torek, 2. februar 2010

Alternativa neaktivnosti

Današnji pogovor je poln sonca. Ne le zaradi projekta, ki ga gostja vodi in je že sam po sebi inovativen, drugačen, ampak zaradi Gaje same. Njene energije, jasnosti, iskric v njenih očeh in srčne predanosti tistemu v kar verjame, da je prav. Dobremu. Koristnemu. Skrivnosti življenja. Odprla mi je svet razmišljanja in vere mladih, ki očem ni dana na ulici. Kaže na njihove trdne vrednote, prostrana razmišljanja in sveže poglede v glavah, srcih in dejanjih. To je njena zgodba.

VB: Kdo je Gaja?
GNR: Nekdo, ki stremi k stalnemu upravičevanju svojega obstoja. Srednješolka. Najstnica.

VB: Kaj te je do sedaj najbolj oblikovalo? Kaj je v tebi prebudilo pot, o kateri govoriš?
GNR: V zadnjem času me je najbolj definiralo obdobje, ki sem ga preživela s prijateljico, s katero sva napisali knjižico za otroke z levkemijo. S knjigo je veliko mene dozorelo, saj sva obe izhajali iz lastne izkušnje in preko najinega projekta raziskovali življenje.

Foto: osebni arhiv

VB: Zakaj se vama je zdelo pomembno, da napišeta knjigo?
GNR:Pokazati sva hoteli, da si na konci ti tisti, ki ima v sebi moč, da se pozdraviš, preživiš. Da je to le še ena izkušnja, ki te plemeniti, ti pomaga, da se razviješ. Poskušali sva povedati, da je težka bolezen tudi velika preizkušnja zate in za vse tvoje najbližje. Najina knjiga je oda življenju. Ni namenjena samo otrokom, temveč vsem. Želeli sva pokazati, da je tudi to le ena od preizkušenj v življenju, ki te okrepi. S tako izkušnjo razumeš, da je važno da počneš le tisto, kar res želiš in v kar res verjameš. Da je vse, kar iščeš na koncu v tebi.

VB: Kako se doživljaš zdaj?
GNR: Sem v zelo zanimivem obdobju. Veliko se mi dogaja, v glavi, pri ustvarjanju, v življenju... (op: stavek je oplemenitil prisrčen smeh)

VB: Kaj je s tvojo generacijo, ali je res tako zmedena?
GNR: Mladi imamo še vedno zagon, entuziazem, moralne vrednote. Je pa res, da je veliko mojih sovrstnikov v nekem apatičnem stanju, ki je hkrati trenuten odraz družbe, načina življenja... ne bi pa rekla, da je tako tragično, kot se pri odraslih včasih razume. Naše skupina ravno s projektom MakFest dokazuje obratno. Tudi sama sem včasih razočarana nad sovrstniki, potem pa srečam posameznike in posameznice, ki so pri mojih letih ogromno že dosegli in se mi spet vrne upanje. Preko organizacije MakFesta ves čas doživljamo, da vsi ljudje potrebujemo samo malo vzpodbude.

VB: MakFest?
GNR: Kulturno dobrodelni festival, ki pa ni le festival, ampak projekt, s katerim si želimo pokazati, kaj smo mladi sposobni organizirati sami in koga vse smo sposobni povabiti in aktivirati k sodelovanju iz družbe v kateri živimo.

MakFest – odličen primer socialne inovacije, sicer pa projekt, ki ga je na pobudo Gaje Naje Rojec zagnala skupina vznesenih srednješolk poljanske gimnazije, počasi prerašča v enega največjih srednješolskih kulturnih gibanj.
www. makfest.si

VB: Zakaj prav ta vsebina? Kako je MakFest sploh nastal?
GNR: Izhaja iz dejstva, da naša šola Poljane, ki je najbolj družboslovna od vseh srednjih šol, ni imela dobrodelnega projekta. S prijateljicami smo razmišljale najprej le o dobrodelnem tednu, ki bi bil bolj inovativen. Želele smo ustvariti nekaj dinamičnega. Razmišljale smo kako bi izkoristile aktivnost dijakov v različnih kulturnih dejavnostih in tudi njim omogočile, da se predstavijo. Festival je bil tako idealna ideja.

VB: In tako ste imele vsebino?
GNR: Ja, super se nam je zdelo, da bomo hkrati z zbiranjem denarja za sklad za štipendiranje dijakov iz prikrajšanih enostarševskih družin Rdečega Križa Ljubljana, dijakom omogočile tudi nabiranje izkušenj in ustvarjanje referenc s sodelovanjem na festivalu skupaj z že uveljavljenimi umetniki oziroma ustvarjalci. Projekt je zasnovan v aktiviranosti mladih za mlade.
Tim, s katerim Gaja Naja soustvarja MakFest – projekt na katerega je ponosen vsak, ki se ga dotakne: Eva Margon, Anja Koren, Anja Kapus, Alja Debeljak, Marja Javornik, Ana Kerin, Ana Potočnik in Darja Demšar

VB: In kaj vse kulturnega se bo dogajalo?
GNR: Nastopale bodo glasbene skupine, odvijale se bodo gledališke predstave, pripravljena bo fotografska razstava, literarni »performance«, maraton prijateljskih tekem ŠILA oz. IMPRA ekip, projekcija kratkih filmov, licitacije fotografij dijakov in serije unikatne keramike treh mladih umetnic, študentk ALUO (Ane Kerin, Anje Radović in Polone Černe). Drugače pa so svoje gostovanje na festivalu potrdili že Ego Malfunction, Kontrabant, Ultra, Katalena, Janez Lapajne s svojim filmom Kratki stiki, Ana Pepelnik, Katalena, predstava Teatra Pozitiv Strup, predstava Čefurji raus!, Katalena, Nejc Gazvoda, Katja Plut, kratek film Igorja Šterka in Rada Kikelj.

VB: Festival traja en teden?
GNR: Natančneje 6 dni, od 12. do 17. aprila 2010.

VB: Dogodkov?
GNR: 16 v šestih dneh.

VB: Koliko ljudi bo nastopalo?
GNR: Več kot 150.

VB: Uouu. To je pa velik projekt. In od kje izkušnje pri 16-ih letih za vodenje česa takega?
GNR: Od nikjer... zato delamo, da si jih pridobimo. Veliko ljudi z občudovanja vrednimi izkušnjami nam pomaga z nasveti, za katere smo izjemno hvaležne. Se pa tudi me šele zdaj zavedamo, razsežnosti projekta.
Še vedno je čas, da se pridružite skupini pokroviteljev in sponzorjev. POKLIČITE na 031 747 223; oziroma pridite na licitacijo fotografij dijakov in unikatne serije keramike treh mladih nadarjenih umetnic 16.4.2010.

VB: Kje so glavni izzivi?
GNR: Usklajevanje tolikšne količine ljudi. Ker je celoten projekt speljan izključno iz donatorskih oziroma sponzorskih sredstev in prostovoljnega dela, kar pomeni da se bo ves zbran denar od vstopnin in licitacije stekal neposredno v sklad. Pridobivanje sponzorskih sredstev, saj jih prav zaradi naše politike iščemo res ogromno. Čeprav ves čas poudarjamo, da vsak del šteje, saj smo skupaj močni, in da lahko vsak pristopi ter da lahko vsi postanejo del MAKfesta, da je MAKfest sestavljen iz ljudi in naše energije, je to najtežje področje. Čeprav je ponavadi tako, da ko se dokopljemo do razgovora, nam ljudje težko odrečejo podporo.

VB: Kakšna pa so njihova pričakovanja?
GNR: V resnici se mi zdi, da vse presenetimo in nekako razbijemo pričakovanja, ko vidijo koliko smo že dosegle. Zdi se mi, da ves čas rušimo stereotipe o tem kaj je nemogoče oz. mogoče, poglejte kaj smo že ustvarili! Ko pridemo do sestanka se ljudje nalezejo naše energije in entuziazma.

VB: Kakšen odziv projekt dobiva med vrstniki?
GNR: Predvsem so ponavadi navdušeni, ko o projektu slišijo iz naših ust. Zdi se mi, da so zaenkrat še vsi malo negotovi, ker še nihče od nas ne čuti popolne razsežnosti zadeve in ker je MAKfest zaenkrat še precej neznan. Ko nas malo spoznajo, pa so, prav tako kot vsi ostali odrasli, presenečeni nad tem, kaj smo že dosegle in da nam to uspeva ob vseh šolskih obveznostih.

Foto: osebni arhiv

VB: Potem postajate neke vrste vzornice?
GNR: Naš cilj nikakor ni, da se postavimo nad kogarkoli, temveč da vsi začutijo, da lahko pridejo zraven, da smo vsi del tega, ter da nam lahko uspe, če si želimo in če imamo voljo. Na vsaki srednji šoli imamo ambasadorje (predstavljajo projekt, nabirajo talente...), preko katerih se lahko zainteresirani vključijo. Zdaj se je že razvedelo in počasi prihajajo novi prostovoljci. Računamo, da se bo dejanski vpliv bolj poznal po prvem festivalu in definitivno v prihodnjih letih. Tudi mi še čakamo na prvo pravo izkušnjo in s tem znanjem bomo zastavili novo obdobje. Oceniti odzive je pravzaprav nemogoče, zavedamo se da moramo narediti še ogromno na promociji.

VB: Na koga vse bi ta projekt še lahko vplival?!
GNR: Predstavljam si, da se bo projekt širil in se celo osamosvojil kot vse dijaški (trenutno izhajamo iz naše šole, saj kot skupina, ne vezana na kakršno koli organizacijo drugače skoraj ne moremo funkcionirati). Kot nek neodvisen festival – gibanje. To bo dobra priložnost, da vsem pokažemo, še posebej pa sami sebi, da nismo apatični, da zmoremo to narediti. To je zelo dober projekt, da skozi njega pokažemo alternativo neaktivnosti. Hočemo pokazati, da smo ljudje dobri, da lahko stopimo skupaj in da lahko tisto, kar si res želimo, tudi dosežemo. O tem ne le govorimo, ampak ves čas dokazujemo.

Pred seboj imamo pravi primer socialne inovacije. Pa to ni bistveno. Upam, da ste začutili skozi zapisane stavke tudi del tiste energije, ki v resnici idejo pretvori v manifestacijo, v nekaj pravega, dobrega, lepega. Naj se vibracije širijo dalje. Pošljite to zgodbo naprej vsem vašim otrokom, znancem in tistim, ki jih je strah prihodnosti. Mladina ponovno dokazuje, da vidi dlje, da verjame in preprosto ustvarja svoj svet po svoji podobi. Nikar se ne ustavite!

Violeta Bulc, Vibacom