petek, 13. november 2009

Martin Krpan – simbol izurjenega diplomata in vojščaka

Z Milanom sva se srečala prvič pred leti na eni od diplomatskih večerij in cel večer resnično zavzeto klepetala o življenju, značilnostih časa in prostora, izzivih mlade države. Potem pa kar nekaj let tišine in letošnje poletje klic: »A greva na kavo?«. Srečanje je bilo pristno, kot je pristen in iskriv Milanov pogled na svet, življenje, izražanje. Njegovo delo me je pritegnilo, njegova zadnja knjiga pa je me je navdušila s svojo preprostostjo, izredno sporočilno močjo in kar je največ, vzpostavila je vez z mojim lastnim dojemanjem življenja na povsem nov, preprost, a tako zelo moder način. Če ustvarjate v slovenskem prostoru, ali če iščete s čim bi se lahko iz tega prostora na izviren način uveljavili v svetu, potem vam to knjigo toplo priporočam. A da bi jo razumeli še bolje, je prav, da slišite tudi avtorjeva razmišljanja. To je Milanova zgodba. Uživajte.

Intervju z Milanom Jazbecem

VB: Kdo je Milan Jazbec?
MJ: Pod tem imenom se skriva petdesetletnik, ki že več kot pol življenja ne uporablja brivnika, ki hodi vsak dan v službo kot vesten uradnik (spada v njihovo mednarodno variacijo diplomatov), in ki uživa v igranju z besedami, tako v etru kot na papirju ter spletu. No, nisem samo diplomat, ampak zraven tudi marsikaj napišem in predavam na različnih fakultetah doma in v tujini. Še posebej pa sem bil vesel, ko smo z učenci Osnovne šole Brežice pred tremi leti prvič v Sloveniji izvedli t.im. malo šolo diplomacije. Odlično je bilo! (opomba: Več o Milanu)

Foto: arhiv Vibacom

VB: Od kje tako srčna povezava na knjige, literaturo?
MJ: Zdi se mi, da sem ujet in začaran v svet knjig, odkar sem prvič vzel kakšno v roke. Moj stari oče Albin, ki je bil s trebuhom za kruhom osem let v Ameriki, je bil vsa leta, kar pomnim, naročen na časopis in na različne knjige, ki sem jih požiral kot za stavo. Recimo, med najljubšimi za bosopetega podeželskega fantiča je bila »Ti Coyo in njegov morski pes«, med najbolj dolgočasnimi pa »Naš državljan«. Danes mi pravzaprav ni več jasno, kako sem slednjo sploh lahko bral, čeprav pa se mi dobro zdi, da je nisem takoj odložil. Že kot predšolski otrok sem z doma narejenim lepilom urejal liste v knjige in jih kazal sosedi, ki je pozneje postala moja učiteljica. Seveda mi je potem bilo za nazaj nerodno.

VB: S knjigo je povezana tudi vaša dobrodelna dejavnost?
MJ: Res je. Med drugim smo lanskega decembra na moji nekdanji osnovni šoli v Artičah v knjižnici odprli mojo knjižno polico, na kateri se kopičijo knjige, ki jih pišem. Ker je vseh že okoli dvajset, je polica zajetna na pogled in se na njej marsikaj najde. Bistvo te moje ideje pa je spodbujati osnovnošolce, da iščejo svoje potenciale, se o njih pogovarjajo in stremijo za njihovim uresničevanjem. Vsakdo je za kaj sposoben in pri odkrivanju sposobnosti mora otrokom vsak, kdorkoli že, pomagati. To je ena najbolj plemenitih reči v našem življenju.

Svoj največji načrt, ki sem ga imel iz otroštva, to je, da bom postal novinar, sem z uživanjem v študiju, v celoti uresničil. Večina ostalega je prišlo, kako naj rečem, kar samo od sebe. Nikoli nisem razmišljal o diplomaciji, celo več, niti malo me ni zanimala, sedaj pa tičim v njej do ušes, moje knjige o tej dejavnosti prebirajo študentje na tujih univerzah. Ko sem po novinarstvu študiral še obramboslovje, bi se seveda samo posmehnil tistemu, ki bi mi rekel, da bom kdaj namestnik obrambnega ministra. No, pa se je zgodilo.
VB: Od kje energija za vso to raznolikost?
MJ: Mislim, da je to predvsem zato, ker sem odprt in dojemljiv za novo in izzivalno ter se ne odrekam tistemu, kar je v meni. Rad prisluhnem starejšim in se učim od mlajših. Trenutno imam dva neformalna mentorja: to sta moj sin študent in pa moj nekdanji, sedaj upokojeni profesor, ki jih ima že več kot devetdeset, in skupaj delamo knjige.

VB: Kako je pisanje knjig združljivo z delom v diplomaciji?
MJ: Pisanje je dober trening za diplomacijo: v obeh dejavnostih moraš povedati veliko, čimveč, a pri tem moraš ostajati zadržan, se izražati med vrsticami, da ne bi povedal preveč in tisto, kar kot uradnik oz. diplomat pač ne smeš, ker za to nimaš navodila. To je posebne vrste vijuganje in iskanje izhodov, kjer jih včasih na prvi pogled ni, a seveda so. Vedno so. To v človeku ohranja kondicijo, izpiljenost in ustvarja občutek zadovoljstva. Hkrati se mi zdi, da je diplomacija tista dejavnost, ki odlično razgrinja in odstira človeške duše in njihov značaj, se pravi blišč in bedo, če si sposodim primerjavo, obenem pa zastira in prikriva učinkovitost človekovega dela. Kot bi rekel Močilar, kako ljudje živijo in kako imajo to in to reč med sabo.

VB: Kakšno je vaše vodilo?
MJ: Pišem tako, kot je Levstik predlagal – resnico je treba zaviti v prijetno šalo ter pisati tako, da se bodo v pisanju prepoznali mnogi, a nihče osebno. Pišem tudi zelo strokovne reči, monografije in učbenike, po katerih se diplomati in študentje, morda kdaj tudi kak politik, učijo diplomacijo.

VB: In zdaj k bistvu najinega razgovora. Tik pred izzidom je vaša nova knjiga. Zakaj ravno o Martinu Krpanu? Od kje sploh navdih za tako pronicljiv naslov - "Martin Krpan, diplomat in vojščak"?
MJ: Krpan me navdušuje že od prvega srečanja v daljnjem otroštvu – bila je to posebna izdaja Cicibana s Šubicevimi ilustracijami – in verjetno ima večina od nas podobno izkušnjo. Idejo za to vznemirljivo knjigo pa mi je enkrat v nedeljo dopoldne dala soproga Maja. Ker itak mislim o Krpanu slej ko prej napisati posebno monografijo, je bila ta knjiga izziv posebne vrste, tudi zato, ker sem ob sinovem doživljanju Krpana ponovno temeljito vpijal vase to enkratno umetnino. V pisanju sem neznansko užival, čeprav je spet ni bilo tako lahko spisati. No, morda malo lažje, ker poznam obe področji, diplomacijo in vojaštvo zelo dobro, tako teoretično kot tudi praktično, se pravi iz prve roke.

VB: O čem torej knjiga govori?
MJ: Govori o diplomaciji in mojstrovini vojskovanja, a oboje razlaga skozi modrost našega vrhunskega diplomata in vojščaka, Martina Krpana.


VB: Ali se je po pisanju te knjige kaj spremenil pogled na svet okoli vas?
MJ: Ja, se je. Določene življenjske izkušnje se mi kažejo v bolj izostreni luči, nekatere reči gledam bolj prizanesljivo, z nekaterimi se več ne ukvarjam, ker mi jemljejo dragoceno energijo in čas. Postajam še bolj racionalen in premišljen. In še bolj sem prepričan, da je za vsako srečanje vredno in koristno uporabiti vsaj deset minut časa, za marsikatero pa nič več kot toliko. Vse to krepi zaupanje in prinaša novo vrednost, nove ideje in projekte. Morda pa je še največ vredno to, da sem ob pisanju knjige ponovno našel čas za pogovore z nekaterimi dolgoletnimi prijatelji in da sem spoznal vrsto novih oseb. Brez pisanja te knjige bi tega gotovo bilo manj.
In od daleč se poskušam izogniti vsem, ki jim izza klobuka, če povzamem po Krpanu, gledajo slabe misli in štrlijo slabi nameni. Z malo vaje se da oboje kar hitro ugotoviti ter oboje razkrinkati.
VB: Česa vas je Martin Krpan naučil?
MJ: Veliko in vedno znova me podučuje. Morda še najbolj tega, da se moraš držati svoje smeri in na njej vztrajati. No, saj sem to že vedel in počel prej, pa vendar. Krpan oziroma Levstikov besedilo je nekaj izjemnega, neponovljivega, s tako veliko navdihov in spodbud, da je težko verjeti. Ko govorimo o diplomatih, postavlja Krpan – jaz pa mu pri tem malo pomagam – zelo jasno in natančno ogledalo, v katerem se vsak diplomat lahko preveri, do kod seže in kaj mora storiti, da bo res pravi diplomat. Kako zahtevno!

VB: Kdo je Martin Krpan?
MJ: No, Martin Krpan je za mene v tej knjigi, pa tudi sicer, primer samozavestnega, smelega, pogumnega in zadržanega človeka, ki se zanese na svoje sposobnosti in drži besedo. Je spreten, iznajdljiv in spoštljiv ter se spozna na manire, čeprav marsikdo drugače misli. Ni pohlepen in ohol, pa tudi nečimrn ne. Ne želi si tistega, česar ne rabi in s čim ne bi imel kaj početi. Njegov vrednostni sistem je čvrst in mu omogoča biti pokončen in ponosen. Zato mu ni treba svojega življenja zamenjati s službo na dvoru in si tega tudi ne želi. Kako poučno, ko navidezni dvori vedno privlačijo s svojimi dvomljivimi lučmi.
Je izpričano sposoben velikih del, navezan je na domače okolje – sploh ima sam s sabo in s svetom okoli sebe uravnotežen pozitiven odnos. Mar ni to blizu tistemu, kar so starogrški filozofi videli kot ideal državnika?
Prepričan sem, da je imel Levstik s Krpanom v mislih takega posameznika, svobodnega in svobodomiselnega, sposobnega in zadovoljnega, ki je temelj vsake države. To je po moje temeljno Levstikovo sporočilo za današnji čas.

Foto: arhiv Vibacom
VB:Zakaj je pomembno, da to knjigo preberemo?
MJ: Že zato, ker knjiga govori o osrednjem slovenskem junaku, ki je neizčrpen vir navdiha za premišljevanje in ravnanje. V njej je popolnoma nov in zato verjetno tudi precej drugačen pogled nanj, a tudi na besedilo o njem. S knjigo dodajam državotvorno razlago Krpana, njegovega delovanja, obnašanja in razmišljanja. Obenem je knjiga ene vrste priročnik o diplomaciji in vojaštvu, za avtorja pa tudi priročen alibi, da skozi interpretacijo Krpana med vrsticami reče – ali pa vsaj poskuša reči – tudi kakšno kritično besedo.

Naj rečem še več: knjiga je za bralca tudi kriterij, s katerim bo lahko izmeril diplomatsko delo in ugotavljal, kako kvalitetno je, ter kako so izurjeni diplomati, pa ne samo slovenski. To je zelo pomembno, ker je diplomacija po eni strani še vedno mistificirana zadeva, po drugi strani pa tudi omalovaževana.

VB: Kako naj torej beremo Krpana in vašo knjigo?
MJ: Krpana je treba brati ne samo kot mladinsko literaturo, ampak kot delo, ki nam z vsakim branjem, z vsakim stavkom odkriva tehtne poglede, misli in spoznanja o nas samih ter o tistem, kaj bi lahko bili, če bi ga že prej razumeli širše. Ko sem se pripravljal na pisanje, sem povest o Martinu Krpanu z Vrha kakšne tri mesece vsak dan poslušal in vsakič odkrival nove pomene in odtenke. Kako neizčrpen vir navdiha in moči je to! In del tega sem skušal preliti v tako pisanje, ki bo zanimivo, privlačno in poučno za vsakogar, za slovenske diplomate in vojščake pa še posebej.

VB: Še kakšna poslastica?
MJ: V knjigi je skritih tudi nekaj izvirnih domačih prijemov in pogruntavščin, če lahko tako rečem. Za pokušino trije primeri: na straneh 128-129 sta se ujela Krpan in njegova kobilica, da bo vsak vesel, ko bo to bral in videl. Zatem na strani 140 najavljamo objavo elektronskega faksimila prve objave Levstikovega besedila iz leta 1858. Besedilo bo dostopno od dneva izida te knjige. Prav tako je v knjigi objavljen seznam vseh slovenskih izdaj Krpana in prevodov, vsega skupaj skoraj 140!
In na uvodnih straneh knjige objavljamo vrsto misli o Krpanu in o tej knjigi, ki so jih prispevali tisti, ki so podprli njen izid. Misli predstavljajo zakladnico izvirnih, bistroumnih in spodbudnih pogledov na Krpana. Iz njih veje obilica samozavesti in ponosa, kar nam tako zelo manjka. Pa tudi čisto preproste in vsakdanje prijaznosti.


VB: Smo Slovenci res nesamozavestni ali le skromni in znamo uživati tudi v nematerialnih dobrinah, kot so preprostost, svoboda, spretnost in modrost?
MJ: Jaz mislim, da se širi krog tistih, ki znajo vrednotiti resnične vrline in čare življenja. Želim si več takih vzorov v javnem življenju, kajti to je zelo pomembno. Saj vemo, zgledi vlečejo in za dober zgled se je vedno treba potruditi. Samozavesti pa se je treba tudi naučiti. Med velikimi ljudmi je skromnost odlika osebne moči in pokončne drže, ne pa morda šibkosti. Z vrlinami, ki jih naštevate, smo lahko bogati in zadovoljni in potem nam ne more manjkati vere in zaupanja vase.

VB: In kaj je Milanov naslednji korak?
MJ: Veliko je korakov na poti, še več pa se jih kaže z vsakim novim. Krpan je tu zelo pripomogel, predvsem izostril pogled, spodbudil kritičnost in dodal k tehtnosti, a tudi samozavesti (pa ne da tega ne bi bilo že prej precej).
Najprej 2 knjigi, ki sta že nekaj časa napisani. Ena govori o birokratih, na šaljiv način, druga pa je zbirka črtic o diplomaciji. Kratki, iskrivi in psihološko zahtevni pogledi na drobce v diplomatskem in diplomatovem življenju. No, pripravljam pa tudi eno zelo zahtevno o sociologiji diplomacije. Ta knjiga, v kateri bodo prispevki več avtorjev, bo poskušala vzpostaviti novo znanstveno panogo, kot že naslov pove.
In pa, seveda, čakajo me naslednji diplomatski koraki v službi slovenske države. Ker sem v njej od samega začetka, je to zame neprestan vir navdiha, motivacije in spodbude. Vse to jemljem zelo resno.
Knjiga bo izšla pri Zavodu Martin Krpan. Prva predstavitev knjige bo 19. novembra ob 17.00 v veliki dvorani stolpnice TR3 v Ljubljani. Predstavljena bo tudi na knjižnem sejmu ter na turneji po slovenskih krajih. Več o Milanu
Kako je to lepo, da si, Milan, tako zelo radoveden, vztrajen in pronicljiv. Hvala za tvojo bistroumnost in zadovoljstvo ob odkrivanju lastnega jaza, moči prostora in modrosti izročil preteklosti. Za Martina Krpana v preobleki sodobnosti in izrazu moči naroda, ki tako pogumno išče sebi lasten izraz. Naj se tvoji ritmi uspešno prebijajo dalje, preko meja znanega.

Violeta