ponedeljek, 22. julij 2013

S sistemskim pristopom do hitrejšega razvoja, Vietnam 2013

Ko me je predsednik ISSS (International System Science Society), Alexander Laszlov, pred letom in pol povabil, da prevzamem vodenje skupine za design programa svetovne ISSS konference v Vietnamu, sem vlogo sprejela s spoštovanjem in radovednostjo. Brez pričakovanj in brez vizije, kam me/nas bo naloga pripeljala. Bila je naporna, a izjemno bogata izkušnja, obogatena z vsaj tremi ključnimi vsebinami:
1. vodenje globalnega projekta (člani so bili iz vseh celin planeta Zemlja),
2. lansiranje naše nove knjige o InCo gibanju “The Magic of Contribution” v Vietnamu in
3. izjemna doživetja Vietnama skozi prizmo njihovih ljudi, projektov in priložnosti, ki jih vidijo za svoj razvoj.

Slika: Vietnam the design tim
Vir: Vibacom
Osebno sem dojela ključna sporočila konference kot:
  • Sistemsko razmišljanje in sistemska znanost postajajo osrednji način razmišljanja novo razvijajoče se planetarne civilizacije.
  • Sistemsko razmišljanje se razvija v smeri sistemske zavesti in sistemskega sebstva z razumevanjem pomena posameznice/ka kot aktivnega in samostojnega dela celote.
  • Vse večji poudarek je na inteligenci odnosov in uravnoteženosti med kolektivnim in individualnim; pri tem je v veliko pomoč sistemsko razmišljanje.
  • Priča smo premiku od planiranja aktivnosti k dizajniranju pogojev in okolja, ki dovoljuje nastajanje novega.
  • Za vodje/managerje bo pomemben premik k učinkovitemu zagotavljanju okolja, ki bo dovoljevalo pogoje za nepredvidljivo, vnašanje elementov presenečenja, drugačnosti, ki bo dovoljevalo oblikovanje lastnih pogledov brez v naprej definiranih okvirjev razmišljanja in sklepanja (kot je poudaril v svojem zaključnem govoru zdaj že bivši predsednik ISSS, prof. A. Laszlov, “prispevek sistemske znanosti k razvoju cvetočega planeta ni v sajenju semen, ampak v pripravi rodovitnega polja, ki je pogoj za zdrav pridelek).
  • Prihodnost je v povezovanju, soustvarjanju, razumevanju soodvisnosti in aktivni participaciji tako na lokalnem kot globalnem nivoju
Celotno sporočilo konference bi lahko strnila v: “Bodi sam sistem, ki ga želiš živeti”.

Izkušnja vodenja globalnega projekta

A. Tim: virtualni tim, ki sem ga prevzela v vodenje je bil precej velik.  Na začetku je celo kazalo, da ga bo nemogoče voditi. Pa vendar, ko smo po nekaj skype srečanjih uskladili naša pričakovanja, razumeli ambicije, s katerimi smo člani/ice vstopili v projekt, uskladili pojmovnik in jasno opredelili okvir projekta, je delo steklo. Danes, na zadnji dan konference, lahko rečem,  da je struktura in vsebina konference dobro podprla aktivnosti na parketu, dovolila dovolj prostora za druženje in osebne kontakte, hkrati pa vedno znova vzpostavljala dinamiko med udeleženci.
Members of the team: Alexander Laszlo (President of the ISSS), Jacqui Wilmshurst, Pamela Buckle Henning, Barbara Widhalm, Kathryn Bottrell, Todd Johnston, Palma Vizzoni, Karri Winn, Will Varey, Ockie Bosch, Irma Wilson, Violeta Bulc (Coordinator of the Conference Design Team), Nam Nguyen (Coordinator of the Conference Organization & Logistics team), George Por (Coordinator of the Collective Intelligence Enhancement Lab team), Stefan Blachfellner (Coordinator of the External Communication & Coordination team), Jennifer Wilby (Vice President for Administration and the central reference point for the official ISSS activities)
B. Prednosti vodenja virtualnega projekta: virtualni projekt lahko vodiš iz pisarne (včasih tudi iz dnevne sobe); poraba časa za srečanja je veliko bolj učinkovita (po dveh urah začne koncentracija padati, zato sestanki praviloma ne trajajo več kot 2 uri), vsi zapisi in komentarji se beležijo v živo in se simultano dopolnjujejo, popravljajo; ko ne zmoreš več, ali pa imaš druge obveznosti, se lahko hitro posloviš.  
Slabosti virtualnega projekta: težko vzdržuješ koncentracijo ljudi (da bi povečali učinkovitost telekomunikacijskih linij, smo pogosto izključili video del in bilo je čutiti, da člani opravljajo še dodatna dela za računalnikom, zato njihova participacija ni bila vedno osredotočena na obravnavane teme), vstop v tim in izstop iz timskega dela je samo klik stran, kar je večkrat moteče, (manjša disciplina), ne osebnega, neposrednega kontakta (neposrednega prelivanja energij), kar zmanjša stopnjo spontanosti in kreativnost. Izzivi v vodenju globalnega tima: velike časovno razlike in posledično težave pri usklajevanju urnikov za srečanja (npr. pozna večerna ura v Sloveniji in Južni Afriki, zgodnja ura v Avstraliji, sredi delavnega dne na vzhodni obali ZDA),  zagotavljanje konsistentnosti v timu (prisotnost, angažiranost, vpetost), koordinacija komentarjev, participacije članov virtualnega tima, sposobnost zaznavanja vzdušja v timu in ustreznih intervencij, ko so se misli preveč oddaljile od bistva ali pa prevzele preveč prostora, ipd.
Več o konferenci pa na naslednjih straneh:
Twitter https://twitter.com/intent/user?query=%23isss57&screen_name=B_original_me&tw_i=358106657630330880&tw_p=embeddedtimeline&tw_w=345452960295305216
https://twitter.com/intent/user?query=%23isss57&screen_name=Alex8er&tw_i=358194619462332417&tw_p=embeddedtimeline&tw_w=345452960295305216
Local news: http://www.baohaiphong.com.vn/channel/4905/201307/van-dung-ly-thuyet-va-tu-duy-he-thong-trong-giai-quyet-van-de-hang-ngay-2256835/
CIEL http://cielcolab.com/
ISSS www.isss.org  
C. Inovativni dosežki: zelo vzpodbudna izkušnja zame pa je bila, da smo, navkljub omenjenim pogojem delovanja, uspeli inovirati, prebijati vzorce obnašanja in razumevanja in se pri tem še vedno iskreno zabavati. Prav pa je, da na tem mestu omenim, da je pomembno vlogo igralo začetno fizično srečanja šestih članov  tima v Linzu spomladi 2012, kjer smo uspeli postaviti začetna izhodišča za timsko delo. Ključni inovativni prispevki za konferenco v Vietnamu (v primerjavi s prejšnjimi konferencami) so bili: planetarni govorci (v program konference so se v živo javljali sistemski znanstveniki iz vsega sveta in pomembno prispevali k razumevanju razvoja sistemske znanosti in sistemskega razmišljanja po svetu), praktična izkušnja živega laboratorija na otoku Kat Ba

Slika: otok Kat Ba
Vir: Vibacom
(s pomočjo sistemskih pristopov se na otoku prestrukturira celoten gospodarski in družbeni razvoj v dobro lokalnih prebivalcev, turizma in zaščite naravnega okolja),  skupinsko delo udeležencev na iskanju točk preliva razvijajoče se nove eko civilizacije in zajem ključnih izzivov pri njenem nastajanju, sama struktura programa (številne jutranje in večerne aktivnosti vezane na zajem refleksij udeleženk/cev, izmenjave izkušenj v okviru manjših interesnih skupin, vsebinskih dnevnih osredotočenj, ipd),  sam proces nastajanja programske sheme konference (evolucijski pristop, participativni, soustvarjalni); dodatne pomembne inovativne aktivnosti so se odvijale tudi na področju vzpostavitve virtualnega orodja v podporo participativnega povezovanja in sodelovanja (CIEL – collective intelligence evolutionary lab); novost je bilo tudi vzporedno tekmovanje študentov iz Vietnama in Avstralije v virtualni igri – Ecopolicy.

Lansiranje nove knjige ob sedmi obletnici delovanja InCo gibanja “The Magic of Contribution”

Prav poseben občutek, ko lansiraš knjigo na globalnem nivoju, na svetovni konferenci, s pol urno prezentacijo, ki je odlično sprejeta med poslušalci. Hvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravi knjige in vsem, ki ste z odprtimi srci sprejeli njena ključna sporočila: www.themagicofcontribution.si.

Slika: Lansiranje knjige, Vietnam
Vir: Vibacom

Slika: Naslovnica e-knjige
Vir: Vibacom

Izkušnja Vietnama

Ko sem se odpravljala v Vietnam me je preveval občutek mirnega vznemirjenja. Vedela sem, da grem v novo izkušnjo, v novo deželo. Hkrati se mi je dozdevalo, da grem v znane vibracije. Zdaj vem zakaj.

Slika: Violeta Bulc, otok Kat Ba
Vir: Vibacom
Bila je nepozabna izkušnja. Izjemno prijazni, veseli ljudje. Izjemno strokovni in profesionalni. Več kot 80 milijonski narod, ki se pospešeno razvija v okviru svojih neizmernih potencialov: v naravi, v ljudeh, v ambicijah, v zgodovini, v prihodnosti. Lahko bi jim reki tudi dežela skuterjev.

Dežela visoke senzibilnosti za povezanost in soodvisnost, pa vendar vse bolj odprta tudi za individualnost. Prepletanje socialističnega duha, ki mi je dajal občutek domačnosti na eni strani in na drugi strani njihova iskrena želja, da se kot država enakovredno postavijo ob bok Kitajski, Indoneziji, Indiji in ostalim državam v regiji kot pomemben igralec pri razvoju azijskega gospodarstva, ustvarjajo impulz novodobnosti, upanja in ustvarjajo prostor za nastajanje številnih tehnoloških, poslovnih in družbenih inovacij.

Hai Phong še ni doživel turističnega razcveta. Je pa močno gospodarsko in politično središče. Bogato je tudi kulturno izročilo. Ljudje pa so, še ne navajeni turistov, radovedni, a nikakor ne vsiljivi. Pravi užitek se je sprehajati po številnih ulicah, kjer se prepletajo motoristi, pešci, avtomobili, kolesarji –vrvež, v katerem pa se počutiš varnega in dobrodošlega.

Slika: Budistični center
Vir: Vibacom


Slika: TK napeljava
(težko verjameš, da se ob tovrstni napeljavi dogajajo
“high-speed” telekomunikacije povezave – a se!)
Vir: Vibacom
V luči našega projekta je bilo posebej osvežujoče dejstvo, da je najvišje politično vodstvo tako profesionalno pristopilo k uporabi sistemske znanosti za prestrukturiranje njihovega gospodarstva in družbe kot celote. Pri tem igra  veliko vlogo tudi njihovo sodelovanje z Univerzo Adalade iz Avstralije.

Slika: Hai Phong vodstvo
(ustanovitev mednarodnega združenja za
sistemsko znanost v Hai Phongu)
Vir: Vibacom


Slika: V. Bulc, Mr.Thanh, član komiteja Republike Vietnam in partijski sekretar
Vir: Vibacom

Sicer pa so ulice Hai Phonga, kjer smo preživeli en teden kot eno veliko mravljišče – na ulicah se dogaja trgovina, na ulicah se prehranjuje, druži, sobiva v polnem pomenu razvijajočega se inovacijskega ekosistema.

Slika: Utrip s tržnice
Vir: Vibacom

Slika: Prodaja sadja na tržnici
Vir: Vibacom

Vsekakor je Vietnam destinacija, ki jo priporočam.

Oj!

Priporočamo ogled: 

Novice

Kako lahko sodelujemo 
Novice, ki navdihujejo
Kje se lahko srečamo

ponedeljek, 08. julij 2013

O odgovornih inovacijah iz Haaga

Stvari se spreminjajo. Po vsem svetu se po univerzah ubadajo z istim vprašanjem: Ali svoje študente učimo prave reči? Po drugi strani v vedno več podjetjih ugotavljajo, da morajo na novo zaposlene mlade izobražene ljudi najprej reprogramirati, preden jih lahko koristno vključijo v svoje inovacijske projekte in ekosisteme.

Do podobnih spoznanj so se prikopali tudi inženirji: »Kako lahko zagotovimo, da bodo naše inovacije in odkritja odgovorno uporabili?« Ne gre samo za orodja, modele ali postopke. Jeroen Van den Hoven, uvodni govornik na konferenci je poudaril, »da si mora vsak, ki se ukvarja z inovacijami, zastaviti ključno vprašanje o tem, katerega od velikih socialnih izzivov bo pomagala razrešiti njegova ali njena inovacija«. Torej, ali živimo v zmoti? Ne. Sama sem spoznala, da si moram zastaviti drugačno vprašanje. Kateri so tisti znaki, ki kažejo, da se svet spreminja, razvija, premika naprej? Zato sem, namesto da bi iskala, kaj je prav ali ne, začela poslušati, celo med lastnim predavanjem. Bolj kakor samemu govorjenju sem sledila govorici teles poslušalcev, iskram v njihovih očeh, njihovim pripombam in vprašanjem. Doživela sem jih celostno in tako, si predstavljam, bi morda lahko začeli gledati na življenje. Vsak dan. Preden pa posredujem svoje ugotovitve iz konference, bi vam rada posredovala nekaj misli o konferenci sami, ki so jih podali njeni organizatorji.

Slika: Ronald Ortt
Vir: Vibacom arhiv
V: Torej kaj je obe zvezi, IEEE in ICE, pripeljalo do tega, da sta tokrat vsakoletno globalno srečanje organizirali skupaj in ga posvetili odgovornim inovacijam in podjetništvu?Dr. Roland Ortt: Obe zvezi inovacije obravnavata kot svojo pomembno vsebino. Zato smo se letos odločili, da se povežemo in tako skupaj nagovorimo to temo. Ko smo se poglobili vanjo, smo se zavedli, da se v njenem ozadju skriva precej zadev, ki zahtevajo dodatni premislek, poleg hvaljenih in takih s srečnim koncem obstaja namreč tudi veliko manj uspešnih. Na področju inovacij prihaja tudi do velikega števila napak in napačno vodenih primerov, še posebej v fazi razvoja samih inovacij. Prihaja do izgub, slabega investiranja in neuspehov tako na vseh ravneh organizacije, kakor na vseh stopnjah inovacijskega življenjskega cikla. Neprestano iščemo meje, istočasno pa poskušamo tudi socialno odgovorno delovati. Zato smo hoteli temu posvetiti posebno pozornost. K temu pa me je še dodatno vzpodbudila zgodba ameriškega avtorja, ki so ga pri nekem ameriškem časopisu povabili, da naj napiše kaj o veličini inovacij. Odkril je, da vse inovacije niso ravno blesteče. Opozoril je tudi na nekatere stranske učinke inovacij. Članek so mu zavrnili in ga nikoli niso objavili. Tako se je torej izoblikovala tema konference o odgovornih inovacijah. Povsem naravno.


V: Kaj bi radi dosegli s konferenco?
Dr. Roland Ortt:
Zastavili smo si tri cilje:
1. organizacijski cilj (povezati dve različni skupnosti: ICE kot evropsko organizacijo in IEEE skupino kot že staro inženirsko organizacijo ter skupaj načeti temo inovacij, ki že po svoji naravi sega na mnoga raznovrstna področja);
2. vsebinski cilj (povečati zavest o nujnosti odgovornih inovacij);
3. strukturni cilj (v Evropi izpeljati konferenco, ki bo skupaj pripeljala ljudi iz vsega sveta in bo imela trajnejšo prihodnost. Hkrati pa nismo poskušali ponuditi samo predstavitev, ampak oblikovati tudi delovna srečanja, na katerih okoli okrogle mize sodelujejo ljudje tako iz akademskega okolja, kakor javni delavci in poslovneži).

Slika: "Različen pogled na svet"
Vir: Vibacom arhiv
Na konferenci smo bili res predavatelji iz vsega sveta, ki smo predstavili in načeli veliko zanimivih, tako splošnih kakor povsem praktičnih vprašanj s področja inovacij. Še posebej bi rada izpostavila naslednja spoznanja:
  • inženirskih krogih je vprašanje o odgovornih inovacijah postalo resno upoštevana tema: čeprav je mogoče slišati pripombe, da se inženirji ukvarjajo zgolj z reševanjem tehničnih izzivov ali da vojaške raziskave zadržujejo veliko odličnih tehničnih rešitev, ki bi koristile ljudem, je prevladalo vzdušje o odgovornosti inovacij, podjetništva in potrebi po njihovem sistematičnem razmisleku; zato je treba to temo vključiti v izobraževalne programe inženirjev po vsem svetu.
  • po vsem svetu se pojavlja vrsta podobnih izzivov: na primer, eden pomembnejših je, kako ljudi pripraviti do tega, da bi svoje raziskave začenjali od spodaj navzgor (bottom-up approach). Ali pa kako bi dvignili mero odgovornosti, skrajšali razvojni cikel in ga odgovorno upoštevali. Pa tudi kako bi prepoznali prave potrebe, ki imajo dolgotrajen učinek, ali kako bi v razvoj izdelka vključili tudi etične in kulturne razsežnosti. In podobno.
  • še vedno se ne potrudimo dovolj, da bi se drug od drugega več naučili: drug drugega pretežno še vedno samo obveščamo o tem, kaj smo naredili, precej manj pa rešitve, ki jih potrebujemo, iščemo drugod po svetu. V glavnem jih poskušamo izumiti na novo. Kakorkoli že, ko to počnemo, v rešitve pogosto še vedno vtiskujemo stare miselne vzorce in zastarelo mentalno arhitekturo ter tako zapravljamo priložnost, da bi se iz globalnega bazena znanja, ki tam zunaj že obstaja, kaj novega naučili. Z drugimi besedami, vznemirljive priložnosti za medstrukturno izmenjavanje izzivov in rešitev dejansko obstajajo. Globoko sem prepričan, da je nastopil čas, da se bolje povežemo in učinkoviteje uporabimo znanje in izkušnje, ki so nam kot globalni skupnosti na razpolago ter da tako nagovorimo vsaj skupne globalne izzive.
  • razvidno je, da se med uveljavljenimi spoznanji in v medsebojni odvisnosti zaradi globalizacije in odprtih sistemov kaže vedno več ne-linearnih in nepredvidljivih izzivov. Zato potrebujemo novo obliko izobraževalnih sistemov, odprtih za nove potrebe in priložnosti. Rabimo izobrazbo, ki bo ljudi opremila z znanjem o sistemskih vidikih, o trajnostnih inovacijskih pristopih, o posledicah razvoja. Izobrazbo, ki bo ljudi vzpodbudila k ustvarjanju novih, trajnostnih vizij za »stvaren« (flat) svet, v katerem živimo.
  • in še nekaj dodatnih namigov:
a) osredotoči se na težavo: »Delovno ekipo oblikuj okoli ključnih težav. Odzivi tvojih strank ne pomenijo zaključek zgodbe o tvojem izdelku.«
b) ugotovi pravo naravo svojega podjetništva: »Podjetništvo ne pomeni upravljanja.« Obstaja precejšnja razlika med znanjem in orodji, ki jih mora obvladati posameznik, da postane uspešen podjetnik, in tistimi, ki jih potrebuje uspešen upravitelj. En od najbolj škodljivih korakov na podjetniški poti je, da podjetnika silimo, da že na začetku novega posla spiše poslovni načrt; po drugi strani pa je prav tako škodljivo, da podjetnik ne odstopi, ko podjetje postane dovolj veliko, da ga mora začeti voditi upravitelj.
c) s sredstvi podprta produktna platforma: »Sredstva, potrebna za razvoj produktne platforme pomenijo faktor vlaganja (input). Hkrati pa sredstvene platforme same pomenijo pomemben del sredstev podjetja. Za razvoj produktov je dobro, da ima podjetje s sredstveno platformo (platformo virov) zato, da se lahko hitro in učinkovito odziva.«
d) inovacijske šole (I-Schools): nastalo je celo področje novih strokovnih znanj, pristojnosti, pojmov in modelov, ki jih potrebujemo za podporo nastajajočega sveta inovacij. Novi pojmi kot so: »oblikovno mišljenje« (design thinking), »odzivni razvoj računalniških programov« (agile software development), »vitko podjetništvo« (lean entrepreneurship) in “sistemično razmišljanje” (systemic thinking) ter podobno, ki jih je opredelil Nathan Furr, se v praksi hitreje pojavljajo kot v akademskih krogih in sisteme izobraževanja izzivajo, da naj se preoblikujejo in se odzovejo na dejanske potrebe ljudi.
e) povezovanje vsebin: vedno večja je tudi potreba, da svet vrednot, norm, idej, etike in načel ter svet artefaktov, arhitekture, materialov, standardov in sistemov povežemo v celostno reševanje osrednjih izzivov naše družbe.
f) množične inovacije: povečuje se tudi potreba po množičnih inovacijah, povezovanju sodelujočih v mreže (collaborative networks) in spontanih pobudah, ko se pojavijo novi izzivi. Ko sem predstavila izkušnje Vibacoma in ugotovitve InCo gibanja, sem spoznala, da v mnogih krogih še vedno ne razlikujejo med množičnimi inovacijami (mass innovation) in mreženji sodelujočih (collaborative innovation). Toda z naraščajočo potrebo po tem, da z inovacijami začenjamo pri dnu (bottom-up inovation) in z že prepoznanimi potrebami po mreženju sodelujočih, se svet počasi pomika v smeri razvoja množičnih inovacijskih ekosistemov.

Kako pa je z mano? Eden od pomembnejših razlogov, da sem sodelovala na tej globalni konferenci kot predavateljica, je bila želja, da si z ljudmi iz vsega sveta izmenjam svoje poglede in ugotovim, kaj počnejo oni, da svoje delo umestim v globalno skupnost, spoznam kaj novega in drugim omogočim, da se kaj naučijo od mene. Hvaležna sem za povabilo. In lahko rečem, da se v Sloveniji gibljemo po pravih mejah in s pomembnimi spoznanji ter vizijami tudi sami prispevamo v globalno družbo razvijajočega se znanja. Še dodatno sem utrdila spoznanje, da se skupaj pomikamo proti viziji cvetočega planeta.

Haag 2013
Vir: Vibacom arhiv
Svoj prispevek za Aktualno 2.0 bi rada končala s ključnim sporočilom, ki ga je dekan Univerze v Leidnu podal v svojem nagovoru: »Nujno je, da postanemo močnejši v svojih vizijah in šibkejši v svojih omejitvah.« Kako res.
Oj, Violeta


Priporočamo ogled: 

Novice

Kako lahko sodelujemo 
Kje se lahko srečamo