četrtek, 4. oktober 2012

Design thinking

Naši sistemi postajajo vse bolj zapleteni. Ta zapletenost je povsod okoli nas: lahko jo čutimo (nujnost po rasti, hitrosti, za več za hitrejše), vidimo (vedno več tehnologije, energetske mreže itd.), izkusimo (diverzifikacija proizvodov, storitev, življenjskih stilov, vrednot in potreb).

Inovacije so pravi način reševanja zzivov, ki se pojavljajo v razvijajočih sistemih. Vendar pa inovacije znotraj kompleksnih sistemov, ki obravnavajo izzive nastale kot posledica te kompleksnosti, ne vodijo k cvetočem planetu. Trdim celo, da nas te inovacije vodijo k uničenju. Angažirajo namreč vse več virov. Zato naša življenja postajajo vse dražja, tovrstne vrhunske inovacije pa zaradi izjemno visoke cene, dostopne le elitam (čeprav za njih plačujemo vsi). Če želimo pri reševanju izzivov kompleksnih sistemov inovacije uporabljati na konstruktiven način, se moramo lotiti inoviranja temeljev tovrstnih sistemov.

Dober primer slednjega je problem »staranja in medgeneracijskega sodelovanja«. Lahko ga rešujemo z vedno novimi naselji za ostarele in domovi za ostarela, ali pa na inovativen način postavimo sisteme za reintegracijo starejše populacije v aktivno življenje. S tem spremenimo temelje in tudi bistveno zmanjšamo problem pomanjkanja kapacitet v domovih za ostarele.

Za ustvarjanje rešitev, ki presegajo cono udobja, potrebujemo nov način razmišljanja. Ob tem je dobra novica, da številni pristopi že obstajajo. Poznamo načine, kako to storiti, vendar se moramo vprašati ali te nove, ustvarjalne načine razmišljanja uporabljamo tudi v delovnem okolju? Ali ustvarjamo (podjetniško/upravno) kulturo, kjer se nekonvencionalno razmišljanje dojema kot nekaj dobrega? Ali vzpodbujamo rast novih, inovativnih, drznih idej? Tu vstopi zgodba Oliverja Kempkensa. Zgodba o dizajnerskem načinu razmišljanja (ang. design thinking – DT). Kot enega od omenjenih možnih pristopov, ki lahko povzročijo spremembo v percepciji. Upam, da provokacija doseže tudi vas, da vas bo zgodba navdihnila in da boste DT začeli uporabljati tudi sami ter vaši sodelavci.

V: Kdo je Oliver Kempkens?
Oliver Kempkens:
Oliver Kempkens, 28, študiral pravo, podjetništvo, psihologijo in mediacijo, certificiran poslovni mediator, ustanovitelj številnih podjetij in avtor prispevkov na teme inovativnost in vzhodno evropsko podjetništvo. Član alumni kluba šole design thinkinga (Potsdam in Stanford), poslovni in organizacijski razvojnik v podjetju SAP AG (največji dobavitelj ERP rešitev), zaposlen v pisarni direktorja tehnološkega razvoja v Palo Alto. Oliver rad bere (slabo književno literaturo + Dostojevskega) in igra nogomet…
Pristop Thomasa Edisona je zgodnji primer tega, kar danes poimenujemo  “design thinking” – metodologija, navdihnjena s paleto inovativnih aktivnosti, ki je v središču osredotočena na človeka z močnim ethosom. Pri tem inovacije poganja razumevanje in opazovanje stvari, ki jih ljudje želijo in potrebujejo v življenju, ter tistega kar jim je všeč ali jih moti pri izdelavi, pakiranju in prodaji določenih izdelkov.
DT je linearni potomec te tradicije. Preprosto povedano, to je disciplina, ki uporablja senzibilnost in metode oblikovalca, z željo po uskladitvi potreb ljudi s tistim, kar je tehnološko izvedljivo ter tistim, kar lahko poslovna strategija pretvori v vrednost za stranke in tržno priložnost.
Vir: Tim Brown, HBR, June 2008

V: Kako bi opredelili DT?
Oliver Kempkens:
DT je postopek za sistematično umestitev sider v temno modri ocean, s pomočjo razmišljanja izven okvirjev. Je proces reševanja problemov na podlagi sodelovanja in racionalnosti. 

V: Lahko opišete vašo prvo izkušnjo z DT?
Oliver Kempkens:
DT ni mogoče izkusiti le v enkratni situaciji. Če želite omenjeni proces izkusiti na najbolj efektiven način je absolutno obvezno, da se z njim čustveno povežete. To pomeni, da morate resnično in globoko razumeti vrednote!

Vir: Oliverjev osebni arhiv 

V: Lahko z nami delite primer DT, ki vas najbolj navdihuje? 
Oliver Kempkens:
Najbolj prepričljiv DT projekt, ki mi pade na pamet, je projekt D. School na Stanfordu. Sodelujoči v projektu so si za izziv izbrali reševanje problema visoke stopnje smrtnosti otrok v jugovzhodni Aziji. Ugotovili so, da je pri tem glavna težava ohranjati otroke tople. Tam je sicer obstajal inkubator, vendar je bil preveč tog, predrag itd. Kot rešitev so razvili premični nizko cenovni inkubator namenjen vsakomur, neverjetno: Stanford magazine: Baby, It's Cold Outside!

V: Kateri so najpomembnejši elementi DT?
Oliver Kempkens:
Zmožnost raziskovanja! Ni pomembno ali je v obliki opazovanja ali intervjuvanja. Najbolj pomemben element DT je raziskovalna faza, v kateri poskušaš razumeti obnašanje ljudi. 

Vir: 12 manage, description design thinking

V: V kakšni organizaciji/okolju je DT najbolj uspešen?
Oliver Kempkens:
Verjetno v vsaki; najpomembnejše je spoznanje, da je treba stvari spremeniti. Če podjetje, organizacija, pride do te točke, je vse mogoče.  
… najpomembnejše je spoznanje, da je treba stvari spremeniti.
V: Ali DT zahteva kakšno posebno obliko organizacije?
Oliver Kempkens:
Odprto, spremembam naklonjeno organizacijo, v kateri je mogoče razmišljati izven okvirjev obstoječih organizacijskih politik in omejitev. 
asist. mag. Rok Stritar (Katedra za podjetništvo, Ekonomska fakulteta, UL) o DT:
Po mojem razumevanju gre pri DT za prenos načina reševanja problemov, kot ga uporabljajo dizajnerji, v poslovni svet. Bistvo je, da obsežne analize in študije, kot smo jih vajeni v poslovnem svetu, nadomestimo s poglobljeno empatijo, usmerjenostjo h kupcu in hitrim prototipiranjem. DT spodbuja interdisciplinarno povezovanje in razvijanje "out of the box" rešitev.
DT na EF uporabljamo v okviru podjetniških predmetov, saj je dizajnerski način razmišljanja v številnih primerih zelo primeren za podjetništvo, saj omogoča iskanje rešitev za nestrukturirane probleme pri katerih klasični analitični pristopi pogosto odpovejo. Študente tako spodbujamo, da čim hitreje razvijajo prototipe rešitev in jih testirajo na trgu. Tako v okviru predmetov pridejo do več iteracij rešitev.
V: Ali DT zahteva kakšen poseben tip ljudi?
Oliver Kempkens:
V idealnem primeru so to ljudje odprtega duha (haha;-)). Če je vprašanje vezano na korporativne strukture, so za delo v DT projektih primerni vsi. Glavno je, da zaposlene razdelimo v multidisciplinarne time ter jim omogočimo dovolj osebne svobode.

V: Kakšna je razlika med dizajnerskim razmišljanjem in sistemskim razmišljanjem? Kako bi opisali sistemsko razmišljanje?
Oliver Kempkens:
Če poenostavim: sistemsko razmišljanje je po mojem mnenju zmožnost razumevanja "vseh" interakcij v določenem sistemu, ter zavedanja, da obstaja več kot le vzrok in posledica, da obstaja posebna lastna dinamika, ki je posledica številnih spremenljivk, vidnih in nevidnih. Problem DT-ja je, da včasih ustvari uporabniško usmerjeno rešitev (ustvari tisto kar uporabniki želijo in ne tistega, kar bi si morali želeti, npr. burgerji vs. zdrava hrana). Pristop sistemskega razmišljanja v DT se imenuje "human-centered" razmišljanje. Sam bi se uvrstil med mislece osredotočene na človeka, ne pa na zgolj uporabniško usmerjene mislece.
Poleg poslovnih in tehnoloških okoliščin je potrebno pri inoviranju upoštevati obnašanje ljudi ter njihove potrebe in želje. »Human-centered« DT ima zmožnost zaznave nepričakovanih vpogledov (zlasti kadar gre za raziskovanje, ki temelji na neposrednem opazovanju) ter posledično ustvari inovacije, ki natančneje odražajo tisto, kar potrošniki želijo.
Vir: Tim Brown, HBR, June 2008 

V: Kakšen pa bo vpliv DT na poslovno in družbeno prihodnost? Kako močan bo?
Oliver Kempkens:
Menim, da so vrednote DT v poslovnem svetu premalo izpostavljene. Tudi v našem podjetju SAP se o DT veliko pogovarjamo, vendar za ogromne izboljšave praktično ni dovolj prostora. Zavedati se moramo, da DT ni najbolj prikladen način razumevanja uporabnikov in priprave dobrih scenarijev (marketinško usmerjenih). Temveč nam pomaga pridobiti sočutje za določene posameznike, razumeti, da smo vsi ljudje na zemlji zelo kratek čas ter vzdržati naše življenje bolj učinkovito.


Hvala Oliver,

Violeta in Kaja

Dodatne povezave in obvestila: