančna podpora, otroški dodatki, solidarnostna stanovanja. Vse to zmanjšuje socialne razlike, na primer, ekonomske razlike, saj so priseljenci revnejši. Vsi ti ukrepi pomenijo to, da imajo ljudje priložnosti, ki jih drugače ne bi imeli.
    
MŽ: Postavila bom provokativni vprašanji: se lahko opredeliš do nekaterih kritik integracijskih ukrepov? Prvič, da so ti ukrepi dragi, in drugič, da je priseljevanje prehitro oziroma da so številke priseljencev previsoke. Kako bi odgovoril na pomisleke tistih Norvežanov, ki bi priseljevanje radi upočasnili? Ko se je zgodil Breivik, so se pojavili komentarji, prvič, da je predstavnik tistih, ki želijo počasnejše demografske spremembe, in drugič, da so zagovorniki počasnejše politike priseljevanja hitro ožigosani kot hudi desničarji.
TS: To je težko vprašanje, saj je Norveška de facto članica EU, je članica schengenskega sporazuma—ki pomeni svobodo gibanja—tako da prav veliko ne more narediti v zvezi s priseljevanjem iz schengenskega območja, ki znaša približno 50 %. Tudi ni zaželeno, ker priseljenci prispevajo h gospodarskemu uspehu. Nekaj bi se dalo storiti s statusom begunca, kjer pa so že bili sprejeti strožji in bolj restriktivni ukrepi, in to ravno pod trenutno sredinsko-levo vlado. Politiko podeljevanja statusa begunca bi lahko le še malo omejili, potem pa bi bili že blizu kršitvam mednarodnih konvencij, ki Norveško pravno zavezujejo.

MŽ: Kaj pa stroški? Ravno včeraj je bil objavljen članek o priseljevanju kot izjemnem strošku.
TS:
Da da, poznam to cost-benefit analizo… imam precej pomislekov o raziskavi, ki jo članek omenja. To je makro-ekonomska raziskava, ki ne upošteva širših dimenzij. Tudi izhodišče je sporno, saj na nekem mestu trdi, da smo vsi državljani nič drugega kot strošek: ko (se) rodiš, je to strošek, ko umreš, je to strošek, in tako naprej. No, da se ne hecam: določene omejitve so res mogoče. Na primer: slišijo se predlogi, da naj ljudje ne bi imeli takoj dostopa do socialne mreže; da se morajo ljudje hitreje zaposliti; nekatere podpore naj bi se znižale; vse to je predmet politične diskusije, ki se odvija prav zdaj. Sam sem iz ideoloških razlogov proti restriktivnim ukrepom, čeprav priznam, da bi znižanje nekaterih podpor verjetno zvišalo motivacijo ljudi, da bi aktivno iskali delo in se tudi zaposlili. Znižanje podpor pa mora biti premišljeno. Na primer, če znižamo otroške dodatkov, potem mora nekdo z otrokom ostati doma, torej se ne zaposli in se posledično ne integrira. Priseljenci imajo že tako ali tako 25% manjše možnosti za zaposlitev. Tisti, ki so zaposleni, so velikokrat nadkvalificirani. In tako naprej.

MŽ: Pogovarjala sem se z dvema posvojencema iz Južne Koreje, ki sta, seveda, norveška državljana. Ko se prijavita na razpis, ali opravita intervju po telefonu, je vse v redu. Ko pa se oglasita osebno, in ne izgledata kot “prava” skandinavca, pride do šoka. Je podobno s priseljenci?
TS: Na delovnem mestu je treba še veliko narediti. Delodajalci odkrito povedo, da se obotavljajo zaposliti muslimana, češ da ne vedo kaj bo med božičnim praznovanjem, ko se bo točilo vino in servirala slanina. Ne bom nedostojen, saj vem, da so take malenkosti zelo pomembne, ampak vseeno je to diskriminacija. Tudi to se spreminja in naša naloga je, da delodajalcem ponudimo prava orodja za umeščanje različnosti. Obstajajo tudi neformalne in skrite oblike izkoriščevanja. Vendar je prav Norveška ena izmed najbolj aktivnih držav pri odpravljanju le-teh. To je problem, vendar so sindikati, zveza delodajalcev in tudi vlada zelo aktivni. Bil sem prav šokiran nad izkoriščanjem delavcev iz Poljske ali Baltskih držav: nizka plača, niso dobili pogodbe, nihče jih ni seznanil z njihovimi pravicami, tudi standard bivališč je včasih zelo nizek. Ampak tudi to se spreminja. Rad bi opozoril tudi na to, da je v igri tudi trg. Poljsko gospodarstvo se razvija in mogoče bodo Poljaki kmalu raje ostali doma. Razmisliti moramo tudi o situaciji na Danskem: tam sta bili zadnji desetletji zaznamovani z izredno negativno javno debato o priseljevanju in integraciji. Rezultat pa je, da ima Danska zdaj težave s kvalificirano delovno silo. Raziskave so pokazale, da veliko strokovnjakov ne želi živeti na Danskem, ker se ne počutijo dobrodošli. Na primer, mlad par ali družina pride na Dansko: eden dobi delovno dovoljenje, drugi pa ne, kljub izobrazbi in kvalifikacijam, zaradi restriktivne zakonodaje. Na koncu se preselijo drugam.

MŽ: Zdaj pa k drugi temi. Letos sem bila v Oslu 17. maja, ko Norveška praznuje Dan neodvisnosti oziroma Dan ustave. Povsod so bila velika praznovanja in dolge parade, tako v Oslu kot tudi po celi Norveški. Zaradi Breivika se je ogromno ljudi udeležilo proslav, saj so s tem izrazili podporo skupnosti in državi. Ob tem praznovanju se vedno počutim malo nelagodno: parade otrok šolarjev, vse skupaj malo pocukrano kot v pravljici, naivno, vsi pod isto taktirko. Pa vendar lahko vidimo take dogodke tudi kot družbeno lepilo v pozitivnem smislu, ki ustvari širšo, javno skupnost. Kaj misliš o tem?
TS: V Avstraliji se praznuje 26. januar, ko je kapitan Cook prvič pristal v sydnejy-skem zalivu. To je zelo nerodno izbran dan, saj belci domačinov niso imeli za človeška bitja, niti jim ni bilo dovoljeno imeti lastno zemljo. Ta dan bi raje imenoval Dan invazije, in nikoli ga nisem podpiral. Tudi na Norveškem sem se najprej počutil neprijetno ob praznovanju 17. maja. Priznam pa, da me razoroži pogled na otroke v paradah.

MŽ: Ker sem odraščala v Vzhodni Evropi, gledam na državne proslave z distance in z ironijo, saj so bile za nas obvezne. Na Norveškem pa se mi zdi drugače.
TS:
Mislim, da sodi to praznovanje med najboljše integracijske ukrepe, saj otrok ne želimo prikrajšati za to lepo proslavo! Pravzaprav je genialno. Iz osemdesetih let je znana zgodba, ko naj bi šola iz občine Sagene ali Sinsen vodila lokalno parado, pa je začela dobivati grozilna pisma, češ da ni primerna za to vlogo. Šlo je seveda za to, da je večina otrok tam ne-Norvežanov. Mnogim so se takrat odprle oči. Trud, ki ga šole vlagajo v integracijo otrok je izjemen, saj imajo skoraj vse šole v Oslu med 30% do 50% odstotkov otrok prišlekov, kar je dramatično.

Slika: Sobivanje in raznolikost v naravnem ekosistemu
Vir: zasebni arhiv V. Bulc, 2012
Zakaj torej 17. maj deluje? Mislim, da zato, ker je to nepolitičen praznik, ker ni političnih govorov, nobenih praznih besed o tem, kako krasna je Norveška. Politiki se držijo v ozadju. Glavni poudarek je na človekovih pravicah in vključenosti prav vseh. Pripomnil bi, da je naivno misliti, da so človekove pravice nekako norveške-želel bi si, da bi bila debata o tem temeljitejša. In seveda se vedno veliko debatira o tem, kakšne zastave naj bi visele na ta dan, kar je brezpredmetno. Sicer pa moram o vsem tem še malo razmisliti. Otroci so pomemben del tega rituala, ker predstavljajo bodočnost naroda namesto preteklosti. Ko sem pred kratkim obiskal Poljsko, sem bil šokiran, ker je tam ravno obratno: prav na vsakem vogalu stoji spomenik in Poljaki so obsedeni s spominom. Sicer razumem, vendar se sprašujem, če ni zgodovinski spomin velika kletka, velika past.

MŽ: Zdi se, da je Slovenija trenutno kot okamenela. Še vedno smo osredotočeni na to, na kateri strani je bil kdo v tej ali oni vojni, in ta razdvojenost onemogoča zdravo javno debato. 17. maj me zanima kot dogodek, ki presega zgodovino, se obrača v prihodnost in ustvarja povezanost, skupnost.
TS: Ta dan predstavlja pomemben integracijski dogodek, vendar je ta aspekt naključen. Mogoče je prav zaradi tega tako uspešen! Zato ker se iz njega ne dela nečesa, kar ni, je to, kar je in nič več, obenem pa prav to, kar ljudje vanj vložijo. 

MŽ: Tudi kralj in njegova družina so izjemno pozitivni, po 22. juliju še bolj kot prej. Njihovo vodilo je vključenost namesto izključevanja.
TZ:
Res, imamo kraljevo družino, ki 17. maja ure in ure stoji na balkonu in pozdravlja mimoidoče. Gledano iz integracijske perspektive, so izredno aktivni in angažirani. Ne bi želel obveljati za rojalista, ampak vsi člani kraljeve družine so izredno aktivni v raznih projektih vključevanja.  Pravzaprav so jih sredinski ljudje in desničarji že obsodili, da se obračajo po vetru zaradi političnih razlogov. Na primer, ko se je razvnela javna debata o tem, ali policijske uslužbenke lahko nosijo v službi hidjab ali ne, je kraljica Sonja obiskala eno izmed mošej v Oslu, oziroma Islamski Center. Ne glede na to, da je bil obisk nenačrtovan, so jo obsodili, da je bil obisk politične narave. Siguren sem, da je bil njen obisk izraz podpore drugačnosti. Tudi kralj: v svojem novoletnem nagovoru državljanom vedno omeni, kako raznolika je norveška družba. Kraljica za osmi marec povabi priseljenke na čaj. To so majhne geste, ki na koncu pomenijo veliko. Če nič drugega, je to dober marketing. Priseljenci v glavnem obožujejo kraljevo družino—za njih so kot slavni rokerji!

MŽ: Takoj po Utøyi je bilo nekaj izgredov proti muslimanom. Se je na splošno število sovražnih napadov povišalo?
TS:
V Direktoratu vsako drugo leto opravimo raziskavo javnega mnenja o integraciji prišlekov, tako imenovan Integracijski barometer. Zgodile so se precejšne spremembe na bolje. Čeprav nismo čisto prepričani, da je tako zaradi 22. julija, se nagibamo k taki razlagi.

MŽ: Antirasistični center že nekaj časa izvaja zelo uspešno akcijo: Norvežane poziva, naj povabijo sosede ne-Norvežane na čaj. Praktično,  življenjsko.
TS: Ja seveda, ljudje so ljudje—velikokrat imajo podobne načrte in skrbijo jih podobne stvari, imajo družine, in ko to vidiš, si razorožen. Vendar javna debata ne odseva teh sprememb, ki se dogajajo v soseskah.

MŽ: Ali mediji negativno vplivajo na debate?
TS:
Zdi se, da Norveška plačuje ceno zaradi svoje majhnosti: za nekatere zadeve imamo samooklicane strokovnjake, ki so nenehno prisotni v medijih in ki vplivajo na stil diskurza. Dodatno so komentarji na internetu in na socialnih omrežjih včasih res ekstremni. Ljudje mislijo, da je vse dovoljeno. Norvežani bi se lahko učili od držav, ki imajo večje izkušnje z različnostjo, pa tudi daljšo zgodovino medijev. Zadnjič je nek javni uslužbenec kritiziral zakone avstralskih zveznih držav, ki omejujejo sovražni govor. Zvezna država, iz katere prihajam, ne dovoljuje anti-semitskih, rasističnih ali islamofobnih izjav v javnem prostoru. To ne pomeni, da mora Norveška sprejeti podobne zakone, ampak mora se postaviti vprašanje, zakaj so potrebne žalitve in neokusnosti samo da dokažemo, da imamo svobodo govora? Zakaj smo nespoštljivi? Isto velja za komentarje na internetu. Vse to je samo negativno, ničesar ne prispeva k skupnosti.  To ni svoboda govora, ampak neprimerno, necivilizirano obnašanje. Kritika je eno, potrebna je, drugo pa so žalitve.
  
MŽ:  Kaj meniš o zadnji raziskavi o sreči? Kljub nekaterim pomislekom glede izhodišč raziskave, nam nudi priložnost, da razmislimo o tem, kaj nas osrečuje. Na Danskem, Finskem, Norveškem in na Nizozemskem živijo najsrečnejši ljudje. Poročilo na 158 straneh, ki jo izdal Earth Institute pri Columbia University, je bilo narejeno za konferenco ZN o sreči. Poleg dohodkov so avtorji upoštevali še variable kot so: družinsko življenje, zaposlitev in stalnost zaposlitve, zdravje, politične svoboščine, korupcija, družbena angažiranost, povezanost v skupnosti, zaupanje v institucije, itd. Čeprav je poročilo v izhodišču poskušalo dokazati, da dohodek ni enak sreči, so rezultati pokazali, da je materialna varnost ključna, saj so na vrhu evropske države, nekatere afriške kot so Sierra Leone in Togo pa so na repu. Vseeno me zanima, potem, ko smo si zagotovili neko minimalno materialno varnost, kaj nas osrečuje? Kaj osrečuje Skandinavce?

Na Danskem, Finskem, Norveškem in na Nizozemskem živijo najsrečnejši ljudje. Poročilo na 158 straneh, ki jo izdal Earth Institute pri Columbia University, je bilo narejeno za konferenco ZN o sreči. Poleg dohodkov so avtorji upoštevali še variable kot so: družinsko življenje, zaposlitev in stalnost zaposlitve, zdravje, politične svoboščine, korupcija, družbena angažiranost, povezanost v skupnosti, zaupanje v institucije, itd.
TS: Ključnega pomena tu je država blaginje. Zagotavlja neko minimalno varnost in omogoča znosnejše življenje. Tu ni izjemne revščine, ljudem se ni treba boriti za najosnovnejše stvari. Pomembne so še naslednje stvari: imamo relativno urejen trg dela, dostop do dobrega zdravstvenega varstva, do relativno dobre in brezplačne izobrazbe od vrtcev do univerze, na svoje okolje in na družbo na splošno imamo vpliv in naše pripombe se slišijo in upoštevajo, razdalja med navadnimi ljudmi in politiki ni velika, vse to je izredno važno. In najvažnejše: zaupanje! Zaradi tega je življenje tu relativno enostavno. Tudi razmerje med službo in družino je uravnovešeno, država blaginje ljudem omogoča, da se posvečajo še drugim rečem kot samo delu. Lahko se posvetijo družini, na primer.
Če pogledamo se poročilo o vrednotah, World Social Value report, ki sicer ni idealno, je pa nekakšen barometer, nam pove, da sta ekonomska varnost in napredna miselnost Skandinavcem omogočila, da so razvili osebne lastnosti, ki jih drugače ne bi uspeli niti odkriti. To sicer ni moje področje, tako da ne vem točno, kako te povezave in vplivi delujejo, ampak obstajajo raziskave Centra za civilno družbo, ki potrjujejo ključnost teh povezav. Dag Vollebæk piše o tem, kako sta tesno povezana zaupanje v politične in vladne institucije, in aktivna vključenost v civilno družbo, z občutkom sreče. Trdijo tudi, da k sreči prispeva tudi odsotnost vere na Norveškem.

MŽ: Slovenci so že lep čas v globoki krizi. So nezadovoljni in pritožujejo se, velikokrat upravičeno. Po drugi strani pa zahtevajo veliko, ne da bi se aktivno angažirali, kot da država nismo mi sami.  Pritožbe nad korupcijo v politiki so stalnica, posledično je nezaupanje v politiko ogromno. Na Norveškem pa ravno obratno: zaupanje v vlado in državo je visoko, kljub občasnim škandalom, kar prispeva, da se Norvežani počutijo srečne. Je to poenostavljeno? 
Tu so ljudje skeptični do politikov in jih pozorno spremljajo, vendar zaupajo državi in državnim institucijam. Država pomeni nekaj več, država je naša prijateljica, država je vse od vrtcev do šole do porodniške sestre, država je naš okvir, in vsak od nas je del nje.
TS: Nekaj je sigurno na tem. Tu so ljudje skeptični do politikov in jih pozorno spremljajo, vendar zaupajo državi in državnim institucijam. Država pomeni nekaj več, država je naša prijateljica, država je vse od vrtcev do šole do porodniške sestre, država je naš okvir, in vsak od nas je del nje. To se vidi tudi po tem, da so ljudje v glavnem pripravljeni plačevati visoke davke, saj zaupajo in vedo, da tudi oni dobijo kaj nazaj. Ko ljudje vidijo, da so davki porabljeni smotrno, in da imajo tudi oni od tega korist, prispevajo še več. Vseeno me skrbi: nekatere raziskave so pokazale, da države blaginje ni mogoče vzdrževati, če je družba preveč različna. Bomo videli.
Tu so ljudje skeptični do politikov in jih pozorno spremljajo, vendar zaupajo državi in državnim institucijam. Država pomeni nekaj več, država je naša prijateljica, država je vse od vrtcev do šole do porodniške sestre, država je naš okvir, in vsak od nas je del nje.
MŽ: Ne moreva mimo Breivika. Ni postrelil priseljencev, ampak etnične Norvežane.  Vladajočo stranko dolži za multikuturno usmerjenost Norveške. Ali je Breivik volk samotar, ali je del širše mreže?
TS:
Težko mi je govoriti o 22. juliju. Ravno tako je prezgodaj govoriti o tem, kakšen bo dolgoročen vpliv na družbo. Velikokrat razmišljam o tem, kako je bilo sploh mogoče. Res je bil nekakšen samotar, umore je opravil sam, in morda obstaja le še par podobnih ljudi, ki bi šli tako daleč, kot on. A vseeno:  ne razumem, zakaj so ljudje tu tako zelo presenečeni, češ, joj kaj je napisal v svojem manifestu, češ le kje je dobil vse te ideje! Ideje in citate je pobiral od drugih podobno mislečih Norvežanov, ki so objavljali podobne stvari. Fjordmannen je le eden, podobno misleče organizacije obstajajo že dalj časa, zdaj pa se povprečen Norvežan čudi, od kod vse to!  V Direktoratu smo pozorni na vse te ideje—treba je samo malo pogledati na internet.
Pred kratkim je izšlo tudi par zelo dobrih knjig na to temo. Na primer, Øjvind Strømmen je objavil Det mørke nettet – om høyreekstremisme, kontrajihadisme og terror i Europa (Temna noč—o desnem ekstremizmu, kontradzihadizmu in terorju v Evropi) in Lars Gule redno piše o tem, kako ekstremisti dominirajo v javni debati. Mi pa se do njih obnašamo korektno in ni nam čisto jasno, kaj bi z njimi, čeprav so izredno nevarni. Kar mencamo. Vsi tisti, ki mislijo zelo podobno kot Breivik, so se uspeli distancirati od njega. Trdijo, da ne bi nikoli uporabili takšnega nasilja. O tem dvomim, zelo sem zaskrbljen. Ekstremiste, naj gre za posameznike ali za skupine, bi morali nadzorovati. Antirasistični center zdaj vodi raziskavo prav o njih. 

MŽ: Breivik nas je opozoril, da aktivizem te vrste hitro prestopi mejo.
TS:
Se strinjam. Mogoče smo se ves čas primerjali s Švedsko, kjer v podzemlju obstaja dobro organizirano neonacistično gibanje. Pri nas je neorganizirano, pa smo mislili, da ga ni. In zdaj ta norec! Je iz premožne družine iz zahodnega dela Osla, kjer je priseljencev manj, hodil je v dobre šole, in potem? Kako to, da ni nihče tega predvidel? Kako je mogoče, da je izvršil oba napada, uničil vsa ta življenja, pobijal mlade ljudi, medtem ko so bili njihovi vrstniki prisiljeni to gledati? Vse to zato, ker naj bi bila vladajoča laburistična stranka odgovorna za multikulturnost?  Saj je niti nimamo, odločili smo se za politiko integracije in različnosti. To res ni radikalna politika, Breivik pa je zaradi tega mlade laburiste obsodil in kar postrelil. Več pozornosti moramo posvetiti desnim ekstremistom in njihovim izstopajočim izjavam o priseljencih, o integracijah, o norveški politiki, predvsem levo sredinski.  Desne ekstremiste in njihove izjave je treba jemati resno.

MŽ: Kako se je Norveška po 22. juliju spremenila?
TS:
Ne vem, kdaj se bo Vladni kvartal vrnil v normalno stanje. Ni jasno, ali bodo stavbe obnovili ali zgradili na novo. Na otoku Utøya poletnih delavnic ne bo več, kljub lanskoletnim zagotovitvam laburistične stranke. Spomini in travme so prehudi. Mladi ljudje iz različnih koncev Norveške so tam doživeli izjemno hudo travmo, ki jih je za vedno zaznamovala. Upam, da bo Breivik primerno kaznovan in da ga bodo prav vsak dan spomnili, kaj je storil. Pravni sistem tu deluje, zato mu zaupam.  Najbolj so me prizadela pričevanja preživelih iz otoka. Vendar dolgoročno ostajam optimist: mislim, da se bomo na primer leta 2040 ozrli nazaj in se spraševali zakaj le smo se toliko razburjali zaradi različnosti.
V Oslu ni niti getov niti hudih primerov diskriminacije. Mislim, da bo šel razvoj naprej v pravo smer, razen če se ne bo zgodilo kaj dramatičnega, na primer huda gospodarska kriza. Ne glede na to, kaj si kdo misli o levo-sredinski koalicijski vladi, je gospodarstvo zelo urejeno, vlada ga vodi premišljeno in smotrno. Vlada proučuje in izboljšuje anti-diskriminatorne ukrepe. Oslo je fantastično mesto, kvaliteta življenja je visoka, različnost se zvišuje. To dinamično, vitalno mesto je zdaj moj dom.
 
MŽ: Tudi meni se zdi, da norveška vlada podpira dolgoročni razvoj in da z izjemnim bogastvom upravlja zelo odgovorno. Za uspešno integracijo, za tvoje projekte, so potrebna sredstva.  Zaveda se, da bo dohodkov od nafte enkrat konec, zato vlaga v gospodarsko rast, podjetnost, odličnost, nove tehnologije, trajnostni razvoj. Obeti za Norveško so odlični. 

Hvala Monika, hvala Timothy. Naj ključna sporočila tega razgovora o medkulturnem sodelovanju, odprtem dialogu, nižanju hierarhičnih nivojev pri iskanju družbenih rešitev, strpnost in iskrenost za vedno ostanejo z nami. Tudi v Sloveniji se moramo z njimi odprto soočati in se uspešno integrirati v globalno skupnost brez strahu pred izgubo lastne identitete. Jezik, narod, država in spoštovanje do drugačnosti ostajajo ključni elementi te prepoznavnosti.

Violeta


Dodatna obvestila:

torek, 06. november 2012

BIN@PORTO 2012

BIN@PORTO 2012, srečanje, ki je potekalo od 23. do 26. oktobra 2012. To je bil še en od tistih dogodkov, za katerega sprva nisem povsem vedela, zakaj sem se odločila, da bom  sodelovala. Toda takoj ko je moje letalo pristalo na letališču v Portu, mi je bilo jasno, da sem se prav odločila. BIN@PORTO 2012 je bil namreč pravo srečanje za to, da se ga udeležiš. Pritegnilo je veliko ljudi, ki »živijo« tako inovacije kakor mednarodno povezovanje in se želijo še tesneje povezovati. Veliko sem pridobila, navezala pomembne stike s kolegi iz Portugalske, Brazilije, Urugvaja, Anglije in Belgije. Upam, da se bodo nekateri »stiki po elektronski poštni kot točke povezave«, ki sem jih ustvarila med udeleženci in izbranimi firmami v Sloveniji, izkazali kot pozitivne poslovne priložnosti. Poleg že vzpostavljenih stikov se ponujajo še druge možnosti za vse, še posebej za tiste, ki jih zanimata obe Ameriki (še posebej Brazilija). Ob vsem drugem pa mi je uspelo vzpostaviti tudi nekaj pomembnih dolgoročnih povezav za Vibacom. Toda najvažnejše je, da so ti trije dnevi scela potrdili to, v kar sem bila ves čas prepričana. Namreč, da naj bi poslovne dejavnosti v prihodnosti oblikovale odprt prostor, ki bi temeljil na spoštljivih in prijateljskih odnosih, na globoko segajoči izmenjavi izkušenj in vizij, medkulturnim sodelovanjem med poslovnim in raziskovalnim sektorjem, med neposrednimi izvajalci in teoretiki, med mladimi in tistimi z izkušnjami. Močno delovanje, ki povezuje ljudi in »uresničuje ter živi inovacije« in ustvarja inovacijske ekosisteme za odprt, med seboj povezan in sodelujoč svet. Srečanje so pod vodstvom Dr. Pedra Coelha organizirali SICC/DCoop – Divisão de Cooperação/Urad za sodelovanje na Faculdade de Engenharia da Universidade do Porto in njegova delovna skupina. V nadaljevanju bom na kratko predstavila njegovo delo in ideje, povzela pa bom tudi odzive nekaterih udeležencev.

V: Kaj je BIN@PORTO?
Pedro:
Naš cilj je BIN@ (Business & Inovation Network - Poslovna & inovacijska spletna mreža) in njej podobne dogodke organizirati v različnih mestih po svetu. Prvo srečanje je potekalo v Portu. Naslednje leto bo potekalo v Ribeirão Preto v São Paulu v Braziliji. Letos je srečanje BIN@PORTO potekalo štiri dni pod pokroviteljstvom Fakultete za Inženiring Univerze v Portu (FEUP), ki vključuje široko pahljačo dejavnosti kot so na primer tehnološka razstavišča, poslovne delavnice (vključno z B2B srečanji, celostnimi predstavitvami različnih ustanov in njihovimi promocijami), raziskovalnimi seminarji o praktičnem delovanju, pogovori o temah, ki se medsebojno poslovno dopolnjujejo, za javnost odprte okrogle mize in mnoge druge medmrežne dejavnosti. 

 Slika: Dr. Pedro Coelho
 Vir: Vibacom arhiv
V: Zakaj ste začeli s projektom?
Pedro: Na FEUP smo s projektom začeli, ker smo hoteli oblikovati trajnostno  mednarodno mrežo sodelavcev tako s področja industrije kakor iz akademskega raziskovalnega sektorja, da bi okrepili izmenjavo dobrega prakticiranja, prenos znanj in vzajemno promocijo prostih inovacij. Naš cilj je povezati partnerje iz različnih raziskovalnih področij in industrijskih panog ter tako ustvariti priložnosti za sodelovanje, skupno delo, kar bi omogočilo, da, tako upamo, podpremo različne oblike partnerstva, ki ustvarjajo novo vrednost in kvalitetne učinke. BIN-mrežno povezovanje je pobuda od spodaj navzgor in v bistvu temelji na povezavah zaupanja. In ponuja brezplačen, prost dostop za vse, ki bi se radi priključili.
“I came to bin@porto to let Uruguayan Biomedical Engineering prototypes, to be known, looking for partnerships for some of the prototypes to be adopted by industry and thus try to prove their benefit for medical use, and give rise to economic activity. I was also interested in learning how Europeans did actually transfer technology to industry. I am glad. Finally, I was happy that Dr. Paulo Coelho found me in 2011 at Hospitalar fair in Sao Paulo sitting in the Uruguay stand showing our work as the University with Uruguayan firms.
Dr. Franco Simini, professor, coordinator of the “Nucleo de Ingenieria Biomedica (NIB) at the Universidad de la Republica (UR), Uruguay
 Slika: Dr. Franco Simini
 Vir: Vibacom arhiv
Naši cilji so, da:
•    promoviramo inovacije in nudimo konkretne podatke o povezanih univerzah, ki podpirajo grozdenje, skrbijo za verižni razvoj in se povezujejo z domačimi in mednarodnimi omrežji in ekonomijami;
•    podpiramo in vzpodbujamo raziskovalno sodelovanje med različnimi oddelki in zunanjimi organizacijami;
•    promoviramo priložnosti, ki omogočajo prenos znanja;
•    promoviramo ustanavljanje na tehnologiji temelječih firm, ki nastajajo na univerzah;
•    oblikujemo orodja za mednarodno uveljavljanje malih podjetij (SME);
•    povečujemo sodelovanje z industrijo in skupno delovanje z njo;
•    najdevamo potencialne možnosti za financiranje;
•    se aktivno povezujemo z malimi podjetji (SME) in razvijamo dejavnosti, ki so posebej oblikovane za njihove potrebe
•    podpiramo vse ukrepe v regiji, ki vzpodbujajo inovacije in poslovno rast;
•    razvijamo tesnejše stike s ključnimi domačimi in mednarodnimi partnerji;
•    podpiramo vse, kar je potrebno za širše oblikovanje podjetništva.

V: Kako ste izbrali začetne partnerje?
Pedro:
Kakor omenjeno zgoraj, mrežno povezovanje pomeni pobudo od spodaj navzgor, ki v bistvu temelji na povezavah in zaupanju. Trdno sem prepričan, da je to najpomembnejši dejavnik, ki ga lahko dosežemo v trajnostnem mreženju. Na zaupanju temelječi odnosi med posamezniki bodo zagotovo privedli do zavzetega institucionalnega povezovanja. Zato smo najprej izbirali ljudi, ne pa institucij. Gre za posameznike, ki neverjetno dobro promovirajo inovacije v svojih ustanovah po vsem svetu. Govorim o borznih posrednikih, o ljudeh, ki so odgovorni za povezovanje v industriji ali skrbijo za prenos tehnologij, o ljudeh, ki nadzorujejo razvoj in raziskovanje ter inovacije in mnogih drugih.
The mission of our communication and cooperation service at FEUP is "to build trust relationships with stakeholders that foster the virtuous circle of knowledge valuation and brand reputation". We intended the event to be open and free for everyone, in order to allow for genuine collaboration.The main idea was to use the brand and network of the core universities involved to support an ecosystem where entrepreneurs, researchers, students, policy makers, investors, liaison officers, (…) could share and exploit common goals.
Carlos Cardoso Oliveira, Co-organizer of BIN@PORTO, Director of communication and cooperation services. Invited assistant professor in multimedia. Faculty of Engineering at the University of Porto.
V: Ali ste že opazili kakšne neposredne koristi srečanja?
Pedro:
Zato, da bi prišli do otipljivih koristi, bo moralo preteči še nekaj časa. Pobuda trenutno samo promovira in omogoča sodelovanje, toda na koncu je vse odvisno od udeležencev, da se povežejo in dejansko začnejo skupaj delati. Kljub temu imamo kar nekaj prepoznavnih rezultatov s prejšnjih dveh srečanj. Udeleženci so oblikovali nove poslovne povezave, predloge za raziskovalne in razvojne konzorcije (grupe), ki pripravljajo vloge za EU sklade, »mehke« (dogovori o skupnem postopnem sodelovanju) sporazume med institucionalnimi partnerji (npr: Sheffield Innovation Centre in FIPASE), organizacijo drugih podobnih srečanj (delavnic, seminarjev) in številne druge pobude …
“This year we had a couple of important meetings with a few companies. We had the opportunity to discuss our issues and concerns with experts of certain fields. For sure we are going to apply some of the advices we got to improve our business development in the future.
Patricia Ranito, Tecla Colorida (a spin-off of the University of Porto (Faculty of Engineering) and INESC Porto. Founded in December 2008, it specializes in softwere development and solutions for educational purposes. Its main product is schoooools.com, an educational and social platform, especially developed for elementary school.
V: Ste dobili še druge pozitivne odzive na BIN@PORTO na Univerzi v Portu ali v Centru za inovacije?
Pedro:
Verjamem, da z dejavnostmi BIN@PORTO, s tem da prebujamo zavest o nujnosti sodelovanja, izmenjavanja znanja in pomembnosti inovacijskih mrež, prispevamo svoj delež k širjenju mednarodnega partnerstva. Rezultati se že kažejo, naše delo so pozitivno ocenili tudi naši starejši kolegi in vodstvo univerze.
Good morning, Mr. Pedro Coelho,
Many thanks for your invitation to participate in BIN@Porto and also for the kind accompany during the event. The participation has been a huge success to me to get in touch with some key people involved in Innovation & Strategy Consultation and also for the business of Green Pai Energy. Now it is up to me to explore the full potential of these contacts but without your suggestion to participate in BIN@Porto this would not have been possible.
I will also be in touch with Fatima @ UPTEC Creative Industry to reduce the illumination energy consumption in some areas of the building to half.
With best regards,
Rajesh Pai, Green Pai Energy Audit Lda., www.green-pai-energy.com
V:Kakšen bo naslednji korak? Kako načrtujete razviti idejo?
Pedro:
Naslednji korak pomeni oblikovanje spletne strani za mrežo, ki nam bo pomagala strukturirati posamezne vloge, naše poslanstvo, različna partnerstva, dejavnosti in tako dalje.
Naslednje leto bosta Agencija za inovacije na Univerzi Sao Paolo in FIPASE pripravili podobno srečanje BIN@BRASIL (od 12. do14. novembra 2013). Od tega dogodka veliko pričakujem in prepričan sem, da bo skupina, ki jo vodi prof. Vanderlei Bognato, razrešila možne ovire in našo dejavnost dvignila na novo raven.

 Slika: Brigita Jurišič, Violeta Bulc, Carlos Cardoso Oliveira, Pedro Coelho
 Vir: Vibacom arhiv
V: Kaj vam pomeni sodelovanje s Slovenijo?
Pedro:
Vključenost slovenskih predstavnikov je rezultat dogodkov iz preteklih let. Prek enega od naših predstavnikov sem srečal Brigito Jurišič, ustanoviteljico in direktorico firme Bridge Partner, svetovalne in mednarodne poslovne agencije za podporo mednarodno uveljavljanje slovenskih podjetij na Špansko-Iberskem trgu. Brigiti je bilo naše delo všeč in takoj je začela promovirati vključevanje slovenskih predstavnikov. Zahvaljujoč njenemu trudu smo delovanje razširili v Slovenijo in ponosni smo, da imamo v odboru Violeto Bulc, ustanoviteljico firme Vibacom. Mislim da imamo (Portugalska in Slovenija) veliko skupnih točk. Obe sta majhni državi in oboji zelo trpimo zaradi evropske gospodarske krize, v obeh državah je veliko inovativnih ljudi z podjetniškim duhom, ki se zlahka prilagodijo spremembam. Glede na inovacijske mreže ima Slovenija dobre delovne izkušnje in menim, da se lahko veliko naučimo od slovenskim kolegov. 
“I find BIN@PORTO an important platform where business can be linked with academia and also with other businesses. I was honored to be invited to cooperate with University of Porto at this event and help them promote the event in Slovenia. It is of a high importance for knowledge-based businesses to be able to participate in the events like BIN@PORTO, since it enables us to develop important networking and exchange relationships. Based on that service companies like mine can grow and innovate, and serve clients needs. Portugal is interesting for Slovenia, because it offers access to Portuguese-speaking countries like Angola, Mozambique, Brazil, and Portugal itself. On the other hand Portuguese SMEs often need a partner to have the capacity to give response to big projects surging in African markets, in Brazil, and also to access the Balkan region.
Brigita Jurisic is an international business developer, a member of the VSI Consulting worldwide network, and a Director of VSI Consulting Portugal being responsible for Portuguese and Slovene market since 2010. www.bridge-partner.pt
Slika: Gostje in predavatelji, BIN@PORTO 2012
Vir: Arhiv dr. Franco Simini

V: Ali je še kaj takega, kar bi radi posebej poudarili?
Pedro:
Rad bi podčrtal, da BIN pomeni kolektivno prepričanje v moč inovacijskih mednarodnih mrež. Vključuje delo in vizijo ljudi, kot so na primer Mark Sanderson z Univerze v Sheffieldu, prof. Vanderlei Bagnato z Univerze v Sao Paolo, Carlos Oliveira z FEUP, Clara Gonçalves s TEC Univerze v Portu in mnogi drugi.


Naj nas tovrstni dogodki popeljejo naprej po poti proti novemu, cvetočemu planetu, ki neprestano raziskuje možnosti za nove SMART innovation (S – smart/bistre, M – manageable/obvladljive, A – accessible/dosegljive, R – re-usable/večkrat uporabne, T - thrivable/cvetoče).

To je naša pot, Violeta.

p.s.: Avtentične izjave udeležencev so podane v izvorniku. 

Dodatne povezave in obvestila:

četrtek, 04. oktober 2012

Design thinking

Naši sistemi postajajo vse bolj zapleteni. Ta zapletenost je povsod okoli nas: lahko jo čutimo (nujnost po rasti, hitrosti, za več za hitrejše), vidimo (vedno več tehnologije, energetske mreže itd.), izkusimo (diverzifikacija proizvodov, storitev, življenjskih stilov, vrednot in potreb).

Inovacije so pravi način reševanja zzivov, ki se pojavljajo v razvijajočih sistemih. Vendar pa inovacije znotraj kompleksnih sistemov, ki obravnavajo izzive nastale kot posledica te kompleksnosti, ne vodijo k cvetočem planetu. Trdim celo, da nas te inovacije vodijo k uničenju. Angažirajo namreč vse več virov. Zato naša življenja postajajo vse dražja, tovrstne vrhunske inovacije pa zaradi izjemno visoke cene, dostopne le elitam (čeprav za njih plačujemo vsi). Če želimo pri reševanju izzivov kompleksnih sistemov inovacije uporabljati na konstruktiven način, se moramo lotiti inoviranja temeljev tovrstnih sistemov.

Dober primer slednjega je problem »staranja in medgeneracijskega sodelovanja«. Lahko ga rešujemo z vedno novimi naselji za ostarele in domovi za ostarela, ali pa na inovativen način postavimo sisteme za reintegracijo starejše populacije v aktivno življenje. S tem spremenimo temelje in tudi bistveno zmanjšamo problem pomanjkanja kapacitet v domovih za ostarele.

Za ustvarjanje rešitev, ki presegajo cono udobja, potrebujemo nov način razmišljanja. Ob tem je dobra novica, da številni pristopi že obstajajo. Poznamo načine, kako to storiti, vendar se moramo vprašati ali te nove, ustvarjalne načine razmišljanja uporabljamo tudi v delovnem okolju? Ali ustvarjamo (podjetniško/upravno) kulturo, kjer se nekonvencionalno razmišljanje dojema kot nekaj dobrega? Ali vzpodbujamo rast novih, inovativnih, drznih idej? Tu vstopi zgodba Oliverja Kempkensa. Zgodba o dizajnerskem načinu razmišljanja (ang. design thinking – DT). Kot enega od omenjenih možnih pristopov, ki lahko povzročijo spremembo v percepciji. Upam, da provokacija doseže tudi vas, da vas bo zgodba navdihnila in da boste DT začeli uporabljati tudi sami ter vaši sodelavci.

V: Kdo je Oliver Kempkens?
Oliver Kempkens:
Oliver Kempkens, 28, študiral pravo, podjetništvo, psihologijo in mediacijo, certificiran poslovni mediator, ustanovitelj številnih podjetij in avtor prispevkov na teme inovativnost in vzhodno evropsko podjetništvo. Član alumni kluba šole design thinkinga (Potsdam in Stanford), poslovni in organizacijski razvojnik v podjetju SAP AG (največji dobavitelj ERP rešitev), zaposlen v pisarni direktorja tehnološkega razvoja v Palo Alto. Oliver rad bere (slabo književno literaturo + Dostojevskega) in igra nogomet…
Pristop Thomasa Edisona je zgodnji primer tega, kar danes poimenujemo  “design thinking” – metodologija, navdihnjena s paleto inovativnih aktivnosti, ki je v središču osredotočena na človeka z močnim ethosom. Pri tem inovacije poganja razumevanje in opazovanje stvari, ki jih ljudje želijo in potrebujejo v življenju, ter tistega kar jim je všeč ali jih moti pri izdelavi, pakiranju in prodaji določenih izdelkov.
DT je linearni potomec te tradicije. Preprosto povedano, to je disciplina, ki uporablja senzibilnost in metode oblikovalca, z željo po uskladitvi potreb ljudi s tistim, kar je tehnološko izvedljivo ter tistim, kar lahko poslovna strategija pretvori v vrednost za stranke in tržno priložnost.
Vir: Tim Brown, HBR, June 2008

V: Kako bi opredelili DT?
Oliver Kempkens:
DT je postopek za sistematično umestitev sider v temno modri ocean, s pomočjo razmišljanja izven okvirjev. Je proces reševanja problemov na podlagi sodelovanja in racionalnosti. 

V: Lahko opišete vašo prvo izkušnjo z DT?
Oliver Kempkens:
DT ni mogoče izkusiti le v enkratni situaciji. Če želite omenjeni proces izkusiti na najbolj efektiven način je absolutno obvezno, da se z njim čustveno povežete. To pomeni, da morate resnično in globoko razumeti vrednote!

Vir: Oliverjev osebni arhiv 

V: Lahko z nami delite primer DT, ki vas najbolj navdihuje? 
Oliver Kempkens:
Najbolj prepričljiv DT projekt, ki mi pade na pamet, je projekt D. School na Stanfordu. Sodelujoči v projektu so si za izziv izbrali reševanje problema visoke stopnje smrtnosti otrok v jugovzhodni Aziji. Ugotovili so, da je pri tem glavna težava ohranjati otroke tople. Tam je sicer obstajal inkubator, vendar je bil preveč tog, predrag itd. Kot rešitev so razvili premični nizko cenovni inkubator namenjen vsakomur, neverjetno: Stanford magazine: Baby, It's Cold Outside!

V: Kateri so najpomembnejši elementi DT?
Oliver Kempkens:
Zmožnost raziskovanja! Ni pomembno ali je v obliki opazovanja ali intervjuvanja. Najbolj pomemben element DT je raziskovalna faza, v kateri poskušaš razumeti obnašanje ljudi. 

Vir: 12 manage, description design thinking

V: V kakšni organizaciji/okolju je DT najbolj uspešen?
Oliver Kempkens:
Verjetno v vsaki; najpomembnejše je spoznanje, da je treba stvari spremeniti. Če podjetje, organizacija, pride do te točke, je vse mogoče.  
… najpomembnejše je spoznanje, da je treba stvari spremeniti.
V: Ali DT zahteva kakšno posebno obliko organizacije?
Oliver Kempkens:
Odprto, spremembam naklonjeno organizacijo, v kateri je mogoče razmišljati izven okvirjev obstoječih organizacijskih politik in omejitev. 
asist. mag. Rok Stritar (Katedra za podjetništvo, Ekonomska fakulteta, UL) o DT:
Po mojem razumevanju gre pri DT za prenos načina reševanja problemov, kot ga uporabljajo dizajnerji, v poslovni svet. Bistvo je, da obsežne analize in študije, kot smo jih vajeni v poslovnem svetu, nadomestimo s poglobljeno empatijo, usmerjenostjo h kupcu in hitrim prototipiranjem. DT spodbuja interdisciplinarno povezovanje in razvijanje "out of the box" rešitev.
DT na EF uporabljamo v okviru podjetniških predmetov, saj je dizajnerski način razmišljanja v številnih primerih zelo primeren za podjetništvo, saj omogoča iskanje rešitev za nestrukturirane probleme pri katerih klasični analitični pristopi pogosto odpovejo. Študente tako spodbujamo, da čim hitreje razvijajo prototipe rešitev in jih testirajo na trgu. Tako v okviru predmetov pridejo do več iteracij rešitev.
V: Ali DT zahteva kakšen poseben tip ljudi?
Oliver Kempkens:
V idealnem primeru so to ljudje odprtega duha (haha;-)). Če je vprašanje vezano na korporativne strukture, so za delo v DT projektih primerni vsi. Glavno je, da zaposlene razdelimo v multidisciplinarne time ter jim omogočimo dovolj osebne svobode.

V: Kakšna je razlika med dizajnerskim razmišljanjem in sistemskim razmišljanjem? Kako bi opisali sistemsko razmišljanje?
Oliver Kempkens:
Če poenostavim: sistemsko razmišljanje je po mojem mnenju zmožnost razumevanja "vseh" interakcij v določenem sistemu, ter zavedanja, da obstaja več kot le vzrok in posledica, da obstaja posebna lastna dinamika, ki je posledica številnih spremenljivk, vidnih in nevidnih. Problem DT-ja je, da včasih ustvari uporabniško usmerjeno rešitev (ustvari tisto kar uporabniki želijo in ne tistega, kar bi si morali želeti, npr. burgerji vs. zdrava hrana). Pristop sistemskega razmišljanja v DT se imenuje "human-centered" razmišljanje. Sam bi se uvrstil med mislece osredotočene na človeka, ne pa na zgolj uporabniško usmerjene mislece.
Poleg poslovnih in tehnoloških okoliščin je potrebno pri inoviranju upoštevati obnašanje ljudi ter njihove potrebe in želje. »Human-centered« DT ima zmožnost zaznave nepričakovanih vpogledov (zlasti kadar gre za raziskovanje, ki temelji na neposrednem opazovanju) ter posledično ustvari inovacije, ki natančneje odražajo tisto, kar potrošniki želijo.
Vir: Tim Brown, HBR, June 2008 

V: Kakšen pa bo vpliv DT na poslovno in družbeno prihodnost? Kako močan bo?
Oliver Kempkens:
Menim, da so vrednote DT v poslovnem svetu premalo izpostavljene. Tudi v našem podjetju SAP se o DT veliko pogovarjamo, vendar za ogromne izboljšave praktično ni dovolj prostora. Zavedati se moramo, da DT ni najbolj prikladen način razumevanja uporabnikov in priprave dobrih scenarijev (marketinško usmerjenih). Temveč nam pomaga pridobiti sočutje za določene posameznike, razumeti, da smo vsi ljudje na zemlji zelo kratek čas ter vzdržati naše življenje bolj učinkovito.


Hvala Oliver,

Violeta in Kaja

Dodatne povezave in obvestila:

torek, 04. september 2012

Moralni kapitalizem?

Eno zagotovo velja v življenju – vse se ves čas menja, je v neprestanem toku. Samo ljudje se borimo proti tokovom v naravi in mislimo, da so obstoječe strukture, načini delovanja ali misli za vedno. Pa niso. Povsem naravno je, da neprestano preverjamo svoja prepričanja, sisteme in orodja ter ugotavljamo ali še vedno ustrezajo našim interesom: ali podpirajo naše vrednote, ali še vedno omogočajo ustvariti primerno življenje tako za nas kakor za prihodnje generacije. Kapitalizem je eden od sistemov, ki je že dolgo prisoten in začenja kazati resne pomanjkljivosti. Te večinoma počivajo na moralnih in etičnih stališčih, ki nimajo veliko skupnega z ustvarjenim okoljem. To se scela dotika temeljev naše civilizacije, človeškega dostojanstva in dejanskega bistva človeškega bitja: resnice čustvenega, inteligentnega, celostnega in zavestnega udeleženca na planetu Zemlja.
Teza o »moralnem kapitalizmu« je pognala iz teh spoznanj. Trenutno je še v povojih, a upam, da bo vzpodbudila val globalnih razprav in razvila nove oblike socialni zavesti. Pred vami je pogovor z Stephan B. Young-om, globalnim direktorjem organizacije CTR, prve, ki je izzvala poslovno skupnost in nagovorila jedro vprašanj o kapitalizmu, v iskanju prihodnjih rešitev.
Kratek življenjepis
Stephen B. Young je globalni izvršni direktor Pogovorov v Cauxu (CRT: Caux Round Table). Pred leti je objavil je zelo dobro sprejeto knjigo Moralni kapitalizem, napisano za izhodišče razprav v Cauxu, v kateri je predstavil etična in moralno odgovorna »Načela za poslovanje«. V knjigi iz leta 2008, Ustvarjalci drugačnih pristopov (The Difference Makers) je prof. Sandra Waddock Younga uvrstila med triindvajset ljudi, ki so začetniki korporativno in socialno odgovornega gibanja. Steve se je izobraževal na Harvard Collegeu, na Harvard Law School in kot dekan na Hamline University School of Law. Učil je na Univerzi v Minneesoti in na SASIN Graduate School of Menagement v Bangkoku, s svojimi idejami je sodeloval na mnogih delavnicah in konferencah, na katerih je razpravljal o korporativni socialni odgovornosti in poslovni etiki.
Poučeval je tudi na University of Minnesota Law School, na Carlson Schoool of Bussiness, College of Liberal Arts in na Minnesota State University – Mankato. Svoje poglede je popisal v številnih uvodnikih v časopisih kot so: Pioneer Press, Minnesota Journal on Law and Politics, Saint Paul Legal Ledger, objavili pa so jih tudi v časnikih Wall Street Journal, New York Times in Washington Post.
V: Od kod izvira pojmovanje o moralnem kapitalizmu?
Steve:
Sprva je šlo samo za miselni izziv. Ideja se je zdela kot »oksimoron«, koncept brez povezanega smisla. A pokazalo se je, da ljudem čudovito pomaga o kapitalizmu razmišljati še drugače: v poslovnem svetu ni treba delovati izključno sebično in izkoriščevalsko, saj lahko v kapitalizmu pomembno vlogo igrata tudi morala in zavest, da ljudje, ki v poslu odločajo, to tudi odgovorno počnejo.

V: Kaj je moralni kapitalizem? Kaj je njegov osnoven namen?
Steve:
Moralni kapitalizem pomeni, da se o določenem poslu, ker bi radi njegovo poslovno vrednost postopoma nadgradili, odločamo na dolgi rok. Osredotoča se na primerno vodenje odnosov med vlagatelji in s tem na oblikovanje vrednosti njihovih deležev za določeno družbo.
Namen je dvojen: zastopati interese vlagateljev in hkrati deležno vrednost posla graditi na osnovi njegove zmožnosti, da omogoča izboljšati kvaliteto našega življenja.

Foto: Stephen B. Young in Violeta Bulc
Vir: Arhiv Vibacom, Švica 2012
V: Kaj so najpomembnejša vprašanja kapitalizma, ki se nam kažejo danes?
Steve:
Obstajata dve negativni posebnosti sodobnega tržnega kapitalizma, ki se medsebojno podpirata. Ena je izračunavanje vrednosti samo na osnovi kratkoročnih dobičkov, ne pa na dolgoročnem upoštevanju deležev. Tovrsten pristop napačno ocenjuje prihodnja tveganja in vodi do finančne neuravnovešenosti, družbam pa onemogoča v celoti vključiti (internalize) tudi stroške za okolje in socialo, ki so posledica njihovega poslovnega modela. Drugič, sodobno razumevanje kapitalizma počiva na napačnem pojmovanju, kako motivirati človeka. Predvideva, da ljudje nimajo občutka za moralno odgovornost in da v življenju sebično hlastajo samo za denarnim dobičkom. Na tej domnevi temelji sodobna teorijo financ, portfeljov in cenitev finančnih vložkov kot so derivativi ter trdi, da naj družbe zadovoljijo samo kratkoročnim interesom lastnikov.
Foto: Razgled s konferenčnega središča – Hiše Caux v Švici.
Vir: Arhiv Vibacom, Švica 2012
V: Kako organizacija Caux Round Table (Okrogla miza Caux) pristopa k tem vprašanjem?
Steve:
Oblikovali smo novo pojmovanje o merilih vodenja in osnovnih izhodiščih ter predlagali nove načine, kako ovrednotiti poslovne družbe, ki vključuje to, kaj ljudje cenijo v življenju.
V: Več o posameznih dejavnostih in vsemu, kar zanima skupino CRT, lahko izvemo v elektronski publikaciji Pegasus.
VIZIJA
Naša vizija kaže svobodno, pravično in cvetočo globalno družbo, ki temelji na dvojnem stebru moralnega kapitalizma in odgovorne vlade.
POSLANSTVO
Naše poslanstvo pomeni vzpostaviti delujoč moralni kapitalizem, ki bo zagotavljal, da bo poslovni sektor prispeval k večji blaginji, trajnostnemu razvoju in pravičnosti.
NAMEN
Namen, ki nas povezuje, je moralni kapitalizem za boljši svet.
NAČELA
Načela CRT podpirajo našo vizijo, poslanstvo in namen:
• Načela za odgovorno poslovanje
• Načela za vlade
• Načela za Nevladne organizacije
• Načela za lastništvo bogastva
V: Kaj so bili najpomembnejši sklepi/ spoznanja, do katerih ste prišli na srečanju CRT v Švici?
Steve:
Da se poslovni profesionalci z različnih področij strinjajo s pristopom CRT. Da nismo osamljeni, obrobni misleci, temveč delujemo na prelomnem robu zdravorazumskega strateškega načrtovanja za prihodnost kapitalizma.
CRT je pred kratkim končal svoje 27. srečanje z naslovom Globalni Pogovori v Cauxu (Global Dialogue in Caux), v Švici, in izpostavil štiri bistvene reforme, s pomočjo katerih bi obnovili trajnostno globalno rast. Ti štirje predlogi bodo omogočili kapitalizmu, da bo premagal trenutno krizo povprečnega finančnega poslovanja, ki je tesno povezano s sistemsko, še naprej odvijajočo se ekološko in demografsko nestabilnostjo.
Na Globalnih pogovorih CRT so prišli do sklepa, da mora kot prvo Generalna skupščina OZN sprejeti listino o odgovornem delovanju suverenih držav, s pomočjo katerega bodo ohranjale trdno in trajnostno naravnano finančno posredovanje, ki skupnosti ne bo prekomerno obremenilo.
Drugič, trdno in trajnostno naravnano finančno posredovanje zahteva spremembo bančnega delovanja. Kompenzacijske sisteme, z izjemo manjših privatnih firm, bi morali povezati na ravni zmernih zadolževanj, zmernega tveganja in na podlagi profesionalne razsodnosti. Trgovanje in špekulacije, kot poslovni model, bi morali ločiti od komercialnega bančništva in dajanja posojil, podprto bi moralo biti z rezervnimi skladi, ki jih financira industrija. Finančne ustanove, »prevelike, da bi propadle«, bi morali razbiti s protimonopolnimi zakoni.
Tretjič, trdno in trajnostno naravnano bančno posredništvo zavrača zanemarjanje ocen varnosti in njenih podmen, tako na vladni ravni kakor v privatnih firmah. Kreditno vrednotenje so tržne informacije, ki pomenijo javno dobro. Zaradi tega potrebujemo več konkurence v ponudbi omenjenih vrednotenj, poslovni model, pri katerem se preskrbo vrednotenj plača emitentu, pa je treba nadomestiti z neprofitnimi ali javno financiranimi alternativami.
Četrtič, trdno in trajnostno finančno posredovanje zahteva akademsko teorijo o motiviranju posameznikov in firm, ki zavrača napačno predpostavko, da bo racionalen in sebičen interes, ki ga merimo z zunanjimi denarnimi nagradami, neprekinjeno vodil do natančnih tržnih cen. Poslovne šole bi morale poučevati alternativno teorijo o poslovanju, ki temelji na normah fiduciarnega skrbništva.
V: Kaj je ključno sporočilo za finančno skupnost?
Steve:
Še enkrat preverite svojo teorijo in metodologijo za ocenjevanje vrednosti svojega podjetja, odnose med vlagatelji pa vključite kot poslovno sredstvo.

V: Kaj je glavno sporočilo za lastnike korporacij in njihova vodstva?
Steve:
Isto.
Foto: Vibacom arhiv, Švica 2012

V: Kaj je ključno sporočilo za prebivalce planeta Zemlja?
Steve:
Nikar se ne zatekajte k današnjim politikom, akademikom, vlagateljem in direktorjem po odgovore, kako končati trenutno krizo kapitalizma. Spregovorite sami in nagradite tudi vse druge, ki si upajo izvirno razmišljati.

V: Kaj bo naslednji korak CTR?
Steve:
Začeli bomo z globalno revijo, v kateri bomo ponudili miselno vodstvo in nove ideje posredovali širši javnosti delavcev v finančnih, bančnih, političnih in civilnih krogih ter akademikom.

V: Hvala lepa.

Upam, da vas bodo ti kratki, toda natančni odgovori ohrabrili, da tudi sami oblikujete lastne ideje o političnem sistemu, v katerem živimo, in o spremembah, ki lahko pripeljejo do bolj trajnostno naravnane in moralne družbe. Šteje vsak posameznik. Vedno obstaja prvi korak, prva misel, pozneje pa, ko se jih bo nabralo več tisoč, bodo postale vsem razumljive. Bodimo del teh začetnih korakov, idej, dejanj. Čas je, da umirjeno, toda zanesljivo spremenimo smer in se usmerimo k cvetočemu planetu: v samem sebi, v svoji skupnosti, delovni organizaciji, na našem svetu. Jaz to že počnem. In mnogi od vas. Je naporno, a resnično nagrajuje. Upam, da bomo z vsakim vdihom še številnejši.


Violeta

Opomba: Izvorni tekst je bil oblikovan v angleščini; prevajalcu Iztoku Osojniku se zahvaljujem za ves trud pri prevodu zahtevnega teksta

Obvestila:

ponedeljek, 16. julij 2012

»COWORKING« kot kreativen način dela se razvija tudi v Sloveniji

Sončno dopoldne sredi maja smo se pred Kinom Šiška sestali z Luko Piškoričem. Začetnikom, pobudnikom in soustvarjalcem coworking scene v Sloveniji. Namen je bil, da s 1. nadstropja Kina Šiške opazujemo celotno coworking dogajanje...dobili pa smo navdušujoč pogovor ob kavi, za katerega smo takoj vedeli, da mora v širšo javnost. Do vas. V novem Aktualno 2.0. Upam, da navduši tudi vas.

V: Kaj je »Slovenia coworking«?
Luka:
»Slovenia coworking« je iniciativa za promocijo in razvoj coworkinga v Sloveniji. Primarni cilj »Slovenije coworking« je vzpostaviti slovensko »coworking« skupnost in spodbujati nastajanje različnih oblik coworking prostorov v Sloveniji.

Coworking je sodoben način dela, ki samozaposlenim in drugim profesionalcem omogoča, da si občasno ali stalno delijo “sodelavni” prostor z drugimi ustvarjalci iz svoje ali sorodnih panog.

V: Kako se je začela cela zgodba?
Luka:
Moja »kariera« se je začela leta 1995 v Kudu France Prešeren, kjer je bil v zgornjem prostoru DTP KGB - Desktop Publishing Studio Kudov Grafični Biro, takrat sponzoriran s strani Zavoda za odprto družbo. Glavni element omenjenega studia so bili napredni računalniki namenjeni desktop publishing-u, se pravi postavljanju raznih medijskih projektov in revij. V tistem času namreč ni bilo v navadi, da bi imel že vsak tako zmogljiv računalnik doma. Tudi jaz sem večino svojih projektov izpeljal v tistem studiu ter hkrati pomagal voditi in razvijati ta prostor. To je bil v bistvu prvi slovenski  »coworking«.

V: In potem?
Luka:
Nato sem skoraj 10 let delal v različnih agencijah. Leta 2006 pa  sva s partnerko Evo Perčič odprla svojo agencijo Memo institut, ki je institut za kvalitativna raziskovanja, še posebej za netografijo, s katero se ukvarjamo edini v Sloveniji. Zanimiv projekt, ki ga vodimo je razvoj destinacijske znamke za občino Radovljica.
Netografija je kvalitativna metoda, ki omogoča analizo spletnih vsebin, blogov, forumov, ipd. To naročniku in nam omogoča nadvse koristen vpogled kaj spletni uporabniki menijo o določenih temah. Rezultate raziskave pa nato poskušamo integrirati in razviti ali v obliki novih tržnih znamk, komunikacijskih strategij ali razvoja novih/izboljšanih proizvodov/storitev. V nadaljnji razvoj pa pogosto vključimo ljudi iz različnih področij, od programerjev, oblikovalcev in ostalih strokovnjakov s področja kreativnih industrij. 
V: In kako je nato prišlo do ideje coworking prostora v Sloveniji?
Luka:
Med sodelavci na projektu se je razvila želja, da naše sodelovanje ne bi bilo vezano samo na aktualne projekte na katerih sodelujemo. Od tu izhaja potreba po prostoru, kjer bi lahko neodvisno delali ter skupaj razvijali potencialne nove projekte. Na ta način pride do izmenjave znanja, saj vsak prispeva svoje ekspertno znanje. Mene namreč zanimajo številna področja, ki jih pa sam ne morem poglobljeno pokrivati. Ob druženju s strokovnjaki iz različnih področij pa dobim vpogled tudi v dogajanje in novosti iz njihovih področij. Tako je iz želje začela zoreti resnična potreba po novi obliki sodelovanja.

V: Pa ste ta sistem oziroma način dela poznali že prej?
Luka:
»Coworkinga« nismo poznali. Smo se pa začeli zanimati, ali kaj podobnega že obstaja. Tako smo se odpravili po Evropi in obiskali različne coworking prostore npr. v  Amsterdamu, na Dunaju, itd. Takoj smo vedeli, da je to tisto, kar potrebujemo tudi mi. Lani sem se v Berlinu udeležil tudi evropske coworking konference, ki je bila res enkratna izkušnja. V Berlinu se je coworking namreč izredno dobro razvil. Tam obstaja že čez 60 coworking prostorov, ki so različno segmentirani, od devet nadstropne stavbe, kjer se na vrhu nahaja restavracija z Michellinovo zvezdico in s pogledom na celotni Berlin. Na drugi strani pa so tudi bolj »underground« prostori, npr. Betahaus, ki gosti tudi umetnike, v teh prostorih so 3D printerji in podobne naprave potrebne za razvoj kreativnih idej.


  Eva Perčič in Luka Piškorič
Vir: osebni arhiv Luka Piškorič

V: Kaj pa te je najbolj navdušilo na Berlinski konferenci?
Luka:
Konferenca v Berlinu je bila zanimiva ravno zato, ker sem ugotovil, da se vsi ti ljudje, ki delajo v »coworking« prostorih, kot tudi tisti, ki te prostore vodijo, zavedajo, da v tem poslu ni velikega profita. Cela stvar namreč temelji na skupnosti, ki je bistvo coworking prostorov. In glavno pravilo razvoja coworking prostorov je, da se mora najprej zgraditi skupnost, ki bo v teh prostorih delovala, nato lahko celotni prostor šele zaživi. Coworking prostora se ne postavlja tako, da se odločiš, da boš v en star prostor namestil nekaj miz in opreme ter omogočil posameznikom, da jo najame. »Coworking« koncept namreč ni enak konceptu »share desk«. Namen coworkinga je omogočati ljudem, ki delajo na podobnih področjih in se njihova področja prepletajo,  da imajo medsebojne interakcije, da prihaja do izmenjave znanj, projektov, na drugi strani pa tudi, da lahko skupaj nastopajo morda v odnosu do večjih naročnikov iz gospodarstva. 

V: Ali je iniciativa Slovenia Coworking tudi formalno pravno organiziran?
Luka:
V bistvu gre za gibanje, movement, ki ga podpira Poligon, zavod za razvoj kreativnih industrij.

V: Kakšen pa je bil odziv na Slovenia Coworking do sedaj in kakšen občutek imaš za prihodnji razvoj?
Luka:
Začeli smo januarja prav tukaj v Kinu Šiška. Takrat se je zgodil mednarodni JellyWeek, ki se odvija vsak leto januarja po vsem svetu in traja en teden. Namenjen je ravno v promociji coworkinga po svetu. Jelly gibanje je bilo v bistvu začetna točka razvoja coworkinga po svetu. Kreativni svobodnjaki so najprej začeli so-delati pri nekomu doma ali v kavarnah, nato pa so se začeli razvijati coworking prostori. Mi smo letos  v okviru jelly tedna lansirali prvi coworking dogodek ter predstavili Slovenia Coworking. Glede na zelo dober odziv, so redni tedenski coworking dogodki postali stalnica v Kinu Šiška. Vsak četrtek od 9ih do 17ih postane Kino Šiška odprta coworking platforma.




V: Imate stalne člane, ki obiskujejo četrtkove coworking dneve ali se menjajo?
Luka:
Zelo različno. Kar nekaj nas je stalnih "članov", drugi pa pridejo, kadar le utegnejo. Veliko je tudi takih, ki delajo v večjih podjetjih in jim vsake toliko časa »zapaše« sprememba delovnega okolja. Povprečno pride med 10 in 20 ljudi na dan.

V: In za to skrbita le vidva z Evo?
Luka:
Ja, v veliki meri sva midva ta dva »social DJ-a«, ki to razvijava. Veliko časa sva vložila v vodenje in razvijanje coworking gibanja.
Ob četrtkih smo sedaj uvedli dogodke »Sedi, 5!«, ki so namenjeni temu, da lahko vsak coworker predstavi svoj projekt v 15ih minutah. Nato ga v naslednje pol ure vsi ostali udeleženci komentiramo, poskušamo nadgraditi oziroma poiskati tudi kakšno priložnost za skupni nadaljnji razvoj projekta.

V: O, super. Torej prostoru dodajate nove storitve. Kakšen pa je odziv na dogodke »Sedi, 5«?
Luka:
Do sedaj so bili odzivi enkratni. Predstavili smo nekaj projektov: prvi je bil Philoguerrillo ali bližnje srečanje filozofije in oblikovanja. Ideja omenjenega projekta je izdelava majic s filozofskimi mislimi. Projekta sta se lotila filozof in oblikovalec. Naslednja predstavitev je bila projekt »Posodi avto«, ki ga je predstavil naš coworker Lev Piautzer. Samo Mirnik je predstavil »Balirko«, podjetje, ki s svojo spletno aplikacijo poskrbi za poslovanje manjših d.o.o.-jev, s.p.-jev in zasebnikov, pri čemer je bil glavni namen debate o glavnih »birokratskih« potrebah ravno nas, ki delamo samostojno ali v manjših podjetjih. Predstavil pa se je tudi program »Ksevta«, kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, ki se bo v Vitanju odprl jeseni.
»Sedi, 5« ideje, ki se predstavljajo v tekočem tednu, 1 teden pred samim dogodkom objavimo na naši Facebook strani. Zanimiv projekt, ki se je razvil iz debate »Sedi, 5!« pa je tudi projekt Dan souporabe
V: Izvedli ste tudi dan souporabe. Kaj več o tem?
Luka:
Želja je bila organizirati coworking dogodek na ulicah Ljubljane, povabiti ljudi, da se nam pridružijo in delijo svoje znanje. Nato se je pojavila super priložnost za sodelovanje s Co-festivalom. Ideja je bila, da omenjeni dogodek organiziramo v okviru cofestivala na Špici na Prulah. Želeli smo na enem mestu združiti in identificirati slovenske »sharing« iniciative, jih predstaviti in odpreti debate okoli omenjenega načina delovanja ter potem dejansko razglasiti 1. junij za dan souporabe. »Sharing« smo prevedli v besedo »souporaba« ravno s tem namenom, da bo na primer tudi moj sosed razumel, da mi lahko na ta dan posodi npr. kosilnico. Celoten program dneva souporabe ter iniciativ, ki so se predstavile je objavljen tudi na naši spletnem mestu.


  Vir: lasten arhiv 

V: Zakaj pa ste ohranili besedo coworking in je niste prevedli v slovenščino?
Luka:
Lansko leto na konferenci v Berlinu smo se dogovorili, da besede coworking ne bomo prevajali v druge jezike. Z razlogom, da ne bi prišlo do drobljenja ter da vse na to temo v spletnem brskalniku z lahkoto najdeš. Na ta način je vse poenoteno.

V: Ali boste v prihodnosti organizirali še kakšen podoben dogodek?
Luka:
Ja, 4.10.2012 bomo organizirali prvo slovensko coworking konferenco, odvijala se bo seveda v Kinu Šiška. Glavni namen te konference je podrobneje predstaviti coworking, predstaviti kaj se dogaja v svetu, imeti tukaj ljudi iz različnih držav, ki že nekaj časa ustvarjajo na področju coworkinga. V kolikor ne bo dovolj finančnih sredstev, da bi jih pripeljali v Ljubljano, bo pogovor z njimi potekal preko Skypa. Namen dogodka je tudi vzpostaviti regionalno sodelovanje - pričakujemo obisk naših kolegov iz Hrvaške, Italije in Avstrije.

V: Bi omenil še kakšen projekt, ki te je navdušil?
Luka:
Omenil bi še eksperiment, ki se trenutno odvija na Nizozemskem in so ga začeli izvajati pred kakšnim mesecem dni. Eksperimentu se je pridružilo 50 največjih nizozemskih podjetij, ki so se odločila, da svojim 75.000 zaposlenim omogočijo delo v coworking prostorih, ki so jih v ta namen odprli v teh podjetjih. Tako se ti zaposleni zjutraj ne odpravijo v svojo pisarno, pač pa se na delo odpravijo v enega izmed organiziranih coworking prostorov, kjer se družijo, spoznavajo in skupaj razvijajo projekte z zaposlenimi iz drugih podjetij.

V: Kje pa lahko spremljamo vaše dogajanje v prihodnje?
Luka:
Komunikacijski kanal, ki ga najbolj uporabljamo je naša Facebook spletna stran, tako da vas vabim, da se nam pridružite in soustvarjate coworking v Sloveniji.

Najlepša hvala Luka.

Horizontalne strukture v času globalizacije odpirajo povsem nove možnosti za pravočasno prepoznavanje potreb, za razvoj znanja in modrosti in za vmeščanje potrebnih produktov, storitev ter rešitev na trg. »Coworking« je še ena oblika, ki je posledica novih odnosov ne le v gospodarstvu, ampak v družbi kot celoti. Naj bo inspiracija za nove korake v smeri sodobne eko civilizacije in cvetočega planeta.


Za Vibacom tim,

Kaja in Violeta




Prihajajoči dogodek: