torek, 16. april 2013

Prostor in intuicija

Ko smo v okviru  InCo gibanja v lanskem letu v prostor umestili celostno odločanje in vlogo intuicije v njem, smo že na začetku začutili, da smo odprli pomembno temo, ki je skupna različnim področjem dela in ustvarjanja. Odnosi med znanjem, izkušnjami in nezavednim  ter njihovimi vplivi na naše odločanje, percepcijo, dojemanje in sprejemanje, so neizmeren vir navdiha, idej, invencij in inovacij. Že samo zavedanje obstoja teh odnosov in njihove pojavnosti v različnih prostorih, nas bogati, nam pomaga razumeti kdo smo in kako se gibljemo in odzivamo. Naš današnji gost neprestano raziskuje prostore, ki nastajajo v odvisnosti od elementov, ki ga definirajo. Odkriva njihova obnašanja, njihove vplive na naše dojemanje in razloge, ki pripeljejo do njihovega nastanka. To je Orova zgodba. Dovolite, da vas prevzame in navdahne. Morda bo tudi zaradi njegovih besed vaš svet bogatejši.

V: Kdo je Or Ettlinger?
Or:
Navdušujejo me kompleksni sistemi in odkrivanje preprostih načel v njihovem ozadju – vzeti nekaj, kar se zdi kompleksno, in to pojasniti, narediti dostopno in uporabno. Gre za način razumevanja sveta, ki ga nasploh zasledujem tako v življenju kakor na različnih področjih mojega zanimanja: v arhitekturi, umetnosti in računalniški tehnologiji, pri ustvarjalnosti, lepoti, digitalnih podobah, v kulturi, pri dizajnu, v osebnem razvoju, glasbi in človeški naravi … Na vsakem od teh področij sem lahko vedno tudi hkrati izvajalec ali teoretik, učitelj ali študent oziroma celo več od teh vlog istočasno. Na nekaterih področjih sem že dosegel dokazane uspehe, na drugih pa še delam na tem.
Kratek življenjepis
Dr. Or Ettlinger je vizualni umetnik, teoretik in docent na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubjani. Njegovo delo leži na stičišču umetnosti, arhitekture in računalnikov.

V: Kaj vam pomeni »prostor«?
Or:
Prostor je kontekst, v katerem se pojavijo stvari, je ozadje, ki jim omogoči, da se prikažejo in postanejo to, kar so.

V: Naslov vaše knjige je Arhitektura virtualnega prostora. Kaj vam pomeni virtualni prostor? Kako bi ga opredelili?
Or:
S tem vprašanjem sem se dolgo časa ukvarjal in pri tem tako študijsko kakor praktično predelal različna povezana področja. Na koncu je to pripeljalo do razumevanja virtualnega prostora, ki se precej razlikuje od večine splošno sprejetih tovrstnih pogledov. Virtualnega prostora namreč ne obravnavam v povezavi z računalniško tehnologijo, niti ga ne vidim kot še enega sveta imaginacije in mi ne pomeni splošnega načina govorjenja o stvareh, ki sicer obstajajo, a so precej neotipljive. Vsi ti so lahko koristni kot metafore, toda sam sem želel najti konsistentnejšo opredelitev tega, kar naj bi nakazovale te metafore.

Zato sem virtualni prostor namesto tega začel prvenstveno obravnavati kot vizualni pojav: vizualni svet, ki ga doživljamo in je ločen tako od fizičnega prostora okoli nas kakor od mentalnega prostora naše domišljije. Ali z drugimi besedami, gre za slikovne podobe različnih vrst – slike, fotografije, TV, filmi, video igrice, itd. Kadarkoli pogledamo kakšno od njih, se v osnovi ponovi isto: gledamo fizičen predmet z določenim vzorcem na njem, vendar vzorca sploh ne zaznamo. Pač pa preko vzorca vidimo prostor in predmete, za katere se zdi, da stojijo znotraj, v  tem prostoru. Prostor, ki ga tako vidimo, čeprav tam fizično ne obstaja, je tisto, kar pojmujem kot virtualni prostor.

V: Kje vidite glavne razlike med fizičnim prostorom in virtualnim prostorom? Kaj so dejavniki razlikovanja?
Or:
No, kot prvo, prvi prostor JE fizičen, drugi pa je samo VIDETI fizičen, čeprav ni. Toda samo bistvo virtualnega prostora je v  tem, da mora, vsaj deloma, poustvariti videz fizičnosti, da sploh lahko obstaja. Drugače je vzorec, skozi katerega virtualni prostor vidimo, zgolj vzorec in ne postane nič drugega.

Seveda fizični prostor tudi vsebuje nas – fizična živa bitja – virtualni prostor pa ne. V virtualni prostor ne moremo stopiti dobesedno (kljub številnim tovrstnim fantazijam v popularni kulturi), toda mentalno se nedvomno z njim lahko ukvarjamo na številnih ravneh. Mnoge vrste umetnosti so skozi stoletja poskušale najti način, kako ustvariti tovrstno izkušnjo. Nikakor ne velja, da so se te reči pojavile šele nedavno, v času računalniške tehnologije, kot se morda zdi danes.

V: Kaj pa slikarska umetnost ali novi mediji? Za kakšno izkušnjo gre?
Or:
Med starimi in novimi mediji tozadevno ne vidim razlike. Gre le za različne tehnike uresničevanja istega učinka. Napeto platno s skrbno nanesenim barvnim vzorcem nam lahko omogoči, da skozi njega vidimo nekaj, česar ni na samem platnu. Na podoben način lahko na zid projeciran digitalno ustvarjen razpored barvnih točk doseže povsem isti učinek. Oba medija nas lahko tako mentalno kakor emocionalno zaposlita na isti način. Seveda gre pri obeh za povsem drugačne tehnične značilnosti in kulturni izvor, zato so upravičeno predmet različnih teoretičnih pristopov. Toda v obeh primerih vizualne upodobitve je rezultat izkušnja prostora, kjer fizično ni nobenega prostora.

Photo: The cover of  book
“The Architecture of Virtual Space”
Source: Or  Ettlinger
V: Ali menite, da imata fizični prostor in virtualni prostor podoben učinek na ljudi?
Or:
Da in ne. Fizični prostor ima zelo neposreden, takojšen učinek na nas. Ne moremo ne biti v fizičnem prostoru. Toda njegove prisotnosti se lahko zavedamo do različne mere. Virtualni prostor pomeni drugačno vrsto prisotnosti in čeprav se v njem ne nahajamo dobesedno, nas izkustveno še vedno zaobjema v večji ali manjši meri. Na primer, ko gledamo film, svojo pozornost iz fizičnega prostora, v katerem se nahajamo, aktivno scela preusmerimo na lokacije, predstavljene v virtualnem prostoru.

Toda tudi ko na zasneženi ulici stopimo mimo reklamnega panoja s sliko palme na plaži v soncu, se, ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne, naša ulica vizualno razširi in vključi tudi virtualni prostor. Virtualen ni v smislu, da prikazana plaža nikjer ne obstaja, ampak da prav tukaj fizično ne obstaja. Seveda je mogoče, da v resnici točno v tej obliki ne obstaja nikjer, toda dovolj je že to, da nas mentalno zaposli in se nas vsaj do določene mere živo dotakne. Če oglaševalcem uspe njihov namen, nas celo zbode, da se namesto tukaj zdaj tam ne nahajamo tudi fizično.

V:  Kako pa je z odzivom ljudi? Zakaj se v različnih prostorih počutimo bolje ali slabše. Ali arhitekti upoštevajo občutljivost ljudi?
Or:
Nekateri arhitekti se tem stvarem posvečajo bolj, drugi manj. Eni se pri oblikovanju stavbe posvečajo predvsem tehnološko ustrezni konstrukciji, druge bolj zanima funkcionalna učinkovitost, tretje pa kulturni vtis, za katerega so prepričani, da ga morajo podati. So tudi taki, ki nedvomno upoštevajo človekovo počutje v zgradbi ali izven nje. Predvsem v bolj tradicionalnih formah arhitekture je bilo upoštevanje udobnosti življenjskega prostora inherenten del oblikovanja, zato ga ni bilo treba zavestno upoštevati v tolikšni meri kot danes. Toda zaradi drugih zadev, ki so jim začeli dajati prednost, je bil v zadnjih sto letih ta nekoč samoumeven vidik oblikovanja potisnjen vstran in mnogi arhitekti so ga preprosto prezrli.

V: Kaj mislite, katere prvine imajo največji vpliv na razmerje med prostorom in ljudmi? Morda nam lahko kaj več poveste o svojih izkušnjah pri projektu, ki ste ga izvedeli s svojimi študenti in temelji na znanstveno fantastičnem romanu, po katerem ste oblikovali arhitekturo za film po omenjeni predlogi.
Or:
Projekt je temeljil na knjigi Isaaca Asimova Konec večnosti, zgodbi, ki se na Zemlji v prihodnosti odvija v različnih obdobjih med leti 7000 in 250000. Gre za čas, ki je tako oddaljen od našega, da nič iz zgodovine ali današnjih špekulacij o prihodnosti ni relevantnega za oblikovanje v tistem času. Poleg tega se deli zgodbe dogajajo povsem izven časa. Menim, da je bil to skrajen oblikovalski izziv.

V: Kako pa se sploh lotite takega projekta? Katere prvine uporabite v enačbi?
Or:
Takega projekta ni mogoče izvesti brez velikega obrata v načinu dojemanja, saj študente šele ta lahko popelje onkraj obstoječih vzorcev mišljenja. Zaradi tega je tudi tako zanimiv in vzgojen. Ena od glavnih težav pri študiju arhitekture – ali vsake druge ustvarjalne poklice – je, da je večina izobraževalnih programov osredotočena na to, kako izdelati uresničljiv projekt. Precej manj pozornosti pa je ponavadi posvečeno samim postopkom ustvarjanja idej in vizij, ki ženejo projekt. Namen projekta je bil izzvati domišljijo študentov in okrepiti njihovo sposobnost, da imajo ves čas pred sabo mentalno sliko nastajajočega projekta.

V našem konkretnem primeru je šlo prej za iskanje dejavnikov, ki vplivajo na arhitekturo različnih kultur in obdobij, kakor pa zgolj za osredotočenje na vizualen vtis oziroma 'slog'. Zato smo najprej preštudirali različna obdobja in prostore v človeški zgodovini, proučili njihove glavne vrednote in takratno razumevanje vloge arhitekture. Potem so študenti na podlagi Asimove knjige začeli sami izumljati vrednote različnih kultur, ki se pojavljajo v zgodbi, in oblikovali njim ustrezno razumevanje, čemu služi arhitektura in kako se povezuje z njimi. Od tu dalje pa je domišljija študentov kar poletela …

Photo: A home in the 482nd Century (developed from the book
"The End of Eternity" by Isaac Asimov)
Source: Or  Ettlinger

V: Nam lahko zaupate kakšno od teh prvin?
Or:
Ne gre za formulo. Ta konkreten postopek lahko na primer dojamemo, če poskušamo razumeti, zakaj je arhitektura v našem času takšna, kakršna je. Videti sebe od zunaj je najtežja naloga, toda če današnji čas primerjamo, recimo, z obdobjem izpred dveh tisoč let, bomo takoj videli, da danes vladar ni ne Bog ne cesar, temveč ekonomija. Ko govorimo o vsakdanjih stanovanjskih blokih ali nezaslišano razkošnih hotelih, je jasno, da oboje žene ekonomija – drugače jih sploh ne bi zgradili.

Poleg tega pa živimo v času, ki je scela osredotočen na posameznikov 'jaz' in se posveča samo zadovoljevanju njegovih potreb in kapric. Orodje, ki to omogoča, je tehnologija. To so torej nekatere od bistvenih prvin, ki določajo sodobno civilizacijo in s tem tudi arhitekturo: ekonomija, individualnost, tehnologija. Če bi si radi nazorno zamislili oddaljeno prihodnost, ne da bi spremenili danes prevladujoč način mišljenja, potem bo vse, karkoli bomo ustvarili, še vednovideti kot produkt poznega 20. ali zgodnjega 21. stoletja.
Photo: A view from the 2456th Century
(developed from the book "The End of Eternity" by Isaac Asimov)
Source: Or  Ettlinger
V: Ali menite, da obstaja zveza med oblikovanjem prostora in intuicijo? Z intuicijo mislim način, da nekaj dojamemo, ne da bi se zavestno zavedali postopka, kako se je to zgodilo?
Or:
Nedvomno. Naša zmožnost, da svet dojemamo onkraj verbalne analize in čutnih vtisov, je del tega, da smo ljudje. Stopnjo te naše zmožnosti prav tako določa prostor, v katerem živimo. Ali ta vzpodbuja ta način dojemanja ali ga zavira? Vzemimo za primer običajno pisarniško zgradbo v nasprotju z gorsko kočo. Vsaka od njiju na plan prikliče povsem drugačen vidik tega, kdo smo.

V: Proti koncu vaše knjige se zahvalite mnogim navdihujočim prostorom, kjer ste ure in ure raziskovali. Knjižnice, kavarne, čitalnica v Narodni in univerzitetni knjižnici, in celo Plečnikove klopi v parku … Kako bi opisali svoj odnos do teh prostorov?
Or:
Priskrbeli so mi kontekst, v katerem sem lahko začel ustvarjati, mi dali duševni mir in me navdihnili. V njih sem začutil, da sem sam svoj človek, poln svojih idej, omogočili so mi, da sem se lahko zbral in samo ustvarjal.

V: Kaj je posebnega v teh prostorih, da to omogočijo?
Or:
Kot prvo, ne vem. Gre za intuitivno občutje. Preprosto začutim prostore, ki me navdihujejo, zato grem raje tja, ne pa drugam. Če me prosite, da natančneje premislim, potem lahko začnem iskati razlage, o katerih lahko razpravljamo na treh ravneh. Prvič, v takšnem prostoru verjetno vlada določeno ravnotežje med naravnim in umetnim, gre za določena razmerja, izbor materialov in tako dalje. To so tehnični dejavniki. Druga raven je, kaj vse lahko ti tehnični dejavniki prikličejo. To se dogaja na ravni določenih občutij, na primer, sproščenosti, občutka varnosti, ali močnega občutka, da si živ. Tretja raven je, kaj lahko takšna izkušnja vzbudi pri različnih ljudeh, na primer, bodisi ustvarjalnost in produktivnost (v mojem primeru) bodisi ravnodušje in dolgčas (v primeru nekaterih drugih, morda).

V: Kje je po vašem mnenju naslednji veliki izziv v arhitekturi?
Or:
V preteklosti je med izzive spadalo poskrbeti za domovanja množic, razviti cenejše in hitrejše gradbene tehnologije, bolj nedavno pa začeti graditi energetsko varčne hiše, ki ne škodujejo okolju. Mislim, da bo naslednji izziv za arhitekturo, kako vse te pomembne dosežke združiti z bolj človeškimi kvalitetami, ki jih je starejša arhitektura imela a jih je izgubila, ker je poskušala zadovoljiti te zahteve. Obstaja že nekaj neuspelih poskusov, da bi uresničili ta pričakovanja, zaradi katerih je vse skupaj postalo še toliko težje, a prepričan sem, da gre za izziv, ki ga je kljub vsemu vredno zasledovati.

V preteklih formah arhitekture je prisotno nekaj, kar nagovarja našo intuicijo, prebuja naše čute in izraža trajnost – teh razsežnosti pogosto ni mogoče najti v sodobni arhitekturi. Ne gre za vidni slog ali oblikovne prvine, temveč za bistvene kvalitete, ki jih utelešajo. Ne vidim pa razloga, da arhitektura v prihodnje ne bi iznašla načina, kako spet združiti te izgubljene kvalitete z dosežki preteklega stoletja in omogočiti, da bi učinkovali kot celota – ne le v primeru določenih arhitektov, ampak kot splošno uveljavljena praksa.



Hvala Or. Se že veselimo raziskovanja te teme z vami na naslednjem InCo dogodku.


Priporočamo ogled: 

Kako lahko sodelujemo 
    Kje se lahko srečamo

    Zanimivi prispevki
    Novica
    • Mag. Andreja Kodrin, ustanoviteljica in predsednica Challenge:Future prejela prestižno mednarodno nagrado za izjemne trajnostne in poslovne dosežke “SEA OF EXCELLENCE” 
    Zanimivosti