ponedeljek, 21. december 2009

InCo gibanje in MANIFEST InJo-InCo 2009

Leto 2009 je izzivalo naše poglede na življenje, vrednote, razumevanje podobe sveta. Vseh odgovorov nismo našli, ozavestili pa smo dejstvo, da do njih lahko pridemo le preko odprtega dialoga in povezovanja med vsemi strukturami v družbi.

Slednje je uspešno manifestiralo tudi InCo gibanje za inovativni preboj Slovenije, ki ga koordinira Vibacom. V okviru gibanja smo povezali več tisoč judi, prepletli razmišljanja in drug drugega obogatili z izkušnjami, znanjem in modrostjo.

Zato vam tokrat v navdih in spodbudo, da lahko, poklanjamo decembrsko številko naše publikacije Aktualno 2.0, v kateri predstavljamo zgodbo InCo gibanja, ki je pravkar izšla v publikaciji Manifest InJo-InCo 2009. Čestitke in hvala vsem soustvarjalcem in podpornikom za bogate vsebine.


Foto: Naslovnica Manifest InJo-InCo 2009

O INCO GIBANJU

AKTUALNO 2.0: Kaj tebi predstavlja InCo gibanje?
VIOLETA BULC: InCo gibanje je platforma za manifestacijo aktivnega dialoga med različnimi deležniki inovacijskega prostora, za medgeneracijsko povezovanje, za soočanje mladostne drznosti in modrosti pri iskanju novih rešitev. Zato je odprto za vse, ki jih zanimajo pogledi drugih, teža lastnih razmišljanj in možnosti za njihovo aktivacijo. Hkrati prek projektov ves čas testiramo različne oblike mrežnega delovanja, odločanja, organiziranja, vodenja, ki so temelj učinkovitih inovacijskih sistemov in procesov. S svojo proaktivno držo in profesionalnim pristopom pa akumulirane izkušnje, spoznanja in razmišljanja vpenja v evropsko in svetovno zakladnico znanj.

AKTUALNO 2.0: Čemu bi se sploh ukvarjali z inovativnostjo, njenim komuniciranjem in ustvarjanjem pogojev za njen razcvet?
VIOLETA BULC: V trenutni evolucijski fazi razvoja družbe kot celote smo prav inovativnost postavili kot ključni vzvod za generiranje dodane vrednosti, le-ta pa je pogoj za ustvarjanje potrebnih virov za razvoj. Razvoj pa pomeni zabavo, dinamiko, veselje, notranje zadovoljstvo in uresničitev, dostojno življenje. Pa ne da v preteklosti ljudje niso bili inovativni. Nasprotno, ustvarjalnost kot vir inovativnosti je stara kot človeštvo. Le da je danes vrhunska tehnologija ustvarila pogoje, ki so premaknili produktivnost in kakovost med vstopne faktorje uspeha, vlogo zmagovalnega faktorja v odnosu do trga pa je prevzela inovacija. In v tej evolucijs
ki fazi bomo še kar nekaj let. Zato bo razumevanje inovativnosti, inovacijskih procesov in inovacijskih okolij vse pomembnejše za trajnostni razvoj in učinkovito sobivanje družbe.

AKTUALNO 2.0: Praviš, da InCo gibanje predstavlja neke vrste socialno inovacijo, v čem je njegov doprinos?
VIOLETA BULC: InCo gibanje je primer socialne inovacije zaradi načina povezovanja različnih deležnikov in aktiviranja civilne družbe ter njenega vodenja. Njegov doprinos je v medstrukturnem in interdisciplinarnem povezovanju, pri čemer igra ključno vlogo komuniciranje, dialog s povratno informacijo med posamezniki, ki sodelujejo; omogoča razumevanje različnih “jezikov”, govoric. S tem se rojevajo nove ideje in nastajajo nove oblike poslovnih modelov, ki omogočajo inovativne preboje. Ves čas pa tudi testiramo nove načine vodenja, še zlasti vodenje “iz sredine”, ki se kaže kot alternativa hierarhičnemu in horizontalnemu načinu.

AKTUALNO 2.0: Kaj je glavno sporočilo InCo gibanja?
VIOLETA BULC: Glavno sporočilo, ki temelji na izkušnjah zadnjih 4 let je, da ko se dovolj ljudi poveže med seboj, se vedno najde rešitev in odkrijejo priložnosti, ki so prave za prostor in čas, v katerem delujejo.

AKTUALNO 2.0: Kako lahko InCo gibanje pomaga Sloveniji, da postane bolj inovativna?
VIOLETA BULC: Kot prvo, že od svojih začetkov ozavešča, da morata ustvarjalnost in inovativnost postati vrednoti, tako posameznikov kot tudi organizacij in družbe kot celote. Drugič, omogoča platformo za hitro izmenjavo medstrukturnih izkušenj in medsebojnega učenja. Zaradi svoje neformalne strukture se lahko zelo hitro odziva na aktualne teme in hkrati deluje dolgoročno.
Pa še to, lepota gibanj je v tem, da obstajajo, dokler je interes in/ali potreba; potem pa tiho, kot so nastala, tudi odmrejo, ustvarjalna energija članov pa se preusmeri na nove izzive.

Več o InCo gibanju, njegovih pobudah in ključnih dogodkih in projektih lahko preberete v letni publikaciji Manifest InJo-InCo 2009, ki ga je izdalo podjetje Vibacom. Publikacijo najdete na strani www.incogibanje.si/manifest2009.

Izjave soustvarjalcev in podpornikov InCo gibanja
(Povzeto iz vsebine Manifesta InJo-InCo 2009)

dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, častni govornik in podpornik InCo konference 2009
/.../ iniciativnost civilne družbe je kritičnega pomena za razvoj. To je razvoj v postindustrijskem obdobju, razvoj, ki zahteva visoko kvaliteto vsakega posameznika, nove oblike angažiranja vsakega posameznika, nove vsebine politike in nove razvojne dimenzije. V tem kontekstu je pomembno povezovanje akterjev v mrežno strukturo, kjer veljajo
pravila soustvarjanja in dopolnjevanja, kjer različna znanja, izkušnje in pogledi pomenijo priložnost za nadgrajevanje, vendar ne izključujejo tekmovanja, zahtevajo pa zrelost in modrost.
/.../ Zaupam, da nekaj te modrosti v Sloveniji imamo in da bomo s pomočjo vašega gibanja in drugih gibanj, kakršno je inovacijsko komuniciranje, uspeli vzpostavljati potrebne mreže v naši družbi, potrebna omrežja, mostove med izjemnimi posamezniki in organizacijami na različnih področjih. Presegati moramo ustaljene vzorce in pokazati inovativnost tudi pri ustvarjanju novih, svežih, času in prostoru odgovarjajočih socialnih in poslovnih modelov, temelječih na temeljnih vrednotah, kot je delo, kot je solidarnost.


mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, govorec na Ozimnici idej 2009 s predstavitvijo Manifesta InJo-InCo 2009
Civilna družba, ki je pravzaprav zaradi svoje bogate raznovrstnosti izhodišče, bazen za nove ideje, invencije, omogoča presežke v razmišljanju, ki se med sabo prepletajo k stvaritvi inovacij, ki za družbo predstavljajo nove razvojne potenciale. Vendar pa civilna družba za svoj preboj potrebuje medij, prenašalca, most za prenos teh zamisli, nek prostor, kjer se lahko izraža in išče nove poti do uresničitve novosti.

Tatjana Fink, MBA, glavna direktorica, Trimo, govornica na InCo konferenci 2009, podpornica InCo gibanja
Moč InCo gibanja je v spodbujanju podjetij kot ključnih generatorjev dodane vrednosti za
sistematično komuniciranje znotraj svojega sistema in z zunanjim okoljem. Tako prek različnih komunikacijskih orodij in kanalov ustvarja inovacijsko kulturo, ki bo spodbujala medstrukturno, medgeneracijsko in interdisciplinarno sodelovanje. Misli posameznikov in ideje skupin so naša moč, ki se združijo v celovitih rešitvah. Inovacije so gibalo napredka in predstavljajo dinamiko razvoja v prihodnosti. To ustvarja novo energijo med generacijami v gospodarstvu, znanosti in umetnosti in daje celotni družbi pozitiven navdih.


Sonja Šmuc, Združenje Manager, partner InCo gibanja
Včasih okoli nas vzklijejo pobude, ki hitro prerastejo začetno idejo in se prerodijo v celovito gibanje. InCo je gibanje, ki navdušuje s svojo pozitivno močjo in željo po nadomeščanju slabih vzorcev z inovativnimi, drugačnimi, svežimi, družbeno koristnimi pristopi - in to ne samo v medijih, ampak tudi v komunikaciji podjetja z vsemi deležniki. Gibanje ima neverjetno zmožnost povezovanja vrhunskih posameznikov z vseh področij.




Wilfried Ruetten, Evropski novinarski center, soorganizator Evropske mreže za inovacijsko novinarstvo:
V evropskih državah razvoj na področju vprašanj inovativnosti poteka z različnimi hitrostmi. Zdi se, da akterji v nekaterih državah hitreje prevzamejo zamisel kot drugje. Zato je Sloveniji, Estoniji, Švedski in Finski potrebno priznati zasluge za vodenje na tem področju in za razumevanje pomembnosti tega vprašanja.






Tevž Korent, soustvarjalec InCo gibanja
Kadar koli pomislim na InCo gibanje se mi v spomin vrne misel, ki sem jo nedavno tega prebral:Kje smo? Tukaj!
Koliko je ura? Zdaj!
Kaj smo? Ta trenutek!
Moč gibanja leži v dejstvu, da nikoli ne vsiljuje lastnih odgovorov, ampak nas vedno znova spodbudi, da odgovore poiščemo znotraj nas samih, saj je tam vse kar rabimo.




dr. David Nordfors, VINNOVA Stanford Research Center of Innovation Journalism, utemeljitelj InJo koncepta
InCo gibanje je osrednjega pomena. Je gibanje, ki združuje različne deležnike, kar je na področju inovacijskega gospodarstva ključno. Bistvo inovacije je združevanje različnih sposobnosti in skupin deležnikov pri ustvarjanju in uvajanju nove vrednosti v družbi. Zadrževanje razprave o inovaciji v okviru lastne skupine, na primer novinarjev, oziroma odločitev, da se o inovaciji ne obvesti ostalih vpletenih, ima nasproten učinek od želenega. Ključ do inovacije je v komunikaciji. In ključ do inovacije v komunikaciji je prav tako komunikacija – in ne le med komunikatorji.Zato je InCo gibanje izredno pomembna pobuda, saj predstavlja najsodobnejši pristop k razvijanju sposobnosti uvajanja novosti v družbi. Slovenska pobuda kaže nov pristop, iz katerega se lahko vsi veliko naučimo.

Erik Blatnik, novinar na RTV Slovenija, pobudnik oddaje Mladi izumitelji
Inovacijsko novinarsko kot novinarstvo, ki javnost obvešča o različnih izumih in inovacijah, lahko pomembno vpliva na razvoj družbe. Že s tem, ko nekomu predstavimo izvirno idejo izumitelja, njegovo realizacijo in kasnejšo uporabo te ideje v praksi, ljudi spodbudimo k razmišljanju. Razmišljanje ter ustvarjalen in napredka (socialnega, tehnološkega) želeč si človek pa lahko premika gore. In takšne ljudi v trenutni krizi svet še kako potrebuje. Potrebuje v smislu, da s svojimi drznimi in inovativnimi idejami vlečejo voz naprej in tako spreminjajo ustaljene norme, ki včasih zavirajo pozitivni napredek družbe.


dr. Metka Stare, Fakulteta za družbene vede, provokatorka v 4. vozlišču InCo konference 2009
Nad InCo konferenco 2009 sem bila navdušena, kako pozitivno je bilo razmišljanje udeležencev glede potencialov medmrežnega sodelovanja. Pokazala se je pripravljenost za sodelovanje med partnerji z različnih področij in z različnimi pogledi. V prihodnje je treba v večji meri vključiti predstavnike javne uprave kot pomembnega akterja v mreženju. Javno-zasebna partnerstva so lahko dobra podlaga za inovacijsko sodelovanje med partnerji, saj v okviru takšnega partnerstva pride do medsebojnega spoznavanja in zaupanja, ki je zelo pomemben element uspešnega reševanja problemov.

petek, 13. november 2009

Martin Krpan – simbol izurjenega diplomata in vojščaka

Z Milanom sva se srečala prvič pred leti na eni od diplomatskih večerij in cel večer resnično zavzeto klepetala o življenju, značilnostih časa in prostora, izzivih mlade države. Potem pa kar nekaj let tišine in letošnje poletje klic: »A greva na kavo?«. Srečanje je bilo pristno, kot je pristen in iskriv Milanov pogled na svet, življenje, izražanje. Njegovo delo me je pritegnilo, njegova zadnja knjiga pa je me je navdušila s svojo preprostostjo, izredno sporočilno močjo in kar je največ, vzpostavila je vez z mojim lastnim dojemanjem življenja na povsem nov, preprost, a tako zelo moder način. Če ustvarjate v slovenskem prostoru, ali če iščete s čim bi se lahko iz tega prostora na izviren način uveljavili v svetu, potem vam to knjigo toplo priporočam. A da bi jo razumeli še bolje, je prav, da slišite tudi avtorjeva razmišljanja. To je Milanova zgodba. Uživajte.

Intervju z Milanom Jazbecem

VB: Kdo je Milan Jazbec?
MJ: Pod tem imenom se skriva petdesetletnik, ki že več kot pol življenja ne uporablja brivnika, ki hodi vsak dan v službo kot vesten uradnik (spada v njihovo mednarodno variacijo diplomatov), in ki uživa v igranju z besedami, tako v etru kot na papirju ter spletu. No, nisem samo diplomat, ampak zraven tudi marsikaj napišem in predavam na različnih fakultetah doma in v tujini. Še posebej pa sem bil vesel, ko smo z učenci Osnovne šole Brežice pred tremi leti prvič v Sloveniji izvedli t.im. malo šolo diplomacije. Odlično je bilo! (opomba: Več o Milanu)

Foto: arhiv Vibacom

VB: Od kje tako srčna povezava na knjige, literaturo?
MJ: Zdi se mi, da sem ujet in začaran v svet knjig, odkar sem prvič vzel kakšno v roke. Moj stari oče Albin, ki je bil s trebuhom za kruhom osem let v Ameriki, je bil vsa leta, kar pomnim, naročen na časopis in na različne knjige, ki sem jih požiral kot za stavo. Recimo, med najljubšimi za bosopetega podeželskega fantiča je bila »Ti Coyo in njegov morski pes«, med najbolj dolgočasnimi pa »Naš državljan«. Danes mi pravzaprav ni več jasno, kako sem slednjo sploh lahko bral, čeprav pa se mi dobro zdi, da je nisem takoj odložil. Že kot predšolski otrok sem z doma narejenim lepilom urejal liste v knjige in jih kazal sosedi, ki je pozneje postala moja učiteljica. Seveda mi je potem bilo za nazaj nerodno.

VB: S knjigo je povezana tudi vaša dobrodelna dejavnost?
MJ: Res je. Med drugim smo lanskega decembra na moji nekdanji osnovni šoli v Artičah v knjižnici odprli mojo knjižno polico, na kateri se kopičijo knjige, ki jih pišem. Ker je vseh že okoli dvajset, je polica zajetna na pogled in se na njej marsikaj najde. Bistvo te moje ideje pa je spodbujati osnovnošolce, da iščejo svoje potenciale, se o njih pogovarjajo in stremijo za njihovim uresničevanjem. Vsakdo je za kaj sposoben in pri odkrivanju sposobnosti mora otrokom vsak, kdorkoli že, pomagati. To je ena najbolj plemenitih reči v našem življenju.

Svoj največji načrt, ki sem ga imel iz otroštva, to je, da bom postal novinar, sem z uživanjem v študiju, v celoti uresničil. Večina ostalega je prišlo, kako naj rečem, kar samo od sebe. Nikoli nisem razmišljal o diplomaciji, celo več, niti malo me ni zanimala, sedaj pa tičim v njej do ušes, moje knjige o tej dejavnosti prebirajo študentje na tujih univerzah. Ko sem po novinarstvu študiral še obramboslovje, bi se seveda samo posmehnil tistemu, ki bi mi rekel, da bom kdaj namestnik obrambnega ministra. No, pa se je zgodilo.
VB: Od kje energija za vso to raznolikost?
MJ: Mislim, da je to predvsem zato, ker sem odprt in dojemljiv za novo in izzivalno ter se ne odrekam tistemu, kar je v meni. Rad prisluhnem starejšim in se učim od mlajših. Trenutno imam dva neformalna mentorja: to sta moj sin študent in pa moj nekdanji, sedaj upokojeni profesor, ki jih ima že več kot devetdeset, in skupaj delamo knjige.

VB: Kako je pisanje knjig združljivo z delom v diplomaciji?
MJ: Pisanje je dober trening za diplomacijo: v obeh dejavnostih moraš povedati veliko, čimveč, a pri tem moraš ostajati zadržan, se izražati med vrsticami, da ne bi povedal preveč in tisto, kar kot uradnik oz. diplomat pač ne smeš, ker za to nimaš navodila. To je posebne vrste vijuganje in iskanje izhodov, kjer jih včasih na prvi pogled ni, a seveda so. Vedno so. To v človeku ohranja kondicijo, izpiljenost in ustvarja občutek zadovoljstva. Hkrati se mi zdi, da je diplomacija tista dejavnost, ki odlično razgrinja in odstira človeške duše in njihov značaj, se pravi blišč in bedo, če si sposodim primerjavo, obenem pa zastira in prikriva učinkovitost človekovega dela. Kot bi rekel Močilar, kako ljudje živijo in kako imajo to in to reč med sabo.

VB: Kakšno je vaše vodilo?
MJ: Pišem tako, kot je Levstik predlagal – resnico je treba zaviti v prijetno šalo ter pisati tako, da se bodo v pisanju prepoznali mnogi, a nihče osebno. Pišem tudi zelo strokovne reči, monografije in učbenike, po katerih se diplomati in študentje, morda kdaj tudi kak politik, učijo diplomacijo.

VB: In zdaj k bistvu najinega razgovora. Tik pred izzidom je vaša nova knjiga. Zakaj ravno o Martinu Krpanu? Od kje sploh navdih za tako pronicljiv naslov - "Martin Krpan, diplomat in vojščak"?
MJ: Krpan me navdušuje že od prvega srečanja v daljnjem otroštvu – bila je to posebna izdaja Cicibana s Šubicevimi ilustracijami – in verjetno ima večina od nas podobno izkušnjo. Idejo za to vznemirljivo knjigo pa mi je enkrat v nedeljo dopoldne dala soproga Maja. Ker itak mislim o Krpanu slej ko prej napisati posebno monografijo, je bila ta knjiga izziv posebne vrste, tudi zato, ker sem ob sinovem doživljanju Krpana ponovno temeljito vpijal vase to enkratno umetnino. V pisanju sem neznansko užival, čeprav je spet ni bilo tako lahko spisati. No, morda malo lažje, ker poznam obe področji, diplomacijo in vojaštvo zelo dobro, tako teoretično kot tudi praktično, se pravi iz prve roke.

VB: O čem torej knjiga govori?
MJ: Govori o diplomaciji in mojstrovini vojskovanja, a oboje razlaga skozi modrost našega vrhunskega diplomata in vojščaka, Martina Krpana.


VB: Ali se je po pisanju te knjige kaj spremenil pogled na svet okoli vas?
MJ: Ja, se je. Določene življenjske izkušnje se mi kažejo v bolj izostreni luči, nekatere reči gledam bolj prizanesljivo, z nekaterimi se več ne ukvarjam, ker mi jemljejo dragoceno energijo in čas. Postajam še bolj racionalen in premišljen. In še bolj sem prepričan, da je za vsako srečanje vredno in koristno uporabiti vsaj deset minut časa, za marsikatero pa nič več kot toliko. Vse to krepi zaupanje in prinaša novo vrednost, nove ideje in projekte. Morda pa je še največ vredno to, da sem ob pisanju knjige ponovno našel čas za pogovore z nekaterimi dolgoletnimi prijatelji in da sem spoznal vrsto novih oseb. Brez pisanja te knjige bi tega gotovo bilo manj.
In od daleč se poskušam izogniti vsem, ki jim izza klobuka, če povzamem po Krpanu, gledajo slabe misli in štrlijo slabi nameni. Z malo vaje se da oboje kar hitro ugotoviti ter oboje razkrinkati.
VB: Česa vas je Martin Krpan naučil?
MJ: Veliko in vedno znova me podučuje. Morda še najbolj tega, da se moraš držati svoje smeri in na njej vztrajati. No, saj sem to že vedel in počel prej, pa vendar. Krpan oziroma Levstikov besedilo je nekaj izjemnega, neponovljivega, s tako veliko navdihov in spodbud, da je težko verjeti. Ko govorimo o diplomatih, postavlja Krpan – jaz pa mu pri tem malo pomagam – zelo jasno in natančno ogledalo, v katerem se vsak diplomat lahko preveri, do kod seže in kaj mora storiti, da bo res pravi diplomat. Kako zahtevno!

VB: Kdo je Martin Krpan?
MJ: No, Martin Krpan je za mene v tej knjigi, pa tudi sicer, primer samozavestnega, smelega, pogumnega in zadržanega človeka, ki se zanese na svoje sposobnosti in drži besedo. Je spreten, iznajdljiv in spoštljiv ter se spozna na manire, čeprav marsikdo drugače misli. Ni pohlepen in ohol, pa tudi nečimrn ne. Ne želi si tistega, česar ne rabi in s čim ne bi imel kaj početi. Njegov vrednostni sistem je čvrst in mu omogoča biti pokončen in ponosen. Zato mu ni treba svojega življenja zamenjati s službo na dvoru in si tega tudi ne želi. Kako poučno, ko navidezni dvori vedno privlačijo s svojimi dvomljivimi lučmi.
Je izpričano sposoben velikih del, navezan je na domače okolje – sploh ima sam s sabo in s svetom okoli sebe uravnotežen pozitiven odnos. Mar ni to blizu tistemu, kar so starogrški filozofi videli kot ideal državnika?
Prepričan sem, da je imel Levstik s Krpanom v mislih takega posameznika, svobodnega in svobodomiselnega, sposobnega in zadovoljnega, ki je temelj vsake države. To je po moje temeljno Levstikovo sporočilo za današnji čas.

Foto: arhiv Vibacom
VB:Zakaj je pomembno, da to knjigo preberemo?
MJ: Že zato, ker knjiga govori o osrednjem slovenskem junaku, ki je neizčrpen vir navdiha za premišljevanje in ravnanje. V njej je popolnoma nov in zato verjetno tudi precej drugačen pogled nanj, a tudi na besedilo o njem. S knjigo dodajam državotvorno razlago Krpana, njegovega delovanja, obnašanja in razmišljanja. Obenem je knjiga ene vrste priročnik o diplomaciji in vojaštvu, za avtorja pa tudi priročen alibi, da skozi interpretacijo Krpana med vrsticami reče – ali pa vsaj poskuša reči – tudi kakšno kritično besedo.

Naj rečem še več: knjiga je za bralca tudi kriterij, s katerim bo lahko izmeril diplomatsko delo in ugotavljal, kako kvalitetno je, ter kako so izurjeni diplomati, pa ne samo slovenski. To je zelo pomembno, ker je diplomacija po eni strani še vedno mistificirana zadeva, po drugi strani pa tudi omalovaževana.

VB: Kako naj torej beremo Krpana in vašo knjigo?
MJ: Krpana je treba brati ne samo kot mladinsko literaturo, ampak kot delo, ki nam z vsakim branjem, z vsakim stavkom odkriva tehtne poglede, misli in spoznanja o nas samih ter o tistem, kaj bi lahko bili, če bi ga že prej razumeli širše. Ko sem se pripravljal na pisanje, sem povest o Martinu Krpanu z Vrha kakšne tri mesece vsak dan poslušal in vsakič odkrival nove pomene in odtenke. Kako neizčrpen vir navdiha in moči je to! In del tega sem skušal preliti v tako pisanje, ki bo zanimivo, privlačno in poučno za vsakogar, za slovenske diplomate in vojščake pa še posebej.

VB: Še kakšna poslastica?
MJ: V knjigi je skritih tudi nekaj izvirnih domačih prijemov in pogruntavščin, če lahko tako rečem. Za pokušino trije primeri: na straneh 128-129 sta se ujela Krpan in njegova kobilica, da bo vsak vesel, ko bo to bral in videl. Zatem na strani 140 najavljamo objavo elektronskega faksimila prve objave Levstikovega besedila iz leta 1858. Besedilo bo dostopno od dneva izida te knjige. Prav tako je v knjigi objavljen seznam vseh slovenskih izdaj Krpana in prevodov, vsega skupaj skoraj 140!
In na uvodnih straneh knjige objavljamo vrsto misli o Krpanu in o tej knjigi, ki so jih prispevali tisti, ki so podprli njen izid. Misli predstavljajo zakladnico izvirnih, bistroumnih in spodbudnih pogledov na Krpana. Iz njih veje obilica samozavesti in ponosa, kar nam tako zelo manjka. Pa tudi čisto preproste in vsakdanje prijaznosti.


VB: Smo Slovenci res nesamozavestni ali le skromni in znamo uživati tudi v nematerialnih dobrinah, kot so preprostost, svoboda, spretnost in modrost?
MJ: Jaz mislim, da se širi krog tistih, ki znajo vrednotiti resnične vrline in čare življenja. Želim si več takih vzorov v javnem življenju, kajti to je zelo pomembno. Saj vemo, zgledi vlečejo in za dober zgled se je vedno treba potruditi. Samozavesti pa se je treba tudi naučiti. Med velikimi ljudmi je skromnost odlika osebne moči in pokončne drže, ne pa morda šibkosti. Z vrlinami, ki jih naštevate, smo lahko bogati in zadovoljni in potem nam ne more manjkati vere in zaupanja vase.

VB: In kaj je Milanov naslednji korak?
MJ: Veliko je korakov na poti, še več pa se jih kaže z vsakim novim. Krpan je tu zelo pripomogel, predvsem izostril pogled, spodbudil kritičnost in dodal k tehtnosti, a tudi samozavesti (pa ne da tega ne bi bilo že prej precej).
Najprej 2 knjigi, ki sta že nekaj časa napisani. Ena govori o birokratih, na šaljiv način, druga pa je zbirka črtic o diplomaciji. Kratki, iskrivi in psihološko zahtevni pogledi na drobce v diplomatskem in diplomatovem življenju. No, pripravljam pa tudi eno zelo zahtevno o sociologiji diplomacije. Ta knjiga, v kateri bodo prispevki več avtorjev, bo poskušala vzpostaviti novo znanstveno panogo, kot že naslov pove.
In pa, seveda, čakajo me naslednji diplomatski koraki v službi slovenske države. Ker sem v njej od samega začetka, je to zame neprestan vir navdiha, motivacije in spodbude. Vse to jemljem zelo resno.
Knjiga bo izšla pri Zavodu Martin Krpan. Prva predstavitev knjige bo 19. novembra ob 17.00 v veliki dvorani stolpnice TR3 v Ljubljani. Predstavljena bo tudi na knjižnem sejmu ter na turneji po slovenskih krajih. Več o Milanu
Kako je to lepo, da si, Milan, tako zelo radoveden, vztrajen in pronicljiv. Hvala za tvojo bistroumnost in zadovoljstvo ob odkrivanju lastnega jaza, moči prostora in modrosti izročil preteklosti. Za Martina Krpana v preobleki sodobnosti in izrazu moči naroda, ki tako pogumno išče sebi lasten izraz. Naj se tvoji ritmi uspešno prebijajo dalje, preko meja znanega.

Violeta


torek, 22. september 2009

INOVATIVNOST MLADIH ZA PREHOD V INOVATIVNO DRUŽBO

Ustvarjalnost in njena manifestacija v obliki inovativnosti sta ključna vzvoda ustvarjanja dodane vrednosti v današnjem času in prostoru, zato je potrebno aktivirati čim več potencialov, ki bodo omogočili prehod v inovativno, na znanju in modrosti temelječo družbo.

Praksa nas uči, da je za učinkoviti razvoj inovativne družbe potreben sistematičen in uravnotežen razvoj vseh deležnikov inovacijskega prostora. Eden ključnih protagonistov inovativnosti naj bi bil šolski sistem, ki vzgaja nove generacije aktivnih ustvarjalcev in nosilcev sprememb. Zato je pomembno graditi inovacijsko zavest na vseh nivojih predšolskega, šolskega in visokošolskega sistema kot tudi pri vseh ostalih deležnikih, ki ga sooblikujejo.

Slovenija ima prav na tem področju idealno priložnost, da zagotovi trajnostno inoviranje družbe preko sistematične vzgoje mlade generacije v smer ustvarjalnega razmišljanja in inovativnega delovanja.Prvi poskusi tovrstnega aktiviranja mladine že obstajajo in so predvsem podjetniško-civilne narave. Eden izmed živih projektov na terenu je tudi Vibacomovo delo na področju inovacijskega komuniciranja, katerega namen je krepiti inovacijski potencial med mladimi. V nadaljevanju vam podajamo intervju z Mojco Štepic, vodjo projekta InCo Jr., ki že 4 leta aktivno spodbuja ustvarjalnost in inovativnost med slovenskimi šolarji in učitelji.

INTERVJU Z MOJCO ŠTEPIC

Mojca Štepic je del Vibacomove ekipe, znotraj katere samostojno vodi projekte s področja inovativnosti in podjetništva. Svoj zadnji izziv udejanja v kombinaciji obeh področij v vzgojno-izobraževalnih sistemih, kjer spodbuja mlade in izziva učitelje, da pogledajo na obstoječe in znane reči na drugačen način. Nič neobičajnega ni, da uživa v konstruktivni komunikaciji in sodelovanju z ljudmi, saj je po svojih naravnih talentih mediator in odličen poslušalec. Več o Mojci
Mojca Štepic (Vir: MŠ)

EL: Kakšne so tvoje asociacije na besedno zvezo "inovativnost in mladi"?
MŠ: Predvsem gredo v smeri neizkoriščenega potenciala, neusahljivega vira drugačnega načina razmišljanja, odprtosti do sprememb (za razliko od mnogih preostalih deležnikov družbe) in želje po izražanju sebe in svojih misli.

EL: Kaj te je potegnilo v delo z mladimi na področju inovativnosti?
MŠ: V največji meri zagotovo potreba njih samih, da se znotraj šolskega sistema lahko izrazijo na drugačen način, da se znotraj svojega kroga potrdijo v lastni individualnosti pri snovanju idej, ter da spoznajo številne možnosti, ki jih inovativnost ponuja pri svojem osebnem in strokovnem razvoju. Istočasno pa tudi potreba po tem, da inovacijski projekti ne ostanejo samo stavek znotraj različnih strateških dokumentov, ampak dobijo svojo vrednost v praksi, na terenu.

EL: Kakšni so bili začetki projekta InCo Jr., kako se je sploh delo z mladimi začelo?
MŠ: Začelo se je 4 leta nazaj preko t.i. podjetniških krožkov, kjer smo ugotovili, da je sicer odlično, da mladi pridobijo znanja o že preizkušenih orodjih, kako lahko nek izdelek ali storitev spravijo v življenje, da pa imajo tudi sami nore ideje o novih, drugačnih prijemih, s katerimi je moč doseči enak ali pogosto še boljši efekt, ne vedo pa, ali je to sprejemljivo, dovoljeno, prav. Z delavnicami v okviru projekta InCo Jr. smo jim možnost izražanja samega sebe dali in rezultati so presenetljivi.

InCo Jr. je program za spodbujanje inovativnosti, inovacijskega komuniciranja in inovacijskega novinarstva v vzgojno–izobraževalnih sistemih). Je eden nosilnih projektov InCo gibanja za inovativni preboj Slovenije, ki ga koordinira podjetje Vibacom v sodelovanju s partnerji. Poslanstvo projekta je spodbujanje kakovostnega komuniciranja in kritične presoje o ustvarjalnosti in inovativnosti pri mladih in vzgojiteljih ter učiteljih v slovenskih vrtcih, osnovnih šolah in srednjih šolah. Projekt se izvaja od leta 2006, v tem času je bilo opravljenih preko 100 delavnic z več kot 1.100 mladimi in 1.050 učitelji in drugimi pedagoškimi delavci. Ti podatki kažejo, da se je projekt v slovenskem prostoru že dodobra zasidral in kaže tudi že pozitivne rezultate, o katerih se sliši tudi v tujini (v letu 2009 je bil projekt predstavljen na konferenci Interface Innovation v Bruslju in na 6. Konferenci o inovacijskem novinarstvu na Stanfordski univerzi v ZDA). Več na: www.incogibanje.si/incojr

Delavnica v sklopu projekta InCo Jr.
na osnovni šoli (Vir: Vibacom)

EL: Kako mladi dojemajo inovacije, jih novo sploh privlači?
MŠ: V osnovi razumejo inovacijo kot invencijo, torej kot nekaj novega in predvsem v obliki izdelka. Pogosto mislijo, da za ustvarjanje inovacij potrebuješ ogromno količino denarja in da moraš biti vsaj znanstvenik ali umetnik. Ko ozavestijo, da je inovativen lahko vsak in to na različnih področjih (izdelki, storitve, načini dela, odnosi, modeli, itd.), postanejo bolj samozavestni, odprti za sodelovanje in izmenjavo svojih idej, pripravljeni prispevati. Motivira jih dejstvo, da nobena ideja ni neumna, in da izmenjevanje in komuniciranje svojih idej dejansko lahko obrodi prave sadove. Vsi vemo, da domišljija mladih nima meja, zato razmišljanje o nečem novem in drugačnem in to v okviru šolskega sistema, v njihovo zavest in delovanje prinaša novo svežino.

EL: Vemo, da je eden izmed ključnih nalog projekta InCo Jr. spodbujanje mladih za poročanje o inovacijah, kar se tudi nagrajuje v sklopu InJo nagrade. O čem pišejo mladi v prispevkih, kje so pomanjkljivosti?
MŠ: Materiale za ustvarjanje prispevkov iščejo v vsepovsod, na hišnem pragu, v svojih lokalnih skupnostih, pa tudi globalno, izven meja, ki so jim vsakdanje. Pišejo o inovativnih izdelkih, ki spreminjajo tok družbe, opisujejo inovativne podjetnike in podjetja, razlagajo, zakaj so inovacije potrebne, kakšen vpliv imajo na prihodnost, katere so prednosti in slabosti posameznih, že uveljavljenih inovacij, kje inovativnosti ni, pa bi bila zelo potrebna, itd. Z vsebinami velikokrat presenetijo, saj najdejo tudi "neobičajna" področja, kjer se inovacije dogajajo, npr. inovativnost med invalidi, inovativnost v obvladovanju čustev, itn. Glede na dosedaj prejete prispevke, teh je bilo v zadnjih treh letih kar 93, prednjačijo tisti, ki se nanašajo na ekologijo in podjetništvo, kar je izredno pohvalno in spodbudno. Kar se pomanjkljivosti tiče, bi izpostavila predvsem nadomeščanje ustvarjalnosti z inovativnostjo brez pogleda na tržno manifestacijo.
Pomen izobraževanja in usposabljanja mladih za kakovostno poročanje o inovacijah je bil izpostavljen tudi na 4. Regionalni konferenci o inovacijskem novinarstvu Stanford po Stanfordu 2009, ki jo je 3. septembra organiziral Vibacom v Sodelovanju z Evropskim novinarskim centrom. Na konferenci se je izpostavilo, da je pomembno že v mladih letih osveščati potencialne novinarje o inovacijah in jih naučiti prepoznavati le-te, da bodo skozi nadaljnje usposabljanje resnično kakovostno in kritično pristopili k poročanju o inovativnosti, in se hkrati razvijali v celostne osebnosti, ki lahko podajajo celostne zgodbe. Več o konferenci

Podelitev priznanj za najbolj kakovostne osnovnošolske
in srednješolske prispevke o inovativnosti v okviru InJo
nagrade 2009 na InCo konferenci 2009 (Vir: Vibacom)

EL: Kako lahko še spodbudite poročanje mladih o inovacijah?
MŠ: Mladi potrebujejo raznolikost in možnost izbire. Niti niso vsi naklonjeni pisanju in besednemu izražanju. Zato jim bomo v okviru InJo nagrade poskušali dati na razpolago še dodatne komunikacijske kanale. Skupaj s priznanim fotografom, g. Bojanom Brecljem, že oblikujemo kriterije za poročanje o inovativnosti preko dokumentarne fotografije, spodbujali bomo tudi izražanje preko multimedijskih kanalov, dodajamo tudi možnost izražanja preko stripov, računalniških predstavitev in intervjujev. Poudarek dajemo vsebini, zato so orodja komunikacije lahko praktično kakršnakoli. Tudi s tem se namreč želimo prilagoditi različnim talentom in zanimanjem mladih in s tem na dan privabiti njihov ustvarjalni duh.
Vzporedno s projektom InCo jr. poteka tudi projekt InCo Ba., ki je namenjen sistematičnemu izobraževanje izvajalcev študijskih programov in študentov samih o temeljih inovativnosti, inovacijskih procesih in inovativni družbi, o razumevanju vpliva inovativnosti na ustvarjanje dodane vrednosti in trajnostno rast nekega prostora. V ta namen je bil razvit tudi poseben natečaj (v partnerstvu z Ljubljanskim univerzitetnim inkubatorjem) in sistem nagrad za najboljše študentske prispevke na temo inovativnosti v sklopu InJo nagrade 2009.
EL: Poleg delavnic za učence in dijake na vsaki šoli izvajate tudi predavanja za učitelje? Kakšni je njihov odnos do inovativnosti?
MŠ: Poleg razumevanja, da morajo učitelji spodbujati ustvarjalnost in inovativnost pri mladih, so predavanja usmerjena tudi v razumevanje in osveščanje pomembnosti spodbujanja lastne inovativnosti ter zagotavljanja okolja in orodij, da se drugi (tako učenci/dijaki kot sodelavci) lahko izražajo inovativno. Velik poudarek dajemo osebnostnemu razvoju, samoiniciativnemu prispevanju vsakega zaposlenega na šoli ter povezovanja tako znotraj šole kot tudi z zunanjimi deležniki (starši, dobavitelji, drugimi šolami, predstavniki lokalne skupnosti, itd.).
Dejstvo je, da se v večini šolskih okolij pomena inovativnosti kot vrednote, ki prinaša dodano vrednost, še vedno premalo zavedamo. Velikokrat naletimo na zastarele načine delovanja, ki so pogojeni s preteklim načinom vzgoje, strahom pred izpostavljanjem, enosmernim razmišljanjem in konceptom prav-narobe oz. črno-belo brez razumevanja, da je dopustna tudi mavrica. Ne glede na to, da nekateri učitelji razumejo, kako pomembno je spodbujanje inovativnosti, se v praksi kaže, da je primarno in nujno potrebno razumevanje in spodbujanje inovativnosti navišjega vodstva šole.

EL: Letos ste se prvič lotili projekta tudi z vrtci? Kako je potekalo druženje s cicibani?
MŠ: V duhu inovativnosti smo se za projekt z vrtci povezali v vrtcem Trnovo iz Ljubljane, ki je izredno napreden prav na področju oblikovanja in uvajanja inovativnih poslovnih modelov v predšolsko vzgojo. Skupaj s tremi predstavniki vrtca in glavnim gostom - lutko, vesoljčico Trajo, smo z otroki ustvarjali posebne zemljevide. Na podlagi sodelovanja je nastala tudi trdna povezava med ljubljanskim in mariborskim vrtcem, ki sedaj izmenjujeta znanja, izkušnje in celo obiske otrok.

EL: Ali se slovenska podjetja zavedajo, da je ustvarjalna in inovativna mladina potrebna tudi za njihov dolgoročni in trajnostni razvoj?
MŠ: Vsekakor. Podjetja in organizacije, ki so do sedaj podprle projekt InCo Jr. znotraj svojih lokalnih skupnosti se zavedajo, da je za lastno inovativnost potrebna tudi podpora neposrednega okolja. Težko je namreč delovati in ustvarjati inovativno v okolju, kjer je inovativnost nerazumljena in se ne uveljavlja v praksi. Hkrati pa se podjetja, ki vlagajo v inovativnost mladih, zavedajo tudi, da prav ti mladi predstavljajo njihov bodoči zaposlitveni potencial. V odrasli dobi je vsekakor težje razvijati vrednote usmerjene k neprestanim spremembam, stalnem iskanju novih rešitev, ustvarjalnosti, drugačnosti in drznosti, kot je to mogoče razviti pri mlademu človeku.
V 4-letnem poteku projekta so izvedbo delavnic podprle naslednje organizacije:
razvojni centri (Center za razvoj Litija d.o.o.),
občine (Občina Hrpelje – Kozina),
šole (OŠ Danile Kumar, Ljubljana),
podjetja ( ETI Elektroelement d.d., Trimo d.d., Adria Mobil d.o.o., Kostak d.d., Elektro Maribor d.d., Vinakoper d.o.o.).
EL: Kje vidiš nadaljnji razvoj projekta InCo Jr.?
MŠ: V sistematičnemu in periodičnemu izvajanju tovrstnih delavnic na posameznih šolah, v aktivnemu vključevanju staršev v projekt, v vključevanju inovativnih posameznikov in podjetij iz lokalnih skupnosti v delavnice ter v organizaciji mednarodnih taborov, kjer bi se mladi iz različnih držav srečali in izmenjevali svoje izkušnje o inovativnosti na konkretnih primerih.

Izjave udeleženih v projektu InCo Jr.

Dobro je, da nas nekdo spodbuja k razmišljanju. Na delavnici smo spoznali nove ideje sošolcev ter prijateljev in njihov način razmišljanja. Fino bi bilo, da bi nas ljudje še bolj podpirali pri ustvarjanju novih idej, mogoče celo plačali kakšno izobraževanje v tujini, da bi spoznavali nove ideje in nove ljudi.” Maja Jug, 9.a, OŠ Gradec, Litija

"Delavnica je bila zanimiva, ker si imel možnost povedati svoje mnenje in razmišljati, kaj vse bi še lahko naredil na novo, kaj bi lahko spremenil, naredil bolj preprosto." Urška Pribožič, 4.b E, Ekonomska in trgovska šola Brežice

Predavanje je bilo zanimivo, poučno in dobro predstavljeno. Predavateljica je predavanje zelo nazorno popestrila s primeri iz prakse in jih prenesla v vsakdanje življenje. Pomena inovativnosti ter ustvarjalnosti kot vrednote se v okolju šole premalo zavedamo. Menim, da je seminar vsem udeležencem osvetlil pomen razvijanja inovativnosti na vseh ravneh – tako pri strokovnih delavcih kot tudi učencih. Inovativnost in inovacije prepogosto povezujemo zgolj s področjem podjetništva, kjer so vidni konkretni produkti ustvarjalnega mišljenja. Konkretne delavnice s področja inovacijskega komuniciranja bi nam podale bolj jasne smernice za spodbujanje inovativnosti pri učencih.” Polona Kralj Zupančič, Pomočnica ravnateljice OŠ Mokronog

Estera Lah in Mojca Štepic med intervjujem
(Vir: Vibacom)

Naj bodo tovrstne zgodbe v jesenskih dneh, ko se življenje vrača v vrtce, šole in fakultete, spodbuda, da se pristopi k še bolj sistematičnemu spodbujanju ustvarjalnosti in inovativnosti slovenskih mladih. Naj postanejo mladi gonilo inovativne družbe!

Vibacom tim

Intervju je z Mojco Štepic 21. septembra opravila Estera Lah.


torek, 25. avgust 2009

INTERAKTIVNOST KOT POLIGON USTVARJALNOSTI


Ustvarjalnost nima meja. Povezuje se preko neskončno novih spoznanj, se tako širi, plemeniti. Nikoli ne preneha raziskovati. Prodre v vse nivoje naše zavesti in podzavesti. Nas hrani, spodbuja, razkraja in sestavlja. Pomaga nam odkriti nas same, našo lepoto, praznino, srčico, vzvode za naš razcvet in poslanstvo. Nekateri z umetnostjo sobivamo, drugi zavestno širijo meje njenega univerzuma. Mednje sodi tudi tokratni intervjuvanec.

Peter Ciuha je človek, ki povezuje svetove. Svet življenja, likovne umetnosti, glasbe in novih medijev. Njegov trenutni poligon ustvarjalnosti je interaktivnost. Njegova tiha želja je na čim bolj naravni način odpreti ljudem pot v glasbo in druga ustvarjanja. Išče nove poti za manifestacijo ustvarjalnega duha. Za začetnike in tiste, ki se že prosto potapljajo v ustvarjalne globine. To je njegova zgodba.

INTERVJU S PETROM CIUHO
VB: Kdo je Peter Ciuha?
PC: Akademski slikar, specialist grafik, magister umetnosti,
visokošolski predavatelj risanja in slikanja na Visoki šoli za dizajn. V svojem bistvu ustvarjalec in iskalec mej mogočega v umetnosti. Sanjač, ki pravzaprav raziskuje meje v vsem kar počne. Ko delam so to meje umetnosti, ko učim je to pedagogika in didaktika, ko imam pred sabo klavir je to začetek glasbe; enako pri računalniku. Vedno znova iščem okna v novi svet, ki ga brez posebnega odnosa do umetnosti sploh ne bi bilo mogoče videti.

Peter Ciuha igra klavir v MATERNICI (Vir: Ciuha)

PETER CIUHA – BIOGRAFIJA

Peter Ciuha nadaljuje študij Videa in novih medijev na Akademiji za Likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani na temo Vizualizacije glasbe. Računalniški del projekta nastaja na Fakulteti za informatiko v Ljubljani, avtor računalniškega programa je dipl. ing. Bojan Klemenc. Avtor in soavtor učbenikov za osnovno šolo Likovna vzgoja 7, 8 in 9, Založbe Mladinska knjiga. Pripravlja priročnik za učitelje. Oče 14-letnega sina Jakoba, bodočega arheologa. Več.

VB: Kaj je zate meja?

PC: Meje so tiste točke, kjer stvari postanejo zanimive. Sredina je mrtva, stran od dogajanja. Meje pa so vznemirljive. Tudi znotraj samega sebe. Lahko si tam, kjer si vedno bil, ali pa tudi pri sebi vedno znova iščeš nov izziv, preko meja ustaljenega.

VB: Kje in kako lahko odkrivamo in podiramo te meje?
PC: Med različnimi čutili; vsa čutila se končajo v možganih. Med različnimi jeziki; verjamem, da je mogoče vse te svetove povezovati; to so vid, sluh, gibanje - v druge zaenkrat še nisem šel. Med dvemi različnimi stanji: stanje ustvarjalnosti, vsakodnevno stanje.

VB: Kako stanja vplivajo na nas?
PC: Na primer, vsakodnevno je tisto, kar je utečeno, vezano na sredino, kjer se redkokdaj kaj zgodi. V tem stanju se pogosto znajdemo, ker stvari vzamemo “zdravo za gotovo” in se ne ukvarjamo s tem, kar v resnici slišimo in vidimo, ampak delujemo mehanično, samodejno. S tem se zapremo za doživljanje in živimo v lažni realnosti svojih predstav in domišljije.

VB: Kaj pa ustvarjalno stanje?
PC: Pri ustvarjalnem stanju pa izključimo cenzuro. Gledaš, poslušaš, občutiš trenutek, v katerem si - svet okoli tebe, samega sebe v njegovi popolnosti. Temu bi lahko rekel tudi maksimalno stanje odprtosti, pozornosti. V takem stanju si pripravljen na dialog z neznanim, predvsem s tistim, kar niso samo misli. Zato je ustvarjalnost zame raziskovanje ne vnaprej določenega.

PC: Neznano ima še eno drugo dimenzijo, mistično. Pravijo, da je bila v
prejšnjih oblikah religije beseda bog označena z besedo neznano in šele
moderna družba je oblikovala boga po svoji podobi.

VB: Kako to odzvanja v praksi?
PC: Poskušal bom to prikazati skozi moj model. V njem umetnost sestavlja pet svetov, ki se med seboj dopolnjujejo. Prvega usmerjajo gibanje in naključje.
Tu ni nobenega pričakovanja, ni preference, izbora enega nad drugim, rezultat je nepomemben. To je stanje popolnega sprejemanje vsega neznanega. Drugi svet se začne z ustvarjanjem prvih simbolov, ki postanejo orodje za razumevanje. Sčasoma pa ta orodja postanejo sama sebi namen. Podoba postaja pomembnejša od sveta. To v likovni govorici pripelje do utečenih shem. Če želiš dalje, moraš v svojo dejavnost pripeljati pozornost. In to nas vodi do tretjega sveta. V tretjem svetu se osredotočiš na pot v neznano, v abstrakcijo. Tu pa postanejo svari zanimive. Celota ni več nedvoumno določena, ampak odvisna od načina povezave med temi deli, od medsebojnih odnosov. Slikarstvo je dolgo časa potrebovalo, da je črto, barvo, svetlobo, osvobodilo črte, pomena, da je osvobodilo človeka, ki nosi vse te sposobnosti v sebi že od rojstva.

PC: Za možgane obstaja aktualna shema desne in leve hemisfere. Po tej teoriji je polovica možganov vezana na miselne dejavnosti (simbolne: računanje, jezik), druga polovica pa se ukvarja z prepoznavanjem odnosov med deli in celoto.


VB:Ali se je potem sploh potrebno šolati, če želimo biti ustvarjalni?
PC: Za ustvarjalnost ne potrebuješ šole. Marsikdo pa jih potrebuje, da odstrani ovire.

VB: V luči prvih 3 svetov se risba ponuja kot neko intuitivno doživljanje?
PC: Res je. V tem stanju marsikdo povezuje risbo z intuicijo. Intuicija je sposobnost, da sprejmeš občutke in prepričanja v sebi in o svetu, za katere nimaš podlage v mislih. Da sprejmeš nekaj, kar je neznanega in logično nepojasnjenega. Če bi uspeli zaupati svoji intuiciji, bi bil svet zelo drugačen. S tem bi prišli do svojega resničnega bistva in ne bi življenje zapravili za nekaj, kar ni njemu lastno.

VB: Ali to vidiš v svojih risbah?
PC: Sam vem, da vse kar lahko narišem lahko tudi uresničim in to sem opazil tudi pri mnogih znanstvenikih (npr. Noordungu). Risba je moje drugo rojstvo.
Risba Petra Ciuhe z naslovom Katarina (Vir: Ciuha)

VB: Kam nas pa peljeta četrti in peti svet?
PC: Bistvo četrtega sveta je opazovanje narave. To je pravzaprav zelo tehnična zadeva, ko poskušaš doživeti, narisati tisto, kar vidiš. Presežeš slike simbolnega sveta v sebi. Torej z opazovanjem in zaznavanjem zunanjega sveta takega, kot je, premikamo meje notranjega sveta. Tako povečevanje percepcije v naravi poveča percepcijo odnosov med ljudmi. Iz lastne subjektivnosti postaneš bolj objektiven. S tem si ustvariš prehod v peti svet. To je svet izraza, ekspresije, umetnosti, ki je nasprotje od naravnosti. To je stopnja sinteze. Tu vse štiri svetove povežeš v nekaj novega. V peti fazi se poučevanje neha in se začne tvoje lastno odkrivanje. V tej fazi si osvobojen strahu lastnega ustvarjanja. Osebno mislim, da je največji greh neke družbe ta, da je zatrla ustvarjalnost. Taki družbi se vesolje upre in ustvari pogoje, da se sama razkroji, podre.

MULTIMEDIJSKA INSTALACIJA »MATERNICA« Petra, ki jo je potrebno doživeti.

Maternica je likovni prostor. Premika mejo doživljanja grafike in tiska. Gledalec s pomočjo izjemne tehnične rešitve vstopi v živo sliko, ki je oblikovana kot lupina. Tu se preda ritmu samo njemu lastnega arhaičnega spomina. Z donacijo Maternice CUDV Draga se je pričelo raziskovanje njenih terapevtskih možnosti učnega okolja, v okviru inovacijskega projekta pri Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Lahko se uporabi v visoko stresnih delovnih, zdravstvenih, vzgojnih in šolskih okoljih za sprostitev, ustvarjalno inspiracijo, za zmanjšanje strahu, odvisnosti in agresije, kar vse omogoča izboljšano medčloveško komunikacijo in višjo kvaliteto dela in bivanja.

Maternica (Vir: Ciuha)

VB: Kako pa v Sloveniji?
PC: Slovenci se moramo še izkopati iz fantomov in priznati, da je ustvarjalnost tista, ki zahteva vso podporo družbe na vseh nivojih, v vseh starostih, na vseh področjih. Potem bo tudi inovativnosti dovolj.

VB: Imaš kakšno sporočilo za poslovni svet?
PC: Ustvarjalni človek se vpraša “Zakaj pa…?”, ne sprejme že dano in neprestano eksperimentira, se igra. To ni potrebno vedno na materialnem nivoju. Rešitev se lahko pojavi v sanjah, v neki drugi aktivnosti. Ta uvid ni logična izkušnja, ampak je v večini izkušnja desne hemisfere. Življenje je veliko bolj zanimivo, ko misli uporabljaš omejeno in jih nadomestiš z intuicijo.

VB: Kaj umetnost lahko da poslovnemu svetu?
PC: Umetnik ustvarja iz nič, ustvari nekaj, kar še ne obstaja, nekaj povsem novega. To znamo in to lahko naučimo tudi druge.

Violeta Bulc in Peter Ciuha med intervjujem (Vir: Vibacom)

VB: Kakšno pa je tvoje mnenje o managerjih?
PC: Beseda manager izhaja iz maneže, kjer označuje tistega, ki poganja konje v tek.
Ta vloga je nujna za polno delovanje kakršnega koli podjetja. Tudi sam moram imeti managerja ali biti sam svoj manager, če želim živeti od svojega dela in umetnosti.
A kako motivira sodelavce in sebe, da damo vsi od sebe največ in presežemo lastne zmožnosti? Tu vidim še veliko ustvarjalnih priložnosti. Morda za začetek, da izstopijo iz modela posnemanja in vstopijo v model ustvarjanja.

VB: Hvala, Peter.
PC: Hvala za dragocene in ustvarjalne trenutke.

Povezovanje svetov sedanjosti se vedno znova ponuja kot prezrta dimenzija za širjenje naših lastnih svetov, odkrivanje novih dimenzij uspeha in sreče. Že če ste se sprehodili skozi ta intervju, se vas je doaknilo nekaj novega in vaš svet ni več isti. Je širši, svetlejši, pogumnejši…

Srečno, Violeta

ps: Razgovor s Petrom Ciuha je potekal dva dni in je del širšega modela odkrivanja globine slovenske ustvarjalnosti in inovativnosti, ki ga je Vibacom tim zastavil skupaj z Združenjem Manager. Zato bo razširjena verzija intervjuja, podkrepljena s številnimi konkretnmi primeri in poglobljenim opisom modela petih svetov, objavljena v jesenski številki MQ-ja, revije Združenja Manager.

sreda, 08. julij 2009

Zgodba Zlatega Griča

V idilični krajini, zasajeni z vinogradi in starimi zidanicami, na grebenih tik nad Slovenskimi Konjicami, na 100 hektarjih velikem vinogradniškem posestvu Škalce, smo se pogovarjali z g. Janezom Lešnikom, direktorjem podjetja Zlati grič d.o.o., ki pravi, da zelo redko hodi na dopust. Svoj oddih, sprostitev in strast kot tudi svoje strokovno poslanstvo združuje v »zakladnici doživetij«, kot rad imenuje Zlati grič.

V letošnjem letu je zaključil z veliko, drzno in napredno investicijo - izgradnjo celovitega kompleksa nove vinske kleti s 3477 m2 modernih prostorov, ki se v večini nahajajo pod zemljo. Več kot 5 milijonov evrov vredna investicija (delno financirana s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) predstavlja pomemben napredek za štajersko in slovensko vinarstvo, hkrati pa pomembno zaokrožuje tudi turistično ponudbo območja.

INTERVJU Z JANEZOM LEŠNIKOM
Kdo je Janez Lešnik?
Že ob prvem stiku začutiš njegovo neizmerno vztrajnost, željo po ustvarjanju dobrega, ljubezen do lokalnega okolja. Skozi pogovor je ves čas prisotna skrb za socialno varnost ljudi, zavedanje pomena podjetja za lokalno okolje, razumevanje pomena prilaganjanja in spreminjanja ter velika ljubezen do dela.

Pogled na novo vinsko klet

VB: Katera potreba vas je vodila, da ste se odločili za tako investicijo?
JL: Potreba po samoohranitvi. Tako rekoč smo bili v projekt prisiljeni, saj smo bili v nezavidljivi situaciji, ko smo se morali odločiti, ali narediti korak naprej ali umirati po obrokih.
Po osamosvojitvi Slovenije smo namreč prejeli številne denacionalizacijske zahtevke in tako, med drugim, izgubili del obstoječe vinske kleti. Istočasno smo postajali najslabše opremljena vinska klet, tehnološko popolnoma zaostala. Prestali smo tudi trdo ločitev od zadruge in do leta 2002 poslovali kot d.o.o., brez svoje lastnine. Ko nekaj ni tvoje, ne vlagaš več. Kljub temu, pa smo si že leta 1993 zastavili svojo razvojno vizijo, ki jo po šestnajstih letih tudi uspešno uresničujemo.

VB: Kakšno vrednost Zlati grič ustvarja za svoje stranke?
JL: Zlati grič ni le proizvodna vinska klet, veliko truda vlagamo tudi v trženje same destinacije s ciljem, da v naslednjih 3-5-ih letih 30% vina prodamo direktno na lokaciji posestva Škalce.
Nismo pa samo pridelovalci vina, temveč gradimo na celoviti turistični ponudbi, ponudbi doživetij. Na 100 hektarjev velikem posestvu Škalce namreč svojim gostom nudimo tudi golf igrišče med idiličnimi vinogradi, tik nad njim jih pogostimo v gostilni Grič, ki je urejena v stari zidanici ter prenočimo v vinogradniškem dvorcu iz 15. stoletja s tremi (nadstandardnimi) apartmaji.
Ker naši gosti spadajo med zahtevnejše, smo pred leti začeli tudi s proizvodnjo vrhunskih penin, ki so svoje mesto dobile celo znotraj uradnega protokola v času slovenskega predsedovanja Evropski Uniji.
Naš motiv je izkoristiti tehnološke in naravne priložnosti ter negovati vina za najzahtevnejše vinoljube doma in po svetu. Hkrati pa izkoristiti tudi bogato tradicijo Dravinjske doline in naravne ter okolju prijazne postopke pridelave, zato v naši ponudbi najdete še namizna jabolka, naravni jabolčni sok, značilni borovničevec in naravni jabolčni sadni kis pod blagovno znamko »Sadno«, ki je pridelan po klasičnem postopku. Tudi vinogradniki, kletarji in sadjarji lahko v naši agrotehnični trgovini najdejo kaj zase.

Violeta Bulc in Janez Lešnik

- 74 ha vinogradov
- bela vina: Konjičan, Laški rizling, Renski rizling, Sivi pinot Beli pinot, Traminec, Chardonnay-izbor, Renski rizling-pozna trgatev
- rdeča vina: Modra frankinja, Rose Modra frankinja
- 30.000 steklenic bele in rose penine na leto
- kapaciteta kleti: 1,3 milijona litrov
- 27 ha sadovnjakov
- 800 ton/ namiznih jabolk na leto (Elstar, Zlati delišes, Idared, Jonagold, Gloster)
- 15 ha golf igrišč (9 lukenj)
- 7 ha golf vadišč
- 6 zidanic (od tega 3 apartmaji)
- 5,2 mio € investicija v vinsko klet z najsodobnejšo opremo, ki napoveduje nove stile vina
- 1,13 € pridobljenih evropskih sredstev
- leta 1994 so s 1. Viteškim vinom prinesli Slovenskim Konjicam naziv mesta vina

VB: Kakšne ljudi potrebujete zraven sebe, da lahko razvijate tako uspešne zgodbe?

JL: Sodelujem s krasnim kolektivom, brez katerega seveda taki projekti ne bi mogli uspeti. Na začetku je sicer bilo nekaj dvomov in nesigurnosti, včasih tudi neustrezen odnos do izdelkov in okolja, vendar so se s spodbujanjem razvoja posameznikov stvari začele odvijati v pravi smeri. Spomnim se, ko smo se v petek zjutraj usedli na avtobus in peljali na dvodnevne izlete, npr. v Alzacijo, na ogled urejene krajine in kleti in se učili na primerih dobrih praks. Sodelavci so tako dobili osebno izkušnjo, kaj pomeni urejenost okolja in kako dihajo uspešne kleti. Danes lahko rečem, da celoten kolektiv trdno stoji za zgodbo Zlatega griča.

VB: Kako boste zagotovili trajnostno inoviranje? Kakšna je vaša vizija za jutri?
JL: Destinacijo nameravamo nadgraditi v smeri dodatnih spalnih kapacitet (40-50 ležišč) ter dati še večji poudarek na individualnih gostih in njihovemu celovitemu doživetju Dravinjske doline. Navznoter pa želimo ohraniti posluh za lokalno okolje ter še naprej gojiti občutek za socialno pravičnost.

OSTALE ZANIMIVOSTI V REGIJI:
- Občina Slovenske Konjice
- Dvorec Trebnik
- Konjiški stari grad
- Žička kartuzija
- Mestna galerija Riemer
- Muzej gasilstva
- Muzej Zrno - pekarski muzej
- Pustova hiša - etnološki in muzej
- GIZ Dravinjska dolina
- Hotel Dravinja
- Pro-bit programska oprema d.o.o.
- ELPRO-Križnič.

Raznolikost ponudbe, skrbno nadzorovani koraki v procesu pridelave, zadovoljevanje potreb kupcev, moderna arhitektura, ki se bogato prepleta z več kot 800 letno tradicijo, samozavestni koraki v prihodnost s stalnim občutkom za družbeno odgovornost – inovacija v obliki destinacije doživetij na Zlatem griču… Naj se njihova izvirnost in srčnost kapitalizira v dobro njih in lokalnega okolja kot celote… vse dobro!

Intervju sta med griči Dravinjske doline opravili Mojca Štepic in Violeta Bulc 30. junija 2009.

nedelja, 05. julij 2009

Slovenski kardiologi sledijo svetovnim trendom

Tehnologija vse pogosteje premika meje možnega tudi v storitvenem sektorju. Medicina je ena tistih področij, kjer je tehnologija v zadnjih nekaj letih pomagala premakniti meje možnega.

V nadaljevanju vam predstavljamo kardiologa Matjaža Bunca, ki na kliničnem oddelku za kardiologijo UKC v Ljubljani vodi projekt, ki dopolnjuje enega največjih dosežkov v sodobni kardiologiji na svetu.


INTERVJU Z MATJAŽEM BUNCEM
Internist usmerjen v kardiologijo. Zaposlen v UKC Ljubljana. Intervencijska kardiologija kot podspecializacija. Vključen tudi v program zdravljenja napredovalega srčnega popuščanja.

Nosilec dvojne profesure na medicinski fakulteti: izredni prof. dr. patofiziologije in interne medicine. Spoštovan s strani študentov, ker snov razlaga preprosto, z izjemno sposobnostjo povezovanja in razumevanja soodvisnosti različnih področij.

Odličen diagnostik in praktik. Raziskovalec, športnik, oče, človek s pogledom v prihodnost in srcem v službi človeka. Pri 40-ih letih glavni motor za uspešno uvajanje inovativnih psotopkov na področju kardiologije.

Več o profesionalni poti dr. Bunca.

Prof. dr. Bunc
Vir: osebni arhiv


VB: Kaj je vaša glavna profesionalna usmeritev?
MB: Zanimajo me mehanizmi težav in njihovo smiselno odpravljanje: medikamentozno zdravljenje, ugotavljanje nepopolno znanih mehanizmov zdravljenja bolezni, novi pristopi zdravljenja že dolgo poznanih bolezni, kot na primer zožanje aortne zaklopke. V medicini verjamem v celovit, holistični pristop, zato se pri svojem raziskovalnem delu ne omejujem le na področje kardiologije, temveč ves čas sodelujem tudi z ostalimi specialisti, tako pri načrtovanju skupnih raziskav kot pri vrednotenju skupnih rezultatov.

VB: Kaj se pomembnega dogaja na kliničnem oddelku za kardiologijo UKC v Ljubljani?
MB: Uspešno uvajamo nove postopke na področju kardiologije, med drugimi za perkutanovstavitev aortne zaklopke. To pomeni, da so bolniki z zožitvijo aortne zaklopke, ki niso primerni za klasični operativni poseg, dobili možnost učinkovitega zdravljenja z vstavitvijo umetne zaklopke.

VB: Kako se je omenjeni projekt razvijal in kako ste vi do njega prišli?
MB: Po prvi uspešni vsaditvi, ki se je zgodila 2002 v Franciji, in uradni predstavitvi prvih petih bolnikov leta 2004, smo pričeli s sistematičnim spremljanjem razvoja metode. Sprva so metodo testirali v izbranih svetovnih raziskovalnih centrih, z januarjem 2007 pa so začeli metodo prenašati tudi v strogo izbrane komercialne centre po Evropi. Izmed 100 evropskih zainteresiranih centrov, smo bili izbrani v skupino prvih šestih komercialnih centrov za uvajanje do tedaj študijske metode. V prakso smo postopek prenesli v letu 2009.

Prof.dr. Bunc med posegom
Vir: osebni arhiv

VB: Kako ste informacijo posredovali do zainteresiranih pacientov?
MB: V letošnjem letu smo začeli z informiranjem različnih zdravstvenih inštitucij o procesu uvajanja metode. Hkrati je potekal tudi izbor ustreznih bolnikov po strogih kriterijih. Nekateri bolniki niso bili v stanju čakanja na predvideno implantacijo, zato smo v okviru tega projekta ponovno obudili metodo širitve aortne zaklopke z balonom. Omenjena metoda po dolgoletnih izkušnjah daje prehoden pozitiven rezultat, kar pa v večini primerov zadošča, da lahko počakajo na ustrezno dokončno zdravljenje.

VB: Ali je izbor bolnikov prepuščen vam samim ali obstajajo tudi kakšne zunanje kontrole?
MB: V začetni fazi uvajanja metode smo pri izboru, zaradi varnosti bolnikov in gradnje lastne samozavesti, dodatno vezani na nadzorni center proizvajalca zaklopk. Pri njih se izvrši dokončna ocena primernosti metode za predlagane bolnike. Dodatna kontrola nastopi tudi v fazi izvajanja posega s strani proizvajalca v obliki inštruktorja (proktorja), ki nadzira celoten proces pri prvih nekaj implantacijah.
Vsaditev umetne zaklopke skozi žilo oziroma s poenostavljenim kirurškim posegom je bila v svetu narejena že v 6000 primerih. Zaradi pozitivnih učinkov se postopek vse pogosteje uvaja v vsakdanjo kardiološko prakso.
Matjaž Bunc in Violeta Bulc med intervjujem
Vir: Vibacom arhiv

VB: V vašem primeru gre za uvajanje izredno pomembne inovacije v operativno prakso. Komu je namenjena?
MB: V trenutni fazi razvoja tehnologije in tehnike zdravljenja je metoda namenjena bolnikom s simptomatsko zožitvijo aortne zaklopke, ki niso primerni za operativni poseg. Praviloma gre za starejše bolnike.

VB: Kakšno vrednost ustvarite za bolnike?
MB: Mnogim bolnikom s tem izboljšamo kvaliteto življenja, to je zmanjšanje pogostosti izgube zavesti, vrtoglavic, dušenja, simptomatike srčnega popuščanja. Poveča se jim samostojnost in zmanjša odvisnost od socialnega okolja. Skratka, ponovno lahko zaživijo polno in samostojno življenje. Za bolnika je poseg tudi manj travmatičen (op. od klasične operacije), saj ni potrebno odpiranje prsnega koša, ki je značilna za klasično operacijo. Krajša je rehabilitacija in hitrejša samostojnost.

VB: Kaj to pomeni za poslovni model bolnišnic?
MB: Ta poseg je pomemben za zdravstveno zavarovanje in upravljanje bolnišnice. Bolniki, ki vstopajo v opisani proces zdravljenja, so se pred tem zaradi že omenjene klinične simptomatike pogosto vračali na klinične oddelke. Zdaj bo njihovo zdravljenje veliko bolj učinkovito, hkrati pa je tudi njihova rehabilitacija krajša in se bodo zato hitreje vrnili v svoje socialno okolje.

VB: Kdo vse sodeluje v vašem timu?
MB: Primarna metoda pokriva mejno področje med interventno kardiologijo in kirurgijo srca. Zato priprava in izvedba tovrstnih postopkov zahteva visoko stopnjo sodelovanja, izmenjave znanj in usklajenega delovanja različnih strokovnjakov - specialistov. Prav to je bila odlika našega tima, saj smo po začetnih težavah našli skupni cilj in uspešno uvedli celoten postopek v slovenski prostor.

Edvards-Sapien biološka zaklopka narejena iz govejega osrčnika
Vir: osebni arhiv

VB: Umetna zaklopka in celoten postopek njene vsaditve je v medicini primer inovacije. Kakšen vpliv ima v stroki danes in kakšne posledice za jutri?
MB: To je odličen primer, kako se začenjata prepletati dve področji. Posledično se je sprožil proces razvoja hibridnih pristopov zdravljenja kardio-vaskularnih obolenj. Omenjena metoda zahteva tudi nove tehnične rešitve v obliki hibridnih operacijskih dvoran. Hkrati s tehnološkim razvojem se uveljavljajo indikacije za hibridne operativne posege, katerih cilj je na čim manj travmatski način doseči čim večje zdravstvene učinke. Skratka, inovacija je in bo pomembno vplivala na razvoj naše stroke.

VB: Kam naprej?
MB: Razvoj tehnologije gre v smeri razvoja miniaturnih tehničnih rešitev, ki bodo primerne za čim večji krog bolnikov in bodo predstavljale minimizacijo zapletov zaradi operativnega posega. Razvoj tehnike hkrati omogoča razvoj posegov skozi ožilje, kar pomeni, da se izognemo kirurškim posegom in s tem zmanjšamo potrebo po anesteziji in občutno skrajšamo čas rehabilitacije bolnikov.

VB: In kam je usmerjen pogled prof. dr. Matjaža Bunca?
MB: Iskanje pravih rešitev, ki bolniku in našemu sistemu pomagajo k učinkovitejšemu in bolniku prijaznemu zdravljenju. Upam, da to ni zadnja nova metoda, ki smo jo s kolegi uspeli vnesti v slovenski prostor. Hkrati pa tudi sami veliko delamo na razvoju postopkov in s tem bogatimo globalno zakladnico znanja in izkušenj na področju medicine, v mojem primeru – kardiologije.

Tudi v medicini se vedno znova premikajo meje mogočega, celostni pogled na bolnike odpira povsem nove postopke in rešitve. Brišejo se stroge meje med posameznimi področji, prilagajajo in nadgrajujejo se postopki, pristopi. Zdravniki vse bolj sodelujejo z bolniki, uporabljajo nove tehnologije in z učinkovitim povezovanjem potreb, možnosti in priložnosti ustvarjajo inovacije tam, kjer so najbolj potrebne – v učinkovitih rešitvah za bolnike. Slovenija je v samem svetovnem vrhu tako pri razvoju postopkov kot tudi v uvajanju naprednih in bolniku koristnih pristopov. Naj bo vse več takih zgodb.

Intervju je v začetku julija 2009 opravila Violeta Bulc.

Na izrecno zahtevo Kliničnega centra smo nekaj podatkov o konkretnem uvajanju opisanega postopka v Sloveniji in njegovih nosilcih, morali 13.7.2009 prilagoditi. Hvala za razumevanje.
Reblog this post [with Zemanta]